Feed on
Posts
Comments

Politična pratika

Časi, v katerih živimo, niso ravno naklonjeni drobnim, a skromnim presenečenjem. Otroci ne živijo več v pomanjkanju, temveč v preobilju, zaradi katerega ugasnejo marsikatere tihe, a zelo pristne želje. S preobiljem, ki ga zavijemo v svetleč papir ali ga vtaknemo v škatle pisanih barv, ki prispejo iz Kitajske, smo začeli že prav pretiravati. Z obdarovanjem je enako kot z vinom – kozarček je super, preveč je pa škodljivo.

Dobri decembrski možje bodo, kot kaže, obilo spodbujali tudi politične apetite. Tistim, ki so zakuhali nedeljsko anketo, s katero so nas prepričevali, da bi na volitvah, če bi jih že imeli, prepričljivo zmagal Marjan Šarec, ne vem, bi se smejala na glas in ali po tihem.

Sprašujem se, kako, za vraga, je mešalcem megle, stricem iz ozadja in ustvarjalcem vedno novih strank uspelo v komaj nekaj dneh, kar je bila dotična stranka ustanovljena, prepričati vse, tudi stare mamice, da bi bil za državo Šarec najboljša izbira? Drži, da je zelo priročen; najprej gre k maši, nato govori na partizanskih proslavah, vmes ga hvalijo po medijih, a vseeno. Nekaj je voditi občino, drugo pa je voditi državo, tega, slednjega pa Serpentinšek, ki ima babe za žabe, definitivno ni zmožen početi.

A pravljic še ni bilo konec.

To se tako in tako ve, mar ne, da je bila protikorupcijski komisiji odvzeta vsakršna verodostojnost že v prejšnjem mandatu? Zdajšnje vodstvo, o katerem je komaj kdaj kaj slišati, bo – verjeli ali ne, korupcijo premagovalo s pravljicami.

Na pravljični urici – to ni šala – bo predsednik KPK Boris Štefanec prebiral otrokom slikanico Polomljena kočija. Avtorica besedila je uslužbenka komisije, ilustracije pa je prispevala kar njena mama.

S pravljicami pa se ukvarja tudi Vlada Republike Slovenije, če ne drugje pa v viziji Slovenije za leto 2050!

Medklic: tisti, ki ste kdaj trgali srednješolske klopi, se verjetno spomnite Rudija Šeliga, ki je napisal delo Volčji čas ljubezni, ki je bilo prvič uprizorjeno na odru Drame pred 30 leti? V njej je pokazal, kako se nekatere deviacije, rečeno po domače- odkloni od normalnega – stopnjujejo iz roda v rod pri tako imenovanih revolucionarjev. Asociacije na to Šeligovo delo, so dandanašnji, ko kot zunanji opazovalci spremljamo anomalije v slovenski politiki, še kako prisotne.

Da vodilna politika v 21.stoletju v parlamentu razpravlja o “družbeni lastnini”, o izigravanju Ustave, da skriva ilegalce, ki bi morali biti- če ne drugje- pa vsaj s svojo družino, da si ponižni in klečeplazni novinarji nadevajo nadimke “Kričač”, da mladi politiki pozivajo k revoluciji …? Ne boste me prepričali, to NI normalno!

Še do pred nekaj dnevi sem verjela, da je to, kar počnejo Cerar in bratovščina višek norosti, ki si jo lahko privoščijo le še zadnji oboževalci revolucije in Tita na Balkanu, potem pa nov šok!

V Strniševi drami Ljudožerci obstaja odlomek o ljudeh in o pticah, ki se gibljejo drug mimo drugega, ampak nikoli ne bodo mogli skupaj živeti, eni hodijo, drugi letijo. V Sloveniji pa obstajajo tudi takšni, ki so mentalno obtičali v 80 letih prejšnjega stoletja. Kaj drugega si lahko mislimo o izjavi leta, ki se je rodila znotraj revije Mladina, objavili pa so jo tudi na Twitterju, citiram: “Čakalne vrste so dokaz, kako je zdravljenje dostopno celotni populaciji.« S to izjavo zagovarjajo – kot edini medij v državi – ministrico za zdravje Milojko Kolar Celarc, ki v skoraj štirih letih mandata- razen kupa napovedi podražitev- ni storila čisto nič. Žiga Turk je hitro postavil piko na i s twitom:“Vrste za bencin so dokaz, da je bencin dostopen vsej populaciji”.

Tudi Libertalec se je povsem upravičeno ponorčeval: “Železniške zamude pri nas so dokaz, da SŽ nudijo tako vrhunsko storitev, da so ljudje pripravljeni nanjo čakati.”

Aljuš Pertinač je bil tudi zelo aktualen:”Sodni zaostanki so znak, da pravna država pri nas odlično deluje in da je pravni sistem široko dostopen najširšemu krogu državljanov, ki imajo vanj veliko zaupanje, saj potrpežljivo čakajo na pravnomočno sodbo tudi več kot 10 let.”

Oskar Salobir pa je zapisal, da ga Mladinin tvit spominja na socializem (komunizem), na izjave nedotakljive komunistične vrhuške. Kje so že časi  JBTZ in začetkov slovenske pomladi, ko so ljudje stali v vrsti, da so čim prej prišli do izvoda takrat edinega medija v državi, ki je začel z odstiranjem nesmislov totalitarizma in butalcev! Danes  bi podobno izjavo pričakovali le še kje iz Severne Koreje.

Roko na srce, ne glede na to, kakšnega političnega prepričanja ste, priznajte: s pomočjo socialističnih novinarjev se bo Slovenija težko normalizirala! Tako kot se Italija ne more izviti iz okov mafije, Kolumbija iz rok narkokartelov, tudi za Slovenijo, ki je obtičala v neživljenjskem socializmu, ki ga nam vsiljujejo njegovi varuhi skupaj s svojimi potomci, ni rešitve. Privilegijev, ki so si jih tisti, ki državljane držijo v šahu, v 75 letih nagrabili in prilastili, kot kaže, zlepa ne bodo dali iz rok.

