Feed on
Posts
Comments

Tedensko dogajanje so, med drugim, zaznamovale tudi različne seje v državnem zboru. Zanimiva je bila seja Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Tematika bi morala pritegniti slehernega izmed nas, saj so govorili o kršitvah človekovih pravic ob poseganju v zasebnost na internetu. Navzoči so se najdlje časa mudili ob primeru Ornig in vdiranje v elektronsko pošto, Facebook račune ter drugo elektronsko komunikacijo. Dejan Ornig, ki je bil navzoč na seji, je z nekaj dejstvi osvetlil ozadje afere, ki na policijo ne meče ravno mavrične luči. Dečko je širši javnosti postal znan, ko je razkril varnostne ranljivosti policijskega komunikacijskega sistema Tetra. Zaradi napada na informacijski sistem, ponarejanja listin in neupravičenega zvočnega snemanja pa ga je ljubljansko okrajno sodišče na podlagi kaznovalnega naloga obsodilo na leto in tri mesece pogojne kazni in to kljub temu,da je Ornig deloval kot t. i. informator policije.

Kaj se je v resnici dogajalo, običajen državljan ne bo nikoli izvedel. Ja, drži, da v medijih piše marsikaj, vendar je pomembneje, kaj zamolčijo. Pa kdo kaj napiše. Mnogi novinarji so, to se govori že dlje časa, v takšnih ali drugačnih povezavah s t. i. političnimi, gospodarskimi in tudi mafijskimi klikami.

Včasih imam občutek, da se tako imenovani ”strici” pogosto usedejo skupaj in si v želji, da si popestrijo dan ali zavarujejo svoje interese, rečejo:”Koga bomo pa danes zjebali?”

Takšne in morda še kakšne bolj zlobne misli so šinile skozi možgane ob še eni pravosodni sramoti. Andrej Magajna, nekdanji poslanec SD in predsednik Krščanskih socialistov Slovenije je bil namreč te dni – po skoraj osmih letih kalvarije! – pravnomočno oproščen obtožb o posedovanju pornografske fotografije, na kateri so bile mladoletne osebe. Vsak od nas, ki bi se zameril komu od tako imenovanih ”vplivnih”, bi lahko bil na njegovem mestu! Zapomnite si to!

Profesor kriminologije in vodja poslanske skupine nepovezanih poslancev Bojan Dobovšek meni, da indici bolj kot na napako v tem primeru kažejo na podtikanje, ki pa so Magajni uničili ne le kariere, ampak življenje: “Lahko je bila napaka, lahko je bilo namerno, ali pa se je vmešal kdo od zunaj. V vsakem primeru je treba zadevo preiskati in poiskati odgovorne. Sedaj imamo samo indice, ki bolj kažejo na podtikanja in diskreditacijo,” pravi in dodaja, da se sprašuje, kje so kopije elektronskih sledi, ki bi morale biti na tožilstvu. Mediji so v preteklosti pogosto poročali, da naj bi skupaj z originali izginile tudi vse kopije. Vprašanje, ki bi ga morali postaviti ne le novinarji, tudi državljani, je, kje so meje tovrstnih zlorab in- kdaj jih bo konec?!

Primer Magajna pa, po drugi strani, dokazuje, kakšnih podlih dejanj so si sposobni izmisliti posamezniki, ki bi morali že zaradi svojega poslanstva, ščititi pravico slehernega državljana. Mi, državljani, pa bi se morali vprašati, kakšni nameni se skrivajo za tako imenovanimi ”medijskimi hišnimi preiskavami”, v katere so bili, navsezadnje, vpleteni mnogi znani Slovenci, tudi Zoran Janković, nekdanji vodilni Kada in Soda… Kriminalisti so se oglasili tudi na Kolektorju v Idriji, Etri in Perutnini Ptuj…Potem pa vse tiho je bilo…

Odkrito vam povem, da se mi za medijsko obarvane hišne preiskave jebe. Odgovorni naj jih opravijo v tišini, brez kamer, o preiskavah pa naj se začne čvekati, ko bodo dejstva črno na belem!

Normalen človek se je ob teh in tudi drugih anomalijah čudil le toliko časa, dokler ni v Slovenijo prispel Gorski zdravnik. To pa je bil Bogseusmili!

Nepregledna množica Slovencev in Slovenk je vzela pot pod noge, da ga pričaka, ga vidi in se ga celo dotakne. In mimogrede: takšno predvidljivo množico so že v starih časih- kaj šele danes, s pridom izkoriščali snovalci televizijskih vsebin, različni mnenjski voditelji, zlasti pa politiki.

Pa ne zgolj zato, ker bi bili Slovenci lačni ljubezni in spletk, temveč zato, ker so zaradi narave političnega sistema že izurjena, zelo vodljiva publika. Te iste množice- po drugi strani- ne zmorejo dojeti, kdo krade njihov denar, kdo je kriv za nenormalne čakalne vrste v zdravstvu in zakaj s svojo plačo ali pokojnino ne morejo dostojno živeti. Ne samo, da to mirno prenašajo, dodobra zmanipulirani svojim najhujšim izkoriščevalcem na volitvah ponovno dajo svoj glas, znova in znova. Doma pa trpijo, bentijo in se – dokler spet ne sedejo pred televizijo- sprašujejo, kdo je kriv za njihovo mizerijo. Pa če bi jih kdo pobaral, pa vi sploh veste, da kdo so ti, ki so nam ukradli več deset milijard evrov pa zaradi tega nihče med njimi ni za zapahi, bi skomignili z rameni, rekoč, to so storili ta desni ali pa Marsovci.

A potem, ko bi na ekranu zagledali ljubljenega zdravnika, pa se sploh ne bi več dali motiti.

 

 

V soboto pozvoni na vratih … “A imate kaj za pusta hrusta? Vzamem samo denar.” Tako sem bil presenečen, da sem pozabil vprašati, ali lahko plačam s kreditno kartico. (Matic Zupančič)

Nič kaj dobri za vlado niso podatki zadnje javnomnenjske raziskave Mediane. Podpora ji še naprej pada, podpira jo manj kot tretjina vprašanih. Več kot polovica jih ocenjuje, da premier Miro Cerar in ministri delajo slabo, dobra desetina je neodločenih.

Kljub temu pa- glede na izkušnje- lahko damo roko v ogenj, da bodo Slovenci- takšni, kot so- te iste, ki jih že desetletja najbolj tepejo, tudi ob naslednjih volitvah znova volili. Kje tičijo razlogi za takšno shizofreno obnašanje? Odgovorov je več, odvisno, koga vprašamo.

Tudi drugje po Evropi, vsaj tako se zdi, ni dosti bolje. Iz Belgije recimo, po eni strani prihajajo šokantni podatki o tem, kako hitro se tam širi salafizem. Poročilo, ki ga je predstavil tamkajšnji odbor, ki ocenjuje stopnjo teroristične ogroženosti v Belgiji, razkriva, kako vahabiti, ki se zavzemajo za vračanje islama k njegovim koreninam, med drugim zahtevajo stroge kodekse oblačenja za ženske, pridigajo pa kar prek televizijskih postaj in spletnih medijev. Uradna EU politika, vključno s svojimi mediji pa – po drugi strani- kričijo, da so takšne novice ena sama laž. Da je EU še zmeraj varna, srečna, vesela in zadovoljna celina, kjer teče predvsem mleko z dodatkom nekaj malega medu.

Tudi v Sloveniji se na vsakem koraku čuti zlizanost tistih, ki imajo v svojih rokah tako škarje kot platno, z določenim delom politične sfere. To sožitje še najbolj prihaja do izraza v medijih. Komu od njih naj povprečen državljan sploh še verjame? Sebastjan Jeretič, politični analitik, je nedavno tega zapisal, citiram:” Odkar so se mediji prelevili v politične aktiviste, so pač deležni političnega odnosa. To je politični boj. Da, politični boj z mediji, ki so sami vstopili vanj kot politični aktivisti. Ni več medijev! Naivni še verjamejo v objektivnost medijev in pravosodja. Prikaz dogajanja razblinja to iluzijo.”

