Feed on
Posts
Comments

Z nastopom Antona Kosmača v maratonu so se končali slovenski nastopi na olimpijskih igrah v Rio de Janeiru. Devetintridesetletni Kosmač, doma iz naših koncev, je dobrih 42 kilometrov dolgo preizkušnjo končal na 117. mestu.

Slovenci ne bi bili Slovenci, če ne bi ob tej priložnosti pokazali svojo nemogočo naravo in ne bi te uvrstitve prav nesramno pokomentirali na medmrežju. Enako so se spakovali ob dosežku gorske kolesarke Tanje Žakelj, ki je v olimpijskem krosu – po njihovem – zasedla ”le” 13. mesto.

”Fotelski” ”športniki” so enako nadležni, smešni, nemogoči in vsega usmiljenja (zgražanja?) vredni, kot so vsi ostali, ki iz foteljev – brez vsakršnega stika z realnostjo – ”usmerjajo” javno mnenje o še marsičem drugem, kar nam- navsezadnje- meri vsakdanji utrip življenja.

Doma- v fotelju ali v gostilni – za šankom, je svet bistveno drugačen, kot je v resnici. Žal je takšnih pogumnih, garaških, vztrajnih in unikatnih ”Tonetov” na vseh področjih sobivanja vedno manj, foteljašev pa vedno več.

Če dobro premislimo, bi morali vsakemu, ki doseže normo za sodelovanje na prireditvi vseh prireditev, kot so olimpijske igre, iskreno čestitati. V deželi, v kateri imajo glavno besedo razvajeni otroci vseh starosti, je že mali čudež, da se med njimi najdejo tudi vztrajni, garaški in predani posamezniki.

Mnogi trdijo, da so bili tokrat najuspešnejši tisto, ki prihajajo iz tradicionalnih okolij, v katere niso vključeni zgolj tekmovalci temveč tudi družinski člani. Iz okolij, kjer še zmeraj vlada veliko pozitivne energije in tudi žlahtnega amaterizma, zagnanosti, česar ne more odtehtati noben denar. Šport mora še naprej ostati del civilne družbe, ne pa finančnih lobijev, države ali celo politike. Slednja bi ga morala le omogočiti in podpirati.

Teh, zadnjih olimpijskih iger v Riu se bomo- gledano na splošno- še dolgo spominjali in to z nemalo grenkega priokusa. Ameriški plavalci bi se lahko domov vrnili kot junaki, saj so v štafeti 4 X 200 prosto osvojili naslov olimpijskih prvakov –, žal pa se vračajo kot luzerji tudi v moralnem pomenu besede. Da bi po nočnem pijanskem razgrajanju prikrili resnico, v kateri so nastopali kot vandali in razuzdanci, ki opiti uničujejo inventar, so si izmislili zgodbo, v kateri so zaigrali vlogo žrtve. A so jih, na srečo, razkrinkali.

Pri tem se je zgodilo nekaj nedojemljivega: izkazalo se je, da mlade ljudi trenirajo zgolj in samo za en sam cilj- to je za medalje, prav nobene pozornosti pa – kot kaže- ne polagajo tudi treningu osebnosti tekmovalcev.

A da riba smrdi pri glavi, so nas prepričali tudi tokrat. Afera o nezakoniti preprodaji olimpijskih vstopnic, katerih vrednost naj bi na črnem trgu presegla tri milijone dolarjev, se je dotaknila – je mar to kaj čudnega – tudi Slovenije. Kakšne so bile nečedne povezave slovenskega olimpijskega odbora s to nezakonitostjo, bomo, morda, izvedeli kdaj pozneje.

Za še eno od potez, ki bi se ga morali športniki sramovati, je poskrbel judoist iz Egipta. Po izgubljenem boju z Izraelcem, nasprotniku ni hotel dati roke, prav tako se ni hotel prikloniti, kot je navada v judu.

Danes, ko se je zunaj naredil lep, sončen dan, se bo življenje tudi v Sloveniji vrnilo v svoje vsakodnevne, že ustaljene tirnice. Evropsko sodišče za človekove pravice je prejšnji teden ponovno objavilo, da se je Slovenija s 148 kršitvami na milijon prebivalcev znašla v evropskem vrhu po številu kršitev človekovih pravic na število prebivalcev. Je kdo odreagiral? Nihče. Še varuhinja človekovih pravic je pomečkala, da ji ni nič jasno. Javni sektor si je spet zvišal plače, ponoči nas je ponovno streslo, po zadnji javno mnenjski anketi bi Slovenci – če bi bile predčasne volitve – najbolj množično volili socialne demokrate. Marjan Fabjan, najbolj znani trener za judoiste pa jo je po zaobljubi v Riu, peš mahnil na Brezje. Je že vedel, zakaj.

Ste vedeli, da je Nemčija začela z uvedbo svoje prve strategije civilne zaščite po koncu hladne vojne? Strategija med drugim predlaga, naj se prebivalci založijo z zadostno količino hrane in pijače za nekaj dni. Pri tej novici pa je vrag vzel šalo, se tega zavedamo ali pa ne!

Ti vsiljivi polžasti požeruhi španskega temperamenta v rdečih viteških oklepih pa so vedno bolj bojeviti! Še natikanje na vilice jim ne pride do živega.

Nevoščljivost Slovencev je v nenehnem v porastu. Kot da bi športni, tekmovalni duh, ki nam je prinesel štiri medalje, zaobšel domala slehernega med njimi. Polen, ki jih mečemo pod noge drugim, pa je tudi vsak dan več. Nacionalni šport, v katerem smo že vrsto let nepremagljivi!

 

 

Andrej Novak na FB:” Čudi me, da kulturni marksisti še niso zahteval prepoved olimpijskih, saj predstavljajo povsem napačne vrednote:razlikovanje med nacijami, pa samo en dobi zlato medaljo. Nedopustno. :-)

Tole ponedeljkovo razmišljanje pišem v času, ko Slovenci nestrpno pričakujejo naslednjo olimpijsko medaljo, ki naj bi jo prijadral Vasilij Žbogar, po drugi strani pa se – kako žalostno in ironično – spotikam ob novice, ki bolijo in v duši pustijo boleče in grenke sledi nemoči.

Že zarana sem se po tihem spraševala, zakaj, za božjo voljo, nihče nič ne ukrene in ne reši deklic, ki jih je že leta 2014 ugrabila Nigerijska skrajna islamistična skupina Boko Haram?

Da bi bila podoba tega sveta, v katerem živimo, še bolj izmaličena in izkrivljena, se prav na današnji dan spominjamo dečka Arnesa, ki je umrl leta 1995 zaradi večletnega trpinčenja. Mučitelja za svoje sprevrženo dejanje – če se je recimo polulal v posteljo, je otroček dobil 50 udarcev - nista dobila ravno visokih kazni, danes živita, kot da se ni zgodilo nič, kot da nista na najbolj grozljiv način ubila majhnega otroka, ki se ni mogel braniti.

Ni dolgo nazaj, ko nas je do obisti pretreslo podobno surovo ravnanje s komaj dveletno deklico Arino z Jesenic. Mnogi so, žal, na oba otroka, ki sta umrla zaradi nasilja odraslih, že pozabili.

Ljudje božji, takšnih grozot vendar ne bi smeli nikoli pozabiti!

S tem, ko se malodane vsak dan zavedamo, da tudi med nami živijo posamezniki brez duše in brez srca, podobni tistim iz skupine Boko Harama, morda kdaj v prihodnje le preprečimo podobno tragedijo! S tem, ko javno obsojamo tovrstna absurdna dejanja, vplivamo na družbo, na njeno vest, in jo opozarjamo, da ne sme zaspati, ko gre za nasilje nad otroki.

