Feed on
Posts
Comments

IZGUBLJENI V ČASU

 

 

 

 

Če imaš moč in denar, lahko kupiš vse. Vse razen ene stvari. Ne moreš kupiti lastne preteklosti. Je, kakršna je, neizbrisna, nespremenljiva.

Morda bi se teh besed morali spomniti malodane vsak dan- in to po večkrat- medtem ko nemo opazujemo, kako nam gre država v maloro. Ne le drugi tir- vsa Slovenija je na stranskem tiru! Medtem ko se je razpihovala žerjavica zaradi nekega povsem nepomembnega hrvaškega Thompsona, se nam je zgodila Vrhnika, država pa se je zadolžila za novi dve milijardi. Zelo pritlehno pa je tudi, da so čistuni čisto tiho, četudi prihaja k nam satanist Marilyn Manson, ki je bil zaradi spodbujanja sovraštva in nasilja prepovedan v različnih mestih po vsem svetu. Razvpiti ameriški glasbenik je namreč znan po žalitvah drugače mislečih, namigovanjih na drogo in nasilje, vendar to za ”naše” ni nič takšnega – očitno.

Državljani prav tako mirno, kot da se jim jebe- gledajo na okoljsko katastrofo na Vrhniki. Inšpekcija za okolje je podjetju Kemis, v katerem je pred dobrima dvema tednoma izbruhnil velik požar, sicer izdala začasno prepoved zbiranja odpadkov v stilu, a v absurdnem stilu – tresla se je gora, rodila se je miš. Lastniki Kemisa, ki sodijo med najpomembnejšo elito v tej državi- molčijo, pristojni pa – po pisanju Dnevnika zagotavljajo, da so rezultati analize tal – dobri. Gorazd Pretnar, mikrobiolog, je ob vseh anomalijah in lažeh izjavil: »Pri nas kaže, da imamo inštitut za varovanje denarja, ne pa nacionalni inštitut za javno zdravje in ministrstvo za zdravje. Ob taki katastrofi bi se spodobilo, da eni in drugi pokličejo na Arso, zahtevajo spisek snovi, ki jih hrani Kemis, in o tem obvestijo ljudi.«

Človek, ki mu ni vseeno, pri tej katastrofi nehote pomisli, za kakšen znesek neki so soudeleženi pripravljeni tako lagati. Samo predstavljamo si lahko, kaj vse je v igri tudi pri Magni v Hočah pri Mariboru. Slovenija je v tem, slednjem primeru res butalska vas: namesto da bi postavili lakirnico na okoljsko onesnaženem področju, kmetje pa bi še naprej kmetovali na svojih poljih, postavljajo tovarno na rodovitnih poljih, s katerih bodo – kakšna ironija- zemljo odstranili in jo prepeljali na degradirano območje, na katerih naj pa bi poslej kmetovali?

Prav zanima me, kdo vse bo služil s provizijami tudi pri Magni? Vem le, da se naši očetje obračajo v grobu, če spremljajo, kako izrojeno se njihovi potomci obnašajo do zemlje, ki bi morala rojevati kruh in ne bi smela služiti umazani industriji ter skorumpiranim pogoltnežem, ki jim ni mar za nič drugega kot za lastno rit.

Boris Meglič je v ponedeljek zapisal:«Mogoče je dobro čim prej začet tudi z 2. tirom. Če tega projekta ne bo, nas bodo še naprej kradli samo na zdravstvu, dokler ne bomo pocrkali…”

Sicer drži, da živ bog ne ve, kaj se bo še zgodilo pred volitvami, vendar je jasno, da se že vse stranke pripravljajo nanje. Vlada, ki smo jo morali prenašati že tri leta, je uničila še tisto malo transparentnosti, enakosti in pravičnosti za državljane, kot jo je še ostalo. Vse, kar storijo, je videti tako, da premaknejo svoje riti le zaradi lastnih osebnih koristi, državljani pa na vsakem koraku občutimo njihovo aroganco, nadutost in totalno nestrokovnost.

Dr. Bojan Dobovšek celo pravi:” Mreže so nam ugrabile državo in jo prek vlade upravljajo v svojo korist!” Andraž Teršak, pravni filozof, pa prav tako ne verjame v pravo državo. »Sodstvo je postalo povsem vase zaprt ceh, ki ne prevzema nikakršne odgovornosti za napake in surovo zavrača kakršnokoli kritiko

Roko na srce: Slovenija mora biti strašno bogata država, da si lahko privošči, da jo vodi sleparski, prevarantski in plenilski lobi, ki se, da nam laže mečejo pesek v oči, vedno bolj vrača v svinčene čase. Vprašanje za milijon dolarjev je, kdo si bo upal iti po kostanj v žerjavico in presekati mit o Titovi štafeti in z rdečo zvezdo, ter prekiniti z blaznostjo druge svetovne vojne, ki še kar traja in traja? To, kar se dogaja pri nas, postaja stvar psihiatrije. Vse imamo na dlani: od naravnih lepot do uspešnih, pronicljivih, inovativnih in iznajdljivih posameznikov. Imamo celo potico, o kateri govori Vatikan in vsa Amerika. Mi pa, kot da vseh danosti, kot da nočemo videti. Dan za dnem se bolj strastno in zagrizeno vračamo nazaj, v leto 1945, namesto da bi gradili prihodnost. Pa ko bi se vsaj po človeško pogovarjali med seboj. Niti tega ne.

Po tihem si želim, da bi nas prizemljili in streznili vsaj dogodki, ki s krvjo pišejo zgodovino po Evropi. Tudi župan Andy Burnham in načelnik policije Ian Hopkins v Manchestru sta bila slepa in gluha, saj se nista ukvarjala z morebitnim islamističnim terorjem, ampak s preganjanjem islamofobov! Manchester je namreč eno od dveh angleških mest, kjer je policija islamofobijo uvrstila med zločine iz sovraštva. Še bolj žalostno je: že v preteklosti je policija marsikaj prikrila, med drugim tudi spolno zlorabo treh deklic. Na njihovo nesrečo je v javnost prišel posnetek zaslišanja, ki prikazuje zdolgočasenega in zehajočega kriminalista, ki posluša zgodbo najstnice o posilstvu. O tem je bila posneta tudi serija Tri deklice, ki so jo pred dnevi predvajali na BBC One. Policisti, ki so preiskovali primer, so pozneje priznali, da so ravnali tako, kot so, zato, ker so se bali, da jih bodo imeli za rasiste.

Včasih so rekli, da se največ naučimo na napakah drugih. Žal smo danes- v času, ko je vse podrejeno ”jaz-u” in užitkom, že zdavnaj prodali tako srce kot tudi dušo. Moralne vrednote pa se že tako in tako valjajo v blatu.

Zadnje čase prihaja na račun podajanja snovi učencem, iz šolskih klopi vedno več kritik. Strokovnjaki namreč trdijo, da učencev premalo ali skoraj nič ne učimo razmišljati. V šoli jih učijo informacij, za katere splošno velja, da so v realnem življenju največkrat neuporabne. Slovenski učenci ogromno vedo, vendar, ali vedo tudi, kaj z znanjem početi? Zadnjič je nekdo povedal, da je zasovražil slovenščino zato, ker ni znal odgovoriti, od kdaj do kdaj je bil Kette v vojski, učiteljica pa je iz tega, povsem odvečnega in nepomembnega znanja, naredila celo štalo. Je potemtakem čudno, če vlada v Sloveniji kronično pomanjkanje zdrave kmečke pameti?