Vedno znova, kot feniksi iz pepela, se pojavljajo tudi številni propadli guruji- tudi takšni, ki so v preteklosti zafurali različna dobro stoječa podjetja. Prepričani so, da so še zmeraj primerni za reševanje propadajočih podjetij. Polni so idej, zlasti takšnih- socialistično obarvanih – ki nimajo zveze z realnostjo. Reakcije državljanov, ki imajo, zahvaljujoč politični propagandi in šolskim učnim načrtom -oprane glave s samoupravljanjem in socialno državo, pa kažejo, da se iz nobene lekcije prav nič ne naučijo. Tudi zato se dejanja, ki so nas skoraj pripeljala do kolapsa, vedno znova ponavljajo.

Mirno požremo, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od dobrih 140.000 v letu 2005, do danes povečalo na kar 170.000! Ministri5ca za družino nas s svojimi sateliti nenehno prepričuje, da naredi vse za t. i. prijazno ”socialno državo”, namesto da bi naredila vse, da bi država bila vedno bolj vitka, da bi državljani živeli od lastnega dela in ne od socialnih transferjev.

Je v preteklih treh letih ob vladi, ki je sama sebe označevala za »najbolj moralno in etično«, pa se je že hitro izkazalo, da to ni, kdo mignil s prstom? Prav tovarišijski politični kapitalizem, ki ga dotični na veliko hvalijo, nas je namreč pripeljal do dna. Ker oni – ne le menijo, da jim vse, kjer je še kaj za izropat, pripada – celo nas so prepričali, da je lahko le tako- in nič drugače! Kitajci so leta 2006 zgradili železniško progo v dolžini 1957 km od Xianga do Lhase v Tibetu do višine 5000 metrov. Teren in spremljajoči objekti so- glede na teren- strašljivi že na prvi pogled. Vendar! Cena izgradnje je bila ”le”4,1 milijarde evrov. Drugi tir Divača-Koper v dolžini ubogih 50 km pa iz prvih izračunov 1,4 milijarde! Glede na pretekle izkušnje si človek ne more kaj, da si ne bi mislil, da bo takšna cena zato, ker bodo tiri zlati ali pa zato, ker si bodo prisotni tovariši plen po dobri stari navadi razdelili.

Državljani pa kimajo in nič ne ukrenejo. Škoda res, da nismo pred leti potonili, da ni prišla trojka, ki bi – če ne drugega- preprečila nadaljnje ropanje. Dejstvo je, da se ljudstvo pri nas zgane šele, ko diha na škrge ali pa, žal, ko dobijo jasna navodila, kaj morajo storiti- tako kot ob zadnji ljudski vstaji v Mariboru.

Se še spomnite, da se je le-ta začela zaradi postavljenih radarjev? Pred dnevi je ljubljanski župan povedal, da bo takšne dobila tudi prestolnica. Je en sam samcat protestiral? Hahaha, seveda ne. Ker ta župan je iz prave kvote in proti njemu se ne protestira!

Samo kritična masa ljudi, ki verjame v svobodo, ki verjame, da tiči naša prihodnost v novih delovnih mestih in ne v socialni državi, se lahko upre politiki, ki zaradi lastnih koristi še zmeraj zagovarja družinsko-samoupravno gospodarstvo. Dokler tega ne bo, bo Slovenija še naprej tonila.

Pa ne zanašajte se preveč na tako imenovano Vizijo 2050. Tisti, ki so jo pisali, so bili ali pijani ali zakajeni, ali pa takrat, ko so jo ustvarjali, sploh niso mislili resno.

Slika Doriana Graya

 

 

Marjan Gorup, ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihov Voranc, pravi- med drugim:”Če gledate slovensko družbo, lahko rečemo, da je resničnih intelektualcev zelo malo. Težave imamo s tem, da bi našli ljudi, ki bi bili res zgledni. To pomeni, da se polovica ljudi za študij in podobno odloča le zato, da imajo status, da se hvalijo in da imajo službe, v katerih se pretaka denar.”

Te dni smo si lahko ogledali pretresljiv prispevek o slovenskih otrocih- menda je takšen kar vsak osmi – ki vedno bolj pogosto potrebujejo pomoč psihiatra in psihologa. Gre za depresije, anksioznosti, vedenjske težave, agresivno vedenje do sebe ali drugih, samopoškodovanja. Kdo je temu kriv? Starši, ki imajo ob celodnevnem delovnem urniku vedno manj časa, da bi se posvečali svojim potomcem? Družba brez vrednot, kulture in brez morale? Zanimiva in zelo zgovorna je zgodba, neke mamice, ki pravi:”Moja hčerka se je rodila z redko obliko tumorja na obrazu in ji je zelo uničilo kvaliteto življenja in samopodobo. Doma smo jo obilo spodbujali, a kaj, ko so se drugi iz nje posmehljivo norčevali. Trdim, da ni pomembno, kakšen mobitel imaš, kakšen avto vozijo starši, otroke bi morali učiti morale in spoštovanja, sprejemati sebi neenakih. To današnji mladini primanjkuje in zato smo, kjer smo.’

Da smo res izrojen narod, priča obrobni dogodek, ki je kljub temu dodobra zaznamoval socialna omrežja. Učitelj zgodovine iz Kranja se je na povsem neprimeren, celo zelo vulgaren način odzval na twit politika, ki ga, kot kaže, prezira in sovraži: ”Pizda ti materina, seronja reterdiran, jebale te luknje koloborantov, da te jebale smrad odvraten. Obesi se in reši svet pred tvojim ogabnim ksihtom in komentarji.”

Roko na srce! Nisem ostala brez besed ob teh, povsem nekulturnih besedah! Takšnih, kot je dotični učitelj, je še veliko! Zgrozila pa sem se ob preštevilni podpori, ki jo je dobival! Podporniki, ki so mu ploskali, bi se morali zamisliti nad seboj, nad svojim sovraštvom, nad pomanjkanjem srčne kulture, nad slepoto, kaj je prav in kajni.

Enako se bomo morali krepko zamisliti še nad eno drugo, zelo shizofreno slovensko anomalijo: vse po vrsti nas je pretresel, celo prestrašil brezčuten, zelo grozovit umor, ko sta morilca svoje nasilje nad prijateljem ovekovečila tudi na FB. Najbolj nedojemljivo in skregano z vsako zdravo pametjo pa je bilo, da so se mediji in mnogi posamezniki dva dneva na vso moč trudili, da sporni posnetek umaknejo s spleta, namesto da bi državljani protestno – tako kot znajo v Romuniji – pritisnili na zavoro in se raje začeli pogovarjati o tem, kako je do takšnega nasilja v naši družbi sploh lahko prišlo!

Če ima v Sloveniji mentalne težave vsak osmi otrok, kolikšno je to število šele med odraslimi?!

Medtem ko imajo bolniki iz dneva v dan manj pravic in medtem ko se ”zdravniški”, zelo grabežljivi lobiji odkrito norčujejo iz državljanov, se je gospa, ki bo po novem vodila zdravniško zbornico, odločila, da bo živela na veliki nogi. In to kljub temu, da ima vsak pes hitrejšo, če ne tudi boljšo oskrbo kot pacienti. Bodo zdravniki, ki jo bodo plačevali iz svojih članarin, dovolili, da je plačana veliko bolje kot mnogi med njimi?!

Za nami je še ena Ema. Slovenski izvajalci popularne glasbe so se ponovno ujeli v pasti varljivega obeta, da bodo uspešni le, če bodo prepevali v angleščini. S polomljenim znanjem tega jezika, prepisovanjem tujih vzorcev, ponarejanjem in judeževim zatajevanjem materinščine, se tudi na tem področju ne da ustvariti ničesar prepričljivega.

