Feed on
Posts
Comments

Dr. Igor Saksida je zapisal: “Evangelij za pitbule NI mladinski roman, zato ne more biti odlično berivo za mlade.

Intenziteta in količina problemskih motivov – samozadovoljevanje, spolna zloraba, pijančevanje, posilstvo, samomor, odrasli zgolj kot tarča posmeha, lezbična izkušnja itn. – je ob šibki verjetnostni motivaciji in ob nenavadnih, deloma solzavih zgodbenih preobratih morda vznemirljivo branje za odraslega, ki ga roman skupaj s slogom lahko raz-/vzburja; zagotovo pa to ni knjiga za mladostnika v bralnorazvojni fazi, ki jo določajo iskanje samega sebe, samospraševanje o moralnih in družbenih dilemah ter potreba po kritičnem uvidu v svet vrednot predvsem ob razumevajočem pogovoru z odraslimi.

Ob tem je nujna etična perspektiva presojanja tako težav kot tudi (Ne: predvsem!) zlorab, česar v Bezlajevem delu ne vidim. Sicer pa avtor verjetno ni po naključju zapisal, da delo »sploh ni mladinski roman, ker mu manjka določena mera vzgojnosti, ki jo potrebujejo mladinski romani«. Sam misel razumem kot nujnost jasnega etičnega vrednotenja predstavljene problematike, ki jo mladi bralec (vsaj po odzivih sodeč) upravičeno pričakuje – in ki so ga problemska dela, izbrana v preteklosti, brez dvoma imela.

O romanu si lahko vsak med nami, odraslimi bralci, misli kar koli. A preobleči delo, namenjeno odraslim, v prvovrstni mladinski roman – ne glede na to, da izkušenjski repertoar in jezik mladostnice odsevata čas in svet, ki ju že desetletja ni več, njena perspektiva pa je vse preveč igrano provokativno »odrasla« – ne more biti drugega kot strokovna napaka. Kot taka ni radoživ evangelij za kritično branje mladih, ampak rekviem za strokovno presojo odgovornih.”

+++++++++++++++++

V bistvu bi bilo NUJNO, da bi ta roman ali karkoli je že, prebrali starši, učitelji, pravzaprav vsi odrasli. Knjiga je sicer ogabna, a odslikava del krute realnosti, o kateri se odraslim- zlasti staršem- pogosto niti sanja ne.

Nekoč mi je učiteljica prvega (!!) razreda razlagala, kako njeni učenci vedo o pozah pri seksu malodane – vse. Celo o tistih, najbolj ”nenavadnih”. Brez zadrege so jih tudi ”demonstrirali”.

Ko sem na neki šoli razlagala o intimni preteklosti in sem omenila, da so nekoč rekli lulčkom curaki”, me je gospa ravnateljica opomnila, naj uporabljam bolj spodobne izraze.

Že čez pol ure, ko smo se začeli pogovarjati, in potem je na lastne oči slišala, kako se nekateri dijaki čez vikend udinjajo starim babam za seksualne spremljevalce (tarifa med 300 in 500 evri), pa je ostala brez besed!

Žal živimo v družbi, v kateri danes predstavlja UŽITEK prvega in edinega boga! In seks je eden teh užitkov, če že ne njihov kralj!

O zgrešenostih, ki smo jim priča, pa jih z molkom še spodbujamo, ves čas govorim in govorim in govorim. Kakšen je odziv?

”Dokler si se lotevala le zgodb naših dedov in babic smo ti še gledali skozi prste, a da grde reči pišeš tudi o nas?!? To pa je nedopustno!”

”A bi lahko že nehala? Prav nadležna si!”

”Milena, raje piši pozitivne zgodbe!”

Tipično: molči in pometaj pod preproge, drugače nisi ”naš’!

Zelo priporočam v branje članek, ki ga prilagam.

Morda bodo tisti, ki kot papige na veji ponavljajo, da ”Milena fantazira in se izmišlja ter dela paniko”, za trenutek zaprli svoja usta!

Hkrati pa vas prosim, da če se ”bojite” mojih dveh knjig, preberite vsaj Evangelij za pitbule.

Potem pa se o njej pogovarjajte s svojimi potomci. Morda bo bolelo, ko boste uvideli, da lastnih otrok ne poznate, ker stran od vaših oči doživljajo še hujše stvari, pa se jim to zdi ”čisto normalno”.

http://www.delo.si/…/manuela-ham-ko-sem-mislila-da-sem…

Lahko pa tudi:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/milena-miklavcic-posilstva-so-tudi-danes-nekaj-vsakdanjega-zenske-prodajamo-svoja-telesa.html

zlata hruška

Bliža se kulturni praznik pa se človek nehote vpraša, kako je do tega prišlo, da ga vedno manj Slovencev občuti kot praznik, saj je vedno več tistih, ki ga vidijo le kot dela prosti dan! Morda se bo kakšen odgovor našel tudi med vrsticami v nadaljevanju.

Slovenska aktualna politika, ki za izobraževanje otrok v zasebnih šolah ne želi plačevati enako denarja, kot za izobraževanje otrok v državnih, se je predvolilno odločila, da bomo financirali nov urad za kulturne pravice narodnih skupnosti nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Bomo s to nenavadno potezo pahnjeni nazaj v čase, ki smo jim s plebiscitarno odločitvijo rekli ”ne”?