Starejše generacije so odraščale ob pregovoru kdor molči desetim odgovori, ki ga, žal, upoštevajo še danes, mlajšim pa vtepamo v glave, kdaj je pesnik Dragutin Kette služil vojaški rok in jih prepričujemo, da bo ta podatek pomemben za njihovo življenje.

Oblast je prefrigana in točno ve, damo državljani vodljive ovce. Ker se v Sloveniji čisto nič ne zgodi slučajno, lahko uspevajo projekti kot so drugi tir, pa Magna v Hočah pri Mariboru in _ ne nazadnje tudi ekološka katastrofa v naši neposredni bližini- na Vrhniki. Oblast si mane roke, saj se tudi njej zdi fantastično nemogoče, da se s takšno lahkoto pustimo vleči za nos. Z namerno spodbujevano in vodeno histerijo okoli koncerta hrvaškega pevca Thompsona je v medijih in med državljani dodobra preusmerila pozornost drugam, zato se tudi zdi, da ostaja požar v tovarni Kemis na Vrhniki še naprej drugorazredna tema. Njen lastnik- Gorenje iz Velenja,  je- kot je bilo slišati- na službenem potovanju- vlada pa – pričakovano-  tudi ni sposobna reči kaj konkretnega, zato molči in se obnaša, kot da jo ekološka katastrofa  nič ne briga. Medtem ko lokalni prebivalci bolj kot ne osamljeni vztrajajo, da je tovarno treba zapreti, se nekateri vseeno čudijo, kako je lahko občinska uprava sploh dovolila, da se v neposredni bližini hiš, ob potoku, podtalnici, na območju Nature 2000, sploh lahko zgradi kaj podobnega. Pojasnilom, da zrak po hudem požaru ni več onesnažen, nihče pri zdravi pameti ne verjame in jih jemljejo kot žalitev zdrave pameti.

Pomemben pa je- hočeš nočeš- tudi droben tiska: sliši se tudi, da so o tej tovarni pred leti potekale tri javne razprave, a da med občani ni bilo veliko zanimanja. Zakaj ne? Zato ne, ker je smo Slovenci lepo vzgojeni in se ne vtikamo, raje molčimo, ni tako? Danes sem prebrala  zanimiv podatek, da je, denimo, skupna točka Kemisa z Vrhnike in projekta Magne Steyr sredi Hoč tako imenovano ekološko podjetje, ki je za Magno pripravilo  zelo sporno poročilo o vplivih na okolje te razvpite lakirnice, isto podjetje pa je izdalo tudi  ”Elaborat o določitvi vplivnega območja za IPPC-napravo upravljavca Kemis, lokacija Vrhnika”, izdelano 11. januarja 2012. Podobno kot pri Magni Steyr tudi za Vrhniko ni videlo nevarnosti za okolje. Se je zgodil preplet stroke in kapitala z dodatkom politike? Verjetno.

V minulem tednu smo bili priča žalostnemu razpletu kandidature Muzejskega društva za prejem Zlatega grba Občine Škofja Loka za leto 2017. Kljub široki podpori lokalnih in državnih kulturnih institucij ter častnih občanov je komisija – menda iz ideoloških razlogov – ob visokem jubileju delovanja društva zavrnila podelitev priznanja. Nobenega dvoma ni, da ima MD v vsem času svojega delovanja eno najpomembnejših mest v loškem kulturnem in družbenem življenju. Leta 1954 so, denimo, začeli izhajati Loški razgledi, v zbirki Doneski je do sedaj izšlo 37 knjižnih del, v zbirki Vodniki pa enajst. Prirejajo pogovorne Blaznikove večere in druge priložnostne kulturne prireditve. Mislim, da bo od Komisije, ki je predlog za nagrado zavrnila, potrebno dobiti tudi kakšno bolj obširno razlago. Za tiste, ki razmišljamo s svojo glavo, je pač njihova ideološko-politična utemeljitev, da se MD v zadnjih letih preveč ukvarja “s polpreteklo zgodovino”, veliko premalo in žal, preveč spominja na neke druge čase, za katere smo upali, da se ne bodo nikoli več vrnili.

Minuli teden je minil v nič kaj prijazni napovedi, da se bodo- kot kaže- različne svobode, ki jih imamo, ponovno krčile. Razkritje portala Pod črto, da vlada pripravlja nov zakon o Sovi, ki bo varnostno-obveščevalni službi razširil pooblastila tako, da bi agenti Sove v Sloveniji pri slovenskih državljanih lahko izvajali tudi tajne hišne preiskave, v domove nameščali snemalno opremo, vdirali v računalnike posameznikov in za pridobitev telefonskih številk uporabljali lovilce IMSI, sploh ni toliko razburilo slovenske javnosti, kot bi človek pričakoval. Kar je grozljivo. Ljudje so očitno že tako navajeni, da država, ki jo, kot pišejo mediji, vodijo izraelski svetovalci in premierjevi domači zaupniki, med katerimi izstopa, če gre verjeti tabloidni reviji Obrazi, ljubljanski frizer, vedno in povsod posega v njihovo življenje, da jih ob takih informacijah niti ne zmrazi več.

Žalostno je res, da vse več ljudi ne sliši ptičjega petja, ne vidi dlje od svojega nosu in ne čuti globlje od globine svojega žepa. A tudi v svetu ni dosti drugače. Konec tedna je digitalna vojna ponovno pokazala zobe. Ko so v petek zjutraj uslužbenci španskega telekomunikacijskega giganta Telefonice prihajali v službo, jih je na službenih računalnikih čakalo nenavadno opozorilo: “Datoteke na vašem računalniku so zaklenjene, plačajte 300 evrov. Če ne plačate v treh dneh, se bo cena podvojila, po sedmih dneh pa se bo vse izbrisalo.” Večina napadov, za katere vemo, se je začela pri ljudeh, najpogosteje z elektronsko pošto in priponko. Kibernetsko vojskovanje postaja glavno področje vojskovanja med svetovnimi vojaškimi velesilami. Žal je tudi Slovenija pred kibernetskimi napadi zelo slabo zaščitena. Država Estonija na primer, je bila ob kibernetskem napadu leta 2007 “onemogočena” tri tedne, saj se ji je sesul bančni, elektro, vladni in nasploh ekonomski sektor. Tako imenovani ruski domoljubni hekerji naj bi bili po tem, ko je Estonija odstranila sovjetski spomenik iz druge svetovne vojne, v povračilo izvedli kibernetski napad na baltsko državico.

Upajmo le, da svetovni hekerji vedo, da je Slovenija daleč daleč bolj ponižna in lepo zdresirana kot Estonija. Hkrati je pa tudi res, da vedno bolj drsimo v manire nekdanjega trdega in brezkompromisnega režima. Ob tako težko pričakovani osamosvojitvi so nekateri strašili državljane, da bomo, če se odcepimo od Jugoslavije, jedli travo. Človek ima občutek, da se še danes, 27 let pozneje, na vso moč trudijo, da bi jo res.

V Sloveniji kmalu ne bo več kaj ukrasti, če lahko sklepamo po tem, s kom vse naši politiki ne simpatizirajo. Poslanki Violeti Tomič so svetel vzor venezuelski komunisti. Pred stavbo slovenskega parlamenta je slavila in bodrila diktatorja Nicolasa Madure, ki v teh dneh s pomočjo vojaške milice na strahoten način napada in ubija miroljubne protestnike. Venezuela velja za najbolj nevarno državo na svetu. Samo v zadnjih štirih letih je bilo v terorju ubitih 80.000 ljudi. Po vzoru Kube želijo uvesti komunističen režim, kar pomeni popoln kolaps ekonomije, ko ni zdravil za bolne, zaradi pomanjkanja najosnovnejših živil in higienskih pripomočkov, pa morajo ljudje brskati po smeteh.