Konec koncev se nekaj podobnega – zelo ”tuje” obarvanega, dogaja tudi na socialnih omrežjih, recimo na Facebooku. Ljudje brez kančka samokontrole drug drugega nagovarjajo v angleščini in celo srbohrvaščini! Žal smo se ”pojava”, da je izražanje v slovenščini – sramotno, že tako navadili, da- zlasti t. i. intelektualci, ko zmaguje Ilka, ne vzklikajo več, ”bravo Ilka” temveč napišejo ”respect Ilka”.

Kaže, da statistika, ki nas prepričuje, da ima vsak osmi otrok psihične težave, navdihuje z upanjem, da so verjetno vsi državljani bedaki, tudi zdajšnjega premiera. Kako bi si lahko drugače razlagali nateg glede poleta s falconom na SP v rokometu?! Namreč: še danes ni povsem jasno, kdo od vpletenih je lagal o številu potnikov v letalu in tudi o tem, kdo so bili ti potniki.

Vsa slovenska javnost pa šla v zrak zaradi drogiranja na nekem političnem srečanju neke omladine. Snegec, snegec pa so konec tedna podkrepili še alkoholni hlapi, ki so bili prav tako videti zabavni, celo klovnovsko zabavni. Za piko na i pa je poskrbel lepotec, imenovan državni sekretar na ministrstvu Petra Gašperšiča. Ob njegovem totalnem neznanju o področju, ki ga celo vodi, smo se vprašali:”Če so že Čuševi mladci snifali koko, kaj za božjo voljo dajejo nam, državljanom, da takšno ”pokvarljivo robo” vedno znova in znova volimo?!”

oddelek za striženje ovc

 

 

VČERAJ ZVEČER SMO SI NA TELEVIZIJI LAHKO OGLEDALI INTERVJU Z Dr. Vaskom Simonitijem

Takole je dejal:”Uporabljajte svobodo govora in demokracijo brez strahu, predvsem pa ne širite panike.”

Besede intelektualca, nekdanjega ministra za kulturo so dobro dele. V pogovoru se je dotaknil tudi stanja v slovenski kulturi in vrednotenja le te. Kritičen je bil do ostalin preteklega režima in do negativne kadrovske selekcije, ki na številna vodilna mesta v državi naplavlja nekompetentne kadre. V duhu zastaranja Patrie je še posebej izpostavil zlorabo pravosodnega sistema za politične obračune. Prepričan je tudi, da je nujna večja osebna angažiranost zaspanih, mlačnih slovenskih intelektualcev tako za slovenske kot tudi za evropske vrednote.

Žal so se te, tako imenovane ”vrednote” povsem izpridile. Dobile so politični in ideološki predznak in kar je še najbolj žalostno- tisti, ki jih zagovarjajo, so prepričani, da je tako prav. Tudi ”novinarjeva objektivnost” že zdavnaj ni več stvar razuma, dejstev in tehtnega premisleka, temveč je premo sorazmerna s hišo, v kateri le-ta dela.

V slovenskem prostoru še zmeraj odmevajo besede slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi. Kljub bučnemu ploskanju, ki ga je bil deležen, se mi je zdelo čudno, zakaj se ni raje vprašal nekaj drugega: mar ni za narod, kakršen smo, kulture že lep čas daleč daleč preveč?! Na kulturnih dogodkih, recimo na literarnih večerih, je komaj kaj obiskovalcev. Celo tam, kjer se je še pred 10 leti ali več v dvorani trlo ljudi. Resne kulturne oddaje v medijih imajo že leta najmanj (če sploh kakšnega) gledalcev in poslušalcev. Aktualna ”underground” središča v Ljubljani so- tako pravijo- leglo droge in svinjarije. Ko nadobudni novinarji sprašujejo mimoidoče na ulici, katere slovenske pisatelje poznajo, ti odgovarjajo, da Prešerna in Cankarja. Koliko knjig slovenskih avtorjev prebere povprečen slovenski bralec? ”Klasiki” ne štejejo, ker ti sodijo v ”šolske mučilnice”.

Se je pa letos zgodil zanimiv kulturni paradoks. Edini slovenski pisatelji, ki se jih res množično bere, so mladinski. Njih pa so ”odrasli” kolegi (iz nekulturne foušije morda?) kaznovali s tem, da so jim prepolovili knjižnično nadomestilo. Imamo okoli 2300 ali celo več samozaposlenih v kulturi, kar je svetovni fenomen. Država jim blagohotno plačuje prispevke in iz njih ustvarja reveže na ”socialkah”.

Je to kultura?

Manj ali nič samozaposlenih bi bilo v tem primeru – več, saj bi se med tiste, ki bi res ustvarjali, lahko razdelilo več kulturnega denarja in bi le-ti, posledično, bolje živeli. Žal v Sloveniji še zmeraj prevladuje miselnost iz Prešernovih časov:

Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez d’narja.

 

A, ljubčki moji, kultura ”danes” že zdavnaj ni več to, kot je bila kultura ”včeraj”. Napisati uspešnico in ob njej dobro živeti, vendar ni greh!

Kljub temu, da se čez politike benti, ker dajo premalo denarja,  se še zmeraj snemajo filmi, kot je recimo Vinkov film za 1,2mio.  Pokrajino št.2 si ga je v kinu ogledalo reci in piši 6000 gledalcev. Pobranih davkov iz vstopnic  pa je bilo celih 2299€. Milijoni na slovenski, t. i. ”vrhunski kulturni način” pa so šli v maloro. Mar država, ki že tako in tako diha na škrge, potrebuje zgolj in samo takšno kulturo?!

Zanimiva in boleče realna je bila tudi ”bodica”enega od novinarjev, ki je spremljal osrednjo ”Prešernovo” proslavo. Zapisal je:”Tukaj, v dvorani CD sem verjetno edini, ki ne živim na račun države.”

Pa nismo samo v kulturi nesposobni ustvariti česa velikega in trajnega, na kar bi bili lahko na vekov veke ponosni tudi zato, ker bi z dotičnim kulturno in dostojno zaslužili.

O tem, kako nesposobni so tisti, ki jih plačujemo iz žepov davkoplačevalcev, so nam pred dnevi povedali  kdo drug kot Hrvati. Po tem, ko so nas pošteno nategnili s teranom in Cimosom- sedaj vdano in ponižno čakamo, da se nam bo ves svet smejal še ob nategu s Piranskim zalivom?!

A nč bat.

Voluharji so ponovno zablesteli. ”Rodili” so Vizijo Slovenije 2050, ki deluje kot neka prvoaprilska potegavščina. Zanjo smo odšteli neverjetnih 500.00 evrov, ej, ljudje božji! Ta denar pa si je razdelilo članstvo nekaj pravljičnih društev, ki imajo o strategijah pojma manj kot moj levi čevelj. Dokument je fascinantna zbirka neumnosti in blodenj o za lase privlečenih govoričenjih o Sloveniji kot idealni deželi, ki bo leta 2050 predstavljala raj na Zemlji. Edini cilj te Vizije je, da Slovence prepriča, da je srečni konec blizu. Da morajo le še malo potrpeti. Do leta 2050, ko bo vse popolno.

Javni sektor je, kot kaže, ves na drogi. Pa tega ne vzemite z levo roko. Stanje duha skoraj sto osemdeset tisočev je akutno in zelo resno.

Še dobro, da imamo Ilko Štuhec! Povprašajte jo in vam bo rade volje povedala, da brez garanja, odpovedovanja, brez železne volje in samodiscipline ter zaupanja vase ne bi bilo zlate medalje v smuku!

