Zarečeno

Že zarana, ko sem ”udarila” eno daljšooo hojo v ”divjino”, sem razmišljala o (ne)strpnosti, ki jo – kljub zaklinjanju, da temu ni tako- furamo Slovenci. V bistvu, če sem iskrena, res smo kalibri!

Po eni strani se od nas cedita med in mleko, ko razmišljamo o pojavih in ljudeh, ki so nam blizu, a za enake stvari pri drugih, katerih ne maramo, pljuvamo ogenj in žveplo.

So trenutki, ko je celo nevarno, če ne bi bili strpni, ker bi jih drugače dobili po buči in so trenutki, ko je celo zaželeno, da strpnost zamiži na eno oko.

V soboto, na primer, je bila v Ljubljani Parada strpnosti in ponosa. Tam je bila tudi znanka, ki me nenehno nestrpno kritizira, ker nisem solidarna in nočem iti z njo. Meni tudi, da sem – po njenem- premalo strpna, po drugi strani pa sama- kljub tako opevani strpnosti –  nenehno glasno kriči in protestira priti vsemu, kar ji ni pisano na kožo. Zadnje čase so njena tarča zvonovi. Ne sprašujte me o tem, koliko krvoločnih peticij je zaradi njih že priromalo k  župniku! Tudi sam jih ne šteje več.

Sem in tja se zgodi, da z užitkom gospo Strpnost napodim stran in se režim kot pečen maček.

V ponedeljek je naša draga predsednica izjavila: ”Vlada je Mercator prodala leta 2005, ko je bil predstavnik prodajalcev Janez Janša.” Ko sem to slišala, sem dala prav sosedu Poldetu, ki še danes trdi, da je Bog naredil hudo napako, ker je ženski dovolil, da se je odlepila od štedilnika, kjer naj bi bilo njeno mesto.

Ste vedeli, da je v soboto potekal – in to na Rogli – še en zelo pomemben vseslovenski dogodek – povezan z družino? Oprostim vam, če vam ni ničesar prišlo na ušesa, saj so ga mediji striktno in zelo nestrpno ignorirali. O Paradi ponosa so čivkali vsi novinarski vrabci tako na nacionalni kot na komercialni televiziji, uvrstili so ga celo na prvo mesto po pomembnosti. Da o tem, da so ga podprli celo politični krogi – od ministrice za delo, družino in socialne zadeve, do predsednika države in ljubljanskega župana, ne govorim.

Na prazniku družine, na Rogli, kjer se je zbralo več kot 5000 ljudi, desetkrat toliko kot na Paradi, pa ni bilo nikogar, ne pomembnih politikov ne ostalih, ki bi jim za družino moralo biti mar.

Ne zamerite mi, če se jezim, ampak ščepec dodatne moči in energije za današnje čvekanje, sta mi dala dva, ki ju zelo cenim: prvi je Frančišek iz Vatikana, drugi pa župnik Janez Turinek iz Senovega. Prvi je, kako zgodovinsko (pre)drzno, šokiral z izjavo, rekoč: “Krožijo tudi govorice o gejevskem lobiju. In te so resnične, saj ta v cerkvenih krogih obstaja.”

Župnik Janez Turinek se je o gejevskem lobiju prepričal na lastne oči, ko je pred slabima dvema letoma odšel v Pariz poln upanja, da bo slovenske rojake v središču Francije duhovno vodil. Ko pa je opozoril na moč gejevskega lobija, je ostal brez službe. “Močan in pohlepen je ta lobi, ki ne bi smel biti blizu Katoliške cerkve,” je pred dnevi povedal zelo na glas in zelo odločno.

O obstoju gejevskega lobija tudi v medijih, umetniških krogih, med gospodarstveniki in, kakopak, med politiki se že desetletja šepeta in čeblja. Pravzaprav nihče točno ne ve, kje ta je, kdo to je, le nerazumnosti, ki smo jim priča, nam dajo vedeti, da se z njimi ni igrati.

Tistega, ki o homoseksualcih razmišlja drugače kot je zapovedano, se že kako pribije na križ. Vsem v opomin.

Kljub temu si drznem reči, da je svet – čeprav se kdaj trdi drugače – še zmeraj ustvarjen tako, da brez združitve semenčeca in jajčeca ne moremo ustvariti novega človeškega bitja. Klasična družina je še zmeraj zakon, ata in mama pa tudi! Vam delujem nestrpno, če trdim nekaj, kar je naravno?

Pa da grem z razmišljanjem o strpnosti še malo naprej:med nami živijo tudi takšni- celo vedno več jih je- ki bi na cesti pobrali slehernega ščeneta, ki  pritava od bogvedikje, obenem pa pišejo peticije za ukinitev vrtca v bloku, v katerem tudi sami živijo. Pa se razburjajo nad vriščem otrok na dvorišču. Strpno preštejem do deset, kadar moram poslušati njihove dvoličnosti o (ne)strpnosti…

Vegetarijanci so, to se ve, po duhovni plati običajno zelo osveščeni. V sočloveku malodane vzbujajo občudovanje zaradi svoje popolnosti in ljubezni do vsega, kar miga in kar hodi po 4 nogah, a le do trenutka, ko odprejo usta in začnejo stresati svinjski bes nad mesojedci.

Prav tako ne razumem, kako lahko gospa Popolna dopoldan pridiga o nemogočih in pokvarjenih sodržavljanih, ki ne razumejo težav, ki so si jih nakopali izbrisani, a ko pride domov in vidi, da je otrok prinesel iz šole slabo oceno, dvigne telefon in njegovo učiteljico, ki ima del korenin druge narodnosti, pošlje, sočno in nekulturno v p. m.

Vihamo nos, češ, da so polni drugačnosti in da smrdijo, a ko tako nanese- brez mehanikov – ne moremo…

Koliko žaltovih na svoj račun slišijo kmetje! Meščani brez tradicije nanje gledajo potuhnjeno nestrpno in zviška, a le do trenutka, ko je potrebno sesti za obloženo mizo ali najti miren kotiček za vikendeček. Takrat se nestrpnost do ”butastih kmetov, ki so po navadi – kakšna groza- celo zakrknjeni desničarji”, razkadi, kajti tudi ”vihajoči nosovi” vedo, da je beg iz mondene prestolnice blagodejen za dušo.

Nestrpno trdimo, da je najboljša tašča tista, ki sedi v kletki na dnu oceana, a po drugi strani, nam zelenjava z njenega vrta strašno dobro tekne!

Zgražamo se nas tistimi, ki ne (z)morejo živeti v sožitju z Romi, a ko zmanjka baker s strehe, bi barabe utopili v žlici vode.

Tudi Slovenija premore cel kup modnih gurujev, ki tedensko z vso ne – strpnostjo delijo pluse in minuse znanim ženskam, ki se- po njihovem- ne oblačijo najbolj po modi in okusu. A ko gre v leopardje odtise zavito žensko telo v Rim, nenadoma obrnejo ploščo in izjavijo, da je pri ženski najpomembnejša – pamet.