 

kaj bo, ko se prebudimo?!

Gnila Slovenija‏ @gnila_slovenija

Ne poznam nobenega, ki bi sam sebe oklical za intelektualca in ne bi bil plačan iz proračuna.

*

*

Vsak je svoje sreče kopač, so zapisali v Delu, medtem ko so v nadaljevanju svoje bralstvo seznanili, da en Žirovec toži drugega Žirovca. Namreč: po tistem, ko je Musarjeva tožila RTV, ker ni bila izvoljena za direktorico in zaradi nastalih duševnih bolečin gladko pobasala v žep 70.000 tisočakov, beremo, da Franci Demšar toži ljubljanski klinični center, ker so namesto njega za direktorja izbrali Andraža Kopača. Po izbiri Demšarju tudi ni bil omogočen vpogled v razpisno dokumentacijo, kot predpisuje zakonodaja.

Z zelo drugačnimi problemi pa se ukvarjajo v Združenju novinarjev in publicistov in posredno tudi vsi, ki jim v tej nori državi še uspeva ohranjati zdravo kmečko pamet. Svobodomiselna javnost je zgrožena zaradi twita, uperjenega proti novinarju Jožetu Možini. Avtor tvita Safet Alibegić, ki je med drugim tudi sodelavec Mirovnega inštituta, je namreč zapisal:“Stojim pred prehodom za pešce pri TV SLO. Gneča. Čez gre Ivo Milovanović. Kar je v redu. Ne vem, kako bi miril konje pod pokrovom motorja, če bi šel Jože Možina. Bi imeli pričevalci kaj povedati.”

Ob tem pa so k odstopu s položaja članice programskega sveta pozvali Jedrt Jež Furlan, ki da naj bi omenjeni sporni tvit všečkala, kar po njihovem razumevanju “pomeni, da se z njim strinja, kar pa je v nasprotju z načeli, ki jih morajo zastopati programski svetniki”.

Nasilja pa je vedno več tudi med osnovnošolci. Mladi, ki niso ne slepi ne gluhi, imajo v odraslih pač odlične učitelje! Beremo, da je na stranišču Osnovne šole Ribnica romski učenec posilil mlajšega dečka. Ravnateljica pa je zabičala, da javnost o dogodku ne sme nič izvedeti. Dva konkretna primera vrstniškega nasilja sta se to jesen zgodila na škofjeloški osnovni šoli Cvetka Golarja. Prvi sporni dogodek sega v letošnji september, ko je med odmorom učenec višjih razredov fizično obračunal s sošolcem. V stranišču ga je pritisnil ob steno in petkrat ali šestkrat močno udaril v glavo. Ker se je to dogajalo na dosegu roke, srčno upam, da v resnici ni bilo tako hudo, da so novinarji zadevo napihnili.

Če še ne veste, danes praznujemo mednarodni dan prijaznosti, ki poteka pod geslom naključna prijaznost. Z obeležjem se želi ljudi spodbuditi k temu, da brez pravega razloga znancu ali neznancu polepšajo dan s prijaznostjo.

Pa da ob koncu razmišljanja kakšno rečemo tudi o, kot kaže, drugorazredni temi, o volitvah. Na Valu 202 se je pred dnevi razkril še eden, ki mu osamosvojitev ni bila – kot Kučanu – intimna odločitev. Glasbenik Magnifico je namreč izjavil: “Nazadnje sem šel na volitve ob odcepitvi Slovenije in sem bil v tistem malem odstotku ljudi, ki nismo spadali v večinski da.”

V Sloveniji, kjer že dolgo ne vemo, kdo pije in kdo plača, v državi, kjer imajo glavno besedo botri, strici, mafija in z njimi povezani mediji, je želja po mesiji, ki bo državo odrešil, še kako živa. Na račun tistih, ki tovrstna čustva umazano izkoriščajo za vodo na svoj mlin, je nedeljo, v oddaji VV Faktor, marsikatero krepko povedal tudi nekdanji minister za šolstvo, Igor Lukšič.

TV soočenja med obema aktualnima predsedniškima kandidatoma so bila plehka in puhla. Do izraza pa so ponovno prišli ohlapen odnos do resnice in dejstev, izogibanje vprašanjem, zavajanje, sprenevedanje, in floskule, floskule, floskule.  Od politične debate je ostalo zgolj slabo prikrito norčevanje iz politične slaboumnosti slovenskih volivcev.

Žal se ob vsakih volitvah čedalje pogosteje sprašujem, ali so lansiranja nekih Šarcev in podobnih sploh še demokracija, ker demokraciji smo tako blizu, kot smo blizu prvim mestom na lestvicah ekonomske svobode.

V Sloveniji gredo volivci na volišča proti nekomu in ne”za’‘ nekoga. Zanimivo pa vseeno je, da se je desnica bolj kot ne tokrat nagnila v korist Šarca – kao mesije. Rahlo nenavadno je zato, ker so govorili, da ima dotični strice iz ozadja, ki so doma v Murglah. V primerjavi s prvim krogom je Marjan Šarec v drugem število volivcev povečal za kar 146.131. Precej manj, le za 18.760 glasov, je to število popravil Borut Pahor. Šarec je dosegel izjemen rezultat v izjemno kratkem času – kot Golobič, kot Virant, kot Cerar…..Zame je to neizpodbiten dokaz, da se iz različnih ”Zares-sov”, ”LDS-ov”, ”Virantovanj”, ”SMC-jev” in podobnih Murgelskih satelitov nismo čisto nič naučili, mejdun!

Dejstvo pa je, da na rezultat volitev naprej drastično vplivajo tisti, ki želijo obdržati status quo, to pa so predvsem državni uradniki in upokojenci.

Brez ciganke in kavne usedline pa napovedujem, da bo Šarec, kljub porazu, ustanovil novo stranko in se bo z njo s pomočjo M. Kučana, medijev in botrov poskušal zavihteti na vrh na prihodnjih državnozborskih volitvah. In če je leta 2014 na vratih lokalne pisarne LDS zasijala nalepka SMC, se zna zgoditi, da bo 2018 na istih vratih nalepka SMŠ.