Več kot dvajset let je minilo, ko sem prvič slišala za otroke s Petrička. Male sirote, ki so jim na Teharjah umorili starše, njih pa odvedli na kraj veselega imena, Petriček, me v mislih še danes spremljajo in me opominjajo, da znamo biti tudi Slovenci hujši kot Boko Haram. Pa veste, kaj pri tem zgodbi meji na skrajno izrojenost? Posameznike, ki so Petriček zakrivili, smo desetletja slavili kot junake!

Otroke ”ubijamo” na več različnih načinov. Eden takšnih, ki našim potomcem povzroči v življenju nemalo gorja, se imenuje permisivna vzgoja.

Spominjam se svojega drugorojenca. Strašno rad je vtikal reči v vtičnice. Ker sem se držala pravila ”kaznovati nikar”, sem se z njim o teh smrtno nevarnih vtičnicah neštetokrat pogovarjala. In to na dolgo in široko. Mali je bil takrat star okoli pet let.

Ko je svojo nevarno ”vajo”ponovil že četrtič ali petič, se mi je od strahu utrgal film in sem mu naložila en orng parcjon po riti. Od takrat naprej je dal mir, saj je dobil jasen namig, da se z elektriko ni šaliti.

Pri fizičnem kaznovanju ”ene dve po riti” obstajajo podobna ”odstopanja” kot pri splavu. Sem proti splavu, a kljub temu naletim na zgodbe, ko se zavem, da ženska drugače ni mogla ravnati!

Vrstnica, ki je šla nedavno v pokoj, pa je bila učiteljica vse do zadnjega dne, trdi, da je bila vsaka naslednja generacija, ki jo je učila, bolj nemogoča. Zakaj?

Katastrofa neslutenih razsežnosti se je začela, ko smo privolili na permisivni način vzgoje. Trdi, da je permisivna vzgoja največji zločin nad malčki.

Otrok, ki je vse življenje navajen le na ”prigovarjanje” in vljudno besedovanje, se zlepa ne bo osamosvojil in začel skrbeti sam zase. Še huje: tudi ko si bo poiskal delo – če se mu bo zljubilo, seveda – bo pričakoval, da bodo z njim ravnali v rokavicah, se ob spodrsljajih blagohotno pogovarjali in ga razumeli, če bo prihajal skozi vrata ob 11h, namesto ob 7 h kot ostali…

Glede na to, da zelo dobro poznam življenje nekoč, se mi pogosto dogaja, da ga primerjam s tem, kar živimo danes. Odkrito povem, da se mi smilijo predvsem otroci. Kljub temu, da imamo na voljo na milijone orodij, s katerim bi lahko ranljivim skupinam pomagali, da bi jim bilo bolje, smo vsak dan bolj slepi in gluhi. Bolj ozki in egoistični. Delujemo – ne le kot politične ovce- ampak tudi kot ovce domala v vsaki, še tako majhni stvari.

Ali smo malčke naučili, da morajo do hrane gojiti globoko spoštovanje? Nismo. A smo jih naučili, da morajo pospraviti za seboj? Nismo. Ubogati? Nismo. A smo jih naučili kuhanja, likanja, pranja perila? Logično, da nismo. Smo jih naučili, da seks še ni tudi ljubezen, da je le del nje?! Milenči, ne streljaj neumnosti!

Ena od učiteljic je potožila, kako nekateri starši celo pri prehrani mučijo svoje otroke. Recimo tisti, ki prisegajo na napitke herbalajfa. V uživanje zvarkov sumljivega slovesa silijo tudi otroke.

”Srce se mi je paralo, ko sem gledala malčka, ki si je za malico stresel žličko prahu v kozarec in to popil, namesto da bi se usedel skupaj z drugimi k malici. Ko sem ga vprašala, če bi pa vseeno, je odgovoril, da raje ne, ker se boji, kaj bo z njim storila doma njegova mama,” pretresena pripoveduje ta učiteljica.

Živimo ”narobe svet”, česar se sploh ne zavedamo. Otroke spreminjamo v nesposobne in razvajene invalide, ki bodo morali vse življenje imeti ob sebi mamico in očija ali kakšno drugo berglo, ker drugače ne bodo mogli preživeti.

Kot v času inkvizicije hočemo kaznovati tiste starše, ki bi še želeli ohraniti zdravo kmečko pamet in otroke navaditi na samostojno življenje! Po drugi strani pa zatiskamo oči, saj tudi v Sloveniji nihče nič ne ukrene proti porokam z mladoletnimi deklicami.

Ministrica Mrakova dobiva ošpice zaradi ene po riti, nič pa ne ukrene, da bi med mladimi zajezili alkohol in mamila. Trava je danes že obvezen del malodane vsake osnovnošolske torbe!

Da o tem, da bi bil že skrajni čas, da kaj storimo zaradi spolnega razvrata pri dvanajstih letih ali še prej, ne govorim!

Četudi je danes praznik, četudi zunaj sije sonce, četudi smo svetovni prvaki v pometanju težav pod preprogo se moramo zavedati, da smo kot družba izpridili marsikatero vrednoto, ki smo jo podedovali od prednikov. Nad Evropo se zgrinjajo črni oblaki in prej ali slej se bo zgodila huda katastrofa, ki nas bo sicer prebudila in prizemljila, a ji, žal, pomehkuženi kot smo, ne bomo mogli biti kos…..

Sem in tja se mi dogaja, da me kdo dobrohotno pocuka za rokav, rekoč, da NI prav, da s svojimi komentarji ves čas silim k nekakšnemu ”razmišljanju”. Grdo naj bi bilo od mene tudi to, da nič ne pišem o Gorskem zdravniku- a se res oproščam, ga ne gledam- nič ne pišem o ljubezni do kužkov in muckov, kar menda pritiče mojim letom. Žal mi je, ampak za slednje, sploh kar imamo vnuke, mi je bolj malo mar. Poleg tega je pri meni že od nekdaj tako, da so ljudje na prvem mestu.

Skratka, pet minut razmišljanja na dan- ljubi moji- ne bo nam škodovalo! Pa ne o Brad Pittu ali o zadnjem modnem laku za nohte! Ne!

Razmišljati bi morali o stvareh, ki se nam dogajajo dnevno, ki nam po tihem sicer vzbujajo skrb in nelagodje, a se raje obrnemo stran, kot da bi kaj ukrenili. Da bi povzdignili glas ali protestirali? Za božjo voljo, to pa ne, razen, seveda, če ukaz zato ne pride z ”vrha”. Podobno kot se te dni dogaja v Turčiji. Takrat pa!

Žal smo že zdavnaj nehali biti aktivni državljani. Udobneje nam je, če smo lutke. Če nam ni mar. Če gledamo vstran, če se nam fučka za ves svet, važno je, da imamo ravno prav cvenka, da gremo na pivo.

Takšne, ki so ”slepi in gluhi” ima vsaka oblast najraje! Zakaj mislite, je na televiziji toliko resničnostnih šovov, pa zakaj neki se revije, ki sodijo med rumeni tisk, množijo kot morski prašički? Zato vendar, da bi se bralci zamotili z razmišljanjem o tem, kako neki se ima Cavazza zdaj, ko se je poročil in ne bi bili pozorni, da jim vlada piše vedno nove in nove zakone in podržavlja vedno nove tovarne.