Normalno je in vsi kimajo, ko tisti, ki so strpni po politični direktivi, grmijo z ideoloških prižnic, da je zbiranje v Kočevskem rogu groza in zloraba, za Dražgoše pa, kjer se zbirajo podobni, le z druge strani, pa imajo polna usta posladkanih besed.

O slovenski strpnosti in nestrpnosti, če dobro premislim, lahko govorimo ure in ure, žal pa na koncu zmeraj pridemo do enega in istega zaključka: bolj ko se kdo razglaša za strpnega, bolj sigurno se ga treba na daleč izogniti. Lahko celo grize.

V ”modernih” časih, v katerih smo, se- splošnemu mnenju navkljub- ves čas trudim obnašati skrajno nemoderno. Če sem iskrena, v to so me(nas) nekoč prisilili tudi urbanisti, ki so daljnega leta 1975, ko smo začeli sanjati o lastni hiši, od nas mrko in brez ugovarjanja zahtevali, da smo zgradili ”visokopritlični zmazek”, v katerem kraljuje ogromna klet s še večjo garažo, bivalni prostori pa se stiskajo v nadstropju. Da o tem, da je bilo podstrešje samo sebi namen, ne govorim….

Zelo nemoderno imam tudi štiri otroke. Žal smo zaradi bolezni izgubili sina, oziroma brata, a smo kljub temu vseeno našli srečo v žalostni nesreči. Ves čas smo bili in smo še, zelo navezani drug na drugega. Pa ne v negativnem pomenu besede- preko zadušljive prisesanosti in posesivnosti- kje pa!

Nekako nam je uspelo, da nam še danes (ali zlasti danes), ko so otroci odrasli in imajo svoje družine, uspeva, da smo radi skupaj. Tudi hišo smo ”razmontirali” tako, da imata dva otroka vsak svoje stanovanje, z možem pa sva se preselila v pritlično-kletne prostore, ki so  šele z najino vselitvijo dobili svoj pravi pomen in vsebino.(Prej so služili za skladiščenje stare šare)

”Skratka- če je uspelo nam, potem lahko uspe vsakemu!”pravim in če le morem, spodbujam tudi druge, da si – zlasti v teh težkih časih- ne obračajo hrbtov. In ne puščajo staršev samih v podobnih ”visokopritličnih stvorih” samih…

Zakaj tak uvod?
Zato, ker domala povsod, kjer naletim na uspešne posameznike, podjetja ali kmetije, opazim, da je temu tako zato, ker je družina ostala trdno povezana in se vsi družinski člani trudijo za skupne cilje.

Iskreno in odkrito moram reči, da se v časih, ko ”ves svet” (beri:Slovenija), posluša, kaj se negativnega in zloveščega kuha predvsem v Ljubljani, pozabljamo, da bi se morali zgledovati po tistih, ki štrlijo iz turobnega povprečja!

Pozabljamo tudi, da je ni slabe stvari, v kateri ne bi klilo tudi nekaj dobrega!

Če, seveda, to hočemo videti!

Pristno sožitje generacij, ki uspešno orjejo ledino, najbolj opazimo na turističnih kmetijah. Letos sem jih obiskala kar nekaj, zadnja, kjer sem se počutila kot v raju, je bila kmetija MALOVŠČEVO v Vitovljah pri Šempasu.

Že prvi vtis, ko obiskovalec stopi na dvorišče, je prijeten. Domač. In prav nič po kmečko načičkan.

Budno oko potem opazi, da ima vsa družina zavihane rokave. Tudi deklica z resnimi očmi, ki se sramežljivo smehlja ob mamici, ki nas je sprejela in posedla za mize.

V zraku je bilo polno dobre volje, energije, kar smo začutili tudi obiskovalci.
Iz pašte, ki je prva prišla na mizo, je vabilo domače korenje, grah, fižol, zadišal je peteršilj. Gospa, ki nam je stregla (lastnica kmetije) nam je med smehom priznala, da vsi v hiši ljubijo delo, ki je včasih tudi umazano, zemlja pač!
Mama (babica) se suče v kuhinji, pomagata ji dve vnukinji, njena hči nam je nosila na mizo, mala hčerka (10 let) pa ji je pomagala!
In s kakšno zavzetostjo!
Od veselja mi je zaigralo srce, ko sem jih opazovala,  prav iskala sem nejevoljo, zdolgočasenost, kar človek nehote opazi marsikje drugje ob podobnih priložnostih.

Ne!

Nenehno so bili nasmejani, zlasti šefica, katera nam je potem marsikaj o kmetiji zaupala tudi ob obhodu vinske kleti.

Domov grede sem se spomnila obiska prijatelja Gordona. Prišel je iz Nove Zelandije, po duši popotnik, po srcu turistični sladokusec. S sinom Blažem sva mu razkazala lepote Slovenije, od Postojnske jame, do Trente, Blejskega jezera. Bil je zadovoljen, a ne navdušen. Potem pa je na kmetiji pri Baničevih (na Hotavljah), kjer je stanoval, povsem slučajno videl, kako je gospodinja ročno molzla krave. Skoraj je padel v nezavest od vzhičenosti in navdušenja!
”Kaj takega!” je vzklikal,”70 let sem že na svetu in ne pomnim, kdaj sem nazadnje videl molžo!”

Ko pa je gospodinja naslednje jutro zamesila kruh, je bil to zanj dogodek, o katerem je na dolgo in široko opisal tudi v časopisih, ko se je vrnil domov.

Si morete misliti! Ena molža krave je zasenčila Postojnsko jamo!

Pa še nekaj moram dodati- če bi bila jaz minister za turizem – pa žal nisem, potem bi naredila VSE (!!), da bi Slovenijo tržila kot deželo vrhunske in raznolike kulinarike.

Kar tudi je!

Si predstavljate turista, ki že leta ni imel v ustih nič pametnega, da dobi predse- na krožniku- pravo zelenjavo-tisto, ki je zrasla na vrtu? Pa pravo meso- domačega bika! In ne kakšne svinjarije iz kakšne korporacije….

Saj se mu zmeša od vsega dobrega!

P.S. Z zakonom pa bi po gostilnah prepovedala dunajske šnicle, čevape in pleskavice! Za začetek ….

Bilo je že pred leti, ko sem pisala o še zadnjem živečem potomcu ene – nekoč najmogočnejše kmetije nekje na Gorenjskem. Ves čas, kar mi je razlagal podrobnosti svoje- a le zanj- krute usode, sva hodila po mejnikih, on je v roki držal gorjačo in budno opazoval sosede in naključne mimoidoče, kdo med njimi  bi lahko bil potencialni tat in lopov, ki bi mu ukradel kakšen kos ničvredne krame, ki je edina še ležala povsod naokoli hiše. Sprt je bil z vsem, celo oženil se ni nikoli, ker so mu starši vtepli v glavo, da je ni babnice pod tem soncem, ki moškega ne bi želela najprej okrasti, potem pa grdo zavreči. Kozolec se je že bogvedi kdaj na pol podrl, v hlevu ni bilo več nobenega enega repa, marsikakšen kos zemlje pa je prešel v tuje roke zgolj zato, da je možakar lahko plačeval sodne stroške, ki niso bili majhni.