A dejstvo, da je postal Borut Pahor v nedeljo, v drugem krogu predsedniških volitev, novi- stari predsednik, ostaja neizpodbitno, pa če nam je to všeč ali ne. Serpentinškov, kot je Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije, ima Evropa za zdaj več kot dovolj.

obe knjigi, prvi in drugi del Ogenj, rit in kače niso za igrače,  lahko, če si tega seveda želite, naročate na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf

 

 

s svojim psom tudi spim

Samo Glavan‏ @SamoGlavan

Kdaj bom dočakal dan, ko nam bodo opozicijski veljaki končno povedali, kaj pristaši delamo narobe, da si z nami ne morejo pomagati k uspehu?

 

B. Voje na twitu:”Na fotografiji je desnica, ki se pripravlja na volitve 2018.”

 

 

MINULI TEDEN SI BO VREDNO ZAPOMNITI PO TWITU, KI SE SLIŠI ZELO NEDOLŽNO, A OBENEM NAPOVEDUJE BLIŽNJO PRIHODNOST, KI BO- VSAJ KAR SE VOLITEV TIČE- KRUTA RESNICA.

Glasi se pa takole: ”V Sloveniji že danes živi človek, ki še ne ve, da bo moral naslednje leto ustanoviti stranko in zmagati na volitvah.”

Gremo izbirat med »to mi delaj, miška mala« in »baba je žaba…«

Borut Pahor ali Marjan Šarec?

Desni volivci so se že drugič zapored znašli v položaju, ko morajo izbirati med dvema odtenkoma rdeče. V tej tekmi za zmago dveh struj na levici pa se je zgodil umazan zdrs, ki se ne bi smel nikoli več ponoviti. Na eni od TV soočanj so v politično bitko za predsednika države vpletli tudi otroke, kar je soočenju dalo zelo umazan prizvok namreč: Pahorja je voditelj spraševal, zakaj ni pomilostil očeta štirih otrok, ki se je znašel v zaporu zaradi več kriminalnih dejanj. Pri tej očitni manipulaciji so se znašli v zadregi tudi gledalci.

Po besedah specialnega pedagoga za motnje vedenja in osebnosti, Marka Juhanta, problem ni kandidat Pahor, ne pravosodje, ne otroci, ne TV postaja. “Problem je kriminalno obnašanje.” In človek, ki skrbi za otroke, mora izbirati med njimi in napačnimi koraki v življenju. Kljub takšnemu, zelo nizkotnemu pranju možganov volivcev, so arhitekti volitev iz ozadja vseeno malo v skrbeh. Namreč:ob napovedi bojkota velikega dela desnega pola mora na volišča priti dovolj volivcev, da bo drugi krog vsaj na videz legitimen.

V minulih dneh se je veliko govorilo tudi o Kataloniji. Žal se je izkazalo, da je razlika med nami in njo več kot očitna.

Ko se je v Sloveniji zgodila osamosvojitev, nihče ni nikamor odšel (pobegnil), ko je šlo za nohte in nihče ni iskal azila. Odločitev odstavljenega katalonskega premierja Carlesa Puigdemonta, da zapusti domovino, je bila katastrofalna napaka. Puigdemont ni dalajlama, Katalonija pa ne Tibet. S svojim pobegom se je le degradiral v navadnega politikanta, s katerim nihče – kolikor toliko resen – ne bo več hotel imeti opravka.

In medtem ko francosko sodišče vztrajno in trmasto zahteva, da se odstrani križ s kipa Janeza Pavla II, so se številni moški v noči čarovnic stepli na glavni železniški postaji v Essnu, ki jo je bila policija zaradi varnosti ljudi celo prisiljena zapreti. Steple so se skupine moških, po poročanju nemških medijev, večinoma severnoafriškega ali arabskega porekla.

Naši pa so minuli vikend preživeli v Moskvi, kjer je tamkajšnji predsednik dvema od njih podelil medalji. Hahaha, za kaj že?! Kadar gredo naši v Rusijo- tako pravijo poznavalci- gre zmeraj za neko barantanje. Tudi ob tokratnih medaljah se pojavlja vprašanje bo, morda, ruska Sberbanka kupila Mercator? V ubogi, skorumpirani Sloveniji postaja vse zelo pozitivno. Pozitivne so odločbe sodišča, pozitivne so podpore stricev iz ozadja, pozitivno je najlepše mesto na svetu in končno so postale pozitivne tudi marsikatere številke na marsikaterem bančnem računu. Toplo priporočam, da si preberete zadnji komentar Petre Sovdat v Financah. Sporočilo dotičnega članka pa se glasi: Slovenke (ci) podpirajo alkoholizem na nacionalki in spolno nasilje nad ženskami.

Počasi pa se bo treba tudi spraševati, zakaj si sploh nekdo omisli psa? Nevarnega psa? Zelo nevarnega psa? Je sam lastnik negotov ali ga hoče imeti kot orožje?? Bojim se, da se tudi iz zadnjega pasjega zelo krvavega incidenta v Hrastniku, ki bi se lahko končal tragično, nismo čisto nič naučili. Smrtno nevarno je- tako pravijo pohodniki- ko na poti iz Todraža na Žirovski vrh greste mimo neke točno določene hiše. In ne nazadnje, pogosto je tudi mene na smrt strah, ko nekatere tovrstne zverine srečujem na vsakodnevnih sprehodih.

Glede na to, da številni lastniki teh psov na Facebooku javno objavljajo, da s svojimi spi delijo tudi posteljo, verjemite, da si tega, kar si o takšni anomaliji mislim, ne upam zapisati.

lačni zdravega razuma

Slovenci smo jako zanimiv narod. V prostem času- ko se naveličamo praskanja po riti- nam postane zelo dušebrižniško mar za medvede na Šmarni gori pa tudi za trgovke, ki morajo delati ob nedeljah. A tisti trenutek, ko za soboto pride ta, od Boga posvečeni dan, pozabimo na vse in jo mahnemo preganjat dolgčas v nakupovalne centre, kjer še nahrulimo kakšno, ki se ne obrne, kot bi se morala. Veste, pa bi bilo nedeljskega dela že jutri konec, če bi vsi nakladači in leporečniki ta dan ostali – doma!