Ko so nekega odsluženega ministra, ki ga je ponovno zamikala politika, vprašali, kdo sploh je, je odgovoril:”Lahko sem kdorkoli. Odvisno, kaj hočete od mene.” Trenutno kaže tako, da tisti, ki svet držijo v svojih rokah, od takšnih, kot je on, pričakujejo, da nič ne vidijo in nič ne slišijo, četudi se, denimo, v Evropi dogaja marsikaj, zaradi česar bi nas moralo biti pošteno strah.

Norveška se v primeru razpada Švedskega ”socialnega sistema” pripravlja na opustitev nekaterih določb ženevske konvencije. Zaprli bodo mejo, švedskim beguncem pa bodo zavrnili prošnje za azil. “Pripravljeni smo na najhujše,” je dejala norveška premierka Erna Solberg. Norvežani se bojijo, podobno, ko je nelagodno Sloveniji. Če pride do migrantskega toka, bodo migranti obtičali na Norveškem. A to še ni vse, o čemer mediji pri nas – pa ne vem, zakaj – ne poročajo.

Iz vse Evrope prihajajo šokantne vesti o migrantih, ki ženskam delajo silo, tamkajšnje prebivalstvo pa na vsakem koraku maltretirajo. Nazadnje je skupina severnoafriških migrantov brutalno napadla in pretepla petintridesetletno žensko v Nemčiji.

”V času vsesplošne prevare govoriti resnico postane revolucionarno dejanje,” je prepričan Peter Springare, policist in nekdanji namestnik vodje oddelka za huda kazniva dejanja na policiji v Örebru na Švedskem. Kolegi so ga namreč prijavili, ko je v objavi na Facebooku odkrito pisal o tistih, ki stojijo v ozadju hudih kaznivih dejanj. Očitajo mu, da je rasist, in to je nekaj najhujšega, kar lahko ta trenutek nekoga, četudi govori resnico, doleti v Evropi, ki jo je iz dneva v dan teže razumeti.

Po objavi v petkovem uradnem listu začenja tudi v Sloveniji veljati novela zakona o tujcih, ki predvideva možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob zaostrenih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v državo. Nekatere nevladne organizacije so ta zakon raztrgale, naredile pa so tudi vse, da so ga na ustreznih institucijah po EU dodobra očrnile.

Mimogrede: če nezakonito prestopite korejsko mejo, boste dobili 12 let prisilnega dela. Če vstopite nezakonito v Iran, greste v zapor za nedoločen čas. Če nezakonito prestopite afganistansko mejo, boste tam – tako pravijo – ustreljeni. Če nezakonito prestopite Venezuelsko mejo, ste označeni za vohuna, vaša usoda pa bo nejasna.

Potem ko so se Romuni pet dni zapored množično udeleževali največjih shodov proti vladi po letu 1989, ko so zrušili režim Nicolaeja Ceausescuja, so dosegli še eno zavidanja vredno zmago: romunska vlada bo umaknila sporni odlok, ki otežuje pregon določenih korupcijskih dejanj.

Romuni, ki se množično zgrinjajo na ulice, obenem vse nas izpod Triglava – dediče totalitarnega režima, opozarjajo, da doseženi politični pluralizem in svobodne volitve ne zadostujejo, da se rešimo iz brezna totalitarizma. Nujna je enakost pred zakonom in veliko višja politična kultura elite, da o lastni, bolj zreli demokraciji ne govorim.

Bi se lahko Romunija zgodila tudi pri nas? Težko verjetno. Slovenija iz leta v leto bolj tone v socializmu, simboli in totalitarno razmišljanje nekdanje države pa postajajo celo vedno bolj živi in prisotni domala na vsakem koraku.

Pravite, da ne drži? Pa še kako je res. Ker če ne bi bilo, potem bi se že zdavnaj uprli in ne bi pristali, da bomo – med drugim – lopovščine pri gradnji TEŠ6 plačevali vsak mesec- z evrom več na položnici za elektriko. Že zdavnaj bi presekali preštevilne hobotnice v našem zdravstvu in gospodarstvu nasploh, že sam sistem pa ne bi dovoljeval, da bi poslovneži sumljivega tipa, ki se po eni strani utapljajo v dolgovih, po drugi strani z milijoni sodelovali pri dokapitalizaciji različnih bank. In ne nazadnje: kdo pri zdravi pameti bi dovolil, da se v našem imenu vrže več kot pol milijarde smao v Stožice?! KDO vas vprašam?!

Ameriška sociologinja Arlie Russell Hochschild, profesorica na univerzi Berkeley, se je pred nekaj leti odločila, da bo na podoben način kot antropologi, ki proučujejo osamljena plemena na odročnih koncih planeta, raziskala razumevanje sveta svojih sodržavljanov. Prav zanima me, do kakšnih zaključkov bi prišla, če bi primerjala med seboj Romunijo, ki je bila še včeraj ena od najbolj zaostalih držav v Evropi in Slovenijo, ki se ima že več kot 25 let za – napredno? Verjetno bi- precej presenečena- ugotovila, da je veliko lažje osvojiti Mars in Jupiter, kot spremeniti razmišljanje in značaj povprečnega Slovenca, ki se ga da s takšno lahkoto še zmeraj- ali celo vedno bolj – manipulirati.

 

 

 

 

 

Še sedem ponedeljkov do pomladi!

:-)

Ne morem si kaj- četudi sem popoln športni analfabet- da današnjega besedovanja ne bi začela z bronom naših rokometašev. Istočasno moram reči, da športnih prenosov ne gledam, pa ne zato, ker ne bi želela, temveč zato, ker nimam ustreznega potrdila, če bi napetosti ‘bo – ne bo” moje srce zmoglo.

A sem si zadnjih deset minut že omenjene tekme pogledala vsaj trikrat! Užitki so bili – ob kozarcu terana- nepopisni.

Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, je v nedavnem intervjuju tisto, kar bi moralo biti najbolj pomembno pa ne le za športnike, tudi sicer, strnil v en sam samcat stavek:

”Če hočemo vrhunske rezultate, brez stresa in napora ne gre.”

Kljub temu da se zdi, da je Slovenija prepolna razvajenih, maminih sinčkov, kaže, da je še upanje. Ne le v športu- tudi sicer.

Vseeno moram reči, da nas je težko spreminjati. Pa ne na slabše, temveč na bolje!

Ne mine dan, da se ne bi vsaj enkrat vprašala, kako je mogoče, da imamo Slovenci po eni strani najboljše kuharje na svetu, recimo Ano Roš, po drugi strani, pa – na splošno – še nismo niti za ped presegli nivoja čevapćićev, ražnjićev, tenstanega krompirja, pohancev.

Vonj po že bog vedi kolikokrat uporabljenem olju za cvrtje – že zunaj, na pragu gostiln, pogosto zadrgne želodec ….

Pa imamo zelo bogato kulinariko, ki se celo menja od pokrajine do pokrajine! Poznavalci pravijo, da bi, če bi znali, z njo postali slavni po vsem svetu – podobno kot rokometaši. Žal iz te moke še dolgo ne bo kruha.

Že če bi slovenski mediji vsaj pol toliko in pol tako kritično poročali o slovenskem predsedniku vlade in predsedniku države ter o ministrih kot poročajo o ameriškem bi šlo Sloveniji precej bolje. V minulih dneh smo dobili v roke smešnico, imenovano ”zdravstvena reforma”. Ob njej se vsi, ki se na te reči spoznajo, držijo za glavo.

Do zdaj je veljalo, da se je vsak državljan prostovoljno odločil, ali bo ali ne bo plačeval dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vsak je tudi sam izbiral zavarovalnico.

Če še ne veste, vas bo po novem država prisilila, da nekaj plačate, denar pa bo potem pohopsala sama, oziroma ga bo namenila eni sami, in to državni zavarovalnici. To ni ne zdravstvena reforma, kot pravi ministrica Milojka Kolar Celarc, ne davčna reforma, kot pišejo različni kritiki, ampak je to – imenujmo s pravim imenom, nov rop. Vsaj tako trdijo poznavalci.