Peti teden v letu 2018 je minil v znamenju menjave na vrhu NSi, odmevala pa je tudi novica o za skoraj 70 milijonov evrov nezakonitih naročil v UKC Ljubljana. Dolge čakalne vrste imajo, denimo, za rakave bolnike katastrofalne posledice. Kakršnakoli jezna in uporniška asociacija na račun tatov, ki na vse mogoče načine bogatijo na račun bolnikov, naj rodi- končno že- sadove! Državljani bi se tej mafijski kliki morali že zdavnaj upreti! Zakaj se jim ne, pa je vprašanje, na katerega bodo terjali odgovor naši zanamci, če jih bo po tem, ko jih brezglava politika brez milosti podi iz države, sploh še kaj ostalo.

V minulem tednu smo tudi izvedeli, da se Evropska komisija ne strinja s slovenskim mišmašem v povezavi z odlogom prodaje NLB, zato je začela poglobljeno preiskavo. Pajdaši z rokami globoko v marmeladi, upam, da bomo o njihovih nečednostih kdaj izvedeli kaj več, so dotično komisijo, kot kaže, pripeljali do skrajne točke potrpežljivosti, ko nas imajo počasi poln kufr.

Je pa zanimivo, če že ne tudi smešno, da isti ljudje, ki mešetarijo ne le z ugledom države, tudi z NLB, po drugi strani opozarjajo na potrebo po spoštovanju mednarodnih zavez in pogodb v zvezi z arbitražo in Hrvaško.

Na ulice so šli tudi delavci, ki delajo v javnem sektorju. Niso bili deležni kakšnih posebnih simpatij. Staršem pa na tem mestu tudi svetujem, da se že vnaprej pripravijo na še eno stavko, 14. februarja. Glavni tajnik Štrukelj je veselo zatrdil, da bo šlo za največjo stavko v javnem sektorju v zgodovini samostojne Slovenije.

Ker je pred vrati slovenski kulturni praznik, bi bilo prav, če bi kakšno dodatno, lepo in žlahtno besedo ob koncu tega zapisa vseeno rekla še o tem prazniku. Pa mi srce nekako ne da. Ne predstavljam si, denimo, zdajšnjega kulturnega ministra, ki je slovenski kulturi naredil obilo škode, da bi mu prisluhnila na osrednji proslavi. Čemu?! Prav tako si ne predstavljam, kaj vse se skriva v zakulisju kulture nasploh, sploh, kar je dobil Bezlajev prvenec Evangelij za pitbule, ki ga je dr. Milena Mileva Blažić označila za pornografijo, eno najvišjih priznanj, kar jih lahko dobi mladinski roman pri nas – zlato hruško. Kulture, ki je pred desetimi in več leti privabljala množice obiskovalcev, danes praktično ni več: literarni večeri so, če je na njih deset poslušalcev, že ”odlično obiskani”, slikarji razstavljajo bolj sebi kot drugim. A pazite: če se sprehodite po seznamu samozaposlenih v kulturi, boste tudi sami ugotovili, da pa je teh iz dneva v dan več. Za koga ustvarjajo?!

Nedavno sem gostovala v eni od knjižnic, da bi bila parodija še večja, se je to zgodilo tik pred stavko javnega sektorja! Tamkajšnji šefici ni bilo jasno, kako si sploh upam pričakovati, da mi povrnejo potne stroške in stroške prenočišča. Ker je videla, da jo,vsa  šokirana, gledam kot tele v nova vrata, je zagrabila tri knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače, rekoč, bodo pa te za kompenzacijo.

A svet se ni podrl, jaz pa še naprej ostajam prizemljena in ljubeče razumevajoča: zavedam se tudi, da je od tistih, ki delajo in prihajajo domov šele proti večeru, iluzorno pričakovati, da se bodo razdajali še na kulturnih prireditvah. Treba se bo sprijazniti, da smrtnikom ostanejo na voljo všečki, s katerimi všečkajo različne kulturne dogodke na facebooku in turške nadaljevanke. Kultura v vseh pomenih besede je že skoraj izginila tudi iz medijev.

Še dobro, da si bomo nataknili v soboto maske, pa bo vsaj za en dan vse tako, kot mora biti.

dan, ki se ponavlja

Vsako leto bolj sem prav ob tem času, ko se eno leto poslovi in se na koledarju ugnezdi drugo, v veliki zadregi. Kaj reči prijateljem, kaj jim sporočiti, da se ne bodo besede razblinile kot milni mehurčki?

Živimo v času, ko je tudi lepih besed v odprti skrinji življenja zelo veliko. Včasih celo preveč, saj se zdi, da tekmujejo, katere bodo bolj slišane.

Nočem, da bi mi prišlo v navado, da bi jih kar stresala iz rokava. Želim si – in to zelo iskreno, da bi se slišalo, kar rečem. Ker vem, da ni toliko pomembno, kdo kaj reče, temveč KAJ reče.

Če nam kdo kaj obljubi, ga moramo držati za besedo in ne, da mu vsako leto znova gremo na limanice.

Enako velja tudi za naše lastne obljube!

Strašno pomembno je, da nenehno iščemo resnico. Da dvomimo zlasti takrat, ko nam prvi govori, da je nebo modro, drugi pa, da je to-isto nebo oblačno. Nas kaj stane, da dvignemo pogled in se prepričamo sami?

Vsako jutro imamo dve izbiri: da vstanemo z levo li desno nogo. Torej?