Zadnje čase, ko s trpkostjo v duši nemočno opazujem, kako grdo ravnamo z deželo, ki je hkrati tudi moja domovina, kako jo v besu in nekontrolirani razdiralni strasti trgamo na kose, teptamo pod nogami, rušimo in uničujemo, ne morem doumeti, da je vse to, kar vidijo moje oči, resnično. Sovraštvo, ki nam je zameglilo pogled in opralo možgane, nam vsem skupaj koplje globoko jamo, v katero bomo zdaj zdaj zgrmeli- če že nismo. Aleksander Čeferin, znani odvetnik, je prejšnji teden, enemu najbolj razvpitih sodnih procesov na rob, izjavil: “Verjemite mi, da nas je lahko močno strah živeti v taki državi. Nikoli ne vemo, kdo je naslednji …”

Pa dvomim, da so ga tisti, ki bi ga morali, slišali. Pa s tem ne mislim na sodnike, tožilce, ustavne sodnike, ki po domače, na kakšni skriti lokaciji,  krojijo sodbe, vsem na očeh. Mislim na sodržavljane, ki so- željni zadoščenja, zahtevali kri- in so jo dobili. Ob tem pa ni nihče kaj dosti razmišljal, da se je v našem mladi državi zgodilo nekaj prelomnega, nekaj, zaradi česar nas bo lahko že jutri bolela glava. Obsodba brez dokazov ni milni mehurček, to ni palica z enim samim koncem. Če nam takšni- prejšnji teden doživeti sodni epilogi- pridejo v navado, potem se nam, državljanom, slabo piše. Slej ko prej se lahko zgodi, da nas bodo vrgli v ječo kar tako, zgolj zato, ker tožilcu ne bo všeč barva naših čevljev. In medtem ko bomo gnili za rešetkami, se bo prepozno kesati in obžalovati, da nismo – ko je bil še čas- takšnemu obnašanju stopili na rep.

Vse se vrača- vse se enkrat plača, pravi prastar pregovor.

Malokdo ta trenutek res nihče točno ve, kdo pije in kdo plača, kajti vedno bolj glasni so tudi tisti, ki bi še naprej radi živeli na račun države, na račun izmozganih davkoplačevalcev. Zato nasprotujejo varčevanju, češ, da je nepotrebno, da nas bo pognalo čez rob. Janez Šušteršič, bivši minister, pa svari: ”Tisti, ki so se veselili, da je Mednarodni denarni sklad priznal nespametnost varčevanja in da to napoveduje večje spremembe v pogojih, ki jih bo postavljal državam v programih pomoči, bodo morali priznati, da so poročilo prebrali narobe, oziroma ga sploh niso.”

Glavna napaka, ki jo poročilo priznava, je – po njegovem- podcenjevanje politične ekonomije. Mednarodni denarni sklad  se je preveč zanašal na razumno politično podporo v korist reform.

Kakšna utvara! Če so grški podobni nesposobneži, lakomneži, egoisti in barabe kot naši, potem se tudi njim slabo piše.

Po drugi strani- to je na tem mestu potrebno poudariti – ni nobena skrivnost, da smo Slovenci že čisto običajne stvari, recimo rekreacijo, pripeljali do meje vrhunskega.  Marsikdo je zato že pozabil na sproščeno uživanje v gibanju in zdravem načinu življenja, saj ga v ospredje sili zgolj in samo gola tekmovalnost.

Zakaj nam takšnega zagona in vztrajnosti zmanjka v gospodarstvu, pa pri političnih odločitvah? Vprašanje za milijon evrov!

Zakaj prav v politiki dovoljujemo- če rečem simbolično- da našo usodo krojijo takšni, ki še enega poštenega počepa ne zmorejo narediti, ne da bi vmes pol ure počivali?

A mi drugačni posamezniki vseeno vzbujajo upanje, da še ni vse izgubljeno.  Najstarejši udeleženec včerajšnje množične kolesarske prireditve ”Franja”, je bil Adolf Križnar, letnik 1931. Odkar obstaja ta 200 kilometrski maraton, je izpustil le tri. Kljub častitljivim letom sodi med najboljše, med najbolj klene in vztrajne. A takšen ni le na kolesu, tak je tudi v realnem življenju. Borec. Človek pisano z veliko začetnico. Srčen, odprt, vedno dobre volje, pozitiven in – kar je tudi pomembno- uspešen je bil tudi na poslovnem področju.

Znano je, da ima Slovenija šibek trg dela, slabo šolstvo, vključno z univerzami. Izobražujemo preveč profilov, ki jih evropsko gospodarstvo preprosto ne potrebuje. Mimogrede: ste vedeli, da je v Evropi dva milijona prostih delovnih mest, ki jih ne morejo zapolniti, ker ni ustreznega kadra?

In ko ploskam Adolfu, mislim na mlade, ki danes orjejo ledino v dosti bolj milih časih in pogojih, kot so bili Adolfovi, pa je vseeno slišati le” nič se ne da, država nam noče pomagati”, itd..

Zanimivo je, da je slovenska mladina v primerjavi z evropsko dosti manj vključena v družbo oziroma v različne mladinske, športne, kulturne, humanitarne, politične in druge interesne organizacije. V Belgiji je na primer interesno organiziranih 32 odstotkov mladih, na Irskem celo 38 odstotkov, v Sloveniji le 12 odstotkov. Povsod po Evropi mladi v 94 odstotkih verjame v demokracijo, v Sloveniji pa se- na pobudo volkov v podobi jagnjetov- raje zatekajo v preživete ikone preteklosti in sanjajo o socializmu.

Soboto sem preživela v eni najmanjših občin v Sloveniji, v Sveti Trojici. Malo več kot 600 gospodinjstev je stopilo skupaj in iz kraja, v katerem živijo, naredilo pravi turistični čudež, ki ga občudujejo vsi, ki tja zaidejo. Mestece ni le čisto, je tudi urejeno, obnovljeno, na vsakem koraku se čuti, da so složni, ker se zavedajo, da le na tak način lahko uspejo.  Nikjer ni bilo videti nobene na pol podrte kočure- tako kot v Žireh- kjer propadajo celo ob glavni cesti in nam delajo sramoto. Še več:ob pogledu nanje, si lahko vsak, ki zaide k nam, misli svoje. Pa ne le o podrtijah, tudi o ljudeh, ki jih tak podrt nered ne moti.

Tudi sicer se, žal, že nekaj časa navajamo na to, da bo naša prihodnost vedno bolj podobna osrednji žirovski ulici. 

Boli me srce ob misli, da tistega, kar imajo v Sveti trojici, očitno, ne manjka le nam, Žirovcem, temveč Sloveniji na splošno.

Pa tako lepo bi bilo, če bi se ravnali po njih, ki so- kljub majhnosti- drugačni, bolj evropski, bolj napredni, predvsem pa znajo držati skupaj.