In kot pravi Aleš Mikeln, si ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja najbolj želijo dobavitelji v zdravstvu. S tem bo namreč še manj kontrole nad porabo denarja. Poznate koga, ki so ga- številnim korupcijskim aferam na rob – obsodili?! Še huje: bolnišnice osumljenih praviloma ne odpustijo. Še več: z njimi delajo v rokavicah! Morda zato, da ne bi česa izčvekali in s tem podrli piramidnega sistema, v katerem vsak od udeležencev nekaj ”malega” zasluži?!

Zaradi nenehnega zviševanja stroškov v zdravstvu zaradi vse večjega deleža starejše populacije, zaradi krčenja košarice storitev iz javnih sredstev, se nam ne obeta nič dobrega: delali bomo samo še za zdravstvo in na koncu bomo vsi enako revni. Si to socialistično obarvani tiči, ki nam vladajo- želijo?!

Brez konkurence med zavarovalnicami, ki bi tržile tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, brez zasebne pobude, brez izbire ne bomo nikoli imeli dobrega zdravstvenega sistema! Je tako težko pogledati čez mejo, kako je zdravstvo organizirano tam?!

Ne vem, ali se boste spomnili spornega Doktorata o spominu vode, ki – poleg še nekaterih drugih – bega laično in strokovno javnost že več let. Pri ”spominu vode” poznavalci še danes ne vedo točno, gre za znanost ali psevdoznanost.

Komu verjeti in kako preveriti, kdo ima prav? Za akademika prof. dr. Dušana Hadžija, starosto na področju fizikalne kemije in dolgoletnega prvega moža Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki se z vodikovo vezjo ukvarja že šestdeset let, dilem ni. Voda spomina nima!

In če lahko malo zlobno dodam, da bi bilo čudno, če bi ga imela. Sploh glede na to, na kako trhlih nogah stoji človekov spomin, ki pozablja celo tisto, kar je več kot življenjsko potrebno za njegovo prihodnost in obstoj.

Recimo, da smo državljani tisti, ki moramo kot posamezniki prvi in v prvi vrsti poskrbeti zase- za svoj obstoj.

Kot narod pa smo najprej zavezani k skrbi za lastno preživetje. Zapomnite si to!

Če bi se tega zavedalo tistih 18 poslancev, ki je pri enem najpomembnejših zakonov o zavarovanju meja pred migranti prejšnjega tedna v parlamentu glasovalo proti, bi bilo marsikaj drugače.

nore gobe

vir: val 202

Včeraj sva se po Skypu pogovarjala s prijateljem, pisateljem iz Srbije. ”Res ne razumem, vas, Slovencev,” je dejal,” v naročje vam je padla enkratna priložnost, ki se vam v naslednjih tisoč letih ne bo ponovila, vi pa z njo delate kot svinja z mehom. Če bi bila Melania srbskega rodu, bi iz tega naredili takšen biznis, da bi nas spoznal ves svet, pa vsi bi dobro živeli na ta račun.”

Žal je v življenju res tako, da tisto, kar bi bilo drugim dar z neba, nam, Slovencem, predstavlja le posodo za pljuvanje. So bili pa tisti, ki so komentirali ameriške predsedniške volitve, tudi duhoviti. Tako je nekdo zapisal:”Če se Melanija loči, je pol Amerike naše!” Drugi pa je na njegov tvit odgovoril:”Potem to polovico dobijo v roke naši levičarji in v desetih letih od ločitvene bilance ne ostane niti en cent…”Tretji pa je ironično dodal, da ni hudič, da naša davčna ne najde načina, kako obdavčiti Melanijo…

Če bi bili pametni, pa nismo, žal, bi se že zdavnaj zbrala skupina ljudi z idejami, ki bi iz Slovenije poskušali ustvariti deželo tisočerih možnosti in priložnosti. Pa tega, kot kaže, še nekaj časa ne bomo storili. Še več- obnašamo se, kot bi nas bilo sram, da nova ”first lady” prihaja iz naših krajev.

Edino, kar me pri vseh norostih, ki sem jim bila te dni priča zlasti pri tistih, ki se imajo v naši družbi za ”nekaj več”, me tolaži edinole misel, da so tudi drugje po svetu jedli nore gobe. Takoj po Trumpovi inavguraciji so ameriška mesta preplavile protestnice, ki so se zbrale v podporo ženskam, homoseksualcem in drugim, katerih glas menda skuša Trump utišati. Pop zvezdnica Madonna se mora po svojem govoru, v katerem je omenila tudi, da bi bilo treba Belo hišo “vreči v zrak“, zagovarjati celo zaradi terorističnih groženj. Hmja, pa res kdo misli, da ji je kaj mar za ženske? Če smo zlobni, je nastop lahko izkoristila zgolj za svojo lastno promocijo, ki jo pri 59 letih, kolikor jih šteje, še kako potrebuje?

Nobena, ampak res nobena ženska ne tokrat v Ameriki, še manj v Evropi, pa, žal, ne povzdigne glasu zoper zasužnjevanje in prisilno pokrivanje žensk v islamu. Proti otroškim porokam. Proti iznakaženju žensk. Njihovemu zasužnjevanju. Proti posilstvom. Pa smo kar tiho, tudi Frančišek, medtem ko jim umiva noge, nobene ne zine, kar lahko da misliti, da se s takšnim odnosom do ženske strinja.

Ob koncu tega zapisa se osredotočimo še na domače ”smeti”. Letošnji Tischlerjev nagrajenec, dolgoletni profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu, Jože Wakounig, je dejal:”Slovenci bi morali biti bolj samozavestni, ponosni. Resnica in pravičnost pa bi morali biti naše vodilo.”

Da nam je trezni razum povsem ušel z vajeti, priča tudi nedavna mariborska zgodba. Javnost, vključno z mediji in varuhinjo človekovih pravic je prerezane gume na avtomobilu nekega osnovnošolskega ravnatelja takoj – in to zelo na glas –  pripisala nestrpnosti, kajti dotični ravnatelj je na svojo OŠ sprejel nekaj begunskih otrok. Teoretično je možno, da je posredi nestrpnost, a dokler policija ne ujame krivcev, bi morali biti za spoznanje bolj previdni. Ne nazadnje je tudi v Celju, gume rezala neka ženska, pa dvomim, da zaradi dotičnega ravnatelja.

In- mimogrede: se spomnite na obešene lutke z mostu v tem istem Mariboru? Se je kdo zgražal, je kdo govoril o nestrpnosti, pa so bile grožnje daleč daleč bolj konkretne, kot prerezane gume.

Močno se bojim, da jih bo dobil po prstih tudi gospodarski minister, saj je včeraj dejal, citiram:” ‘V Sloveniji obstaja problem motivacije za delo, kajti mnogim je lažje živeti od različnih socialnih pomoči.” Z drugimi besedami, zelo po domače, je zinil:”Med nezaposlenimi je preveč lenuhov.”

Res je skrajno nenavadno, da kljub skoraj 100.000 nezaposlenih – mnoge firme zaman iščejo delavce za proizvodnjo. Eni bi dejali, naj ljudem ponudijo boljše plače pa jih bodo zagotovo dobili. Seveda so meje in na te točki se lahko začne uresničevanje cilja dostojno plačilo za dostojno delo!

Obstaja pa tudi druga plat medalje, o kateri je spregovorila ena od delodajalk.”Ko smo kandidatu povedali, naj prihaja v službo točno, ko smo mu dali na znanje, da mora pustiti pametni telefon v garderobi, je ves ogorčen vstal, nam zabrusil jebite se in – odšel.”

Dokler si ne bomo nastavili ogledala in rekli bobu- bob, toliko časa bomo živeli v Potemkinovi vasi in se bomo raje vtikali v ameriško politiko, kot pa da bi pometli s svojo lastno, ki nas duši in nam krade ne le dostojanstva, tudi pokončnost in prihodnost.