Boštjan M. Zupančič je pred dnevi objavil ključen tekst za razumevanje aktualnega trenutka v Sloveniji. Takole, med drugim, pravi:” Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji…”

V Delu pa je bil objavljen zanimiv intervju s profesorjem umetnostne vzgoje, Jirijem Bezlajem, v njem naniza nekaj zanimivih misli o znanju, ki ga vlivamo dijakom v glave:”…Današnji šolski sistem misli, da so dijaki kanta, v katero je treba strpati čim več podatkov. Ne učimo pa jih, kako povezati te podatke. Ponudimo jim ogromne količine zidakov, pa zelo malo malte za povezavo teh zidakov in nobene ideje, kako iz njih zgraditi hišo. Ves ta gradbeni material tako že dva tedna po maturi konča na smetišču…”

Kaj pravite: mar ni že to katastrofa – prosto po Zupančiču- da nam še zmeraj vladajo rodovi tistih, ki so nam prali možgane do leta 1991?! A da bi bila mera polna, tudi otroke vzgajamo /namerno?/tako, da so njihove glave zgolj kante za smeti. Je potemtakem čudno, da razumemo, ko – zapisanemu na rob- potegnemo črto, zakaj je Slovencem škoda vsake minute za ustvarjalno razmišljanje?!

Nič ne vidimo- nič ne slišimo, pa se dan za dnem dogajajo bolj čudne stvari. Najprej predsednik vlade Miro Cerar na strankarskem pikniku reče, da Slovenijo obvladujejo mafijske interesne skupine, čez nekaj dni pa odstopita ključni finančni minister Dušan Mramor in državni sekretar Metod Dragonja. Kaj poreče vaša zaspana logika? Mar ni to nekaj povsem drugega – zelo alarmantnega, kot če o vseprisotni mafiji govorimo navadni državljani, ki jo zgolj čutimo?!

Ste si kdaj vzeli pet minut časa in poskušali stuhtati, kaj v civiliziranem svetu pomeni, če beseda mafija pade z jezika človeka, ki državo vodi?! Ja, ja, vidim vas, kako se obračate vstran in si mislite, preklemansko babše, kaj spet dreza tja, kjer je nič ne srbi?! Pa ne bi smelo biti tako. V normalni državi bi državljani, ki razmišljajo vsaj pet minut na dan, od premierja zahtevali, naj pojasni, kje je mafija, kod se skriva in kaj počne.

Pa smo to storili?
Niti v najbolj drznih sanjah ne.

A bolj, kot smo črnogledi danes, bolj nas bo, morda, razveselila vsaka, še tako neznatna pozitivna sprememba v bližnji prihodnosti.

Srčno upam, da bo prej ali slej kritični masi ljudi postalo jasno, da nas pri tem, da bi postali normalna evropska država, ne ovira premalo, ampak preveč socializma ter premalo lastne, ustvarjalne presoje, kaj je prav in kaj narobe na zdrav kmečki način.

V minulih dneh se je v Sloveniji o Putinu govorilo toliko, da me je že zaskrbelo, da bodo nekateri- najbolj vzhičeni- celo pregoreli. Če bi imela denar, bi vsem, ki so neutrudno klečeplazili, kupila molitvene preproge. Ker ga nimam, mi je ostalo vsaj upanje, da si kolen niso preveč uničili.

Vseeno pa moram reči, da se mi zdi prav, da je prišel in da so se fantje in punce na ”visoki ravni” pogovarjali med seboj.

Tale presneti svet- z Evropo vred, se mi zdi vedno bolj podoben skregani Sloveniji, kjer bodo državljani vsak čas živeli vsak za svojim lastnim obzidjem. Zamer se je nabralo toliko, da se sovražniki množijo kot morski prašički, mostovi med ljudmi pa se sproti podirajo.

Prav ob Putinovem obisku pri nas sem razmišljala, kako boleče nam manjka želja po dialogu. V preobilju, v katerem živimo, smo postali samovšečni, oholi, domišljavi, prepričani, da nam gre tako dobro, da lahko živimo samozadostno in da nikogar ne potrebujemo. Zdi se mi, kot da smo stisnjeni pod kupolo tovarne, v kateri se od jutra do večera kuje sovraštvo.

Malo prej sem si ogledala posnetke protestov iz Nemčije. Privrženci Erdogana so sredi Nemčije burno vzklikali ter mahali z njegovimi zastavami in vsakič, ko so zakričali, so dali deželi, ki jih je že pred desetletji sprejela medse, vedeti, da so v svoji srčiki ostali še zmeraj enaki – takšni, kot so bili, preden so se odpravili na pot. Z drugimi besedami: na dobrine Evrope, ki jim je nudila drugačno življenje, so se požvižgali, jih ignorirali, celo poteptali.

Pogrešala sem nekoga, da bi jih vprašal, zakaj to počnejo. Čemu ploskajo diktatorskemu režimu, ki ne prinaša nič dobrega. Morda bi jih potem, ko bi slišala njihove odgovore, laže razumela.

V času dopustov se skozi Slovenijo valijo horde turistov. Na avtocestah so zastoji, nesreče. Tujci, ki sedijo v avtomobilih in preklinjajo. Si predstavljate, kako bi bilo drugače, če bi zapeljali do prvega izhoda, in si, morda, ogledali vasice, ki ležijo le lučaj stran? Morda bi imeli srečo in bi se zapletli v klepet z domačini. Ruknili en orng domač šnopc. Mimogrede in zelo spontano bi ugotovili, koliko prijaznih Hanzov, Arisov, Johnov in Chiemov drvi mimo nas, le da zlepa nimamo te sreče, da bi se z njimi pobliže spoznali.

Pravzaprav nihče med nami ne ve, o čem točno se je Putin menil z našimi. O politiki, nevarnostih, ki prežijo na Evropo, o gospodarskem sodelovanju?

Karkoli je to že bilo, upam, da je bilo koristno. Pa da so bili gospodje in tovariši politiki, za katere se zdi, kot bi bili brez duše in srca, iskreni vsaj ob slovesu, ko so si podali roke.

Dogaja se čuden paradoks. Bolje, ko gre Človeštvu, bolj išče priložnosti za zdrahe, morije, za prepire. Primerjam fotografije Sirije ”nekoč” in ”danes” in ne morem verjeti.

Razmišljam, kaj se dogaja v znanih turističnih središčih v Egiptu, ki so bila desetletja ob tem času polna turistov, kateri so prinašali prepotreben denar za preživetje tamkajšnjih prebivalcev.

Spominjam se Marseilla iz časov moje mladosti. Pa Pariza, Londona. Ker se avtohtoni prebivalci niso znali in zmogli pogovarjati s prišleki, so nastali geti, ki so podobo meni tako ljube krajine spremenili tako vizuleno kot tudi v duhovnem smislu.

Konec koncev lahko pomedem tudi pred domačim pragom, kajti tudi Slovenci smo stali daleč stran od Boga, ko je ta delil talente za medsebojno razumevanje, za strpnost, za pogovore.

Ves čas po 2. svetovni vojni se sovražniki in ”sovražniki” nočejo sesti za skupno mizo. Resno vas vprašam:kako smo Slovenci lahko solidarni s trpečimi kjerkoli po svetu, kako se nam lahko smilijo otroci, ki trpijo, če ob tistih, ki so, na primer, doživeli Petriček ali so jih še žive zmetali v brezna, ostaja srce trdo kot kamen?

Pa bi bilo vse drugače, če bi se usedli in se iskreno pogovorili. Brez laži in brez sprenevedanja. Po resnici.