že od nekdaj so me privlačili ljudje, ki so razmišljali drugače: tisti namreč, ki so mojim mislim dodali nove dimenzije, drugačne poglede na marsikaj, s čimer so se ukvarjale moje sive celice.

Med prijatelji so zato posamezniki različnih starosti, moški in ženske, ljudje raznolikih poklicev, verskih pripadnosti in- nenazadnje – med njimi so tako levi kot tudi desni, pa tisti vmes in tisti ”brez” prepričanja…

Tudi v ”živo”- če le tako nanese- se rada srečujem, pokramljam, in če se začuti obojestranska energija- se srečanja ponavljajo. Ko se vname debata, sogovornike za omizjem ne ”motim” z neumestnimi pripombami v stilu ”ti si bedak, ker ne tuliš v isti rog”, kajti strašno me veseli, da smo v teh norih časih- vsaj nekateri-  lahko poligon različnosti, da se lahko skupaj pogovarjamo na kulturen način.

Zato me – verjemite- vsakič šokira, ko opazim (pač, nisem slepa in gluha), kako zlahka nekateri (ki vsaj na papirju veljajo za pametne) hitro kažejo hrbte in gledajo vstran, če ”moje nebo ni enako modro kot njihovo”.

Tega, pri najboljši volji, ne bom mogla nikoli razumeti.

Se sploh zavedamo, kaj s tem počnemo?!

Danes se odmikamo od prijateljev, bomo takšno ”politično čistost” že jutri zahtevali od našega osebnega zdravnika?  Ga bomo prej, preden napiše recept, pobarali o njegovih siceršnjih pogledih na svet in našo slovensko majhnost? Se bomo o priljubljenih političnih barvah pilota prepričali v naprej, preden bomo sedli v letalo? Na avtobus? Vlak? Bomo zahtevali partijsko izkaznico od medicinske sestre, ki nam bo- nebogljenim in bolnim-  zjutraj v bolnišnici umivala rit?

Bomo začeli- če že nismo- šuntati sosede in delali med njimi zdrahe zgolj zato, ker nam ni luštno, da nekateri med njimi gledajo v levo, drugi v desno?

Veste, kajne, da se grde reči ne začenjajo z velikimi koraki!

Začenjajo se v naših glavah in srcu, s tistimi, malodane- nevidnimi in neopaznimi dejanji – ki  sicer nastajajo zaradi ovčjega nagona in nagnjena k ”biti del krdela”, ko- zaverovani v svoj prav- najprej obrnemo namrgodimo čelo, potem vržemo kamen in nazadnje vzklikamo hura, ko dotičnega, ki ga ne maramo, ta kamen pobije do smrti.

Mar res TO hočemo?

Si res TEGA želimo?

Pa ne recite mi, da sanjam- to, o čemer pišem, so dejstva, s katerimi se Slovenci, ki niso slepi in gluhi in ki ne gledajo vstran, boleče soočajo vsak dan.

Si predstavljate, kako se počutim, ko berem internetne komentarje, ki so vedno bolj morilsko naravnani?

Ni mi prijetno, ko vidim, da je razum že zdavnaj odpovedal in tisti, najmočnejši in najglasnejši, vedno glasneje rohnijo in zahtevajo:”Križajte jih!” ”Ubijte jih!”

Ko berem nekatere novinarske kolumne, ki jih pišejo tisti, ki sem jih še včeraj cenila in spoštovala, danes pa kot volkovi kažejo zobe v imenu gospodarja, ki jih plačuje, se sprašujem, česa vsega nismo pripravljeni storiti za prgišče Judeževih novcev….

Ne morem reči, da je bila zgolj oblast kriva, ker so – misleč, da jim bo to že kaj koristilo- zamižali na obe očesi, ko se je prepad med različno mislečimi državljani pričel šele nakazovati.

Krivi so danes, ko med levim in desnim blokom zija neskončno vesolje, a so še zmeraj tiho  in kot kaže, tistih, ki bi morali ukrepati, tudi morilski vzkliki prav nič ne motijo.

Vsakodnevni besedni spopadi dokazujejo, da v razvoju drsimo nazaj, v preteklost, da ponovno postajamo barbari, kateri se še zmeraj niso izvili iz svoje majhnosti, ozkosti….

 Res ne vem, zakaj so nas morali bogovi tako kaznovati, da so nas razdelili na dva- naj bosta prekleta-  politična pola, ki sta v svoji puhloglavosti, zaverovanosti vase, sovražnosti in nesmiselnosti do drugače mislečih, trdno prepričana, da sta edina  in pravoverna, da se cel svet moti- le oni ne.

Takšna ohola samovšečnost se nam maščuje v vseh porah sfuzlane družbe, v kateri živimo. Kronski dokaz je – poleg vsega ostalega- tudi sodna veja oblasti, ki jih zaradi – tudi politično naravnanih obsodb in civilizacijsko nerazumljivih ravnanj – zadnje čase nenehno dobiva po glavi, ne le doma, tudi zunaj domačih meja.

Erik Brecelj, kirurg in soustanovitelj Iniciative zdravnikov za transparentno zdravstvo že vrsto let zaman ponavlja, da Slovenci nujno potrebujemo lustracijo koruptivnih ljudi. Potrebujemo pa tudi lustracijo tistih, ki nenehno ščuvajo, se vračajo v preteklost, zidajo zidove pred prihodnostjo in zaradi vsake pasje fige, ki ni zrasla na njihovem zeljniku, kujejo maščevanje.

 Pa jo bomo dočakali?

Težko verjeti, kajti tudi pri odnosu do najpodlejših barabijah smo razdeljeni na naše in vaše. Zaradi banalnega spora med župnikom in škofom je cerkev pri Svetem Juriju v Prekmurju zaprta. Sedem otrok je ostalo brez prvega obhajila, šesterica pa je po zakrament morala v sosednjo faro.

Bomo Slovenci, ki se že kmalu ne bomo počutili varne, iskali zatočišče zunaj naših meja? Bomo bežali pred vedno večjo množico krvi željnih posameznikov, ki se združujejo v krdela, po svetu?!

Državljani smo- kakšna nerazumljiva ironija- sprti med seboj celo zaradi bivše Juge in Evropske unije. Del državljanov bi radi Jugo nazaj, drugi del pa se tega na vse kriplje brani.

Pa tudi na lokalni ravni nismo nič boljši! Nedolgo tega so svetniki v neki občinski fari glasovali o tem, koga izbrati za častnega občana občine. Mislite, da so se zmogli dogovoriti? Niso!

Ker se tudi na lokalni ravni še zmeraj ocenjuje po številu las, ki jih ima dotični na glavi, pa po tem, katero pivo pije in podobnem. Pozabljamo pa, da vsakega posameznika zaznamuje delo, ustvarjalnost, predvsem pa tisto, kar zapustijo zanamcem.

Kakšno blazno srečo je imel Prešeren, da se ni rodil v teh sfuzlanih časih, ki jih živimo danes! Po logiki, ki jo prakticiramo, bi ga- ne glede na ustvarjeno poezijo- brcnili v rit!