Te dni so mariborski kriminalisti prijeli 38-letnika, ki ga utemeljeno sumijo storitve več kot 30 kaznivih dejanj pedofilije, to je, spolnih zlorab otrok. Gre za specialnega povratnika, ki je bil za ista kazniva dejanja 1. junija letos že pravnomočno obsojen na eno leto in tri mesece zapora, a, pazite- s preizkusno dobo 4 let. Čisto iskreno vas vprašam: kakšne sorte mora biti sodnik, ki pedofila obsodi na pogojno kazen?!

Malo manj kot leto pred volitvami v parlament, so se zganili tudi t. i. politiki tam doli v Ljubljani. Spomnili so se na svoje najbolj zveste volivce: na upokojence in na prejemnike socialne pomoči. Enim in drugim so – ob fanfarah in mastnih napisih v medijih, povišali prejemke za nekaj evrov.

Sicer je pa v naši domovini lepo biti prvorazreden: NLB ti opere denar, organi pregona dokaze kaznivih dejanj ignorirajo, v pravosodju jih zažgejo, mediji pa o pravi resnici enostavno molčijo.

V enem samem tednu- tik pred prazniki- smo bili priča veliki, a nerazumni smešnici, skregani z zdravo kmečko pametjo. Po eni strani se gonja proti Cerkvi in njenemu šolstvu nadaljuje celo z željo po spreminjanju Ustave, po drugi strani pa se- ta isti cvet slovenske politike- zbere na večer pred Dnevom reformacije na ”njihovi” proslavi, kjer berejo slavospeve te istemu Bogu in njegovemu služabniku Trubarju. Ni mi jasno, od kod jim takšna, že malodane izprijena logika! Še dobro, da dotični niso vzeli v zakup še Vodiške Johance! Pisana jim je na kožo!

Pred dnevi sem se pogovarjala z ženskami, ki jim zaradi moških, ki so si jih izbrale, v življenju ni bilo postlano z rožicami. Skoraj smo že dorekle nekaj jako pametnih, ko ena od njih preskoči tematiko in vpraša:”Ste tudi ve glasovale za Šarca?« Vse so v en glas prikimale, rekoč, da tako dobrega kandidata Slovenija še ni imela. Vzelo mi je sapo. V eni sami minuti sem spoznala, da sem ves večer za tistim omizjem zaman tratila čas. ”Pa vi veste, da je ta kandidat še ne tako dolgo nazaj dejal, da so babe žabe, žabe je pa treba ubit¨?!’” ”Ja, seveda vemo, ampak to je izrekel na odru, v resnici tega ni mislil…” Tisto noč sem zelo slabo spala. Neumnost se zna kot oster meč zariti globoko v srce.

A tudi v Evropi gre vse v maloro. Sarkastično in precej realistično podobo EU kot živega mrtveca si je ob Noči čarovnic, s pajacem Junckerjem in Merklovo, privoščil eden od britanskih časnikov. Islamski teroristi ne mirujejo, načrtujejo teroristični napad na 4 letnega princa Georga. Češki predsednik Zeman pa bi raje izgubil sredstva EU kot sprejel migrante.

Pred tednom dni je po ljubljanskih ulicah potekal že tradicionalni ljubljanski maraton. Edina udeleženka, ki je progo premagala v invalidskem vozičku, je bila Štefka Vegan.

Julija pred desetimi leti se je zbudila in ni čutila ne rok ne nog. Šele po mesecih preiskav so ugotovili, da ima bolezensko prizadetost perifernih živcev. Ko je prišla na cilj, je dejala:”Danes v meni vse žari. Veste, to je nekaj, kar moraš doživeti. Tega ne moreš le gledati in razumeti.”

Del mladih v Avstriji se je tudi letos zavestno »uprl« veseljačenju na »uvoženi« praznik Halloween. Nanj so se odzvali z »Nočjo tisočerih luči«. V središču dogajanja v noči na praznik vseh svetih so bila vprašanja o smrti in žalovanju, pa tudi o življenju.

Bilo bi zelo lepo, če bi jih posnemali tudi pri nas. Spotoma, ko obiščemo pokopališča, na leto prižgemo okoli 16 milijonov sveč, kar nas postavlja v svetovni vrh, bi lahko  razmislili, kaj je pomembnejše: spomin v srcu ali sveča. Nekoč sem obiskala družino, za katero so mi povedali, da hrani nešteto pisnih dokazov, med katerimi naj bi bil tudi osebni dnevnik ene od pokojnih tet, ki je živela v prvi polovici 20. Stoletja. Bila je svobodomiselna, rada je risala akvarele, pisala pesmi, zbirala podobice in hodila na božja pota, ki jih je v obliki potopisov tudi opisovala.

”Draga gospa,”so me rahlo okarali tisti, ki so prejeli v varovanje njeno zapuščino,”pa komu bi bilo mar za papirnato šaro! Vse smo zakurili, še pregledali je nismo, ker se nam je zdelo brezvezno.”

Še danes me boli srce, ko se spomnim na te besede in vsakič, ko grem mimo groba te gospe, ki je, žal, nisem poznala, pa vidim na njem goreti hinavsko svečo, se žalostno nasmehnem.

 

 

 

Knjiga je rojena!

Hura, 2. del je že na knjižnih policah!

 

 

Dobrodošli vsi, ki bi jo želeli prebrati!

Naročite jo lahko na   

ali na povezavi:

https://goo.gl/1qx5mf

Če boste le lahko, preberite jo. Sicer pravijo, da se Slovenci neradi pogovarjamo, a v

tej knjigi so zbrane zgodbe mnogih, ki so predolgo molčali.