Tudi vešče se zmeraj zbirajo okoli luči in tudi ljudje imajo raje smeh, dobro voljo, veselje v srcu in na obrazu.

Ne norčujmo se iz kruha. Nikoli ne vemo, kdaj ga bo tudi nam zmanjkalo.

Ne zanašajmo se preveč na druge. Še najmanj na državo. Držimo se raje pregovora ”pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal.”

Svet je lep, toda v njem je v mnogih oblikah prisotno zlo, s katerim se moramo znati soočiti, ne da bi mu podlegli.

Nas kaj stane, da se zvečer, ko ležemo k počitku, zahvalimo za vse, kar je bilo dobrega in tudi za vse, kar je bilo slabega. Kali nas namreč to – slednje.

Leto, ki je za nami, je bilo- če se osredotočimo le na Slovenijo- porazno. In to v vseh pomenih te besede. Vladna ekipa je lomastila malodane povsod, nazadnje, ko se je zdelo, da so že dosegli dno, se je lotila še Luke Koper. Vsak teden se v povprečju zgodi en umor, več kot en otrok pa zbeži od doma.

Zagotovo je tudi, da je ameriška prva doma slovenskih korenin, v belo hišo vnesla glamur, ki ga ni bilo že od časa Jackie Kennedy, svet pa je trepetal pred terorističnimi napadi.

Nekdanjega imitator znanih osebnosti radia Ga-ga, je- kot kaže – novo imel slovenske politike. Nihče ne ve, kako, a čez noč vodi na javnomnenjskih lestvicah.

Eden najbolj odmevnih dogodkov minulega leta je bila misteriozna smrt znanega gledališkega igralca. Mnenja o tem, ali morajo mediji varovati te misterioznosti in to za vsako ceno, pa se še zmeraj krešejo.

Ko so v parlamentu razpravljali o delitvi denarja veteranskim organizacijam, je predsednik ene od teh tam prisotne javno ozmerjal z lažnivimi kurci.

Ogromne vsote so v igri okoli drugega tira, Magne, Vrhničanom pa, že lep čas dopovedujejo, da niso v primeru Kemisa imeli prav nobenega katastrofalnega onesnaževanja. Leto 2017 je zaznamovalo tudi odmevno sojenje Milku Noviču. Balkanski bojevniki pa, kot kaže, ne bodo nikoli dočakali sodnega epiloga. Po zaslugi židanega ministra smo se poslovili od terana, verjetno se bomo tudi od podrobnejše preiskave pranja denarja, imenovane irangate. Dr. Klemen Jaklič pa postaja s svojimi ločenimi mnenji kolegom.- sodnikom vedno bolj trn v peti.

Dogodkov, ki so pretresali kraje pod Triglavom, je bilo še nešteto, morda bi omenila le še enega: tik pred novim letom so se v naši prestolnici prenažrteži ponorčevali tudi iz hrane. Njihova predstavnica je – na splošno zgražanje mimoidočih, po ulici vlekla prašiča, zavitega v polivinil. Dve, tri po nagi riti bi bilo za takšno sprevrženost veliko premalo.

Slovenci smo, tako pravijo – volkovi samotarji. Vseeno pridejo trenutki, ko je lepo pri srcu, ko se podružimo in si zaželimo vse dobro, predvsem pa uspešno – tako in drugače.

Naj vam služi zdravje, pa se bo- z malo truda, izpolnilo tudi to, kar si želite.

 

PS

Našel se je še zanimiv in zelo obetaven podatek: 99% odraslih Slovencev ima v lasti mobilni telefon.

Srečno 2018

Pogosto slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj. Pa vendar je tudi sleherni dan te sedanjosti zgrajen na dnevih in letih, ki so že minili.

Približno ob tem času -vsako leto znova- sami pri sebi delamo nekakšno intimno inventuro dobrega in slabega, kar nas je doletelo v letu, ki se počasi izteka. Trudimo se- a nam večkrat ne uspe- da poskušamo biti hvaležni za vse, kar se je dobrega zgodilo. Sliši se neverjetno, a je res: hvaležnost je za nekatere način življenja. Znajo videti darove, ki jim jih je- četudi v čisto majcenih stekleničkah- podarilo življenje. Bolj, ko imamo odprto srce, več jih najdemo.

Nekoč sem v čakalnici, pri zdravniku, poslušala pogovor dveh, ki sta čakala, da prideta na vrsto. Boleznim, ki so tarale prvega, ni bilo videti konca. A tisti trenutek, ko so se odprla vrata, je zamahnil z roko, se nerodno nasmehnil, ter dejal.”Pa saj mi ni nič hudega, še zmeraj sem živ.”

Za nami je Božič, ki ga praznujejo malodane po vsem svetu, pred nami je Silvestrovo. Hvaležna sem, da so besedni topovi, ki dan za dnem bruhajo razlike med ljudmi, sovraštvo, prezir in kar je še tega, utihnili. Voščimo si mir v srcu, ljubezen v družini, prijateljstvo, za trenutek zahrepenimo po sožitju, razumevanju, dobroti, solidarnosti. Četudi odložimo kopja in sulice enkrat samkrat na leto, sem vesela. Lahko bi bilo drugače.