 

vir:twiter

Direktno v žilo

 

 

 

Husam Franjo Naji, zdravnik s palestinskimi koreninami, ki živi in dela v Mariboru, je izrekel letošnji bob leta 2016, ki se glasi:”Sposobni ljudje ustvarjajo nova delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.”

Ob vsem, kar se v naši državi zadnjih 25 let in še petih desetletjih za povrh, dogaja, bi ta zmagovalni bob lahko upravičeno oplemenitili še s skromnim dodatkom:”Če v vojski zaškriplje, zamenjajo generale – ne vojakov.”

Si predstavljate, V kakšnem raju bi živeli, če bi se tega dodatka striktno držali?!

O, Bog, kakšna radost bi šele bila, če bi naredili vse, da bi podjetja in tudi državo vodili sposobni posamezniki in ne neki loleki, ki bi – tako kot se nenehno dogaja- na svojih pozicijah pristali zaradi zvez in poznanstev z mafijo ali s politiko?

V resnici je še huje: nesposobneži, ki so zafurali že vse, kar se je dalo, se v nuji po lažjem obvladovanju množic, obkrožajo z lojalnimi mediji, politično- všečnimi floskulami, informacijskimi pooblaščenci, pravniki, ter podkupljenimi ovcami, saj vedo, da je ”drobiž” takšnim – sveta vladar.

Nagradno vprašanje: zakaj mislite, da nesposobnežem, ki so ugrabili državo zadnje čase toliko do tega, da bi cenzurirali socialna omrežja?

Poglejte, kaj se leta in leta dogaja v zdravstvu. Ko se je v minulem tednu pred parlamentarno komisijo znašel generalni direktor UKC-ja, mu je predsednica te komisije ob koncu zaslišanja postavila zanimivo vprašanje, ki se je glasilo:”Kdo sploh vodi UKC?”

Generali, ki bi morali že zdavnaj sedeti doma za zapečkom in štrikati štumfe, desetletja predolgo izčrpavajo zdravstvo (beri:kradejo). Namesto da bi ministrica za zdravje naredila red in presekala kanale, ob kateri se redijo mafijski vampi, bo njen najpomembnejši ukrep v težko pričakovani zdravstveni reformi – ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. S tem naj bi se iz rok zasebnih zavarovalnic pod okrilje javne ZZZS preneslo za več kot 470 milijonov evrov letnih zavarovalnih premij.

Vprašanje:”Kakšne bi bile prednosti tega prekupčkavanja?”

Pa še ena resnična zgodba iz javnega zdravstva: v nekem ZD dela zdravnica, ena tistih, ki je temeljita in ki ne uboga zgolj ”tihih” direktiv te, slednje zavarovalnice. Zaradi svoje temeljitosti  in skrbnosti- v minulem letu je, recimo, bolnim otrokom večkrat kontrolirala krvno sliko kot ostali- je bila za svojo skrbnost kaznovana z nižjo osebno oceno, ker je zaštrlela iz povprečja. Tako, da boste vedeli, da morate bentiti tudi čez državo in njene neživljenjske, grabežljive predpise, kadar imate občutek, da zdravniku ni mar za vas.

V raziskavi o revščini zaposlenih iz leta 2009 pa do danes, se je marsikaj spremenilo. Danes se, žal, zvišuje odstotek revežev med tistimi, ki so zaposleni za polni delovni čas. Zakaj? Zato, ker zelo veliko, oziroma vedno več ljudi prejema minimalno plačo. Tako se dogaja, da niti dve plači ne zadoščata za preživetje družine, ker so dohodki tako nizki. Slovenci imamo v javni upravi žakelj brez dna, ki ga držijo v rokah uradniki, ki v trenutku, ko sedejo na stol v državni upravi, pozabijo na realni svet, ki se odvija pod njihovimi okni. Še dobro, da država zgledno skrbi vsaj za emigrante:»Omara za pomivalno korito 90x84x58, dno omare vsebuje plastično zaščito proti izlivu vode, ohišje sestavljeno iz oplemenite iverice d. 18 mm, robljene vse  4 strani z ABS nalimkom 1mm, ličnice min. deb. 20 mm, oplemenitene z melaminsko folijo, vertikalno zaokrožene posforming rad. 2 mm, horizontalno robljeno z ABS 1 mm, vrata z mehkim zapiranjem (spone z zapiralno avtomatiko), kovinski ALU ročaj.« Seznam komforta pa je še veliko daljši… Izposodila sem si ga zgolj zato, da ne bo kdo od vas, spoštovani, še kdaj nasedel floskulam politikov, ko bodo trobezljali, kako radi vas imajo!

Se še spomnite afere izpred nekaj dni, ko je šolsko ministrstvo dekanjo mariborske fakultete za zdravstvene vede Majdo Pajnkihar spoznalo za krivo 395 prekrškov in jo krepko udarilo po žepu.

Zakaj že?

Ker je v svojem podpisu poslovenila znanstveni naziv, ki si ga je pridobila na univerzi v Manchestru. Malo za šalo, malo zares: si predstavljate, da bi te-isto ministrstvo na podoben način oglobilo tudi (pre)številne nazive, ki so si jih različni doktorji znanosti pridobili na priznanih fakultetah širom po bivši Jugi?!

Minulo sredo zvečer, v Odmevih, so gostili predsednico ZPM Ljubljana-Moste Polje. Do tega dne sem bila sveto prepričana, da dobrodelnost pomeni pač- dobrodelnost. Da vse, kar ljudje darujemo, nakažemo, podarimo, itd….gre v enakem znesku do uporabnika. Poslej se bom vsakič boleče zavedala, da tisti, ki pomagajo, za svoje potrebe vzamejo najmanj 6%.

Pa bi ta procent, ki ni majhen, še prežvečila, če v dotičnih Odmevih ne bi bilo povedano, da pa tisti, ki nič ne računajo za stroške,tisti, ki delajo zastonj, ”niso verodostojni, niso kredibilni”.

Ta izjava me pa JE vrgla iz tira!

Namreč: že osem let sem predsednica OZRK v Škofji loki in v tem času smo imeli kar nekaj dobrodelnih akcij, tudi dobrodelnih koncertov. Nekateri, ki smo jim pomagali, so tudi moji FB prijatelji.

Denar, ki so ga donirali posamezniki ali podjetja, smo zmeraj- do zadnjega centa- dali naprej tistemu, kateremu je bil namenjen.

V sredo zvečer pa izvem, da smo zaradi takšnega načina dobrodelnosti neverodostojni, da nismo zaupanja vredni.

Prizadelo me je v dno srca.

Še namig: ko boste naslednjič segli v denarnico za dober namen, se najprej prepričajte, koliko bodo tisti, ki denar zbirajo, vzeli za pokritje lastnih stroškov.

Ne bodite zato, ker ste Slovenci, še bolj naivni, kot ste!

Brez naslova

 

 

Govorec, Martin Premk je dejal, (upam, da je vedel, kaj govori ) da partizani ne potrebujejo nobene sprave…

jaz pa dodajam: ”Če je – po drugi strani – resnica o Dražgošah – hipotetično- lahko tudi takšna, kot jo je izpovedal Janez Kavčič, ni bolj izrojenega, kot plesati na kraju, kjer se je s partizansko pomočjo po nepotrebnem  pobilo cel kup ljudi.”

*

Medtem ko so Slovenci v soboto uživali ob mariborski Zlati lisici in spremljal športno slovo Tine Maze, ter –to je treba dodati – z nelagodjem gledali politike, ki so si poskušali nabirati politične točke ob njeni slavi, so bile razmere na ljubljanski urgenci ponovno katastrofalne- pravi obraz slovenske krute realnosti. Pacientov je bilo zaradi gripe in ostalih prehladnih obolenj nadpovprečno veliko, prostih bolniških postelj je spet zmanjkalo, bolniki pa so bili prisiljeni čakati na mrzlih hodnikih, kjer je bila temperatura komaj 15 stopinj!