Tudi po zadnjih dostopnih podatkih je za vseh deset najrevnejših evropskih držav značilno, da so imele pred letom 1990 komunistični sistem. Pet od desetih najrevnejših držav je bilo nekoč republika oziroma avtonomna pokrajina nekdanje Jugoslavije. Najbogatejša država EU je Luksemburg, BDP na prebivalca je tam znašal 67.627 evrov. To je skoraj šestkrat več od Bolgarije in 22-krat več od Moldavije.

Oton Župančič je v eni do pesmi, ki jih je ustvaril takoj po vojni, zapisal: ”Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v čisti slavi, vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi.

Vrsto let- dokler se ni odkrilo Hude jame in ostalih brezen, se ni smelo razglabljati, kaj točno je mislil s temi besedami, ki so te dni ponovno oživele zaradi filma o Mehmedaliji Aliću, rudarju iz Srebrenice, ki je konec prejšnjega desetletja s svojim rudarskim in inženirskim znanjem odprl Hudo jamo pri Laškem. Film o njem in o jami bodo pokazali na skorajšnjem mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu. Ko sem se pred kakšnimi tremi leti z njim pogovarjala v prostorih nekdanjega rudnika urana v Todražu, je med drugim, dejal: “Ne morem razumeti, kako lahko preprosti slovenski ljudje tako mirno gledajo na te poboje. Ne morem, res ne morem.”

Tako. Naj bo za danes dovolj. Če utegnete, pa le prisluhnite evrovizijski zmagovalni pesmi Amar Pelos Dois, ki se je dotaknila src malodane vseh.

”Upam, da bo moja zmaga prinesla kakšno spremembo v samem tekmovanju in tudi v pop glasbi,”pa je po zmagi povedal Portugalec Salvador Sobral

Spremembe, ki nas bi morale voditi nazaj k človeku, k pristnim čustvom, k življenju nasploh pa so tiste, ki jih imam pred očmi tudi sama, ko ob ponedeljkih iščem zgodbe minulega tedna.

 

 

 

Tone Vrhovnik Straka:” Moje trdno mnenje je, da se branja in interpretacije literature sploh ne da meriti – kaj šele tako usodno, da potem te točke odločajo o človekovi prihodnosti. Branje je treba ljudem privzgojiti kot ljubezen, ne kot šolsko tlako.

Luka Valas :”Tema je pa deprasto sranje, ki gre večini mularije na jetra. Meni je že šlo.”

 

Dusana Findeisen Za primerjavo naslovi za francoske maturitetne kandidate . Ali v družbi živimo zato, da zadovoljujemo svoje potrebe? Ali bolje živimo, če delamo manj? Machiavelijev Vladar. Je naša dolžnost, da iščemo resnico? Je umetnost brez pravil?

Že mnogo let je znano, da je odstotek samomorov v nekaterih državah visoko nad povprečjem. Slovenija je po koeficientu samomorilnosti celo med prvimi desetimi državami na svetu. V zadnjih petdesetih letih je po podatkih Statističnega urada v Sloveniji zaradi samomora umrlo skoraj 27.000 ljudi, kar pomeni, da je vsakih 16 ur zaradi samomora umrl en človek.

V okviru Centra za psihološko posvetovanje Posvet, ki deluje v Slovenskem združenju za preprečevanje samomora, so v desetih letih delovanja s 17.000 svetovanji podprli in jim svetovali več kot 5.400 klientom. V zadnjih 25 letih se je duševna obolevnost do 18. leta povečala za 64 odstotkov,nujno bi potrebovali več pedopsihiatrov, zaenkrat jih je le 20 – a denarja zanje – pričakovano – ni. V Sloveniji si vsako leto vzame življenje od šest do 18 otrok in mladostnikov, tistih, ki to poskušajo, pa je strašljivo več.

Nekdo v tej državi si – kot kaže- želi, da bi bilo samomorov še več. Zakaj tako menim? Zato, ker so si med vsemi možnimi naslovi na eseju za maturo strokovnjaki za slovenščino v Državni komisiji za splošno maturo za slovenščino kot najboljšega spomnili naslednjega: “Samomor kot izhod iz kolesja sistema“.

Že odkar je naslov eseja prišel v javnost, se resno sprašujem, ali njegovi kreatorji sploh dojemajo razsežnosti besede “samomor” kjerkoli, v kateremkoli naslovnem stavku že je? Sprašujem se tudi, ali nekdo- tam izza ozadja- svoje patološke ideje in blazne misli prenaša na mlade, ki bi se morali učiti biti kreativen, perspektiven, ambiciozen, življenja poln?

Če je bil naslov eseja izbran, iz nevemkakšnih literarnih razlogov, bi nujno potreboval dopolnitev – in to že v samem naslovu.

Pa da ne bo pomote: zaželeno je, da bi se o pasteh življenja v šoli več in bolj pogosto pogovarjali. Pa ne le o samomorih, tudi o spolnosti, ter o moralnih vrednotah, ki prav zaradi ignoriranja počasi izginjajo.

Se mar kreatorji slovenskega izobraževalnega sistema ne zavedajo, da imajo pred seboj, ne le generacije permisivno vzgojenih otrok, temveč tudi generacije enako vzgojenih staršev, ki so, če je verjeti podatkom in strokovnjakom, nadpovprečno nasilni do sebe in družbe, in zato, žal pogosto iščejo rešitev problemov v samomoru, ki marsikje postaja celo “vrednota”?!

Pisati o samomoru na maturi, ki je nekakšen zrelostni izpit vsakega mladega človeka, je enako, kot govoriti o samomoru – kot o edinem izhodu, če kaj zaškriplje – na poroki, pred matičarjem. Mladi so že tako in tako – vsaj v Sloveniji- izrazito črnogledi, polni neke turobnosti in mrakobnosti, ki butne na dan tudi v njihovi poeziji, na različnih blogih, v oblačenju, retoriki, preživljanju prostega časa. Po drugi strani pa svoj nihilizem utapljajo v nerazumljivem zatekanju v omame, droge, užitke, izrojeno spolnost. Veliko preveč jih ima že v uvodu omenjene psihične težave, uživajo zdravila, s pomočjo katerih so sploh lahko v kolikor toliko spodobnem ”ravnovesju”….

In za piko na i dobijo na maturi potrditev vseh svojih brezizhodnih labirintov v sporočilnosti eseja: ”Ubij se, to je rešitev!”

Mladi bodo marsikaj pozabili, naslov, ki je zelo ”močan”, pa jih bo podzavestno spremljal še dolgo. Že tako in tako smo družba z velikim pomanjkanjem srčne kulture, pozitivnega razmišljanja, manjka nam VESELJA DO ŽIVLJENJA, manjka nam MOČ, vztrajnost, OPTIMIZEM. Vzgojeni smo, da vidimo samo negativno, kar je pozitivno, mnogim pomeni zgolj ”nevreden kič”. Namesto da bi vzgajali Ane Roš, generacije na pragu življenja prepričujemo, da je smrt edini izhod, ko se ”zlomi noht”….Žalostno, da bolj ne more biti. L

A ker živimo v državi, v kateri se nič ne zgodi slučajno, moram omeniti tudi članek iz zadnje številke Nedela. Na prvi Strani nas novinarka Katarina Fidermuc opozori na igro MODRI KIT, ki meri predvsem na mlade, njena navodila pa igralce vodijo čez 50 stopenj, končajo pa se s povabilom k samomoru. Aleksander Zadel, znani psiholog pa ob tem opozarja, da se moramo odrasli zavedati, da ne moremo pričakovati od mladih, da bi bili samostojni, zreli in odgovorni, če še odrasli nismo.