Tudi zjutraj sem se prebudila z željo, da bodo nekoč, čez desetletja, moji vnuki še zmeraj lahko praznovali ne le Božič, tudi Dan samostojnosti, ki mu sledi. Vsaj tako, kot ga praznujemo danes. V svetu, v katerem živimo, ni nič več samo po sebi umevno.

Nikoli ne bom pozabila 23. decembra 1990, ko se je odločalo o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije. Ne bom pozabila, da pa vsi ob razglasitvi rezultatov plebiscita niso bili pretirano navdušeni. Mnogi med njimi Slovenijo ponovno ali še kar naprej pehajo nazaj v t. i. ”jugoslovanskost”! Upam, da jim ne bo uspelo! Če bi bilo po pravici, bi vse simbole prejšnje države že zdavnaj razglasili za nezaželene! Bom dočakala tudi ta dan?

Zaradi hvaležnosti se počutim, kot bi imela vsega dovolj. Vseeno se včasih zalotim, da se vprašam, smo sploh hvaležni, ker nas znotraj doma ne zebe, ker imamo na voljo računalnik, televizijo, pomivalni in pralni stroj? Verjetno ne. Našteto nam vendar pripada, mar ne?
Smo lahko hvaležni za vse svoje talente, ki nam pomagajo, da smo v življenju uspešni? Smo hvaležni mami, ki nas zjutraj zbudi, da ne zamudimo službe in nas ob prihodu domov pričaka s kosilom? Smo hvaležni, da nas v odtujenem svetu, kjer je pomemben predvsem jaz, jaz, jaz, sploh opazijo?

Smo hvaležni za vse preizkušnje in padce, ki so tudi del življenja, a nas bogatijo, plemenitijo, delajo boljše in zrelejše?
Starši za neuspeh svojega otroka običajno krivijo družbo, ki ga je “povlekla”vase. Bilo bi dobro, če bi za trenutek razmišljali drugače, ter poiskali glavnega krivca za neuspeh svojega dragega otroka znotraj družine. Samo tam smo odgovorni zanj. Ne družba in ne učitelji. Slednjim lahko le nastavljamo ogledalo in jim odločno prepovemo, da otroku nimajo kaj polniti glave z vrednotami, ki to niso, z idejami, ki so skregane z zdravo pametjo. Ko bo otrok odrasel, bo hvaležen, da smo ga varovali takrat, ko je bilo treba in ne takrat, ko bi se lahko sam.

In ko boste tole brali, bodite, lepo prosim, hvaležni, ker ste se prebudili v nov, čudovit dan. Ker se je ob vas zbudil nekdo, ki ga imate radi. Ker imate službo, ki vam daje kruh in si lahko kupite kaj lepega. Bodite, navsezadnje, hvaležni usodi, ker ni dovolila, da bi vam oprali glave, da ste- kakšna sreča- še zmeraj to, kar ste! Ogromno je stvari, za katere smo lahko hvaležni, a se nam vse prevečkrat zdijo samoumevne.

In da ne pozabim: bodimo hvaležni tudi za vse pretekle izkušnje. Brez njih danes ne bi bili to, kar smo. Pa srečno v letu 2018!

 

PS

In naj se končno že, ve:

Politična pratika

Časi, v katerih živimo, niso ravno naklonjeni drobnim, a skromnim presenečenjem. Otroci ne živijo več v pomanjkanju, temveč v preobilju, zaradi katerega ugasnejo marsikatere tihe, a zelo pristne želje. S preobiljem, ki ga zavijemo v svetleč papir ali ga vtaknemo v škatle pisanih barv, ki prispejo iz Kitajske, smo začeli že prav pretiravati. Z obdarovanjem je enako kot z vinom – kozarček je super, preveč je pa škodljivo.

Dobri decembrski možje bodo, kot kaže, obilo spodbujali tudi politične apetite. Tistim, ki so zakuhali nedeljsko anketo, s katero so nas prepričevali, da bi na volitvah, če bi jih že imeli, prepričljivo zmagal Marjan Šarec, ne vem, bi se smejala na glas in ali po tihem.

Sprašujem se, kako, za vraga, je mešalcem megle, stricem iz ozadja in ustvarjalcem vedno novih strank uspelo v komaj nekaj dneh, kar je bila dotična stranka ustanovljena, prepričati vse, tudi stare mamice, da bi bil za državo Šarec najboljša izbira? Drži, da je zelo priročen; najprej gre k maši, nato govori na partizanskih proslavah, vmes ga hvalijo po medijih, a vseeno. Nekaj je voditi občino, drugo pa je voditi državo, tega, slednjega pa Serpentinšek, ki ima babe za žabe, definitivno ni zmožen početi.

A pravljic še ni bilo konec.

To se tako in tako ve, mar ne, da je bila protikorupcijski komisiji odvzeta vsakršna verodostojnost že v prejšnjem mandatu? Zdajšnje vodstvo, o katerem je komaj kdaj kaj slišati, bo – verjeli ali ne, korupcijo premagovalo s pravljicami.

Na pravljični urici – to ni šala – bo predsednik KPK Boris Štefanec prebiral otrokom slikanico Polomljena kočija. Avtorica besedila je uslužbenka komisije, ilustracije pa je prispevala kar njena mama.

S pravljicami pa se ukvarja tudi Vlada Republike Slovenije, če ne drugje pa v viziji Slovenije za leto 2050!