Svet bi se moral začeti odpirati na drugačen način! Politiki bi morali obiskovati tuje dežele! Najprej tiste, kjer živijo njihovi domnevni sovražniki!
Pa ne pozabite: strpnega pogovora nam primanjkuje na vsakem koraku!
Tistega, ki se dogaja na visoki ravni in onega med nami, navadnimi ljudmi.

 


Če bi imel vstopnico, bi se Sirec torej razstrelil na koncertu.

Evropa se počasi, a z naglimi koraki spreminja v lonec z vrelo vodo, njeni prebivalci pa v žabe, ki se v tem loncu – ne da bi se zavedali – kuhajo. Pred komaj dvema letoma nam je še pomenila varen otoček sredi razburkanega svetovnega morja. Ne da bi kolebali, smo brez skrbi jadrno napolnili kovčke in jo mahnili v Paris, London, München, Istanbul, v Grčijo. Kamorkoli.

Čez noč se je vse spremenilo. Četudi nas naši mediji prepričujejo, da je Orban despot z negativnim predznakom, Erdogan pa demokrat, postajajo države t. i. Višegrajske skupine najbolj varno zatočišče v Evropi. Po evropskem prvenstvu v nogometu v Franciji, ki je minil brez terorističnih napadov, se je zdelo, da se podobni napadi lahko preprečijo z več povezovalnega dela med obveščevalnimi službami iz različnih držav, nato pa se je  – kot strela z jasnega-  zgodila najprej Nica, potem napad na bavarskem vlaku, nakar še München.

Za piko na i se je v nedeljo zvečer v baru v mestu Ansbach, na Bavarskem, kjer je potekal glasbeni festival, razstrelil še samomorilski napadalec. Nemčija se je ponovno zavila v črnino, hkrati pa laže sebi in drugim, ko prestrašene in zgrožene Evropejce prepričuje, da so za strašni krvni davek krive ”psihične motnje” napadalcev. Vseeno kaže, da je napočil čas, ko bo morala gospa Angela Merkel stopiti pred kamere in spregovori besedo ali dve tudi o lastni, zelo osebni odgovornosti.

Še sreča, da imamo Slovenci toliko opraviti sami s seboj, da na grozljive nevarnosti, ki se zelo naglo bližajo našim mejam, ne utegnemo niti pomisliti. Zgolj skomignemo z rameni, če sploh, ko slišimo, da je do konca julija policija zaznala in evidentirala 236 kaznivih dejanj s področja bančne kriminalitete, skupna škoda vseh evidentiranih kaznivih dejanj pa naj bi presegala milijardo evrov. Če se že ne krade, se na cestah malodane vsak dan dogajajo masakri, nasilneži pa strežejo po življenju tudi znotraj štirih družinskih sten. Si predstavljate, kaj vse našteto pomeni za dvomilijonsko skupnost?!

Odlično obvladamo tudi ubijanje z besedami. Če bi meso postale vse tiste grožnje, ki jih slovenski Breiviki zapišejo na FB ali twiterju, bi nam trda predla. ”Nico” bi doživljali sleherni dan!

Vojna obtoževanj in pritlehnih zmerjanj, kakršne niti približno ne pritičejo akademski in kulturni ravni se je, med drugim, rodila tudi iz osebnih pisem med danes že bivšim predsednikom PEN-a Evaldom Flisarjem in mlado literarno in gledališko kritičarko Anjo Radaljac. Na svojstven način jo je začinila tudi Desa Muck v svoji kolumni. Takole je zapisala, citiram: »Če v Sloveniji obstaja pisatelj, ki je napisal več kot petdeset knjig, nekaj sto scenarijev, kolumn, kup dramskih besedil itd., ki tudi nastopa v le-teh in ki je povrhu še samohranilec, ki je spravil pokonci tri otroke brez kakršnihkoli doklad in druge pomoči, naj pride pred DSP in mu ga z veseljem potegnem

Težave z dvigovanjem moškega spolnega organa je do konca razkurila slovensko javnost! A pazite: tudi najbolj razborite feministke s krepko zavihanimi rokavi znajo zamižati na eno oko! Pred meseci, ko smo ob preiskavah NPU-ja zoper ljubljanskega župana izvedeli, da je ta za spolne usluge eni od zaposlenih v Mestnih lekarnah pomagal pri stalni službi, so nadvse prijazno sklonile glave, se obrnile vstran in niti pod razno niso zahtevale županovega odstopa. Kot prave tercialke pa so odreagirale na Evaldovo besedno erotično poigravanje! Tc tc!

Da mentalno še zmeraj živimo med bananami na drevesu, se je izkazalo te dni, ko se je obilo in vsevprek pljuvalo po Melaniji. Namesto da bi naredili vse in s pomočjo njene slave brezplačno promovirali vsaj lepote Slovenije in posredno slovenski turizem, smo raje pokazali, da smo prvaki v zaničevanju vsega, kar ni čisto po liniji, ni čisto po”naše”. Glede na to, da smo svetovni prvaki v prepisovanju ter kupovanju diplomskih in magistrskih nalogah ter doktoratih!

Ko sem bila pred dobrimi 20 leti na Poljskem, so Poljaki živeli kot ”pes na ketni”. Iz rok v usta, če je bilo seveda vanje kaj dati. A potem, ko so se osamosvojili, ko so pregnali Ruse iz svojih glav, so pljunili v roke in so danes država izjemnih zgodb, ob katerih se človek samo čudi. Mi smo, na primer, dosledno in striktno uničili lesno industrijo, oni so s pomočjo tujih partnerjev iz nje naredili biznis, ki daje kruh tisočim. Večina PVC oken, na primer, ki jih Slovenci danes vgradimo v hiše, so bila narejena na Poljskem! Wadowice, rojstni kraj Janeza Pavla II, pa obišče na milijone turistov iz vsega sveta.

Zakaj? Zato, ker so tudi ortodoksni ateisti spoznali, da bi lahko na račun nekdanjega papeža bolje živeli. In četudi jim vera smrdi, četudi jim dotični papež nikoli ni bil všeč, so naredili vse, da je njegov rojstni kraj danes turistična meka.

Kaj pa počnemo Slovenci? Iz zgodb, ki bi lahko mnogim pomagale, da ne bi zgolj životarili  od sociale, se delamo norca! Pa kaj koga briga Melanijin govor?! Gre zgolj in samo zato, da bi – če bi bili pametni – Slovenija lahko postala druge Wadowice.

In če ob koncu sklenem zadnjo besedo z uvodno: takšni, kot smo, smo najnevarnejši terorizem samemu sebi. Le čas do takrat, ko se bomo samouničili, bo malo daljši.

četudi mi bo dano živeti še naslednjih 100 let, močno dvomim, da bo to zadosti, da bom začela razumeti, kako deluje eno povprečno slovensko ”podstrešje”.
*
Namesto da bi razmišljali, kako bi zase, za svojo prihodnost naredili iz zgodbe o Melaniji nekaj drugačnega, dobrega, pozitivnega, namesto da bi iz priložnosti, ki se nam zastonj ponujajo na krožniku, naredili svojo lastno- zelo odmevno zgodbo, raje ponigljavo žagamo vejo, na kateri sedimo!
*
Kaj se je dogajalo danes?
Da sem le odprla radio, TV, da sem le pokukala na twiter, na FB- kaj sem videla?
Da je vsak, ki je imel 5 minut časa, pljuval po Melaniji, se iz nje norčeval, se ji posmehoval in ji celo očital ”plagiatorstvo”.
Matkurja, a je treba res na vsakem koraku pokazati, kako nevošlljive riti smo?!
Ja, kaj ste pa vi, ki ste to počeli, dosegli, ljubčki moji, kaj?! Od kod vam pogum, da se lahko spravljate na morebitno bodočo ženo morebitnega bodočega predsednika USA?!
Sram me je tudi v vašem imenu!