Pristaši zarot bi v svojih glavah zelo hitro potegnili povezave med maturitetno komisijo, Modrim kitom in posledično tudi naslovom maturitetnega eseja….

Četudi teh zarot – recimo, da ni, se moramo vseeno vprašati:”Koliko mladih je v teh najbolj stresnih trenutkih življenja v stiskah, samih in osamljenih? In koliko jih je(bo) povsem nepremišljen, izzivalen in patološki naslov maturitetnega eseja “Samomor kot izhod iz kolesja sistema” pahnil čez rob?

 

NEKATERI ČLANKI, KI SO BILI V POMOČ PRI PISANJU:

S SAMOMOROM DO MATURE

NEKAJ STATISTIKE

MODRI KIT

1. maj na drugem tiru

 

 

Še božjega groba neče nihče zastonj čuvati.

/Slovenski pregovor/

Nekoč se je 1. maj začel z budnico delavske godbe, sledili pa so ji slavnostni sprevodi lepo oblečenih delavcev, ki so se s sorodniki in prijatelji odpravili na bližnji hrib in v gozd. Tam so se najprej udeležili delavskega shoda, temu pa je sledila veselica s pijačo, jedačo in plesom. Delavci so nosili v gumbnicah rdeče nageljne in prvomajske značke. Postavljali so mlaje, simbole svobode. Na bližnjih hribih so kurili kresove, v sprevodih nosili zastave. Delavcem pa so se s prižnic pripovedovale pravljice, ki jim nekateri- kljub kruti realnosti- verjamejo še dandanašnji.

Največje praznovanje 1. maja se je zgodilo leta 1933 v nacistični Nemčiji. Oblastniki so privabili na ulice večino delavskih organizacij, pekle so se klobasice in pivo je teklo v potokih. Nebo so preletavala vojaška letala.

Šušlja se, da so naši vrli predniki pripravili praznovanje 1. maja v Trbovljah celo skupaj z okupatorjem. O tem, pričakovano, danes raje molčijo.

Prvi maj je še zmeraj – četudi brez rdečih nageljnov – eden najbolj priljubljenih. Ljudje so ga veseli predvsem zato, da se lahko družijo in poveselijo. Vse bi bilo lepo in prav, ko bi le govorniki ob prvomajskih prireditvah zamenjali ploščo. Vsako leto znova in znova nas prepričujejo, da bi brez njih delavci danes delali sedem dni na teden, 24 ur na dan. Kar seveda ni res.

Do skrajšanja delovnega časa je prišlo iz povsem drugih, zelo banalnih razlogov: povpraševanja in ponudbe. Tam, kjer je bilo potreb po delovni sili veliko in ker je ni bilo dovolj, so tudi delojemalci dosegli boljše pogoje. In – seveda – obratno. Tam, kjer je bilo delovne sile preveč, je delodajalec lahko zahteval daljši delovni čas in slabše delovne pogoje, ker je vedel, da to lahko počne. To- slednje se že kar nekaj časa dogaja tudi v Sloveniji in delavstvu se prav zaradi pišmeuhovsta tistih, ki bi se zanje morali zavzemati, iz leta v leto slabše piše.

Če bi želeli sindikati pomagati delavcu, bi naredili vse, da delavec z davki in prispevki državi ne bi dal polovice tistega, kar zasluži. Po drugi strani podjetniki, ki ustvarjajo delovna mesta, zapuščajo državo, vlada pa – po drugi strani – privablja tuje investitorje tako, da jim za to še plačuje. Za te vrste norosti je težko biti pameten, da bi jih razumel.

Na lestvici ekonomske in osebne svobode Slovenija iz leta v leto drsi navzdol. Naš vsakdan regulira prek 20.000 zakonov in podzakonskih aktov. Država predpisuje malodane že vse. Samo čakamo lahko, kdaj bodo  izdali zakon, kolikokrat lahko gre delavec na stranišče.

Ste vedeli, da celo tisti, ki želi na prvomajskem praznovanju skuhati golaž, potrebuje zato, da vas potrošta, nešteto dovoljenj?

Sprašujem se, je gospod, ki te dni zapušča največji slovenski sindikat kaj storil, ko so “naši” tajkuni lupili slovenske firme? Je mignil s prstom, ko je vlada dovolila Magni, da v najlepšem kotičku, na najbolj rodovitni zemlji pod Pohorjem, postavi lakirnico, ki bo onesnaževala zrak in dajala kruh le 300 delavcem? Se je kdo od tistih, ki se ob prvem maju trkajo po prsih, namesto tega zahteval dotične državne milijone za kmetijstvo, za turizem na Pohorju, kar bi prav tako lahko ustvarilo več sto delovnih mest? Ni, seveda ni.

V nekaterih stvareh v tej državi ni biznisa, ni provizije!

Nekoč sem  se pogovarjala s tovarišem, bil je eden prvih komunistov, ki so idealom, za katere so s potem tudi borili, od srca verjeli. Po vojni je delal v rudniku v Senovem. Ko je uprava kupila prvi avtomobil, so delavci prispevali del plače, saj jim je bilo rečeno, da bo avtomobil od vseh. Potem se je zgodilo, da je sogovornikova, visoko noseča žena dobila predčasno popadke. V paniki je pozvonil pri direktorju, ki je bival v istem bloku, naj njegov šofer ženo odpelje v bolnišnico. Dotični ga je grdo nadrl, češ, kako mu kaj takšnega sploh pade na pamet. Na srečo se je vse dobro izteklo tudi za sogovornika, saj je bil  za vse večne čase ozdravljen  slepe in pogubne vere v pravljice, ki jih je preziral vse do svoje prerane smrti.

Če bi sindikati mignili s prstom, se ne bi dogajala nečloveška izkoriščanja delavcev pri gradnji Stožic, v Loški dolini,  celo v državnih podjetjih, v ustanovah, kot je Klinični center, pa bi bil že zdavnaj upostavljen red, da tam zaposlenim ne bi bilo treba pisati anonimnih pisem o svinjarijah, ki se dogajajo vsem na očeh, pa vsi molčijo, ker nimajo jajc.

Če bi vsaj tisočinko besed, ki se spregovorijo ob prvem maju, spremenili v zlato, potem bi bilo prav delavcu v naši državi najlepše postlano. Pa mu ni – in mu še dolgo ne bo. Sindikati še zmeraj za vse, kar je narobe, krivijo pohlepni kapitalizem, kar se v 21. stoletju sliši smešno in zastarelo ob vsem, kar se je od povojne nacionalizacije do današnje kraje državnega premoženja dogajalo.

Dejstvo je, da nekateri med nami živijo eno najbolj lagodnih življenj v Evropi. Pisarne ob petkih zapirajo že prej, ob lepem vremenu, med delovnim časom, pa srečamo po Ljubljani, v kafičih, mnoge, ki kramljajo, kofetkajo in se nastavljajo soncu. Drugi niso nikjer zaposleni, a se vseeno vozijo z najdražjimi avtomobili. Tretji živijo od provizij, četrti od kriminala belih ovratnikov, blebetanja, nakladanja in laganja.

Na drugi strani imamo novodobne sužnje, ki garajo za drobiž, ki se jim ne izplačuje niti plač, kaj šele nadur, in tiste, ki pogosto ne morejo niti na malico, ki jim- tako kot kmetom in samozaposlenim – delovni dan traja od jutra do večera.

V bistvu se zgodovina niti ne spreminja dosti. Že pred vojno smo imeli takšne, ki so živeli na drug račun, rekli so jim plašurji. Danes jih ni nič manj, kvečjemu veliko več.