 

O velikem seksualnem škandalu, ki je Ameriko dvignil na noge, sem govorila že prejšnji ponedeljek. Saj se še spomnite, gre za hude obtožbe spolnega nadlegovanja žensk s strani slavnega filmskega producenta Harveya Weinsteina. A bi škandal potonil v pozabo, če se ne bi oglasila antropologinja Vesna V. Godina, ki je v svoji kolumni, verjeli ali ne, za posilstva okrivila kar ženske same.  Med vrsticami pa se jo je dalo celo razumeti, da je spolno nadlegovanje stalna hollywoodska praksa in se je treba s tem sprijazniti. Njenega pisanja niso mogli prezreti v Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Med drugim so zapisali, citiram:«Že ko ste opravičevali nasilje nad otroki, bi se morali oglasiti, saj ste že takrat v najosnovnejši biti prestopili mejo dopustnega in primernega. Še posebej pa ste prestopili mejo spoštljivega. Sedaj pa, ko ponovno ponižujete in žalite ženske, ki so doživele spolno nasilje, ne moremo biti tiho. Ne verjamemo, da ne razumete pozicij moči in nadzora, ki so temelj odnosa, v katerem pride do izsiljevanja in nasilja. In ne verjamemo, da se svoje pozicije moči kot sokreatorka javnega mnenja, ne zavedate.«

Če bi bili hudobni, potem bi ob Vesninem opravičevanju posiljevalca lahko pomislili na domač- ljubljansko obarvan primer, ki ga dotična kolumnistka – hipotetično – skozi opravičevanje ameriškega izprijenca pač- posredno (ne)uspešno brani. Drugače si pozitivnega odnosa do posiljevalcev pač ne da razlagati. Seveda, z SOS – a pa bi se ob aferi ”farmacevtka” prav tako lahko (morali) oglasiti!

V medijih je bila tudi prejšnji teden na tapeti Katalonija. Ob dogodkih v njej smo se ponovno zelo močno začeli zavedati, da slovenska osamosvojitev ni bila samoumevna. Vsak dan znova bi morali biti veseli svoje države.

Žal tega ne počnemo, in kot kaže, se dogajajo še hujše stvari, skregane z zdravo logiko: Slovenci se svojim eks jugo gospodarjem in stricem celo vedno bolj opravičujemo, da smo si pred 26 leti drznili na plebiscitaren način oditi iz nekdanje Jugoslavije. Jugo oficirji, ki so bili v času osamosvojitvene vojne tako in drugače nasilni (da ne zapišem še kaj drugega), Tomićeva pa je med poslance prinesla celo idejo, da se tistim- iz nekdanjih južnih republik, podeli status manjšin. Zaenkrat je Cerar izrekel odločni ”ne”, a tudi on ne bo večen!

Ponižnost izražamo nezavedno. Kot bi hoteli reči: »Oprostite nam, da vas nismo poslušali, ko ste nam govorili, da osamosvojitev ni vaša intimna opcija!«

Sami veste, da se na vsakih volitvah soočamo z novimi obrazi, ki nam jih ti že omenjeni strici vsilijo, ne da bi se zato posebej matrali. Pred tremi leti sta prišla na oblast Cerar in njegova kompanija, ki že ves čas ne počneta drugega, kot da Slovenijo potiskata gospodarsko, politično in moralno na kolena.

Včeraj jih je ljudstvo, žal s triletno zamudo,kaznovalo, saj je smc kandidatka dobila komaj kaj glasov, prehitela sta jo celo Andrej Šiško in Boris Popovič.

A kot da nas nobena šola ne bi čisto nič izučila, spet smo nasedli t. i. novemu obrazu. Če bi bil slovenski volivci normalni, bi se Šarec uvrstil med Šiška in Popoviča, kamor bi po zdravi pameti spadal, tako pa je po posredovanju najbolj vplivnega ozadja dobil celo 25 odstotkov vseh glasov. Če kaj, potem zgolj in samo ti odstotki največ povedo, kakšne vodljive ovce so slovenski volivci. Verjemite, ko bodo strici na naslednjih parlamentarnih volitvah zaukazali ”volite bikca Ferdinanda”, bo ta definitivno dobil večino vaših glasov.

Za povprečnega Slovenca je značilno, da se ne zanima za politiko. Zato, ker bolni umirajo zaradi predolgih čakalnih vrst, zato, ker je država prepletena s korupcijo, zato, ker so neformalni gospodarji zadolžili  že naše pravnuke, zato, ker se je zgodila iranska afera, zato, ker so nas nategnili s Kemisom, Magno in drugim tirom, Slovenec krivi ali ameriškega predsednika Trumpa, Janšo ali pa marsovčke, nikakor pa ne išče krivde v sebi in svojemu jebivetrskemu odnosu do države. V življenju si želi le miru in to za vsako ceno. Raje stisne zobe in od prisluženega evra plača pogoltni državi 73 centov, kot da bi se tej državi uprl. Kje so že časi, ko so se predniki grofom uprli zaradi desetine, ki so jim jo morali plačati. Politika Slovenca morda zanima le na lokalni ravni, saj je od izvolitve župana odvisna obnova ceste ali njegovo gradbeno dovoljenje.

Levica ima v Sloveniji vedno več moči, kar je fenomen –sploh pa, ker jo v Evropi izgublja. Zadnji, ki so rekli ”ne” socialistom, so bili Čehi, tudi Kurz jih, hvala Bogu, ne ljubi (pre)več.

Da bi prišlo do vsaj malo uravnoteženosti, potrebuje desnica nekaj resnično novega. Ne koleričnih anti- janšistov, katerih domet je zapiranje trgovin ob nedeljah (Tomaž Štih), potrebuje dosti več, to pa je pogled v prihodnost, s katerim bi ji uspelo pridobiti na svojo stran tudi nezadovoljne državljane. Desnica bi morala- pa naj se sliši še tako nemogoče, sploh, če vemo za nasprotovanja, ki vladajo med njenimi pripadniki, združiti svoje potenciale in pripraviti realne in otipljive načrte o tem, kako naprej. Povprečen državljan pač želi politične obljube občutiti tudi na svojem žepu in v realnem življenju. Skratka, hočem reči, da tudi za tokratni neuspeh desnice ni toliko kriva levica kot metla, ki je premalo pometala pred lastnim pragom, se preveč ukvarjala s preteklostjo in premalo s prihodnostjo.