*
In namesto da bi naredili vse, da se tudi s pomočjo Melanije v svetu promoviramo, da Slovenijo ta svet prepozna ne le po idiotih, ki so jo zafurali, temveč da jo spoznajo kot raj pod Triglavom, smo se raje pokazali kot totalni bedaki!
Ne bodo nas imeli le za še eno mafijsko državo, ki bo zdaj zdaj stegnila pete zaradi vseh anomalij, ki jih počnemo, imeli nas bodo za trop brez sleherne pameti, ki se za povrhu dela norca iz belega kruha.,. :-(
*
Ker Melanija in njen gospod nista na enaki politični valovni dolžini kot slovenska ”smetana”, se je do njiju treba obnašati kot zadnji pijanec za šankom.
Res sem brez besed!

*

Ko sem bila pred dobrimi 20 leti na Poljskem, so Poljaki živeli kot ”pes na ketni”. Iz rok v usta, če je bilo seveda kaj dati. A potem, ko so se osamosvojili, ko so pregnali Ruse iz svojih glav, ko so zadihali, so pljunili v roke in so danes država izjemnih zgodb, ob katerih se človek samo čudi. Mi smo, na primer, dosledno in striktno uničevali lesno industrijo, oni so s pomočjo tujih partnerjev iz nje naredili  biznis, ki daje kruh tisočim. Večina PVC oken, na primer, ki jih Slovenci danes vgradimo v hiše, so bila narejena na Poljskem!

Wadowice, rojstni kraj Janeza Pavla II, pa danes obišče na milijone turistov iz vsega sveta.

Zakaj?

Zato, ker so tudi ortodoksni ateisti spoznali, da bi lahko na račun ex papeža bolje živeli. In četudi jim vera smrdi, četudi jim nekdanji papež nikoli ni bil všeč, so naredili vse, da je njegov rojstni kraj danes turistična meka.

Kaj pa počnemo Slovenci? Iz zgodb, ki bi lahko mnogim pomagale, da ne bi tuhtali, kako preživeti od sociale, ampak bi z njihovo pomočjo storili vse, da bi jim šlo v življenju lažje, se norčujemo.

Pa kaj koga briga Melanijin govor?! Gre zgolj in samo zato, da bi – če bi bili pametni- Slovenija lahko postala druge Wadowice.

Ne, mi tega nočemo. Ker smo ”pošteni”, pokončni in ker nam je idol drugorazredni Danilo.

In – mimogrede: če smo že tako zelo načelni, kot pravite, zakaj toleriramo ves gnoj, ki nas doma, v Sloveniji, tlači in nam ne da dihati?

In v čem, lepo vas prosim, je Hilary boljša od Donalda?! V čem?! Od takrat naprej, recimo, ko je dopustila, da ga je njenemu dragemu fafala Monica?

V bistvu se tokrat dvakrat jezim. Enkrat tudi zato, ker smo tudi v kraju, kjer živim, tipični Slovenci. Leta je trajalo, da se je klekljarstvo promoviralo, da se je bolj ali manj uspešno preskakovalo ovire in polena pod nogami, da so klekljarice prišle tudi v medije, da so začeli v zelo velikem številu prihajati tudi obiskovalci. Lansko leto se je razstava celo preselila v palačo, ki so jo dobile v uporabo brezplačno, kjer so čipke zasijale v vsem svojem blišču.

In kaj se je zgodilo letos? Da to ni za nas, so rekle nekatere – najbolj glasne. In razstave so ponovno umestile v foglovže, do katerih se pride po tipičnih socialističnih stopnicah iz 50 let prejšnjega stoletja.

Tako. Ne na blizu, ne na daleč nam ni pomoči. In kot je dejala Urška Faller:” Na žalost je intelektualno etični domet večine Slovencev do konca lastnih trepalnic, pa še to je dosežek.”

Si tega res želimo?!

Ana Jud @anajud1
… ko migranti v Kölnu spolno nadlegujejo, slovenski intelektualci molčijo, ko pisatelj mladi dami reče, da je lepa&seksi, pa taka panika

Žiga Turk, nekdanji politik, je pred dnevi zapisal:”….v Evropi smo prek Brexita, migrantske krize in zapletov s TTIP napredovali do stanja, ko niti samomora ne delamo več lastnoročno, ampak se bomo dali evtanazirati : vojaško Rusom, gospodarsko Kitajcem in vrednostno islamu….”

Kmalu zatem se je zgodila Nica, ko je moralo umreti več kot 80 nedolžnih ljudi. Kar tako- v imenu neke ideologije. Bili smo še zmeraj v šoku, ko se je zgodila tudi Turčija, kjer za zdaj še živ bog ne ve, kaj točno se dogaja.

Komu verjeti? Je sploh kdo, ki bi mu lahko zaupali, da govori o stanju v tej državi vsaj približno resnico? Ko preko medijev z grozo v očeh opazujem, kaj se počne z vstajniki, ponoči ne morem spati. Človekova krutost, četudi v imenu politike, je lahko brezmejna, močno pa me spominja na nekdanjega komunističnega romunskega predsednika Nicolaja Ceauşesca.

Imam občutek, da se v svetu, okoli nas, dogajajo strašne stvari, noji pa imajo glave v pesku.

V Franciji se spet vsi po francosko ukvarjajo s policijo in novim izrednim stanjem, kako mobilizirati še več policije in kamer. Nihče pa še ni odgovoril na ključno vprašanje, kako je lahko terorist, ki je še nedavno jedel svinjino in pil alkohol, imel več kot devet ur svoj najeti morilski kamion parkiran v stranski ulici v najstrožjem centru Nice, ne da bi ga policija opazila in pregledala? In to ob najvišji stopnji pripravljenosti? Najvišji predstavniki policije so po napadu ponovno nonšalantno izjavljali, da se bodo Francozi pač morali navaditi živeti s terorizmom. Je potemtakem čudno, če Marine Le Pen komaj čaka na naslednje volitve, iz katerih bo definitivno izšla kot zmagovalka?!

Ne Francozi, ne Evropa nasploh pa enostavno ne morejo rešiti težav, če ne bodo začeli odpravljati vzrokov. Skrbeti bi nas moralo tudi to, da se v Turčijo, kot kaže, ponovno vrača smrtno kazen.

Nam, ki živimo malo manj kot 2000 kilometrov stran, se zdi, da se nas takšne grožnje demokraciji in svobodi, ne morejo dotakniti.

Malodane vsak je te dni slišal za smrt afganistanskega dekleta, ki jo je lasten brat umoril zaradi časti.

Ves civiliziran svet je otrpnil od groze in sočutja, le naši so jebivetrsko skomignili z rameni, kot neki igor, ki je ob tem twitnil: ”…druge rase drugi običaji. je to kar počne naša rasa pravilno?????Mnenja po svetu in po različnih kulturah so različna…”

Staro in mlado odhaja na dopuste, eni in drugi pa v brezskrbnosti vsakdana, lovijo pokemone po parkih, gozdovih in morskih obalah. V slogu, dokler imam za sladoled in za pivo, mi je za druge stvari bolj malo mar. Takšnega načina razmišljanja se zaveda tudi zdajšnja vlada in po tihem počne vse, da nas še bolj stisne za vrat.