Primerjava prvomajskih govorov in tudi naslovov v medijih na tujem in v Sloveniji ob današnjem prazničnem dnevu, žal, pokaže, da smo mi ostali na nivoju družbeno-političnih glasil 70 let.

 

 

 

 

Česar se strici in nečaki dotaknejo, povsod pustijo ogabne, smrtonosne, ubijajoče, zelo umazane sledi.

Vsa Slovenija že od novembra lani spremlja junaški boj za življenje deklice Neže Arnolj, nad katero so slovenski zdravniki dvignili roke in jo zaradi nedelovanja srca in možganskih poškodb, ki naj bi jih dobila po priklopu na zunajtelesni krvni obtok, odklopili. Zdravniki na UKC Ljubljana so celo menili, da nima več nobene možnosti za preživetje, a potem se je zgodil čudež. Čeprav je dr. Rajko Kenda staršem zatrjeval, da ni upati, da bi otrok lahko živel, niso obupali, ampak so se podali v boj. Potem ko so starši, zelo upravičeno, popolnoma izgubili zaupanje v slovenske zdravnike, so jo odpeljali v bolnišnico v Padovi v Italiji, od tam še naprej, daleč od slovenske stroke in javnosti. Deklici so v tujini pomagali, pred kratkim se je- na veselje mnogih- tudi mojega- vrnila domov, vsi skupaj pa držimo pesti, da bo v njeni družini sonce še naprej sijalo, jih grelo in razveseljevalo.

 

Kakršno zdravstvo, takšna država.

To ni bil edini spodrsljaj, ki je prišel v javnost. Lansko leto se je zapletlo tudi okoli smrti 14-letnika, ki je, žal, ni bilo mogoče preprečiti. Poročila, ki so prišla v javnost, kažejo, da so kardiologi odgovornost skrbi za pacienta prelagali drug na drugega, lečeči kardiolog za dečka ni poskrbel, kot bi moral, otrok pa je umrl zaradi napačne presoje, obravnave in soliranja lečečega kardiologa. Na podobno škandalozno dogajanje na Pediatrični kliniki UKC Ljubljana je opozorilo že Poročilo mednarodne komisije o otroški srčni kirurgiji julija 2015, saj je bilo iz poročila jasno razvidno, da je bil program v obdobju, ki so ga preiskovali, strokovno neustrezen in zato nevaren.

Morda se še spomnite obeh Tarč, brez dvoma najboljših preiskovalnih novinarskih oddaj, ki jih je v zadnjih 25 letih pripravila RTV Slovenija?

 

Žal pa na vprašanja o korupciji v zdravstvu, o predrago plačanih žilnih opornicah in še o drugih mafijskih poslih, prisotni v studiu preprosto niso mogli odgovoriti konkretno in zadovoljivo, saj bi morali v tem primeru izdati marsikaj, kar bi razkrilo pravo naravo paradržavnega omrežja, ki se napaja iz javnega zdravstva. Za kaj je v zdravstvu tako in zakaj še dolgo ne bo nič drugače, je odgovor na dlani: v igri je za več kot 2,5 milijarde evrov pohlepa. Znanstveniki, denimo, ki so smetana vsakega naroda, bi za svoje normalno delovanje potrebovali zgolj ubogih 40 milijonov, pa jih, žal, ne dobijo.

 

Je potemtakem čudno, da ljudje vedno bolj verjamejo v homeopatijo, čakre, horoskope in čudežna zdravila iz Kitajske? Saj-navsezadnje,  skorumpirana Slovenija postaja neznosna za vsakega med nami tudi zaradi pedigreja komunistično obarvanih  socialistov, ozkih birokratov z dolgočasnim, brezbarvnim življenjem.

 

In medtem ko je običajnega človeka, ki ne verjame le pravljicam, ki jih pripoveduje ministrica za zdravje, na smrt strah zboleti in priti v roke komu od teh, ki v borbi za več denarja, ki bi pritekel v njegov žep, pozablja na bolnike, se v Sloveniji dogajajo grozljivke, ki jim ne bi bili dorasli niti znani režiserji ameriške horror scene.

Prebudil se je celo Janko Veber, ki mu je- kot kaže- teh, ki usmrajajo življenje pod najbolj etičnim predsednikom, več kot zadosti. Danes je svoje bralce presenetil z zapisom o ”ribi, ki smrdi pri glavi”. Poziva predsednika vlade naj zaradi kadrovanja v Telekomu, takoj razreši svoje tako imenovane 15% svetovalce, med drugim pa uperja prst tudi v Lidijo Glavino, ki je, po njegovem, v konfliktu interesov, saj ocenjuje in nadzira samo sebe, si sama določa nagrado za delo nadzornice Telekoma, ima pa tudi rada diamante. V kolikor  Cerar ne bo ukrepal, bo Janko Veber vložil ovadbo na Policijo, Računsko sodišče in KPK.

 

Sploh še kdo dvomi, da je mafija ugrabila Slovenijo in da se bijejo krvave bitke ne le v zdravstvu, tudi sicer?!

 

Kot kaže, se bližajo tudi volitve, saj pokvarjeni strici in nečaki želijo ponovno zapreti vodjo opozicije. Da to storijo, ne bo težko, saj imajo svoje pomagače na malodane vseh ključnih mestih v tej skorumpirani državi, ki brezglavo drvi v prepad.

 

Norost nima meja.

Za to, da bomo ustregli koncernu Magna Steyr, ki želi že junija letos v občini Hoče – Slivnica zgraditi lakirnico in jo nato še povečati, je vlada najprej grozila s prisilno razlastitvijo kmetov. Zdaj sledi uničenje kmetijskih zemljišč ter sekanje do devetdeset hektarjev gozda v Rogozi za zamenjavo zemljišč kmetom. Mar Slovenija sodi že med t. i. tretje države, kamor zahod premešča strupeno, zelo nevarno industrijo?!

 

Ponovno se je oglasil tudi Matevž Krivic in z vso ostrino, ki jo premore, zapisal, da je ponovni pripor za dr. Noviča nerazumen in nezakonit. Pri tem pa se sprašuje:” Kam ploveš, naše sodstvo? Sploh še ploveš – ali s takimi sodbami toneš vedno globlje?”


Ljudstvo pa molči, četudi prejema zajamčeno plačo ali minimalno pokojnino. Kar ni ne za crknt , ne za živet.. Pije pivo, gleda Gorskega zdravnika, občuduje toalete na podelitvi Viktorjev 2016, čveka nebuloze po Facebooku, posluša Ceco, sanja o Titu in razmišlja, kako lepo je bilo nekoč, ko se je praznovalo 29. november in ko se je čez mejo švercalo kavo in najlonke.