P.S.

Kruta evropska realnost ali strah in groza v Angliji: Oborožen moški zajel talce v priljubljenem nakupovalnem centru; več sto družin z otroki ostalo ujetih.

Ludnica!

 

Kako naj organi, ki jih vodijo ljudje, vpleteni v IranNLBgate, vlivajo zaupanje v vladavino prava in preiskavo bančne luknje?
***
Če bi alarm pokazal, da gre za sredstva za nakup opreme, ki je prepovedana po resolucijah Združenih narodov, gre za alarm. Če gre za finančne aktivnosti ljudi, ki so na tem spisku, gre za alarm. Če gre za vstop ljudi, ki so na teh spiskih, v Slovenijo, gre za alarm. To pa še ne pomeni samodejno, da je bil konkreten transfer (…) kazniv. (Miroslav Gregorič)
***

Morda bi začela z – vsaj zame- osrednjo novico, ki pa še zdaleč ni bila na prvem mestu slovenskih medijev: Sebastian Kurz je zmagovalec včerajšnjih volitev pri naših prvih sosedih- Avstrijcih. Proti vrhu se je vzpenjal z eno samo osrednjo temo: varnost in migranti. Avstrijska javnost mu je bila naklonjena prav zaradi trdega stališča glede migracij, s čimer je svobodnjakom odvzel dobršen del volilnega telesa. Obrestovalo se mu je tudi, da je kot avstrijski zunanji minister lani zaprl balkansko begunsko pot. Njegova zmaga pa nam lahko med vrsticami pove tudi to, da imajo volivci – ne vem, če tudi pri nas, pri sosedih pa sigurno- poln kufr politične solidarnosti z nekontroliranim vdorom migracij čez meje v Evropo. Kljub vsemu pa upam, da ima novi predsednik pri svojih 31 letih ob sebi tudi kakšno ekipo z izkušnjami in modrimi idejami. Ker če tega ni, oziroma ne bo, izključno samo za mladost na tako pomembni funkciji ne bi dala roke v ogenj.

Mediji so se te dni množično naslajali ob novici, da je Ameriška filmska akademija sprejela težko pričakovano odločitev: iz svojih vrst je zaradi številnih obtožb spolnega nadlegovanja izločila filmskega velikana Harveyja Weinsteina. Napisalo se je svašta, slovenske obsodbe moralne kreature so bile v nebo vpijoče. A glej ga vraga! Nič lažjega, kot mahati s tujim k***** po koprivah! Te-isti mediji so še zmeraj tiho kot rit, ko beseda nanese na Weinsteinovega kolego izpod Triglava, ki se mu je čisto enaka marmelada nalepila na …hm, hm…prste. Še huje: kot piše Anže Voh Boštic sta slovenskemu Weinsteinu poleg upognjenih medijev, pomagala vsaj še dva: počasno delo policije in tožilstva ter nedavna odločba ustavnega sodišča, ki je spremenila sodno prakso pri odločanju o dopustnih rokih za uporabo prisluhov v kazenskem postopku.

Medtem ko nam ministrica za zdravje pripravlja nov zdravstveni davek in medtem ko Violeta Tomić prihaja pred poslance z novim predlogom o še več narodnostnih manjšin v Sloveniji, se je zgodila tudi t. i. ”Odmevna sreda”, ko se je jezik voditeljici nekam čudno zatikal in gledalci nismo točno vedeli, so temu res krive protibolečinske tablete ali kaj bolj konkretnega. Karkoli je že bilo, Slovenija se je razdelila na dva pola: na varuhe dobrega imena dotične gospe in na tiste druge, katerim se je ukazalo molčati. Moj prijatelj Dejan, ki je po prometni nesreči, ki jo je zakrivila vinjena voznica, pristal na vozičku, pa je dejal, da mu je ljudsko mnenje v minulih dneh ponovno zasadilo nož v hrbet. A Slovenci postajamo takšni, da vsak dan bolj dvomim, da nam bo uspelo preživeti nasilno diktaturo, ki nam vlada, pere pa ne le možganov, tudi srce in duše.

Pred nami so predsedniške volitve. Mnogi so že zdavnaj zamahnili z roko, češ, saj so vsi enaki. Ostali bomo doma, nič se ne da spremeniti. Velika napaka! Slovenijo vlečejo proti dnu prav ti, ki so tiho, ki ne verjamejo, da lahko s tem, ko gredo na volitve, tudi sami kaj spremenijo. Žabe, ki ne gledajo ne levo, ne desno, pa se obenem kuhajo v vreli vodi redkokdaj lahko sodijo o tem, koliko so že skuhane.

Več kakor tri tisoč ljudi se je udeležilo 74-obletnice prvega kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze v Dobrniču, »V nekdanjem sistemu so imele ženske več pravic, zato tudi ponosno nosim peterokrako zvezdo,« je povedala Koroščeva, ena od udeleženk. Kar milo se mi je storilo. Kako so ženske živele po vojni, beležim že leta in leta. Preberite resnične izpovedi iz obeh knjig Ogenj, rit in kače niso za igrače! Še zdaleč ni bilo tako lepo, kot se danes govori!

Dokler nas bo z nezadržno silo vleklo v preteklost, ki smo jo zavili v rožnat celofan in ji nadeli romantično obarvano patetiko, toliko časa lahko le sanjamo, da bomo živeli bolje in lepše. Politika, ki še zmeraj prisega na socializem, nam bo uvažala vedno nove in nov Magne, okoljevarstvene državne organizacije nam bodo uspešno prale možgane, da po požaru v Kemisu ptički bolj in lepše žvrgolijo, verjeli pa bomo tudi, da bolj kot delovna mesta potrebujemo višje socialne transfere. Javne finance so vse bolj namenjene izplačilu javnih plač, pokojnin, in plačilu obresti, za večino preostalega pa zmanjka denarja.