Ste vedeli, da že od začetka spomladi ne snema več svojih sej? Argumenti za to odločitev, ki je marsikoga navdala s še večjim nezaupanjem do izvršilne oblasti, so neprepričljivi in ne morejo odpraviti občutka, da vlada ne deluje niti transparentno niti etično, kot je premier obljubljal pred volitvami. Zato je vprašanje, kaj dejansko prikrivajo na Gregorčičevi in koga se bojijo, povsem na mestu.

Z delom vlade je zadovoljnih manj ljudi kot prejšnji mesec, že skorajda polovica vprašanih pa je neopredeljenih oziroma ne bi šli na volišča, kaže julijska anketa Vox populi. Na vrhu lestvice priljubljenosti posameznih politikov prav tako ni sprememb. Med 22 politiki Borut Pahor ostaja trdno na prvem mestu. Močno pa pogrešam Janeza Potočnika, ki je iz meni nerazumljivih razlogov leta kraljeval v samem vrhu najbolj priljubljenih politikov. :-)

Zanimivo pa je, da tudi župan najlepšega mesta na svetu kljub aferi s farmacevtko še zmeraj trdno sedi v sedlu lestvice. Evald Flisar, predsednik slovenskega PEN-a, ki pa je mladi kolegici samo namigoval o tem, kdaj se mu kaj dvigne, pa je s svojega položaja nepreklicno odletel. Kako različna so stroga merila preljubih Slovencev!

In prav pri Evaldu Flisarju se je pokazala vsa hipokrizija predvsem intelektualne slovenske scene. Ko se po Evropi dogajajo posilstva, so (bili) dotični modro tiho in niso protestirali, zakaj tokrat, v primeru, Flisarja – so?

Gre za princip, gre za sprenevedanje! Saj, da ne bo pomote: pisma, ki so zaokrožila po medijih, so bila nagravžna.

 

 

”Nismo pokvarjeni, ne krademo, smo pa naivni,” se je glasila Cerarjeva psihoanaliza SMC. In ko je dodal, da smo mafijska država, so umolknili celo novinarji. Verjetno zato, ker jih je razkrinkal in jim dal vedeti, da so mafija tudi oni, ker so o njej solidarno in koristoljubno molčali?

No, dragi moji, če je on pozabil na paštete, ki jih je njegov podrejeni kradel v trgovini, mi nismo. Pa če je on pozabil na različne sporne dodatke njegovih ministrov, ki so si jih talali, ko so še vedrili na fakultetah, mi nismo. Pa na dvakrat obračunane potne stroške in podobne drobnarije. V čem je pa razlika med izvoljenimi in med navadnimi državljani? Prvi lahko vzamejo, pa so še zmeraj pošteni in nam solijo pamet, drugi pa ne? Kakšna je razlika med dejansko in formalno lastnino, med krajo in ”krajo” v narekovajih? Med slovensko mafijo, ki ne le krade- temveč ropa in med mulcem, ki izmakne s pulta žvečilni gumi?

Nič koliko vprašanj, a bolj malo odgovorov pa še ti, ki so, bodo tokrat ostali skriti pod preprogo, saj smo se znašli sredi nogometne evforije. Slovenci praznujemo skupaj s Portugalci, ki so kot majhen narod, na katerega malodane ni stavil nihče, premagali velikana – Francijo v nogometu. Morda pa bomo po kakšnem čudežu – za nameček – njihovo zmago tudi tostran Alp razumeli v spodbudnem in optimističnem sporočilu, ki pravi, da se vse da, če se le hoče? Tudi odgovoriti na vprašanje, kaj je pokvarjenost in kaj ni.

Včasih si neskončno, a zelo boleče želim, da bi prav ta misel, da se vse da, če se hoče, postala moto, gonilna sila našega življenja. Da Slovenci ne bi bili ves čas drug drugemu zgolj in samo – Slovenci.

V neki vasi, ki ne leži ne vem kako daleč stran od nas, je še pred leti živela starejša gospa, ki je imela na vrtu ringlo. Obiskovalcev je bila vesela, rada se je družila z vsakim, ki se je ustavil pri njej. Otročadi, ki ji je pomagala pospravljati sladke in sočne sadeže, je za plačilo vsakič skuhala še malinovca. Potem pa je morala iti v dom in domačijo, vključno z ringlojem, je dobil v roke njen zet. On je bil narejen iz drugačnega testa. Vsak ringlo, ki je izginil v ustih, ki niso bila njegova, je imel za krajo. Za nezaslišan zločin celo!

Najprej je na stezo, ki je kot bližnjica vodila mimo hiše že desetletja, navozil gramoza.  Potem je- ves besen- ugotovil, da se razvajena otročad (prekleta tašča, ti si kriva!) zbira pod ringlojem, kjer so kartali. Za hribi se je začelo bliskati in grmeti, ko je pripeljal eno veliko prikolico gnoja in ga obilo natresel okoli debla, zraven pa sočno preklinjal. Ko so zreli sadeži začeli upogibati veje, jih je z nemalo zlobe izdatno poškropil z neko smrdečo mešanico, sosede pa opozoril, da se lahko tisti, ki bi si želel ringloje privoščiti, zastrupijo. Ljudje so se križali, rekli pa niso nič. Zet je bil pomemben gospod iz Ljubljane. Na jesen je drevo začelo umirati, letos ga je njegov novi lastnik moral posekati. To pa je storil z besedami, ki jih ni spodobno spregovoriti na glas. Nakar je še poslednjič pripeljal taščo, da se poslovi od doma. Vsa drobna in plaha se je ob pogledu na razdejanje, ki ga je okolici hiše povzročil njen zet, zjokala, bližnjega soseda pa milo prosila, naj mu oprostijo, saj menda ne ve, kaj dela.

Pa bi bilo lahko zelo drugače. Dotični zet bi, če bi bil pameten, nadaljeval s tradicijo dobrih med sosedskih odnosov, na vasi pa bi z veseljem poskrbeli, da bi se trava redno kosila, otroci pa bi v zameno, da sadje ne bi zgnilo, utrgali kakšen ringlo.

Domačijo bo, tako kot je pri nas že v navadi, že jutri načel zob časa, začela bo propadati. Pa bi zadoščala le človeška, prijateljska beseda, pogovor…pa se to ne bi zgodilo.

Divjakov, ki raje grozijo z linčem in vilami, kot bi se pogovarjali, je med nami nič koliko. Na vsakem koraku- žal tudi med politiki.

Pa bi lahko bilo vse drugače, če bi ljudje stopili skupaj, pozabili na zamere, nagajanja, zlobo in foušarijo ter se začeli raje pogovarjati.

Zadnjih štirinajst dni so naše oči zazrte v pristanišče Koper, kjer plapolajo jugoslovanske, ruske in kitajske zastave. Živ bog ne ve, kdo v Luki pije in kdo plača. Kdo je manjši in kdo večji lopov. Cesta med Idrijo in Žirmi  in potem do Logatca je takšna, da se med vožnjo nenehno križaš in prosiš angele varuhe, naj te ne zapustijo. Kakšna je nabrežina Save, ne vem, vem pa, da je nabrežina Sore le za las boljša, kot so medsebojni odnosi med Slovenci. Štrukljev Sviz govori eno, dela drugo. V resnici pa verjame kapitalu in je med največjimi delničarji Krke. Javna uprava pa »cveti«, saj ima trikrat hitrejšo rast plač kot ostali. Znani pisatelj pa mimogrede poskrbi še za kisle kumarice, ko ena od gospodičen, ki je bila z njim v stiku, izda, da le-ta težko najde žensko, ob kateri se mu dvigne.