V postelji z državo

 

 

 

Pesniki se preživljajo s prekarnim delom, založniki pa z njihovimi knjigami. (bpv)

Velikonočni prazniki so prinesli kar nekaj druženja s prijatelji. Obujali smo spomine in jih primerjali z današnjimi časi. Na srečo- ali pa je bila to celo smola? – v skupini ni bilo nikogar, ki bi ga prejšnja, tako opevana država, nosila po rokah. Vsi smo se postavili na noge ob že znanem reku Pomagaj si sam, pa ti bo še Bog pomagal. Janko je razlagal, kako je imel skozi vso osemletko en sam zvezek, ker doma ni bilo denarja za kaj več. Učitelji pa se tudi niso ozirali na takšne malenkosti. Če ni znal, je pač ponavljal razred, pa kaj?! Zdenka in Peter sta postala starša, ko sta bila v drugem letniku fakultete. Domači jima več kot toliko niso mogli pomagati, zato je Zdenka dve leti pavzirala, da je lahko bila ob otroku. Ob večerih, ko je prišel domov Peter, pa je čistila sanitarije v dveh gostilnah ob takratni Titovi cesti. Pa so preživeli in ta otrok je danes eden vodilnih raziskovalcev na področju odkrivanja zdravil za Parkinsovo bolezen. Seveda so tudi takrat obstajali vrstniki, ki so bili ”nekaj več”. Peter ne more pozabiti enega, ki je sicer uradno z vsem pompom diplomiral, vendar je diplomo predložil s časovnim zamikom, ker je imel tisti, ki mu jo je spisal, že z drugimi, podobnimi kalibri, preveč dela. Petra so kot učitelja poslali v kraje ”bogu za hrbtom”, ne glede na to, da je bil eden najboljših študentov. A ablast je bla ablast! Če se nisi prav pisal, se je s človekom počelo kot svinja z mehom. V nekem vzporednem svetu pa se je istočasno obilo mahalo z zastavicami, jokalo ob filmih o Neretvi in Marš na Drino, pionirske zakletve, mladinske brigade, samoupravljanje in klanjanje Maršalu pa so bile svete in nedotakljive stvari. In prav zato, ker se obnje ni bilo dovoljeno spotikati, še danes velja, kako lepo nam je bilo takrat. Malodane kot v raju!

Zato nekateri v tej državi- pa jih niti ni tako malo – še zmeraj iskreno verjamejo, da je za njihov dobrobit odgovorna država. V državi, v kateri živijo, vidijo predvsem pravice, to so zastonj stvari, ki jih morajo dobiti. Da bi se sami spremenili, prilagodili, začeli razmišljati drugače?! No way! Da bi jim padlo na pamet, da vsi, ki so normalni, vidijo, da se hranijo z meglo? Lepo vas prosim! ”Vse nam pripada, vse moramo imeti!” je njih geslo, pa če vse crkne!

Tako je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letos odobrilo dislocirani oddelek programa strojni tehnik v Tolminu. Pobudo za uvedbo programa so dala posoška podjetja, ki so program podprla celo (!) s štipendijami za vse vpisane dijake, veliko pomoč pri pridobivanju programa pa je nudila tudi GZS OZ za severno Primorsko. Pa mislite, da je bilo kljub privlačnim razpisnim pogojem dovolj prijav? Ne, ni jih bilo. Dva ali trije od bodočih dijakov, ki so jih povabili pred mikrofon, so dejali, da jih ta poklic ne zanima. Da oni želijo postati pravniki, novinarji, ekonomisti. Država pa je dolžna, da jim službe najde. Se nam bodo dotični čez pet let, ko se bodo znašli na trgu dela, smilili, ker ne bodo dobili dela, kakršnega si bodo želeli? Verjetno res, žal. Ker so tisti, ki računajo na državo dosti bolj glasni od onih drugih, ki se izza odra trudijo, da zlezejo na zeleno vejo sami- z lastnim trudom.

Po drugi strani pa si kot aktivna državljanka želim, da bi se našel kdo, ki bi za ušesa starše, osnovnošolski sistem, družbo kot takšno, ki ne migne s prstom, da bi mlade usmerjali v poklice, ki jih zagotavlja boljšo prihodnost. Gospodarstvo že leta in leta ječi pod težo socialnih, včasih povsem nepotrebnih transferjev, pa tega kot da nočemo opaziti. To prekleto zanašanje na državo nam, žal, megli razum!

Nekoč so bili vsaj intelektualci tisti, ki so bili motor družbe. Menihi, ki so, denimo, živeli v Žički kartuziji v 12. stoletju, so imeli celo bolje založeno knjižnico, kot je bila tista v Vatikanu. Tudi življenjepis Janeza Vajkard Valvazorja, avtorja nepozabne Slave vojvodine Kranjske se bere kot zanimiv, domoljuben, pronicljiv in vsega občudovanja vreden dokument. Mož, ki so s svojim pisanjem, znanstvenim delom, tudi življenjem, usodno zaznamovali slovensko zgodovino, ne da bi jamrali, je še ogromno.

Saj veste, da se na Facebooku vidi, sliši in prebere marsikaj. Zadnje čase pesniki izdatno tarnajo, da s pisanjem ne morejo preživeti, istočasno pa se menda založniki na njihov račun redijo in mastijo. Prepričani so, da bi morala nekaj ukreniti država. Kakšne norosti! Četudi bi Slovenci že včeraj začeli brati poezijo, namesto da dneve in dneve čepijo pred Gorskim zdravnikom, bi težko prebrali vse, kar letno izide v Sloveniji. V letu 2013 je izšlo 5.084 knjig, kar je ogromno za neko žepno državico, v kateri 64% prebivalcev knjige od blizu še videlo ni.

Pa ne jamrajo le pesniki, jamrajo tudi slikarji, kiparji, gledališčniki, glasbeniki /razen Cece in Severine/. Naj mar država- tako kot je v mnogih primerih t. i. dvornih umetnikov počela nekoč, ukrepa tudi danes? Kupovala naklade knjig in jih potem odvažala v Snago?

V bistvu zavidam Dancem. Njihova knjižna bera je v primerjavi z našo zelo borna. A imajo Hansa Christian Andersena‎ in danes Jussija Adler-Olsena, ki pa ju bere ves svet! In cel kup ljudi od milijonskih naklad udobno in dobro živi!

Zadnje čase dobimo vsak dan na mizo kakšen nov dokaz o tem, da postaja Evropa skrajno senilna in zato nepredvidljiva, če ne celo nora.

Enega takšnih izpadov smo doživeli prejšnji teden, ko so se, morda celo ne preveč trezni EU junkerji v povezavi z našimi odločili, da pa bodo po tem, ko so v Unijo spustili več kot milijon in pol migrantov, mejo med Slovenijo in Hrvaško zaprli in avtohtone Evropejce za hec mičkeno podjebavali z ekstra kontrolo in preverjanjem v želji, da jih spomnijo, da so v enem samem letu postali pač – drugorazredni. To jim je tudi uspelo, kolonam vozil pred mejnimi prehodi ni bilo videti konca.

Veste, samo totalen bedak v Evropo najprej spusti neugotovljivo število ljudi brez dokumentov in brez viz in brez osebnih izkaznic, zavedajoč se, da je med njimi tudi precej potencialnih teroristov, potem pa te, slednje, z lučjo ob belem dnevu išče na počitniško obarvani hrvaško- slovenski meji, kjer jih definitivno ne bo našel. Morda v čolnih, ki nasedajo na italijanski obali ali v skritih kotičkih tovornjakov, ki jih vozijo švercarji in prekupčevalci z belim blagom. Prepričana sem, da so se tej odločitvi o striktnem pregledovanju dokumentov na meji smejale še krave na Blegošu.

Švedski premier se je včeraj končno zaklel, da »švedska vrata« beguncem ne bodo več na stežaj odprta, kot so bila pred petkovim terorističnim napadom. Morda so ga streznile besede terorista Akilova, sicer očeta štirih otrok, ki je policistom priznal, da je napad izvedel po ukazu Islamske države, obenem pa je izrazil zadovoljstvo s tem, kar je dosegel.

A norosti še ni bilo konec.

Po tistem, ko so medije preplavile novice, da je ta- ista Švedska izdala brošure o homoseksualnem seksu za migrante, so se tudi pri nas odločili, da bo treba zavihati rokave.

V najstniški reviji PIL so lahko otroci vseh starosti te dni prebrali natančna navodila za oralni, vaginalni in analni spolni odnos.