Razen- seveda- če bi bil naš, potem pa verjetno ne!

Enako samouničujoče se obnašamo domala na vseh področjih  sobivanja. Če nam ukažejo: linčaj ga, bomo to storili, če ukažejo, hvali ga, bomo hvalili.

Ne da bi razmišljali s svojo lastno pametjo, je prav, da ubogamo ali ne.

Minulo sredo smo odpirali šampanjec, češ, strogi Bruselj nas je potrepljal po ramenih, ker smo tako brihtni in krasni.

Kakšna laž!

Daleč od tega!

Z domačo nalogo, ki jo moramo opraviti v točno določenem času, nam je Bruselj dal vedeti, da smo le trop med seboj skreganih norcev, ki drug drugemu kopljejo jamo, da smo polni sovraštva in maščevalnosti, kajti nikomur ni mar zato, da bi ladjo, na kateri sedimo vsi, poskušal pripeljati v mirnejši pristan.

Zato, dragi moji, zamislimo se nad svojim lastnim početjem in se resno vprašajmo, kam vodi pot, ki ji tudi sami dodajamo (s)misel s svojim obnašanjem in ravnanjem. Razmislimo- in to čim prej – čemu sploh sovražimo in preziramo, zakaj, za vraga, obračamo palec navzdol?

Razmislimo, zakaj se nam dogajajo grde in hude reči, zakaj nam ni dano, da bi po 20 letih samostojnosti uživali sadove – nekoč tako težko pričakovane svobode in demokracije.

Kljub vsemu, kar nam v državi visi za vratom, sem bila prejšnji teden najbolj navdušena in vzhičena, ko je po petih tednih  pilot in fotograf Matevž Lenarčič, ponovno pristal na domačih tleh.  Kako navdušujoče! Severni tečaj je preletel s Pipistrelovim ultralahkim letalom, med poletom pa je spremljal podnebne razmere in vpliv globalnega segrevanja. Ko je pristal, je z vso zaskrbljenostjo povedal, da se bo –če bo šlo tako naprej – led na Antarktiki stopil v 20 letih. Kdo ve, do kakšne svetovne vremenske katastrofe bo takrat prišlo, a nekako se bojim, da  je vsaj mi, Slovenci, verjetno ne bomo doživeli, ker se bomo do takrat potolkli sami. To, kar počnemo zadnje čase, spominja na holokavst  in tisti, ki že tisočletja trdijo, da denar nima ne barve, ne okusa, imajo hudičevo prav.

Morda so nam za zgled Romi, vsaj tistih 300 iz naselja Dobruška vas v občini Škocjan, ki so- meni nič, tebi nič- zasedli neko – ne njihovo- kmetijsko zemljišče in kot kaže, ga ni, ki bi se jih drznil napoditi s tuje lastnine stran! Zaščiteni so bolj kot medvedje, celo bolj, ali vsaj toliko, kot slovenska barabija, ki smo ji priča.

Še moja soseda Mica, ki ne zamudi nobene venezuelske nadaljevanke, kaj šele njih številne ponovitve, je minule dni vsa na trnih čepela pred televizijo, spremljajoč žajfnico, imenovano

Hilda Tovšak se je predala sama. Škoda, da česa podobnega ni počel tudi Virant, saj se mu potem ne bi bilo treba osramotiti pred vsemi slovenskimi Mickami, ko je zasluge za predajo – po bogvedi kakšnem navdihu v v sfuzlani glavi- pripisal policiji.

Tokrat smo lahko kar v živo spremljali snemanje filma, kjer  hudobni  junaki lahko neovirano počnejo, kar jih je volja, kradejo, lažejo, zavajajo, se družijo z lepimi babnicami, malo naivni, kot je na primer tisti nesrečni varnostnik, pa čepijo v zaporu in zanje ni milosti. Bomba! Še Hollywood ne zmore ustvariti takšnega scenarija!

Če sem iskrena, ne bi vedela točno, kdaj se je v Sloveniji naredil v nebo vpijoč moralni preobrat, ko so norci prevzeli oblast, sanja se mi ne, kdaj so pridobili na svojo stran tudi medije, kajti ne pomnim, da bi bilo kdaj kjerkoli po svetu toliko predstavnikov sedme sile s totalno opranimi možgani, ki pa imajo eno samo nalogo, da čim več državljanov prepričajo, da se jim ne bo dobro godilo, če ne razmišljajo tako, kot pravijo oblast in oni.

V zadnji oddaji Pogledi Slovenije so briljantno razčlenili poti in stranpoti sodne farse, imenovane Hilda Tovšak. Jasno in glasno so povedali, da vse skupaj smrdi, da je stanje v državi tik pred moralnim zlomom in drugimi, še hujšimi katastrofami.

Si predstavljate pilota v letalu, ki bi v času enega samega poleta naredil toliko napak, kot so jih v tem, Hildinem procesu, naredili sodniki in javni tožilci? Letalo bi, verjemite, niti ne vzletelo, prej bi treščilo na tla in se razbilo v prafaktorje.

Videno in slišano nas je še bolj utrdilo v prepričanju, da sistem pravne države, demokracije, enakosti pred zakonom, žal, temelji na vezah in poznanstvih, na omrežjih, na mafiji in barabiji, drugače si razvrednotenja na vseh nivojih ni moč razlagati.

Funkcionarji v vsaki normalni državi bi morali zaradi šlamparije, ki so si jo tokrat privoščili s Hildo, nemudoma odstopiti. Že zaradi zaupanja, ki ga morajo imeti državljani do pravne države.

A kaj počnejo naši?

Nič. Izgovarjajo se, da so krivi drugi,  da so krivi državljani, ki zahtevajo osebno odgovornost.

Oni so nedolžni kot dojenčkova ritka.

Nikjer po svetu pametni volivci ne marajo skorumpiranih in še neumnih uradnikov za povrhu, kaj šele neumnih politikov. Se tudi vi sprašujete, zakaj, za vraga, Slovenci še kar vztrajamo in jih prenašamo?

Drži, da je zgodba o Hildi Tovšak pognala adrenalin po žilah in da so državljani množično grešili, ker so v nedogled zelo sočno preklinjali, vseeno pa me zanima, bo od tega kaj koristi? Bomo zahtevali vpogled v modro mapo, v kateri ima Hilda zapisana imena vseh tistih, ki so pripomogli, da je šel Vegrad k hudiču.

S tem nikakor ne trdim, da ni kriva, trdim pa, da ni edina, ki bi jo morali gledati pred obličjem pravice. Krivi so tudi oni, ki so  od nje prejemali stanovanja, ki jim je Vegrad zidal hiše, bazene in še mnogo kaj, o čemer se zaenkrat le šepeta, kajti tisti, ki so bili zraven, so  še zmeraj preveč mogočni, da bi lahko kdorkoli pokazal nanje brez pravih dokazov.