Pametni in povezovalni, ki bi lahko za trenutek pozabili na nacionalni šport, ki uči, da je treba drugemu ves čas kopat jamo, bi znali iz ringloja- prej ali slej- narediti uspešno zgodbo.

In to ne le za domačo rabo.

smo sploh še ljudje?

V teh dneh so Slovenci ob smrti dveletne deklice z Jesenic, tako na medmrežju, doma, v službi, med sosedi ali kar tako množično izražali svoj bes, žalost, nemoč…

Če sem iskrena, si res ne predstavljam, da bi živela v družbi, v kateri bi tovrstno nasilje, ki je eno najbolj krutih, ljudje spremljali mirno, apatično, brez čustev…. Usoda deklice je – malodane vse po vrsti- zelo prizadela. In če jih je prizadela- so jezni in ogorčeni. In ko je človek jezen + ogorčen, ne more biti tiho. Ker so ta trenutek Slovenci zelo prizadeti, ranjeni tudi sami, mnogi tudi jočejo, lahko le upam, da na to ubogo, trpinčeno deklico ne bodo nikoli pozabili. Kar pomeni, da bodo nasilje v okolju, kjer živijo- ZAČELI prijavljati! Morda bo ta bes v njih sprožil neko odgovornost, ki je do sedaj niso poznali?

Ko in če bodo to storili, upam, bodo naša družba in njene službe, kjer prepogosto vedrijo ljudje brez sleherne empatije- končno ustrezno ukrepali?! Upanje umre zadnje.

Je že tako, da je treba sem in tja FB sprejemati- vsaj v takšnih, mejnih primerih – kot ”kanto za smeti”. Na njem mnogi govorijo stvari, ki jih v realnosti ne bi nikoli. Ali pa jih ne bi na tako surov način. FB jim pomeni nekakšen ”obisk pri psihologu”. Nekoč sem bila slučajno prisotna pri ”osebnostnemu sproščanju SLO vodilnih delavcev”. Kaj so počeli? Kot opice so skakali po dvorani in tulili kot opice. V resničnem življenju česa podobnega nihče od njih verjetno ne počne.

Če pa smo prizadeti intimno, zelo osebno…še normalni ljudje odreagirajo zelo burno. In jim res ni zameriti. Res ne. Seveda- v tem, slednjem primeru iskreno upam, da ”tableta” šoka ne bo popustila in bo res imela pozitivne posledice, kar pomeni, da ljudje ne bodo več apatični do nasilja. Veš…jaz poskušam najti v vsaki še tako slabi stvari kaj dobrega.

Ne gre drugače.

Kaj sploh hočemo?!

 

 

 

Študija srednjega sloja: ena navadna, jebena, tesnobna mizerija

Zakaj sta Boštjan in Mojca takšna? Ju je stisnil v kót sistem? So ju ukanili starši? So jima prodali napačne ideale?

Miha Šalehar

Zadnjič sem bral, da je na zahodu skoraj 80% ljudi nezadovoljnih s svojimi službami. To zveni precej statistično suhoparno in zato po krivici benigno. Toda resnica je v svoji resnici — resnici na ljubo — resnično obupna. Podatek namiguje, da je velika večina soljudi nezadovoljnih z več kot polovico časa, ki ga preživijo pri zavesti, torej budni. Socialistični sistem je enoto delavnika razdelil na tri osmice: osem ur spanja, osem ur dela, osem ur prostega časa. V takratni jugoslovanščini se je tretji osmici ljubko reklo “kulturno uzdizanje”. Zdaj pa si predstavljajmo testnega sodobnega človeka.

Boštjan

Naj mu bo ime Boštjan. Usoda ga je — recimo — iz daljne Štajerske pripeljala v Ljubljano. Tu je študiral, zabluzil faks, spoznal Mojco, zajebal kontracepcijo in si posledično začel iskati službo. In to redno. Bil je vzgojen v vrednotah ležerne varnosti. Tako se spodobi in je edino prav. Ker ima nekaj malega tehniške izobrazbe, mu je bodoča tašča, ki je poznala direktorja, zrihtala službo v podjetju za uvoz rezervnih delov za tekoče stopnice in trženje avtomatskih vrat v trgovskih centrih. Zdaj je v kontaktu z vzdrževalci, išče kataloške številke ležajev, sornikov in tesnil, šteje zaloge, naroča dele, podpisuje dobavnice…Ni bog ve kaj, je pa služba. In to redna: dela od 9. do 5., z malico in vožnjo mu na dober mesec znese malo manj kot jurja. Sobote so proste, službene zabave znosne.

Mojca

Mojca je svoj faks končala in je ekonomistka s prvim bolonjskim činom. Kot maturantka ni vedela kam, pa so jo doma prepričali, da je v poslu denar. In zdaj je, kar je. Iskala je in iskala in iskala in jo naposled našla, redno krasotico — službo v poslovni stavbi veletrgovca v državni lasti. Poléti ji v pisarno, kjer administrira zaloge v skladiščih, sicer besno nažiga sonce, drugače pa je za zdržat. Plača je redna, tudi klimo so letos porihtali, napori niso preveliki. Če bo šlo vse po sreči in ne bo šla firma v maloro ali pod Hrvate, bo čez dobrih 30 let v pokoju. Če pa se bo spretno vpletla še v socialno mrežo kolektiva, se zna zgoditi, da bo prav ona nadomestila Marjano, ki bo šla jeseni v penzijo. In ta Marjana zasluži reci in piši dobrega jurja mesečno. Lahko bi bil tudi yeti. Dizel, seveda.

Stanovanje v Dravljah

Mojca in Boštjan sta relativno dobro preskrbljena. V Dravljah sta kupila dovolj prostorno stanovanje, da imata Lan in Kia veliko sobo. Edino, kar moti, je zvok lifta. Lastniško gojišče novih pripadnikov srednjega sloja se namreč nahaja tik ob jašku. Naslednjih 20 let bosta za stanovanje odštevala približno 700 denarnih enot mesečno. Sprva sta imela vsak svoj avto, a sta nato pretehtala, da je bolje imeti enega, pa tega boljšega in novega. Saj veste, zanesljivost in varnost sta tudi pomembni, navsezadnje nista več sama. Vzela sta passata, na zadek napisala Kia in Lan. Na mesec jima ta nuja scuza še slabih 300€. Ker je Boštjan na pivu s premetenimi sodelavci pogruntal, da se ga najbolj splača menjati tik pred “ta velikim servisom za dizla” — saj v tem primeru s kupnino pokriješ polog za novega —, bo ta strošek večen.

Hurgada

Kaj pa kulturno uzdizanje in prosti čas? Med tednom ga je malo: po službi, vrtcu in šoli je treba z otroki, karticami ugodnosti in pikami vred v trgovino, zato se družina zares zbere šele ob večerji. Tej sledi druženje ob programskih stvaritvah Pro Plusa. Med vikendi pa v alternaciji pokrivajo žlahto: kadar so na Štajerskem, obvezno osnažijo še avto, saj imajo Boštjanovi doma hišo s tlakovanim kvadrantom in vodnim priključkom nalašč za to početje. Če gredo k Mojčini mami, pa šimfajo politiko, saj bil njen stari zraven pri osamosvajanju. Gledališkega abonmaja nimata, koncerti so dragi, kak kino pade tu in tam. Smučata ne več, ker je predrago, si pa vsako leto privoščijo deset dni oddiha. Lani so trofnili ultrapoceni last minute paket v Hurgadi. Kia je jahala kamelo, Lan je pa jokal.Takole fletno se ima naša družinica. In marsikdo bo porekel, da gre njim še dobro.