Ob vsem, kar se dogaja v zdravstvu, človek nehote pomisli, da zdravstvena ministrica- skupaj s premierjem, v ”zavetju toplega kabineta” sado-mazo uživa ob misli, da bolniki tudi po zaslugi totalno nesposobnih politikov- trpijo. Podobno kot v Venezueli, ki jo po božje častijo prenekateri čudaki iz naših (mojih) krajev.

Ministrica v svoji pasivnosti – so razlogi zanjo naklepni ali plod nesposobnosti,  sploh ni pomembno, tukaj so! – zgolj čaka, da se poleže prah, da pride v deželico cvetoča pomlad, ko bo slepemu in gluhemu ljudstvu ponovno kvasila o ničelni toleranci do anomalij, korupcije in klientelizma?! Ljudstvo bo, kot po navadi, pomirjeno šlo na en pir, ter vzklikalo, smo vedeli, da nas čuva Tito, živela bandiera rossa, zgodilo se ne bo nič, pacienti pa bodo še zmeraj crkavali na neogrevanih stranskih hodnikih.

*

Med Dražgošami, kaosom v zdravstvu in udrihanjem po Tini Maze je kar nekaj stičnih slučajnosti. Če ne slučajnosti- pa zakoreninjenih trendov v razmišljanju in vrednotah.

Če (in ko) se bodo Slovenci – že kdaj – zaradi nevoščljivosti, privoščljivosti, oholosti, nadutosti….zaradi metanja polen pod noge, zaradi kopanja jam drugim…..itd….med seboj požrli – prisežem – niti s prstom ne bom mignila, da bi komurkoli pomagala.

Ne vem, kdaj in kdo nam je do te mere opral možgane, da smo prepričani, da mora tisti, ki s trdim delom malo več zasluži, ta zaslužek prej ali slej po socialistično deliti z onimi, ki nimajo nič.

Ne razumemo, da tiči boljša in lepša prihodnost v novih delovnih mestih in ne, kdo nam bo kaj šenkal. Uspešno gospodarstvo bi moralo biti prioriteta, kar bi cenili, spoštovali in postavljali na piedestal!

Tudi takrat, ko se izbira ”osebnost leta 2017”!

Države, žal, ne bodo rešili dobrotniki, temveč uspešni in drzni podjetniki, ki bodo zaposlovali nezaposlene!

V deželi lumpenproletariata in sanj o ”univerzalnem dodatku” raje ustvarjamo klimo za bohotenje nevoščljivosti, saj nevoščljivci, ki ne morejo prežvečiti uspehov Tine Maze, rastejo kot gobe po dežju. Žal je med njimi tudi veliko t. i. kristjanov.

Pa Tina ni edina tarča.

Neznanci (?) so že tretjič razdejali Pipistrelovo halo v Gorici…Mojemu znancu, uspešnemu podjetniku, ki je do tega uspeha prišel sam, so z žebljem zaznamovali njegov avtomobil, češ, da boš vedel, da te opazujemo…..Ko je bil objavljen intervju s prijateljico Ljerko na Siolovi strani, so bili nekateri komentarji pod člankom več kot ostudni. Svoj gnus so stresali nanjo zato, ker živi v malo večjem stanovanju. ..Pa da ne omenjam pritlehne, zlobne in foušije polne debate ob prodaji mačka Toma. Pa nenehnih javnih pozivov poslovno uspešnim, ki več zaslužijo, s kom vse bi morali ta zaslužek deliti. Kakšne ničeve besedne orgije se spletajo okoli ddr. Klemna Jakliča, ki v slovensko zatohlost želi prinesti več širine duha in pravičnosti!

Saj ni čudno, da vsak, ki ima kakšen evro več, beži na Ciper in drugam. Če ga ne okrade enako misleča država, ga z besedami linčajo državljani….

Mejdun.

Neštetokrat sem že zapisala, da bolj kot tonemo proti dnu,  bolj cenim, spoštujem, malodane obožujem, drugačne, smele in drzne posameznike, ki se znajo izluščiti iz jamrajoče množice, pri tem vztrajajo in ne dovolijo, da jim okolje, ki prisega na uravnilovko, upogne hrbtenice. Še toliko bolj jih cenim, ker se ves čas zavedam, da jih je preveč, ki komaj čakajo na kak njihov spodrsljaj, da lahko s kavča zlivajo gnojnico.

Izjava za Bob leta Iva Boscarola je postala zimzelenček: »Slovenci lažje oproščamo lopovščino kot pa uspeh, morda tudi zaradi tega, ker imamo nekaj tihotapskega v genih od Martina Krpana naprej. Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!”.

Milo se mi stori, ko se ozrem po Hrvaški, kjer imajo domovino za svetinjo  in svoje prihodnosti ne gradijo na dediščini revolucije, niti ne zavezanosti jugonastalgiji ali na zahtevah že zdavnaj preživetega lumpenproletariata.

Slovenci smo zaradi slednjega že na repu EU, bomo zdaj zdaj pristali tudi na repu Balkana?

..Slovenec sem. Moram biti tiho, ker drugi to pričakujejo od mene. Ne smem se pritoževati, kajti drugim gre še slabše v življenju. Predvsem pa moram narediti tisto, kar ”oni” želijo in ukažejo. Da jih ne razočaram, saj so me v šoli naučili, da imajo ”oni” zmeraj prav in da se jim ne sme upirati….

Ob koncu iztekajočega leta so v naši vasi (približno) dokončali prvo krožišče. Mejdun, kako smo ga bili veseli! Nihče od nas pa ni slutil, da bomo dobili nekaj, kar ne bo ne tič ne miš. Prav zabavno je bilo tik pred koncem leta 2016, ko je Bine, eden od sosedov, na sredini le-tega hotel postaviti smrekico.

”Ne bo šlo,”so mu dopovedovali, ”ker to krožišče ni točno takšno, kot so krožišča. Prilagojeno je vašim vaškim razmeram.”

In tudi zato je moral Bine smrekico z vseh strani obdati z varnostnimi trikotniki. Ker krožišče pač ni krožišče ampak rataunk.

Včeraj (3.01.2017) sva se tam mimo sprehodili z vnukinjo. Hitro sem ugotovila, da je t.i. krožišče smrtno nevarno zlasti za pešce. Avtomobili – v tistem času so ga prečili trije – krožišča sploh niso uporabljali, ampak so ga prevozili po domače, po levi. Ko bo Bine podrl smrečico pa jo bodo snete sekire verjetno spičile kar počez proti Čevljarski ali kaj? Za nameček sem ugotovila, da se s Čevljarske na Dobračevsko sploh ne da priti, ne da bi kršila CPP! Na ulici Pod griči je prehod za pešce, a kaj, ko pridem na drugo stran mostu- tam ga pa ni! Kadar bo vrlim policistom ukazano, naj še dodatno napolnijo proračun, bodo, če bodo na tem mestu kaznovali pešce, hitro izpolnili dnevni plan.

ZAKAJ TO PIŠEM? Zato, ker me to krožišče, takšno kot je, močno spominja na Slovenijo. Imamo državo, ki bi bila rada evropska, pa to še zdaleč ni. Je le nekaj, brez repa in glave, prilagojeno skupinam državljanov, ki se – kljub temu, da smo že več kot 25 let samostojni – še zmeraj držijo svojih preteklih navad.

Novela zakona o tujcih je obstala v vladnem postopku. Verjetno čakamo, tako kot je že v naši navadi, da se bo tudi pri nas zgodilo nekaj podobno hudega kot v Kolnu, Berlinu ali Nici, pa bomo šele takrat ukrepali?