Vprašanje, je primerno, da že malčke, ki obiskujejo denimo 4. razred osnovne šole spodbujamo k razmišljanju o seksu – med drugim tudi z osebami istega spola ali takšnih, kjer so udeležene več kot dve osebi, je več kot na mestu.

Drage mame, očki, babice in dedki, če, torej, nočete, da bi vas nadobudni malčki spraševali, kaj je to oralni, vaginalni in analni seks, vzemite vzgojo svojih potomcev v svoje roke.

Že tisočkrat sem zapisala, da so zgolj in samo starši tisti, ki morajo svoje otroke KOT PRVI ozavestiti o spolnosti. Pa ne, da začnejo tedaj, ko pride domov najstniška hči in jim pove, da se ji zdi, da je noseča!

O spolnosti se morajo starši začeti pogovarjati, ko so otroci v vrtcu. A, seveda, na njihovim letom primeren način. Ker če tega ne boste storili, bo to naredil kdo drug, a se bojim, da na neprimeren način! Ki vam ne bo všeč!

Ne pozabite: živimo v skrajno potrošniški, na neki način tudi moralno izrojeni družbi! Nekateri v tej družbi pa znajo zelo neopazno speljati vodo na svoje mline! Tudi pri spolnosti. Ljubite svoje otroke, pogovarjajte se z njimi in ne dovolite, da vam jih ugrabijo. Ker če se bo to zgodilo, ne bo dobro. Komunikacija je vedno stvar spoštovanja. Včasih imam občutek, da starši ne delijo znanja o spolnosti pravočasno tudi zato, ker jim to preprečuje rdeča lučka v možganih, ki jim dopoveduje, da njihov otrok že ni ”takšen”, da o teh rečeh sploh ne razmišlja in tudi ne počne.

Kako polni nekega lažnega sramu smo Slovenci, žal, vem iz lastnih izkušenj, Žalostno je, da se marsikje- tudi v cerkvenih krogih- o tem, kakšna je bila naša intima nekoč, sploh nočejo pogovarjati, češ, da še ni pravi čas za to. Enako se dogaja v marsikateri srednji šoli. Kako naj potem ti ljudje razložijo otrokom, da je spolnost nekaj intimnega in lepega, če o njej razmišljajo zgolj v varnem zavetju teme?

O spolnosti bi morali starši govoriti predvsem skozi čustva, skozi besede o ljubezni. To pomeni, da mora otrok že zelo zgodaj spoznati, da je spolnost najlepša, ko ljubimo, ko dozorimo, ko zanjo pride pravi čas.

Dokler bo staršem in tudi tistim, ki so v nenehnem stiku z otroki o tej temi nerodno spregovoriti na primeren način, potem je vse, kar nam preostane, da upamo, da nam otrok ne bodo skvarili tisti, ki si že danes manejo roke ob naši nepotrebni ”sramežljivosti”.

Če se slovensko, t.i. sramežljivost pogosto da razumeti tudi kot skrajno norost, potem naj danes končam z neuradno novico, ki jo je bilo lahko v medijih prebrati že zarana: po teranu bomo sosedom šenkali še dodelili Trdinov vrh?

Je pa zanimivo še nekaj: po vseh Cecah, ki so že strašile po naših glasbenih odrih, se na lepe zgodi, da pa nekega hrvaškega Thomsona odločno odklanjamo. Bi sploh kdo še lahko razumel to kolobocijo, v kateri smo se znašli?

 

 

špeckahlanje umre zadnje

Ne, ne, ne ni prvoaprilska šala, zelo resnična zgodba je, ob kateri bi se morali zamisliti: v postojnskem hotelu Jama so pri obnovi odkrili skrivna vrata. Kot v kakšni grozljivki. Ker ni bilo ključa, so vlomili in odkrili tajno sobo za prisluškovanje iz časov nekdanje Jugoslavije. Hitro so ugotovili, da gre za povezan sistem več soban, ki so pripadale nekdanji tajni policiji Udbi. Sobe pa so bile opremljene s prisluškovalnimi napravami za vso Primorsko, vključno z vozliščem civilne in vojaške telefonije ter, seveda, s sobo za počitek. Iz sistema štirih sob, opremljenih v stilu 70 let 20. stoletja, je bilo mogoče pobegniti prek jaška skozi jamo.

Zakaj sta politični in vojaški vrh nekdanje Jugoslavije v 70. letih takrat v novozgrajenem hotelu Jama vzpostavila tajno prisluškovalno gnezdo? Hotel, ki so ga odprli leta 1971, v času, ko sta najvidnejšo vlogo v Zvezi komunistov Jugoslavije igrala tudi Slovenca Edvard Kardelj in Stane Dolanc, malo kasneje tudi Janez Zemljarič. Verjetno zato, da so poslušali, kaj so se gostje v sobah pogovarjali in predvsem- kaj so tam delali. Vsakršna malenkost je bila zlata vredna pri poznejšem izsiljevanju.

Všeč mi je ideja direktorja Marjana Batagelja, ki načrtuje celo odprtje muzeja za prisluškovanje. Zakaj? Zato, ker trdim, da je ni tako slabe stvari, da se iz nje ne bi izcimilo tudi nekaj dobrega. In iz komunističnih, zelo psihopatskih blodenj 20. stoletja bi lahko danes kovali turistično obarvani dobiček.

Zakaj pa ne!

Ob krvoločnih kretenih, ki so sodržavljanom in tudi tujcem pri nas prisluškovali nekoč- pa jim je ljudstvo kljub temu ploskalo in postavljalo spomenike, še Edward Snowden izpade amater.

V skoraj tridesetih letih sem tudi sama slišala precej ”vohunskih” zgodb, ki so me- priznam- sprva šokirale. S časom pa ne več. Očitno je špeckahlanje nekaterim Slovencem že v krvi. Zanimiva je zgodb več rodov ene same družine.

Josip Visarijonovič Džugašvili- Stalin , ki je dal pobiti več kot 20 milijonov ljudi, je bil v nekaterih sredinah zelo cenjen in popularen že tam okoli leta 1938. Mnogi, zlasti hlapci in berači, so govorili o tem, da komaj čakajo, da zavlada ”vsem svetu”, ker bo potem zanje dovolj kruha, pa še delati jim ne bo več treba, ker bodo delali gruntarji in ostali dotakratni izkoriščevalci”.

Nace (izmišljeno ime) je bil eden redkih, ki ni bil hlapec, pa je vseeno verjel vanj. Leta 1941, ko so bili mnogi kraji z ene strani okupirani z Italijani, z druge pa z Nemci, so ljudje med postavljenimi španskimi jezdeci iz bodeče žice še zmeraj našli steze, da so se lahko obiskovali ali pa prihajali v Ljubljano- k svojim meščanskim strankam, katerim so prodajali krompir, itd. No, Nace je to vedel in je hodil špecat enemu in drugemu okupatorju, kdo vse nezakonito prečka mejo. Kot pravi njegova vnukinja Katica – moja sogovornica- je imel doma shranjeno celo italijansko uniformo, s pomočjo katere je nekaj ”kršiteljev” tudi sam likvidiral. Izdatno je ”pomagal” tudi partizanom in se na ta način ”znebil” mnogih, ki so se mu v preteklosti že kako zamerili.

A kri ni voda! Njegova najstarejša hči, ki je bila ob osvoboditvi stara 16 let, se je prostovoljno javila, da bo ”zasliševala” vojne ujetnike, pripeljane iz Koroške. Tam okoli leta 1955 se je poročila, imela tri sinove. Dva sta se- podobno kot mama- utopila v alkoholu, najmlajši pa je izdatno – vse do svoje smrti – nadaljeval z družinsko ”tradicijo”. Ni prenehal niti po osamosvojitvi. Zadnji ”spisek”, ki ga je naredil za ”une tam v Ljubljani”, je bil spisek tistih, ki so dali podpise k podpori za referendum o družinskem zakoniku. V lasti je imel zelen moped in njegova največja strast je tudi bila, da je zastrupljal mačke.