Medklic: tisti, ki ste kdaj trgali srednješolske klopi, se verjetno spomnite Rudija Šeliga, ki je napisal delo Volčji čas ljubezni, ki je bilo prvič uprizorjeno na odru Drame pred 30 leti? V njej je pokazal, kako se nekatere deviacije, rečeno po domače- odkloni od normalnega – stopnjujejo iz roda v rod pri tako imenovanih revolucionarjev. Asociacije na to Šeligovo delo, so dandanašnji, ko kot zunanji opazovalci spremljamo anomalije v slovenski politiki, še kako prisotne.

Da vodilna politika v 21.stoletju v parlamentu razpravlja o “družbeni lastnini”, o izigravanju Ustave, da skriva ilegalce, ki bi morali biti- če ne drugje- pa vsaj s svojo družino, da si ponižni in klečeplazni novinarji nadevajo nadimke “Kričač”, da mladi politiki pozivajo k revoluciji …? Ne boste me prepričali, to NI normalno!

Še do pred nekaj dnevi sem verjela, da je to, kar počnejo Cerar in bratovščina višek norosti, ki si jo lahko privoščijo le še zadnji oboževalci revolucije in Tita na Balkanu, potem pa nov šok!

V Strniševi drami Ljudožerci obstaja odlomek o ljudeh in o pticah, ki se gibljejo drug mimo drugega, ampak nikoli ne bodo mogli skupaj živeti, eni hodijo, drugi letijo. V Sloveniji pa obstajajo tudi takšni, ki so mentalno obtičali v 80 letih prejšnjega stoletja. Kaj drugega si lahko mislimo o izjavi leta, ki se je rodila znotraj revije Mladina, objavili pa so jo tudi na Twitterju, citiram: “Čakalne vrste so dokaz, kako je zdravljenje dostopno celotni populaciji.« S to izjavo zagovarjajo – kot edini medij v državi – ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, ki v skoraj štirih letih mandata- razen kupa napovedi podražitev- ni storila čisto nič. Žiga Turk je hitro postavil piko na i s twitom:“Vrste za bencin so dokaz, da je bencin dostopen vsej populaciji”.

Tudi Libertalec se je povsem upravičeno ponorčeval: “Železniške zamude pri nas so dokaz, da SŽ nudijo tako vrhunsko storitev, da so ljudje pripravljeni nanjo čakati.”

Aljuš Pertinač je bil tudi zelo aktualen:”Sodni zaostanki so znak, da pravna država pri nas odlično deluje in da je pravni sistem široko dostopen najširšemu krogu državljanov, ki imajo vanj veliko zaupanje, saj potrpežljivo čakajo na pravnomočno sodbo tudi več kot 10 let.”

Oskar Salobir pa je zapisal, da ga Mladinin tvit spominja na socializem (komunizem), na izjave nedotakljive komunistične vrhuške. Kje so že časi  JBTZ in začetkov slovenske pomladi, ko so ljudje stali v vrsti, da so čim prej prišli do izvoda takrat edinega medija v državi, ki je začel z odstiranjem nesmislov totalitarizma in butalcev! Danes  bi podobno izjavo pričakovali le še kje iz Severne Koreje.

Roko na srce, ne glede na to, kakšnega političnega prepričanja ste, priznajte: s pomočjo socialističnih novinarjev se bo Slovenija težko normalizirala! Tako kot se Italija ne more izviti iz okov mafije, Kolumbija iz rok narkokartelov, tudi za Slovenijo, ki je obtičala v neživljenjskem socializmu, ki ga nam vsiljujejo njegovi varuhi skupaj s svojimi potomci, ni rešitve. Privilegijev, ki so si jih tisti, ki državljane držijo v šahu, v 75 letih nagrabili in prilastili, kot kaže, zlepa ne bodo dali iz rok.

 

kaj bo, ko se prebudimo?!

Gnila Slovenija‏ @gnila_slovenija

Ne poznam nobenega, ki bi sam sebe oklical za intelektualca in ne bi bil plačan iz proračuna.

*

*

Vsak je svoje sreče kopač, so zapisali v Delu, medtem ko so v nadaljevanju svoje bralstvo seznanili, da en Žirovec toži drugega Žirovca. Namreč: po tistem, ko je Musarjeva tožila RTV, ker ni bila izvoljena za direktorico in zaradi nastalih duševnih bolečin gladko pobasala v žep 70.000 tisočakov, beremo, da Franci Demšar toži ljubljanski klinični center, ker so namesto njega za direktorja izbrali Andraža Kopača. Po izbiri Demšarju tudi ni bil omogočen vpogled v razpisno dokumentacijo, kot predpisuje zakonodaja.

Z zelo drugačnimi problemi pa se ukvarjajo v Združenju novinarjev in publicistov in posredno tudi vsi, ki jim v tej nori državi še uspeva ohranjati zdravo kmečko pamet. Svobodomiselna javnost je zgrožena zaradi twita, uperjenega proti novinarju Jožetu Možini. Avtor tvita Safet Alibegić, ki je med drugim tudi sodelavec Mirovnega inštituta, je namreč zapisal:“Stojim pred prehodom za pešce pri TV SLO. Gneča. Čez gre Ivo Milovanović. Kar je v redu. Ne vem, kako bi miril konje pod pokrovom motorja, če bi šel Jože Možina. Bi imeli pričevalci kaj povedati.”

Ob tem pa so k odstopu s položaja članice programskega sveta pozvali Jedrt Jež Furlan, ki da naj bi omenjeni sporni tvit všečkala, kar po njihovem razumevanju “pomeni, da se z njim strinja, kar pa je v nasprotju z načeli, ki jih morajo zastopati programski svetniki”.