Trenutek iskrenosti

Če pa smo za trenutek iskreni in damo roko na centralno kardiovaskularno enoto, je opisana idila wannabe srednjega sloja skozi Bokija in Mojo ena navadna, jebena, tesnobna mizerija. Če je to res mainstream, potem imamo odgovor, zakaj celotna družba vibrira v duhu brezjajčnega jamranja vseh, ki delijo ideale in vrednote z Boštjanom in Mojco.

Je to edina realnost, ki jo premoremo? Je to edina zveličavna zgodba, ki jo lahko dosežeta? Zakaj sta postala taka? Ju je stisnil v kót sistem? So ju ukanili starši? So jima prodali napačne vrednote in ideale? So ju prestrašili? Je kriv šolski sistem? Verouk? Oboje? Ali pa sta preprosto preveč komot in imata premalo poguma, da bi se osvobodila jarma štajersko-draveljske normalnosti?

 

Na podobne, zelo vzvišene, ohole zapise na račun”mladih s tradicionalnim načinom življenja” v slovenskem prostoru zasledimo večkrat. Včasih se do neke mere med seboj sicer razlikujejo, skupno pa jim je, da se sovrstnikom, ki so na svoj, njim nerazumljiv način srečni ob družini, ki si jo ustvarijo – radi posmehujejo.

Razmišljanjem ala Miha je skupno tudi to, da jim ni mar, so tisti, na katere izlivajo svoj posmeh srečni in zadovoljni! Moti jih le, da živijo drugače, kot si oni predstavljajo, da bi morali.

Ne vem od kod ta potreba ustvarjati Mojce in Boštjane, češ, poglejte ju, tepca, kako sta si zajebala življenje?!

Zakaj, za vraga, se jima ne dovoli, da živita to, kar jima v danih okoliščinah odgovarja? Zakaj je treba pljuvati – posredno seveda – celo po njunem potomstvu?

Mladi so danes takšni in drugačni. S takšnimi in drugačnimi ideali (če jih imajo), s takšnimi in drugačnimi pričakovanji in cilji (če jih imajo).

Nekateri (preveč) so vse življenje šleparji.

Pre – dolgo se šlepajo na starše (mamo), potem na sistem, kolege, ki jim – ker jih je sicer težko prenašati – častijo pivo, na državo in na njene seske. Sanjajo o socializmu, ko ni bilo treba bogvedi koliko delati, je pa zato država dala stanovanje, službe, ipd. ipd. In tisočere možnosti za šlepanje. Je ata povedu, bo že držal.

Spet drugi se šlepajo na ženski spol. Najprej na mamo, ko ta gre v pokoj in jih s svojimi 400 evri ne more dostojno preživljati, najdejo babo in se šlepajo nanjo. Ta šlepanje dopušča, ker jo je groza praznega stanovanja in praznega stola za računalnikom.

Običajno šleparji na veliko modrujejo. So nekakšni carji virtualnega in še kakšnega drugega namišljenega sveta, kjer vladajo podnevi in ponoči. Za kar imajo, konec koncev, dovolj časa. Za seks jim ni, ker so tudi zanj preveč leni.

Sploh pa je težko sedeti na dveh stolih.

Nekateri se dajo izvolit tudi v politiko. Prej ali potem jih srečate v Rogu.

Ali pa na vodenih demonstracijah, kjer prepevajo bandera rossa v upanju, da bodo, če jih bodo opazili, v državni upravi nadomestili kakšen fikus, obenem pa vlekli mastno plačo. Žal se želja mnogim tudi izpolni.

Spet drugi so na jointih- izgubljeni za ta svet,  tretji delajo, da študirajo, ker želijo čim prej pobegniti iz jebe, v kateri živijo.

Peti imajo – po zaslugi očkov in mamic – dovolj denarja, da se preseravajo, šesti podedujejo kmetijo in uživajo, ter ob teh, ki iz njih brijejo norce, le zamahnejo z roko in si mislijo svoje.

Šesti so povzpetneži, postanejo odvetniki, nadebudni poslovneži, zdravniki, uradniki….zadošča jim prijateljica za občasen seks, ker za kaj več nimajo časa.

Deseti si morda želijo družine, a jim je nerodno, kaj bodo rekli frendi, pa v tej smeri nič ne storijo. Vedo namreč, da jih ne bi imeli za normalne.

Enajsti komaj čakajo na naslednjo parado ponosa, dvanajsti odidejo v vojsko, v misijone, na brezciljna potovanja v neodkrite kraje, postanejo zmagovalci na ultra maratonih ali pa se s svojimi podvigi zapišejo med nesmrtne nekje na Himalaji, kjer počivajo pod nekaj metri ledene odeje.

Niso redki, ki hodijo v gozd objemat drevesa in menijo, da so srečni.

Dvajseti pristanejo v zaporu, ko ukradejo svinčnik, enaindvajseti ubije učitelja v Bohinju, pa se mu še naprej veselo smeje na prostosti.

Nekateri postanejo pisatelji, se grebejo za štipendije in komaj shajajo s socialno pomočjo, za šankom pa glasno bentijo čez sorodstvo, ki ne razume, da bo naslednji roman dobil Nobelovo nagrado.

So tudi takšni, ki se držijo vrednot, ki so jim jih vtepli v glave starši, gredo v nedeljo k maši in tuhtajo, kje, za božjo voljo, najti partnerja, ki bo razmišljal podobno. Ko ugotovijo, da bodo lažje zadeli na loteriji, se lahko tudi zapijejo.

Petdeseti se prodajo politiki, postanejo poslanci, nategujejo sebe in druge, lažejo, kradejo čast in dobro ime za solidno plačilo. Če bodo imeli srečo, bodo nekega dne postali tudi predsednik parlamenta, države ali stranke.

Sto deseti so zadovoljni, če imajo pametni telefon. Drugega za drkanje ne potrebujejo.

Iz dneva v dan pa je več takšnih, ki kupijo psa ali mačko. In s to potezo postanejo za človeško raso za zmeraj izgubljeni.

Skratka….variant je še nešteto, lahko so tudi pomešane med seboj..

Najdejo se tudi takšni, ki ne počnejo drugega, kot razmišljajo, iz koga bi se v tej prenažrti družbi, ki samo jamra, in ni z ničimer zadovoljna, še lahko norčevali in gledali nanje zviška?

V družbi, v kateri je imeti raztrgane kavbojke na riti ”in”- nezavedajoč se, da tiste luknje neprijetno dregnejo v duše tistih, ki so še pred petdesetimi leti hodili naokoli goli in bosi, ker pa res niso imeli denarja, da bi si kupili novo coto, je svet iz dneva v dan bolj obrnjen na glavo.
Kdo so tisti, ki v družbi, kjer se strada po tej ali oni dieti, nezavedajoč se, da njihove stare mame in očetje pogosto niso imele kaj dati v lonec, da bi nafutrali deset ali več otrok, ustvarjajo javno mnenje?-

Je to, kar živimo v družbi, ki jamra in tarna, kako ji je hudo, kante za smeti pa so polne kruha, sploh še pravo življenje?

V družbi, v kateri je pomembna le lastna rit? V družbi, kjer se zaradi lastnega udobja običajno stopi na stran tistih, ki se norčujejo iz drugačnih?

Čuden je ta Mihov svet.

Older Posts »