Še to. Država se je ponovno zadolžila. Sistem, ki vzdržuje tovrstno maligno stanje, je, žal, treba hraniti.

 

 

Dr. Bojan Dobovšek: “Tudi sramoten molk Slovenije in EU je pripeljal do represije in nasilja v Kataloniji”

Na televiziji in internetu smo lahko minuli konec tedna spremljali žalostne podobe skrajnega nasilja nad prebivalci Katalonije, ki so si z referendumom zaželeli samostojnosti. Povsem nerazumljivo in skregano z zdravo pametjo pa je bilo, da je Evropa gledala stran in molčala. Kakšne riti! Če Bruselj ni zmožen odreagirati, ko gre za obrambo državljanskih in političnih pravic ter spoštovanje človekovega dostojanstva, potem naj vrag vzame takšno več nacionalno skupnost!

Nekateri tam delujoči leporečniki raje na načelni ravni, ki ni obvezujoča, le všečna, obeležujejo mednarodni dan nenasilja in rojstni dan Gandhija.

Ne zavedajo se, da je bilo v trenutku, ko so policija in drugi represivni organi na ulicah in trgih s solzivcem, gumijevkami in gumijastimi naboji obračunavali z ženskami, starci, invalidi in mladoletniki, konec sanj o skupni evropski prihodnosti. Nič več ne bo tako, kot je bilo!

Španske oblasti so, pričakovano, molk mednarodne skupnosti razumele kot tiho dovoljenje za discipliniranje Katalonije. Boli me tudi brezbrižnost , mlačnost in molk slovenskih državnih organov! So mar že vsi pozabili, kako smo se počutili Slovenci leta 91?

Tisto, kar nas lahko ob dogodkih v Kataloniji in Španiji skrbi, sta prihodnost, predvsem pa demokracija v Evropi. Nezmožnost odzivanja na nedemokratične, avtoritarne in predvsem nasilne dogodke v državi članici je namreč resen signal, da z EU nekaj ni v redu. Če se je bruseljska administracija sposobna spotakniti ob vsak poljski, češki ali madžarski korak, ki jim zadiši po samosvojosti, mi ni jasno, kako so lahko molčali ob množičnih pretepanjih ljudstva v Španiji. Takšna Unija, po moje, ne deluje na načelu enakosti oziroma enakopravnosti, pač pa na nekih meni nerazumljivih kriterijih in interesih. Možno pa je, da tudi Bruselj deli EU na prvorazredne in na drugorazredne?

Medtem pa je Džihadistična skupina Islamska država prevzela odgovornost za nedeljski napad na glavni železniški postaji v francoskem mestu Marseille, v katerem je moški z nožem ubil dve ženski. Kanadske oblasti so v povezavi z napadom na policista in štirimi pešci aretirale 30-letnega Somalijca, ki naj bi simpatiziral z ekstremističnimi skupinami. Najhujši strelski napad v zgodovini ZDA, v katerem je Stephen Paddock ubil najmanj 59 ljudi ter jih še vsaj 527 ranil, pa je Las Vegas zavil v črnino.

Smrad pa se širi tudi po deželi Kranjski, le da ga slovenski državljani za zdaj proizvajajo še sami. Nekdanji mariborski župan Franc Kangler po poročanju časnika Večer ni več osumljenec v primeru domnevne zlorabe položaja in oškodovanja javnih sredstev pri projektu Maks v izrazito in v nebo vpijočih politično montiranih procesih- več kot 22 jih je bilo- je trinajst kazenskih ovadb dokončno padlo. Kaj si mislim o tistih, ki so jih zakuhali, pa raje ne bi. Kolarjeva predlaga nove obvezne prispevke – tokrat za dolgotrajno oskrbo. Če seštejemo, kar predlagajo na ministrstvu za zdravje, pridemo do skupaj 1,8-odstotne nove prispevne stopnje!Ovce bodo, seveda tiho in plačevale. Zabavno je bilo poslušati premierja, ko je v Generalni skupščini OZN-a razpredal o čebelicah, medtem ko je hrvaški predsednik vlade za istim odrom obtoževal slovensko vlado, da ne upošteva mednarodnega prava.

Še na eno anomalijo so opozarjali mediji: Logarjeva parlamentarna komisija o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu je potrdila, da slovenski direktorji državnih podjetij, sploh pa bankirji, nepopravljivo trpijo za najhujšo obliko kolektivne in posamične amnezije. Drug za drugim so med zaslišanji na parlamentarni preiskovalni komisiji, uporabljali besedne zveze “ne spomnim se …”, “nisem imel vpogleda …”, “sodelavci me o tem niso obvestili …” in podobno. Saj ni čudno, da smo, kjer smo, če milijarde upravljajo skrajno dementni bolniki.

Režiserka Hanna Slak je na nedavnem Festivalu slovenskega filma z Rudarjem osvojila vesno za najboljšo režijo. Dokumentarec govori o človeku, ki ga zelo dobro poznamo tudi v Poljanski dolini. Mehmedalija Alič je svoj čas delal tudi v nekdanjem rudniku v Todražu.

“Upam le, da se bo nekaj končno premaknilo in bodo ljudje dojeli, da ni naših in njihovih žrtev,” razmišlja Mehmedalija Alić, rudar, ki je leta 2009 v Barbarinem rovu odkril enega največjih slovenskih povojnih množičnih grobišč.

V recenziji tega filma pa si je Denis Valič privoščil nesramno pobalinstvo, saj je recenzijo zaključil z besedami:” Prizor s kupom čevljev in šopi las, najdenih tudi v Barbarinem rovu- ima v naši kolektivni zavesti zelo jasno mesto – spominja nas na grozote nacističnih taborišč smrti. A treba je dodati: čeprav se je žrtvam v rudniku nedvomno zgodila krivica, primerjati njihovo usodo z usodo žrtev nacizma preprosto ni korektno.” Pika. Dodan je bil še en žebelj v krsto drugorazrednih.