Zanimiva je bila tudi gostilničarka, ki je skrbno beležila goste, ki so prenočevali v njeni gostilni. Gospa B. H., ki ji je pomagala v kuhinji, je povedala, da je vsakič osebno preverjala, če so rjuhe smrdele tudi po mačefitu. Okoli enajste ure je prišel na kozarček moški v civilu, kateremu je potem ustno poročala o podrobnostih.

Več kot zanimivi so bili spomini gospoda, ki je v nekem nočnem baru delal kot vratar. V bistvu je bil miličnik, a je tam delal ”pod krinko”. Po eni strani je skrbel za dekleta, ki so v glavnem prihajala iz južnih republik in so ”uradno” zgolj skrbela za ”artistični program”, neuradno pa tudi za vsa ostala zadovoljstva moške publike.

”To so bili časi, ko so mnogi Jugoslovani delali v Iraku. Denarja so imeli, kolikor hočeš. Naša naloga je bila, da so se ga pri nas znebili. Več kot so ga potrošili, večja je bila moja provizija. Prej, preden sem postal ”vratar”, sem moral podpisati dokumente o strogi molčečnosti. Pa ne zaradi gasterbajtarjev, temveč zaradi tovarišev, ki so prav tako prihajali. Skrbel sem tudi za čistočo deklet, saj pri tistih, ki so prihajale iz recimo Srbije, sploh ni bilo v navadi, da bi se vsak dan umivale, kaj šele, da bi se brile in menjale osebno perilo. Vsakokrat, ko so končale z ”delom”, so prišle k meni na raport. Moje nadrejene so še posebej zanimale različne deviacije njihovih klientov. K njim so prihajali duhovniki, poročeni, homoseksualci, ljubitelji bičanja, analnega seksa. Gospodična, ki je nudila tega, slednjega, je dobro unovčila zaslužek, saj je v svoji domovini, ko se je ”upokojila”, kupila več lokalov. Druge so ga zafrčkale. Kakor je denar prišel, tako je odšel.”

Kakšnih deset let pred upokojitvijo je postal direktor enega od termalnih hotelov. Tudi tam so- in to še v času osamosvojitve- vodili točno evidenco o tistih, ki so prihajali v hotel samski ali v spremstvu različnih ”dvomljivih” žensk, s katerimi niso bili poročeni.

Prisluškovalne naprave so imeli tudi pod nekaterimi mizami v restavraciji.

Načinov, kako so prišli do informacij, je bilo nešteto. Kako pa so z njimi izsiljevali zlasti moške, tudi duhovnike, pa kdaj drugič.

Milena.

http://jutri-2052.blogspot.si/

zgovorno

Teden, ki je za nami, je bil ponovno stresen. Tokrat se je ubijalo nič hudega sluteče mimoidoče v Londonu. Se je kdo zaradi tovrstnega nasilja sploh še razburjal? Ne!

Prihaja pomlad, vsi govorijo o zvončkih in trobenticah, jaz pa se sprašujem, smo v Evropi sploh še varni? Upoštevajoč besede turškega predsednika- nismo.

Spominjam se Londona iz časa moje mladosti. Bil je poln angleških manir, o katerih so se turisti, ob angleškem čaju, radi pomenkovali. London izpred dveh let ni bil več moj London. Vsaj ne v žlahtnem pomenu besede. Vzbujal je tudi nelagodje, saj nas je vodička nenehno opominjala, kam smemo in kam ne. In koga smemo pogledati v obraz in koga ne. ga bom še kdaj obiskala? Ne bom. Nikoli več. V mestu, v katerem se ne počutim varno, nimam kaj iskati.

O varnosti v Evropi bi morali več govoriti, bolj aktivno bi morali reševati težave, ki jih imamo, a kaj, ko je vsakršna beseda, s katero bi odkrito in brez dlake na jeziku spregovorili o povzročiteljih, že vnaprej označena kot sovražni govor. To me močno skrbi, a se bojim, da je za mnoge, ki so brez pameti, tudi ta skrb sovražno dejanje.

Že lep čas se, recimo, tudi govori, kako podhranjena je slovenska vojska. Levičarske vlade se do nje obnašajo skrajno pišmeuhovsko, kot da bi želeli, da se pred morebitnimi nasprotniki dvignejo goli in bosi. Mizerno stanje v obrambi se upravičeno pripisuje zmanjševanju financiranja, kar je v veliki meri posledica zavestnega neuresničevanja sprejetih dokumentov nacionalne varnosti. O tem piše tudi vojaški analitik Ivan H. Kukec, upokojen polkovnik Slovenske vojske. Na medmrežju se pogosto govori o tem, da se vojsko namerno drži v revščini in podhranjenosti. O razlogih, zakaj je temu tako, pa se ne upa- vsaj na glas ne- spregovoriti nihče. Vprašanje, kaj pa, če se podhranjenost ustvarja namerno, pa kot Damoklejev meč obvisi v zraku.

Po drugi strani doživljamo še eno vzporedno katastrofo: slovenski otroci se v povprečju premalo gibajo in preveč sedijo. To vpliva na vse slabše gibalne spretnosti, pa tudi na slabše obvladovanje stresa, slabo počutje. Vedno več je tudi debelih otrok, pa tudi tistih, ki ure in ure presedijo v navideznem svetu interneta. Se bodo ti otroci nekoč, ko bodo odrasli in ne bo več mamice in očka, ki jim bo brisal svečko pod nosom, znali postaviti zase, za svojo prihodnost, za svojo varnost?

Še mimogrede: Slovenijo so med ženskami prijazno državo uvrstili na 31. mesto, celo za Poljsko, Češko Kitajsko, Madžarsko, Grčijo, Združene arabske emirate, Latvijo, Južno Korejo in celo Rusijo. Na splošni lestvici najboljših svetovnih držav pa zasedamo ponižujoče 53. Mesto, celo za Hrvaško.

Včasih imam občutek, da aktualna vlada ne počne drugega, kot da razmišlja, kje najti orodja, s katerimi bi še dodatno spodkopala osnovne temelje vsake družine. Pišejo zakone o “izobraževanju”, o “zdravem načinu življenja”, o pomembnosti tehnologije, v imenu države pa poskušajo pritlehno manipulirati z otroki. Na takšen in drugačni način, ki se ga v vsakdanjem življenju, v borbi za preživetje, niti ne zavedamo.

Finančnik Luka Podlogar, ki živi in dela v Londonu, pravi:”Majhna država, kot je naša, mora najti tržno nišo. Luksemburg je bil na primer pred desetletji zelo revna kmetijska država z železarnami. Ko so sprejeli strateško odločitev, da bodo vzpostavili pogoje za delovanje vzajemnih skladov, je ta postala nacionalni projekt. Danes je Luksemburg najbogatejša evropska država.

Pravijo, da si na pravi poti že, če si nečesa zaželiš. Ne povedo pa, da je treba za dosego ciljev delati in se tudi marsičemu odpovedovati in to nenehno in zelo vztrajno. To, slednje, večina presliši, saj so navajeni vztrajanja v udobju, kot dvigniti leno rit in poseči po sanjah. Zato nam resničnost postaja vse temnejša, sanje pa vse bolj nedosegljive.

Tudi svoboda in mir nista sama po sebi umevna. Pomislimo na to, ko se bo naslednjič pri vhodnih vratih oglasil zvonec.

Older Posts »