Nasilja pa je vedno več tudi med osnovnošolci. Mladi, ki niso ne slepi ne gluhi, imajo v odraslih pač odlične učitelje! Beremo, da je na stranišču Osnovne šole Ribnica romski učenec posilil mlajšega dečka. Ravnateljica pa je zabičala, da javnost o dogodku ne sme nič izvedeti. Dva konkretna primera vrstniškega nasilja sta se to jesen zgodila na škofjeloški osnovni šoli Cvetka Golarja. Prvi sporni dogodek sega v letošnji september, ko je med odmorom učenec višjih razredov fizično obračunal s sošolcem. V stranišču ga je pritisnil ob steno in petkrat ali šestkrat močno udaril v glavo. Ker se je to dogajalo na dosegu roke, srčno upam, da v resnici ni bilo tako hudo, da so novinarji zadevo napihnili.

Če še ne veste, danes praznujemo mednarodni dan prijaznosti, ki poteka pod geslom naključna prijaznost. Z obeležjem se želi ljudi spodbuditi k temu, da brez pravega razloga znancu ali neznancu polepšajo dan s prijaznostjo.

Pa da ob koncu razmišljanja kakšno rečemo tudi o, kot kaže, drugorazredni temi, o volitvah. Na Valu 202 se je pred dnevi razkril še eden, ki mu osamosvojitev ni bila – kot Kučanu – intimna odločitev. Glasbenik Magnifico je namreč izjavil: “Nazadnje sem šel na volitve ob odcepitvi Slovenije in sem bil v tistem malem odstotku ljudi, ki nismo spadali v večinski da.”

V Sloveniji, kjer že dolgo ne vemo, kdo pije in kdo plača, v državi, kjer imajo glavno besedo botri, strici, mafija in z njimi povezani mediji, je želja po mesiji, ki bo državo odrešil, še kako živa. Na račun tistih, ki tovrstna čustva umazano izkoriščajo za vodo na svoj mlin, je nedeljo, v oddaji VV Faktor, marsikatero krepko povedal tudi nekdanji minister za šolstvo, Igor Lukšič.

TV soočenja med obema aktualnima predsedniškima kandidatoma so bila plehka in puhla. Do izraza pa so ponovno prišli ohlapen odnos do resnice in dejstev, izogibanje vprašanjem, zavajanje, sprenevedanje, in floskule, floskule, floskule.  Od politične debate je ostalo zgolj slabo prikrito norčevanje iz politične slaboumnosti slovenskih volivcev.

Žal se ob vsakih volitvah čedalje pogosteje sprašujem, ali so lansiranja nekih Šarcev in podobnih sploh še demokracija, ker demokraciji smo tako blizu, kot smo blizu prvim mestom na lestvicah ekonomske svobode.

V Sloveniji gredo volivci na volišča proti nekomu in ne”za’‘ nekoga. Zanimivo pa vseeno je, da se je desnica bolj kot ne tokrat nagnila v korist Šarca – kao mesije. Rahlo nenavadno je zato, ker so govorili, da ima dotični strice iz ozadja, ki so doma v Murglah. V primerjavi s prvim krogom je Marjan Šarec v drugem število volivcev povečal za kar 146.131. Precej manj, le za 18.760 glasov, je to število popravil Borut Pahor. Šarec je dosegel izjemen rezultat v izjemno kratkem času – kot Golobič, kot Virant, kot Cerar…..Zame je to neizpodbiten dokaz, da se iz različnih ”Zares-sov”, ”LDS-ov”, ”Virantovanj”, ”SMC-jev” in podobnih Murgelskih satelitov nismo čisto nič naučili, mejdun!

Dejstvo pa je, da na rezultat volitev naprej drastično vplivajo tisti, ki želijo obdržati status quo, to pa so predvsem državni uradniki in upokojenci.

Brez ciganke in kavne usedline pa napovedujem, da bo Šarec, kljub porazu, ustanovil novo stranko in se bo z njo s pomočjo M. Kučana, medijev in botrov poskušal zavihteti na vrh na prihodnjih državnozborskih volitvah. In če je leta 2014 na vratih lokalne pisarne LDS zasijala nalepka SMC, se zna zgoditi, da bo 2018 na istih vratih nalepka SMŠ.

A dejstvo, da je postal Borut Pahor v nedeljo, v drugem krogu predsedniških volitev, novi- stari predsednik, ostaja neizpodbitno, pa če nam je to všeč ali ne. Serpentinškov, kot je Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, ima Evropa za zdaj več kot dovolj.

obe knjigi, prvi in drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače,  lahko, če si tega seveda želite, naročate na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf

 

 

s svojim psom tudi spim

Samo Glavan‏ @SamoGlavan

Kdaj bom dočakal dan, ko nam bodo opozicijski veljaki končno povedali, kaj pristaši delamo narobe, da si z nami ne morejo pomagati k uspehu?

 

B. Voje na twitu:”Na fotografiji je desnica, ki se pripravlja na volitve 2018.”

 

 

MINULI TEDEN SI BO VREDNO ZAPOMNITI PO TWITU, KI SE SLIŠI ZELO NEDOLŽNO, A OBENEM NAPOVEDUJE BLIŽNJO PRIHODNOST, KI BO- VSAJ KAR SE VOLITEV TIČE- KRUTA RESNICA.