Javni sektor si je tudi v letu 2016 zelo domiselno in tudi zelo dobro postlal. Tik pred novim letom so nas presenetili še filharmoniki. Komu verjeti? Njim ali njihovemu direktorju? Predlagam, da tudi onui naredijo podobno kot dunajski filharmoniki: sami naj skrbijo za špile, za promocijo, odpustijo vse, ter obdržijo le eno tajnico. Morda jim bo ”dunajski” način preživetja bolj odgovarjal kot ”naš”.

Ena poštena metla bi se morala najti tudi za slovensko zdravstvo. Tako kot znajo oni metati z lopato denar skozi okno, ga ne zna nihče! Takole pravi eden od pacientov:”Lani februarja sem si poškodoval koleno, a so me najprej pustili tri tedne z besedami, da bo minilo. Ker ni bilo bolje, so me pod ‘hitro’ poslali na magnetno resonanco, a bi jo imel šele v maju. Šest mesecev mi je zavarovalnica povsem brez potrebe plačevala bolniško!Če bi se obnašali racionalno, bi s tem, ko bi postopek zdravljenja pospešili, prihranili za vsaj štiri artroskopije.” Le-to si je dotični pacient plačal v Zagrebu na lastne stroške, ker si je pač želel, da se čim prej vrne v službo.

Tudi zaradi nesposobnežev, ki se množijo kot morski prašički in ob žalostnem dejstvu, da smo iz države nagnali več kot 150 doktorjev znanosti, smo v letu 2016 ne le stopicali na mestu- krepko smo v primerjavi z Vzhodno Evropo – tudi nazadovali. Žal pa se vedno bolj oklepamo ideologije, ki je drugod po svetu- v vzhodni Evropi pa sploh- že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

V rubriko ”saj ni res- pa je”, lahko uvrstimo tudi zgodbo o nekem skladiščniku UKC-ja, ki ga je tako imenovana zdravstvena mafija žrtvovala zaradi višjih interesov. V tem primeru kot v tudi v primeru ”izgubljenih oporok” so nadzorniki zatrdili, da niso ”nič vedeli”. Mar niso takšne trditve enake, kot če bi zaprisežen nekadilec izjavil, da ”nič ne voha”, če bi zraven njega nekdo pokadil škatlico cigaret?

Lani je ponovno prišla v ospredje zgodba Martina Uhernika, ki so ga nedolžnega obsodili za umor Jakoba Luzarja. Takole je dejal:”Pozabil ne bom nikoli. Nikoli!” Zelo prav ima: če pozabljamo, smo kot osel, ki gre večkrat na led.

Viktor Kozlevčar, inštruktor vožnje, trdi, da smo Slovenci izgubili najosnovnejše manire. ”Veliko breme jim je že reči dober dan in nasvidenje.” Hmja, hmja, kaj pa, če se moti? Mar ne živimo v državi, z najbolj etičnim predsednikom in najbolj moralno vlado?! Sploh pa se verjetno moti zato, ker ima Slovenija dvakrat več družboslovcev – bodoče inteligence, kot jih imajo druge države po Evropi, haha!

Leto 2016 so zaznamovali tudi zanimive debate o tem, je prav, da ženske plačujejo za kontracepcijske tablete ali ne. Mnogi komentarji, ki so bili ”za”, so bojda mejili že na sovražni govor.

Mičkeno me je presenetila Mariborčanka Katarina Goričan Pokrivač, ki že vrsto let pomaga družinam in posameznikom v stiski. Drznila si je reči:”Obstajajo tudi pretkani revni in ubogi.” Bala sem se, da jo bodo zaradi povedanega pribili na križ, pa je niso.

Govorilo se je tudi, da bodo Martina Krpana umaknili iz šolskih učbenikov. Ker je v njem preveč sovražnega govora.

…..…….Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: “No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici….

Se še spomnite, kako je v izolski bolnišnici nek norec ustrelil svojega zdravnika in dva policista? Še danes me stresa mraz! Na meji norosti pa je bilo, ko je koprski sodnik zavrnil zahtevo policije po hišni preiskavi stanovanja izolskega morilca  z izgovorom, da je dotični že pokojni! Hm…prav rada bi vedela, česa se je bal, da bi se pri preiskavi odkrilo!

V letu 2016 se je veliko govorilo tudi o ministrici Kopač Mrakovi. Vseh tragikomičnih smešnic ne gre pogrevati, saj si jo bomo najbolj zapomnili po tem, da je imela prste vmes, ko se je ugrabilo in potem tudi skrilo koroška dečka. Kam in zakaj- živ bog še danes ne ve.

Še dobro, da je v mesecu ljubezni spolno življenje človeške ribice Sloveniji prineslo svetovno slavo, saj je sex človeške ribice postal  svetovni fenomen. Žal pa se je slovenski turizem v svoji promociji do nje obnašal kot do zadnje pastorke: Slovenska turistična zveza ga ni omenjala niti na svoji spletni strani.

Še eno izjavo sem si zabeležila.  Mitja Okorn, filmski režiser: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem.«

Lanskega januarja je v reviji The Banker Dr. Mramor postal najboljši finančni minister Evrope v letu 2016. Vsaj nekdo se je našel, ki ceni njegove dodatke pri plači na fakulteti za t.i. ”stalno pripravljenost”, so nekateri to nagrado pokomentirali.

Slavni britanski vedeževalec Craig Hamilton-Parker je  lani- med drugim-na spletnem dnevniku objavil, da se bo Donald Trump zaradi bolezni odpovedal bitki za ameriškega predsednika, nadaljevala pa jo bosta Jeb Bush in Hillary Clinton. Zmagali bodo republikanci.

Toliko za tiste, ki verjamejo šlogaricam.

V letu 2016 se je obilo norčevalo iz nacionalne zavesti, prilaščalo se je čas osamosvajanja, ljubiti domovino je bilo marsikdaj označeno kot sovražni govor. Med prvorazrednimi in drugorazrednimi se je prepad še povečal. Preveč je – zlasti mladih – ki verjamejo, da je Tito največja zgodovinska osebnost, pomembna tudi za Slovence.

Obilo se me je – s strani tistih, ki so pustili meje odprte – prepričevalo, da se bo ”žal, na nasilje potrebno navaditi…”

Da bi vas vrag pocitral! Ne bom se!

V medijih se je obilo lagalo, pol-laž ali pol-resnica je prevladovala tudi tam, kjer ne bi smelo biti nobene sledi po rumenem.

Žal smo državljani za marsikaj, kar se nam je zgodilo, sami krivi. Postali smo miselno leni, vdani v usodo, brez vizije. ”Saj se nič ne splača!” pa je moto, ki se ga držimo kot pijanec plota. Po socialnih omrežjih se jezimo, ker nam otroke šemijo v pionirske rutke in kape, nihče pa nima jajc, da bi stopil do ravnatelja in mu povedal, da se njegovega otroka pač ne bo izrabljalo v tovrstno ponigljavo propagando.

Barabe so posvinjale kapelico na Šmarni. Namesto da bi javkali in stokali, bi morali narediti odmevno akcijo, ki bi jo slišali od Antarktike do Južne Afrike. Sto tisoč Slovencev z vedri v roki na Šmarni gori!

Pretreslo me je, ko je Lovro Šturm govoril o tajni zakonodaji. Če bi bili Slovenci takšni, kot nismo, bi država niti v sanjah ne pomislila na tovrstne izrojenosti, moj sosed- minister za pravosodje pa prav tako ne.

Včeraj je bil v oddaji Preverjeno zanimiv, malodane šokanten prispevek o lažnih novicah. Mnogi so danes (sreda) bentili po omrežjih, češ, kaj si nekateri dovolijo.

Ja, dragi moji, nergate zato, ker se ne pogledate v lastno ogledalo. Za koliko tega, kar dnevno slišite ali berete že več kot 70 let v t. i. ”resnih in merodajnih” slovenskih medijih, bi človek z malo soli v glavi in z zdravo kmečko pametjo sploh lahko dal roko v ogenj?!

Older Posts »