 

Dragić nije trebao, da ide u Istanbul. Mogao je bacit iz Slovenije!

Nov slogan hrvaškega turizma: Hrvatska, zemlja izmedju srebra i zlata!

Na zasluženo zmago naših košarkarjev gledam zelo praktično in uporabno. In če svoje misli strnem v krajši stavek, bi se ta glasil:”Z dobrim šefom, ki zna iz odlične ekipe (posameznikov) iztisnit maximalno, se daleč pride.”
Kakršna koli asociacija na državo, ki crkuje, je namerna, a resnična, če zmorete le za ščepec kritičnih misli.
Istočasno pa vam – glede na to, da veselja še ni konec- postavljam še eno vprašanje: bi bili mi, ki smo bili včeraj nad igro slovenske reprezentance tako zelo navdušeni, pripravljeni, da za lastne cilje garamo podobno kot oni? Veste, tudi kot narod lahko postanemo zmagovalci, če tisto preklemansko majhnost in cankarjansko vdanost v usodo  za vse večne čase izbrišemo iz sebe!

17. september 2017 je datum, ki se bo za vedno zapisal v slovensko zgodovino. Na vsakem koraku so plapolale slovenske zastave, poudarjalo se je slovenstvo, nikjer ni bilo videti rdečih zvezd, še manj slišati tiste znane in krvoločne ” …brigade, hitite, razpodite, požgite gnezda belih podgan, črnih psov! Hej, mašinca, zagodi…” Bili smo kot eno in občutek, da tudi dihamo kot eno – kot Slovenci, mi je med včerajšnjo tekmo zvabljal solze v oči.

Občutja, ki so nas prevevala med tekmo, so tista, ki bi jih veljalo vcepiti v slovensko mentaliteto tudi takrat, ko se soočamo z vsakdanjimi izzivi, s prvo in drugo razrednostjo, in tudi tedaj, ko nič ne ukrepamo, ko se politiki norčujejo iz nas in sprejemajo uničujoče in katastrofalne odločitve o državi in prihodnosti. Skupni duh za dobro Slovenije, ne glede na barvo stranke, prepričanje ali ideologijo –tega nam krvavo manjka!

Če je uspelo slovenskim košarkarjem na krilih navijačev v Turčiji in tudi tistih doma, zakaj Slovencem ne bi uspelo tudi na gospodarskem in političnem področju? Včeraj smo dobili dokaze- zapisane v zlatu, da se vse da, če se hoče, če se potrudimo, sodelujemo in verjamemo, da smo lahko že danes boljši, uspešnejši, produktivnejši!

Neštetokrat se vprašam, kako je to mogoče, da imamo lahko v svoji sredini brez števila enkratnih posameznikov, dovoljujemo pa, da nas vodijo politiki, ki niso dobri niti za ceste pometat. Poglejte samo družino Blažič z Bleda. Oče Dušan je bil nekdanji odlični smučar in tudi direktor slovenskih alpskih reprezentanc. Njegova otroka pa sta v nedeljo igrala za zlato kolajno. Mlajša Pia se je v Ljubljani borila proti Turkinjam za zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v odbojki, njen brat Jaka Blažič pa v Turčiji za zlato košarkarsko kolajno na EP. Ne bodimo kot drugi, bodimo kot Pia in Jaka!

Zadnji čas je, da sami sebi dokažemo, da majhnost ni ovira, razen tista v lastnih glavah.

Po socialnih omrežjih je na dan zmagoslavja v Carigradu zaokrožila šokantna novica – mediji jo še preverjajo- da je menda slovenski politični vrh navijačem odvzel 200 kupljenih vstopnic za finale, njih pa poslal na stranske tribune. Elita je – če je res tako- za osebno zadovoljstvo izrabila falcona že drugič. Prvič se je to zgodilo, ko so leteli na rokometno tekmo na svetovno prvenstvo med Slovenijo in Hrvaško v Pariz, drugič so odnesli svoje riti v Carigrad, naj pa jim ob tej priložnosti namignem, da bo prvi smuk za ženske potekal že 22. novembra v Lake Louisu. Da si bodo lahko pravočasno izmislili izgovore, zakaj odpotovati tudi tja. Zanimivo pa je, da je Falcon crknil zgolj in samo julija, ko bi bilo vljudno, če bi premier odletel na pogreb Helmuta Kohla v Nemčijo. Politik iz napačnega ideološkega predala?

Večina navijačev je menila, da se politika nima kaj vtikati v šport. Pa vseeno si velja zapomniti, s kakšno blazno hitrostjo in kako ceneno se da kupiti Slovence. Ko je Janković v ponedeljek, na sprejemu zlatih košarkarjev povedal, da je “zagotovil” brezplačno pivo, so potihnili še zadnji žvižgi.

Ponedeljek je bil za politične glave s Šubičeve 4 še bolj na horuk. Načrtovano je bilo, da bo premier v parlamentu odgovarjal na številna vprašanja, ki se tičejo pranja denarja iz Irana preko NLB v zadevi »Farrokh«. Pa je dal rep med noge.

Ministrica za zdravje je prestala interpelacijo,  Petra Sovdat, novinarka Financ, je zgroženo twitnila:”Draga @vladar S(lovenije): vas ni nič sram, da se ministrica tako norčuje iz bolnih, ki čakajo na storitve leta?!

Pred vrati je tudi referendum o drugem tiru. Na volivcih je, bodo dovolili, da dobimo drugi TEŠ6 ali pa bomo s svojim NE zaustavili tiste, ki nas želijo ponovno okrasti.

Matej Lahovnik je v enem stavku povedal vse:”Že samo dejstvo, da bomo za 27 km železnice plačali 1,4 milijarde evrov, kar znese okrog 50 milijonov evrov za vsak kilometer oziroma 518 evrov za vsak centimeter tira, bi moralo volivcem dati misliti, da je cena takšna, kot da bi dejansko šlo za zlati tir.”

Older Posts »