Glasi se pa takole: ”V Sloveniji že danes živi človek, ki še ne ve, da bo moral naslednje leto ustanoviti stranko in zmagati na volitvah.”

Gremo izbirat med »to mi delaj, miška mala« in »baba je žaba…«

Borut Pahor ali Marjan Šarec?

Desni volivci so se že drugič zapored znašli v položaju, ko morajo izbirati med dvema odtenkoma rdeče. V tej tekmi za zmago dveh struj na levici pa se je zgodil umazan zdrs, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti. Na eni od TV soočanj so v politično bitko za predsednika države vpletli tudi otroke, kar je soočenju dalo zelo umazan prizvok namreč: Pahorja je voditelj spraševal, zakaj ni pomilostil očeta štirih otrok, ki se je znašel v zaporu zaradi več kriminalnih dejanj. Pri tej očitni manipulaciji so se znašli v zadregi tudi gledalci.

Po besedah specialnega pedagoga za motnje vedenja in osebnosti, Marka Juhanta, problem ni kandidat Pahor, ne pravosodje, ne otroci, ne TV postaja. “Problem je kriminalno obnašanje.” In človek, ki skrbi za otroke, mora izbirati med njimi in napačnimi koraki v življenju. Kljub takšnemu, zelo nizkotnemu pranju možganov volivcev, so arhitekti volitev iz ozadja vseeno malo v skrbeh. Namreč:ob napovedi bojkota velikega dela desnega pola mora na volišča priti dovolj volivcev, da bo drugi krog vsaj na videz legitimen.

V minulih dneh se je veliko govorilo tudi o Kataloniji. Žal se je izkazalo, da je razlika med nami in njo več kot očitna.

Ko se je v Sloveniji zgodila osamosvojitev, nihče ni nikamor odšel (pobegnil), ko je šlo za nohte in nihče ni iskal azila. Odločitev odstavljenega katalonskega premierja Carlesa Puigdemonta, da zapusti domovino, je bila katastrofalna napaka. Puigdemont ni dalajlama, Katalonija pa ne Tibet. S svojim pobegom se je le degradiral v navadnega politikanta, s katerim nihče – kolikor toliko resen – ne bo več hotel imeti opravka.

In medtem ko francosko sodišče vztrajno in trmasto zahteva, da se odstrani križ s kipa Janeza Pavla II, so se številni moški v noči čarovnic stepli na glavni železniški postaji v Essnu, ki jo je bila policija zaradi varnosti ljudi celo prisiljena zapreti. Steple so se skupine moških, po poročanju nemških medijev, večinoma severnoafriškega ali arabskega porekla.

Naši pa so minuli vikend preživeli v Moskvi, kjer je tamkajšnji predsednik dvema od njih podelil medalji. Hahaha, za kaj že?! Kadar gredo naši v Rusijo- tako pravijo poznavalci- gre zmeraj za neko barantanje. Tudi ob tokratnih medaljah se pojavlja vprašanje bo, morda, ruska Sberbanka kupila Mercator? V ubogi, skorumpirani Sloveniji postaja vse zelo pozitivno. Pozitivne so odločbe sodišča, pozitivne so podpore stricev iz ozadja, pozitivno je najlepše mesto na svetu in končno so postale pozitivne tudi marsikatere številke na marsikaterem bančnem računu. Toplo priporočam, da si preberete zadnji komentar Petre Sovdat v Financah. Sporočilo dotičnega članka pa se glasi: Slovenke (ci) podpirajo alkoholizem na nacionalki in spolno nasilje nad ženskami.

Počasi pa se bo treba tudi spraševati, zakaj si sploh nekdo omisli psa? Nevarnega psa? Zelo nevarnega psa? Je sam lastnik negotov ali ga hoče imeti kot orožje?? Bojim se, da se tudi iz zadnjega pasjega zelo krvavega incidenta v Hrastniku, ki bi se lahko končal tragično, nismo čisto nič naučili. Smrtno nevarno je- tako pravijo pohodniki- ko na poti iz Todraža na Žirovski vrh greste mimo neke točno določene hiše. In ne nazadnje, pogosto je tudi mene na smrt strah, ko nekatere tovrstne zverine srečujem na vsakodnevnih sprehodih.

Glede na to, da številni lastniki teh psov na Facebooku javno objavljajo, da s svojimi spi delijo tudi posteljo, verjemite, da si tega, kar si o takšni anomaliji mislim, ne upam zapisati.

lačni zdravega razuma

Slovenci smo jako zanimiv narod. V prostem času- ko se naveličamo praskanja po riti- nam postane zelo dušebrižniško mar za medvede na Šmarni gori pa tudi za trgovke, ki morajo delati ob nedeljah. A tisti trenutek, ko za soboto pride ta, od Boga posvečeni dan, pozabimo na vse in jo mahnemo preganjat dolgčas v nakupovalne centre, kjer še nahrulimo kakšno, ki se ne obrne, kot bi se morala. Veste, pa bi bilo nedeljskega dela že jutri konec, če bi vsi nakladači in leporečniki ta dan ostali – doma!