A bojim se, da bodo strici in tete tudi tokrat naredili vse, da bodo svoje zaščitili in že čez kakšen mesec bomo imeli zato novo afero- zaradi mene tudi umetno pogojeno- na Hildo bomo – kot je že v navadi- lepo pozabili.

Tako kot smo pozabili na svinjarije v primeru koroške deklice, pa v primeru Balkanskih bojevnikov, pa stečajnih upraviteljev, svinjarij okoli Zbiljskega gaja, diskoteke Lipe in še mnogih drugih, ki smo jih s svojo apatičnostjo pomagali pomesti pod preprogo.

Bojim se, da zadnjih 20 let živimo pod neznosno težo nenehnih laži in pretvarjanj, ko nam perejo možgane in nas vodijo žejne čez vodo. Poskušajo nas prepričati, da so za kraje družbenega premoženja, za tajkunske zgodbe krivi Marsovci, ščuvajo nas, da se moramo zoperstaviti tistim, ki vztrajajo, da bo milijardne kredite pač treba vrniti, ob tem pa naredijo vse, da se ubogi slovenski živelj, ki kmalu ne bo imel za kruh, vrača v stare čase socializma, češ, takrat je bilo še vse lepo in vse prav. In ker so nas ustvarili na tak način, da vidimo samo tisto, kar nam pokažejo, tudi v teh starih časih ne vidimo problemov, pomanjkanja, gorja, težav, Golega otoka in ljudi, ki so izginjali, če komunistični oblasti niso bili po volji. Spodbujajo nas, da romamo v Kumrovec in na Titov grob, kajti v času, ko nas ni doma, lahko slovenska politična, gospodarska in medijska mafija počne, kar jo je volja.

Verjemite, kredite bomo že kako vračali, saj smo Slovenci vsega hudega vajeni. Ne vem pa, kako bo z moralnimi dobrinami, s srčno kulturo nasploh. Ne enega, ne drugega nam ni ostalo dosti. Če sploh kaj.

Izneverila se nam je tudi Cerkev, tista, ki bi morala biti varuh teh dobrin.

Tudi finančne malverzacije z mariborsko škofijo, nočejo in nočejo dobiti epiloga. Srčno upam, da bo duh novoizvoljenega papeža Frančiška prispel tudi v naše kraje, kajti ni Afrika tista, ki potrebuje misijonarje, krvavo jih potrebujemo tudi Slovenci, saj so naša srca in duše spremenjena v puščave, ki kličejo po duhovne pomoči in ne z obrazci in uradniškimi triki obremenjenega župnika, ki je- za povrhu- brez osnovnega posluha za stiske in težave svojih župljanov.

Ljudje smo podobni elastiki, marsikaj prenesemo, marsikaj pogoltnemo, a pride čas, ko tudi elastika poči. Morda se bo to zgodilo zaradi Hilde, morda zaradi česa drugega. A tako, kot je šlo do sedaj, ne more več iti v nedogled. In tega se morata zavedati tako posvetna kot tudi cerkvena oblast.

Za nami je teden, ko so ubogo Slovenijo uničevali potresi in pustošili orkani. Petkovo popoldne, ki je bilo v znamenju novice, da je Banka Slovenije družbi Diners Club Slovenija odvzela licenco za opravljanje plačilnih storitev, s čimer je njihova plačilna kartica postala neuporabna za plačilo blaga pri nas in v tujini, je bila sicer le pika na i, a je- celo največjim optimistom- jasno in glasno zarisala krute čase, ki se obetajo nam vsem.

A državljani, kot bi se nam iz nekega neznanega razloga mičkeno utrgalo, pred prihodnostjo, v kateri bi morali zavihati rokave, vračati dolgove in se čemu tudi odpovedati,  zidamo visoke zidove in se vračamo v preteklost, v varno naročje socializma in vojnih zmag, kjer nam je- po ne vem kateri logiki- bilo menda najlepše in najbolj lepo. Slovenija je – ne moremo reči drugega- poleg Severne Koreje edina ljudska država na svetu, ki ne mara tistih, ki znajo delati in ustvarjati, veliko bolj ljubi nakladače, ustvarjalce megle, poslušne in ubogljive. Še pred tremi, štirimi meseci je bilo novinarjem na račun takratne vlade dovoljeno izreči vse, kar je komu padlo na pamet, »čustveno« poročanje je bilo nekaj vsakdanjega in celo zaželenega, danes pa, ko nam duh Severne Koreje že pošteno leze pod kožo, pa je te-isto prekvalificirano v »nasprotje z novinarskim kodeksom«.

Saj veste, kajne, o čem govorim?

Ko je novinar RTVSLO, medtem ko se je javljal v živo iz žalostnega in gospodarsko popolnoma uničenega Maribora, med drugim dejal, da »če sem pred leti ob obisku slovenskega premiera dejal, da ni povedal nič pametnega, lahko tokrat dodam, da ona- to je aktualna predsednica vlade - ni povedala praktično ničesar, ne samo nič pametnega«, je dobil prepoved javljanja v živo v dnevno informativne oddaje ter šestmesečni suspenz.

Prvo vprašanje, ki se je utrnilo človeku, ki še nima povsem oprane glave, je bilo, zakaj, za hudiča, ni urednica enako odločno ravnala že v prvo, ko je dotični novinar komentiral pamet slovenskega premiera.

No, odgovor je preprost.

Takrat je še bila svoboda govora, danes pa- dragi moji- bi nas moralo pošteno zaskrbeti. Pa ne le za novinarja, ki si je drznil povedati resnico, temveč za vse nas. Še več: prižgati bi se morali vsi alarmi, družba bi se morala ustrezno odzvati. Oglasiti bi se morala vsaj Varuhinja človekovih pravic, predsednik Ustavnega sodišča, predsednik države, celo predsednica vlade, s čimer bi pokazala, da se ne boji kritičnega poročanja ter da verjame v to, kar dela. Ali pa vsaj meni sila ljub  predsednik Liberalne akademije, ki rad govori o svobodi govora in podobnem.  Kakšno luštno in glasno peticijo bi morali napisati tudi sopodpisniki peticije 571 in jo poslati v Bruselj, a je- kot kaže- ne bodo.

Nostalgija po socializmu postaja dejstvo, Slovenijo pa spremenila v resnega mentalnega bolnika s kronično shizofrenijo in manično depresijo obenem. Medtem ko je desnica bila in je še, polno zaposlena z obračunavanjem s svojimi levimi nasprotniki, se je zaredila celo legija težkometalskih teoretičnih komunistično obarvanih socialistov, ki, za razliko od  vseh sort demagogov, s svojimi sanjarjenji mislijo povsem resno. Ker sem doživela čase rajnke Jugoslavije, mi ni jasno, zakaj, za vraga, se jim kolca po njej, po socializmu, po par-neparu, po izpraznjenih trgovinah, po Golem otoku, partizanskih proslavah, pionirskih kapicah in po učenju 7 glavnih ofenziv NOB na pamet. Slovenski narod prepričujejo, da so zato, da smo v riti, krivi tuji bankirji- ne le tisti iz EU, tudi ameriški. Češ, da nam po krivici privijajo pipico, ker so packi in imperialisti in zato tudi hudobni.