Te dni so mariborski kriminalisti prijeli 38-letnika, ki ga utemeljeno sumijo storitve več kot 30 kaznivih dejanj pedofilije, to je, spolnih zlorab otrok. Gre za specialnega povratnika, ki je bil za ista kazniva dejanja 1. junija letos že pravnomočno obsojen na eno leto in tri mesece zapora, a, pazite- s preizkusno dobo 4 let. Čisto iskreno vas vprašam: kakšne sorte mora biti sodnik, ki pedofila obsodi na pogojno kazen?!

Malo manj kot leto pred volitvami v parlament, so se zganili tudi t. i. politiki tam doli v Ljubljani. Spomnili so se na svoje najbolj zveste volivce: na upokojence in na prejemnike socialne pomoči. Enim in drugim so – ob fanfarah in mastnih napisih v medijih, povišali prejemke za nekaj evrov.

Sicer je pa v naši domovini lepo biti prvorazreden: NLB ti opere denar, organi pregona dokaze kaznivih dejanj ignorirajo, v pravosodju jih zažgejo, mediji pa o pravi resnici enostavno molčijo.

V enem samem tednu- tik pred prazniki- smo bili priča veliki, a nerazumni smešnici, skregani z zdravo kmečko pametjo. Po eni strani se gonja proti Cerkvi in njenemu šolstvu nadaljuje celo z željo po spreminjanju Ustave, po drugi strani pa se- ta isti cvet slovenske politike- zbere na večer pred Dnevom reformacije na ”njihovi” proslavi, kjer berejo slavospeve te istemu Bogu in njegovemu služabniku Trubarju. Ni mi jasno, od kod jim takšna, že malodane izprijena logika! Še dobro, da dotični niso vzeli v zakup še Vodiške Johance! Pisana jim je na kožo!

Pred dnevi sem se pogovarjala z ženskami, ki jim zaradi moških, ki so si jih izbrale, v življenju ni bilo postlano z rožicami. Skoraj smo že dorekle nekaj jako pametnih, ko ena od njih preskoči tematiko in vpraša:”Ste tudi ve glasovale za Šarca?« Vse so v en glas prikimale, rekoč, da tako dobrega kandidata Slovenija še ni imela. Vzelo mi je sapo. V eni sami minuti sem spoznala, da sem ves večer za tistim omizjem zaman tratila čas. ”Pa vi veste, da je ta kandidat še ne tako dolgo nazaj dejal, da so babe žabe, žabe je pa treba ubit¨?!’” ”Ja, seveda vemo, ampak to je izrekel na odru, v resnici tega ni mislil…” Tisto noč sem zelo slabo spala. Neumnost se zna kot oster meč zariti globoko v srce.

A tudi v Evropi gre vse v maloro. Sarkastično in precej realistično podobo EU kot živega mrtveca si je ob Noči čarovnic, s pajacem Junckerjem in Merklovo, privoščil eden od britanskih časnikov. Islamski teroristi ne mirujejo, načrtujejo teroristični napad na 4 letnega princa Georga. Češki predsednik Zeman pa bi raje izgubil sredstva EU kot sprejel migrante.

Pred tednom dni je po ljubljanskih ulicah potekal že tradicionalni ljubljanski maraton. Edina udeleženka, ki je progo premagala v invalidskem vozičku, je bila Štefka Vegan.

Julija pred desetimi leti se je zbudila in ni čutila ne rok ne nog. Šele po mesecih preiskav so ugotovili, da ima bolezensko prizadetost perifernih živcev. Ko je prišla na cilj, je dejala:”Danes v meni vse žari. Veste, to je nekaj, kar moraš doživeti. Tega ne moreš le gledati in razumeti.”

Del mladih v Avstriji se je tudi letos zavestno »uprl« veseljačenju na »uvoženi« praznik Halloween. Nanj so se odzvali z »Nočjo tisočerih luči«. V središču dogajanja v noči na praznik vseh svetih so bila vprašanja o smrti in žalovanju, pa tudi o življenju.

Bilo bi zelo lepo, če bi jih posnemali tudi pri nas. Spotoma, ko obiščemo pokopališča, na leto prižgemo okoli 16 milijonov sveč, kar nas postavlja v svetovni vrh, bi lahko  razmislili, kaj je pomembnejše: spomin v srcu ali sveča. Nekoč sem obiskala družino, za katero so mi povedali, da hrani nešteto pisnih dokazov, med katerimi naj bi bil tudi osebni dnevnik ene od pokojnih tet, ki je živela v prvi polovici 20. Stoletja. Bila je svobodomiselna, rada je risala akvarele, pisala pesmi, zbirala podobice in hodila na božja pota, ki jih je v obliki potopisov tudi opisovala.

”Draga gospa,”so me rahlo okarali tisti, ki so prejeli v varovanje njeno zapuščino,”pa komu bi bilo mar za papirnato šaro! Vse smo zakurili, še pregledali je nismo, ker se nam je zdelo brezvezno.”

Še danes me boli srce, ko se spomnim na te besede in vsakič, ko grem mimo groba te gospe, ki je, žal, nisem poznala, pa vidim na njem goreti hinavsko svečo, se žalostno nasmehnem.

 

 

 

Knjiga je rojena!

Hura, 2. del je že na knjižnih policah!

 

 

Dobrodošli vsi, ki bi jo želeli prebrati!

Naročite jo lahko na   

ali na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf

Če boste le lahko, preberite jo. Sicer pravijo, da se Slovenci neradi pogovarjamo, a v

tej knjigi so zbrane zgodbe mnogih, ki so predolgo molčali.

Older Posts »