Laž, če jo večkrat ponovimo, postane resnica, zlasti še, če ljudje nimajo za kruh.

Olja na ogenj pa prilivajo tudi nekateri govorci na različnih proslavah, en takšen biser, ki namiguje na to, da so drugi- ne mi- krivi na naše težave, ob katerem gredo normalnemu človeku dlake pokonci, se je glasil hujskaško in ponigljavo – citiram.”Drage tovarišice in tovariši, zver, ki se je plazila po Evropi in naših krajih, je spet tu. Naši predniki so nam z dejanji pokazali, kako je treba s takšno zverjo in poduk moramo upoštevati.”

Besede, ki bi nas morale stresti do kosti, pa nas očitno ne.

Je potemtakem čudno, da Janez Šušteršič, predzadnji finančni minister, danes piše, da slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi. Izjave, ikonografija in nastavki za oblikovanje političnega programa, ki zadnje tedne prihajajo v javnost, so polni protievropske in protikapitalistične ideologije ter revolucionarnega zanosa. Bistvo vsega skupaj pa je- po njegovem- boj za vnovično koncentracijo družbenega bogastva ter politične moči pri tistih, ki bi vse to morali dokončno izgubiti že pred 20 leti.

Marsikdo, ki pozna slovensko politično sceno, bi še dodal, da strički, ki jih Šušteršič omenja, niso le trije. Še veliko več se jih uspešno skriva v ozadju in bati se je, da delujejo kot slovenski čak norisi, saj imajo, poleg vsega drugega, v rokah tudi tisti glavni prašek za pranje glav državljanov – slovenske medije. A tudi univerze in fakultete vodijo starci, ki so skupaj z že omenjenimi pasli krave in če dodamo še stričke iz pravosodja in zdravstva, je lahko pri preprosti matematiki 1+1, marsikaj bolj jasno.

Zdaj zadolžujemo že generacije v naprej, še huje pa je, da te generacije prav tako v naprej mentalno pohabljamo s tem, da jih pehamo in priklepamo na vzdrževanje revolucionarnih dosežkov preteklosti, namesto da bi jih spodbujali, naj si gradijo svojo- boljšo in lepšo prihodnost.

Slika trenutne politične realnosti je zelo žalostna: politiko nam kroji gospod, ki se je na pol zastonj vozil na potepe z Adrijinimi letali, drugim pa je zelo rad moraliziral o morali in pravičnosti ter jih (na)podil iz parlamenta, vlada nam predsednica, ki v torbi še zmeraj nosi sume o plagiatorstvu svoje diplome, no, ja, za nameček pa vesoljni Sloveniji sporoča, da bo verjetno tožila mednarodno bonitetno agencijo Moody’s, ki nam je  prejšnji torek znižala bonitetno oceno.

Rešitev vidijo v ukinitvi trgov,uživali bi, če bi EU doživela polom, da bi se lahko pridružili Latinski Ameriki ter nosili majice s podobo Che Guevare in Huga Cháveza.

Ob vseh norostih, ki jih nekontrolirano počnemo, so obeti za prihodnost več kot črni. Standard bo padel na polovico, iz države se bo izselilo več kot 200.000 mladih, ki jim v preteklost zazrti starci ne dajo dihati. Kako bo s svobodo govora? Odgovor si – ob zadnjih sankcijah v Mariboru- zapišete sami.

Ko sem bila včeraj na enem od srečanj za starejše, ki jih organizirajo krajevne organizacije RK, in sem se s pogledom sprehajala od enega obraza do drugega- večino med njimi sem poznala že skoraj 40 let- me je ostro zaščemelo pri srcu.

”Poglej,” sem si rekla, to so ljudje, ki so v potu svojega obraza ustvarjali pogoje za življenje, bili pri tem večkrat lačni kot siti, prisegali so na poštenost, na srčnost, vedeli so, da je potrebno tisto, kar imajo, tudi plačati. Nikoli niso jemali brezglavih kreditov za brezglave, morebiti tudi nepotrebne projekte, preživeli so 2. svetovno vojno in grozljive politične travme po njej- to so ljudje, ki so svojim otrokom posredovali enake moralne norme, kot so jih cenili in spoštovali sami.”

Kdaj, za vraga, so se potem generacije izpridile, kdaj so se njihovi moralni pogledi izkrivili do te mere, da nas družba, v kateri živimo, danes glasno prepričuje, da so laži, zasajanje nožev v hrbet, lopovščine, mafijsko obnašanje, vodenje naivnih za nos, kraje, življenje na račun drugega… tiste kvalitete, ki jih družba ponuja sebi in zanamcem kot edino, kar se splača?

Kdaj smo – kot narod in kot posamezniki- postali tako strašno krvoločni, da nekateri med nami čakajo le na pravi migljaj, da bodo tudi v resnici vzeli v roko mašinco in naredili red, kajti prepevanje o njej jim ni več zadosti?

Kdaj smo postali tako noro neumni, da verjamemo, da je kapitalizem tisti, ki nas peha v revščino, namesto da bi se ozrli okoli sebe in videli, da nam jemljejo zadnje krajcarje iz žepov tisti, ki nam perejo možgane z že zdavnaj preživeto idejo o socializmu in nekakšnem komunizmu balkanskih manir?

Si morete misliti, da smo Slovenci postali najbolj koruptivna država v Evropi! Naši predniki, tisti, ki bi raje umrli od sramu, kot ukradli skorjo kruha, se obračajo v grobu. Trkajo na našo vest in nas sprašujejo, zakaj, za božjo voljo, podpiramo takšne, ki – vsem na očeh- kradejo, za povrh pa nam mečejo še pesek v oči, češ, da kradejo drugi, ne pa oni?

Kako naj ob tem, kar se okoli nas dogaja, učim svoje vnuke iskrenosti, poštenosti, odprtosti za sočloveka? Koga naj jim dam za zgled, ko pa imajo tisti, ki jih vidimo v prvih vrstah več kot preveč masla na glavi? Kako naj jim dopovem, da je v življenju potrebno spoštovati deset zapovedi, ko pa bodo že tisti trenutek, ko prestopijo prag hiše, ugotovili, da jim vtepam v glavo brezvezno in neuporabno pravljico za lahko noč?

Strašno težko je danes biti mlad v deželi, kjer revolucija še traja in kjer se državljani delijo na tiste, ki so pravoverni in na one, ki jih je treba sovražiti in metati v Hude jame. Mimogrede: ko se je to misel izreklo prvič, je bilo v medijih zaslediti nekaj sramežljivega obtoževanja, češ, ljubčki moji, ne bodite packi, tako ne smete govoriti. A je bilo sovražnega govorjenja vedno več in več in danes, po komaj letu dni od prvega večjega kazanja mišic, je postal sovražni govor povsem običajen del javnega, facebokovskega, forumovskega, blogarskega in tudi zasebnega komuniciranja. Pa nihče nič ne reče, še varuhinja človekovih pravic, ko se obrnem nanjo, nemočno potarna, češ, da ima zvezane roke, ko jo državljani opozarjajo na verbalno izražene grozote.

Slovenija je – na videz- lepa dežela, s polno biseri, žal pa z njimi delamo kot svinja z mehom. Ne le, da smo prvi po številu samomorov v Evropi, smo tudi prvi v samouničevanju narave in vsega dragocenega, kar nam je le ta dala. Dopuščamo, da stavbna dediščina izginja, na mestu nje pa gradimo brezoblične, ogabne novodobne vile bogatinov, njihovo srčno kulturo pa se lahko brez težav presodi že po videzu bivališč, v katerih se ogradijo z visokimi zidovi, ker se drugače ne počutijo varne.

V deželi čistih voda, visokih planin, prostranih gozdov, jezer in neprecenljive kulturne dediščine, smo ujeti v grozečo past, iz katere ni videti izhoda. Kljub vsemu, kar smo (bili) in kar imamo, so nas naučili, da moramo nenehno živeti z namišljenimi sovražniki, kajti tisti, ki manipulirajo z nami, nas drugače ne morejo držati na povodcu. Ko so se dotični z nemalo težav znebili svojega naravnega sovražnika- desnice, je bilo potrebno za vsakodnevno komuniciranje s podložniki ustvariti novega. Kje ga laže najti kot v EU in v ameriških bankah- torej tam, kjer nam pričenjajo privijati pipice in nas opominjati, da nismo več otroci, da je, žal, napočil čas, ko bo potrebno živeti od tega, kar ustvarimo in ne od onega, kar si nenehno izposojamo za življenje na veliki nogi.

Narodu perejo možgane, češ, kapitalizem bo crknil, mi pa bomo spet uvedli Tita in socializem, ko bomo tistim, ki bodo imeli malo več, jemali in dajali onim, ki bodo imeli manj. Seveda pa ob tem nakladanju molčijo, da so sami že zdavnaj odnesli svoje bogastvo na varno, v tujino, da se zato lahko igrajo nevarne igrice z državljani, ki se sploh ne zavedajo, kako manipulirajo z njihovimi čustvi.

Celo slovenski osrednji časopis si je minuli vikend drznil objaviti zapis, v katerem komentator bralcem razlaga, kako ima poln kufer Evropske unije, ker ta menda z nami ravna kot svinja z mehom. Potem še- med drugim- doda, da nas v Bruslju vzvišeno podcenjujejo, zanje smo nekaj tretjerazrednega. Teoretično ima, seveda, prav, žal pa je pozabil zapisati, da smo zato, da nas držijo v šahu, povsem sami krivi. Banke, ki so nam posojale denar, ga nam niso posodile zato, da bomo s tem denarjem polnili zasebne žepe, prav tako ga nam niso posodile zato, da ga bo peščica pogospodenih tovarišev odnašala na Ciper, v južno ameriške republike in še kam drugam, temveč so nam ga posojale za zagon gospodarstva, za nova delovna mesta. Nič od tega se ni zgodilo, redil se je le državni aparat, ki ustvarja vedno nove in nove monstrume s svojimi predpisi in zakoni. Če ne verjamete, potem pobarajte organizatorje različnih prireditev, kakšne budalščine in nebuloze po novem zahtevajo od njih beli ovratniki, pa vam bo takoj jasno, o čem govorim.

Medtem ko se je v Sloveniji kradlo in poneumljalo ljudstvo, je Evropska unija pričela izstavljati račune za posojeni denar. In te račune bo, ljubčki dragi, pač potrebno plačati. Če vi ali jaz komurkoli posodimo deset evrov, pričakujemo, da nam jih dotični tudi enkrat vrne, mar ne?

Za konec pa še en ocvirek že omenjenega novinarja. V članku se je poslužil zabavne, a zelo očitne laži, verjetno v upanju, da imamo Slovenci že do te mere oprane glave, da vidimo zgodovino takšno, kot nam jo danes ubijajo v glave in ne takšne, kot v resnici je: gospod namreč zapiše, da je moral celo Karl Marx, ustanovitelj in teoretik komunizma, zbežati v ZDA pred nemškim nacizmom. Od srca sem se zasmejala, četudi bolj grenko. Karl Marx se je namreč rodil leta 1818, umrl pa leta 1883, (šest let pred rojstvom Hitlerja), ko v Nemčiji ni bilo ne duha, ne sluha o nacizmu. To vam povem zgolj in samo zato, da boste vedeli, s kakšnimi bedarijami vam tudi osrednji slovenski mediji polnijo razgrete glave.

Te dni nas je vlada osrečila z viškim DDV-jem. Bivši minister za finance, Janez Šušteršič, danes piše, da povsem po nepotrebnem. Vseeno pa ga lahko človek med vrsticami razume, da je bila uvedba davka potrebna za pokrivanje stopnjevanja korupcije, saj so tisti, ki so kradli- prosto po dr. Borisu Pleskoviču – veliko izgubili in morajo izgubo nadomestiti. Kako drugače kot spet na plečih državljanov.

In ko danes Karel Lipnik zapiše v Financah, da Slovenija v očeh tujine sploh ni več država, je le še žalostna zgodba, mu moram z žalostjo v srcu in s solzami v očeh- pritrditi…

Pride dan, ko z Ljubljano,
zdaj nevesto prodano,
bomo šli pred svobode oltar.

(kitica iz pesmi Hej brigade)

Kar smo postali Slovenci ovce z opranimi glavami, slepi in gluhi za kruto realnost, v kateri smo se znašli, se nam dogaja marsikaj, kar je skregano s pametjo. Ni še tako dolgo, kar je bil maturantski ples slavnostni dogodek, ki je obenem pomenil nekakšen vstop v odraslo življenje in svetlo prihodnost.  Danes pa ta- za mnoge najpomembnejši trenutek v času šolanja – dobiva popolnoma drugačno podobo. Prav zaradi že v naprej predpisanega razkošja, se ga vse več dijakov ne udeležuje več. Po zaslugi koga postaja razkol med bogatejšim in revnejšim slojem vse večji? Kdo bo odgovarjal zato, da med mladimi ni več glavna skrb izobrazba in mladost, temveč napuh in praznoglavost, kar po astronomski ceni prodajamo na maturantskem plesu?

Že stari ljudje so govorili, da nas bo nekoč pokopalo zelo preprosto dejstvo, rečeno po domače, da serjemo višje, kot nam rit nese. Da je temu res tako, smo obilo dokazovali v zadnjih 20 letih, ko smo- pijani demokracije in kapitalizma- grabili  za pravicami, obenem pa smo dolžnosti porivali na stranski tir. Navajeni socialističnih manir, ki so nas poučevale, da če zmanjka, se pa vzame tam, kjer je še kaj, si je Slovenija kupovala prestiž z dragimi krediti, hitro rastočimi bogatuni, ki so oznanjali predvsem domači publiki, da postajamo druga ”Švica”. Sem in tja je z njihove mize padla kakšna drobtinica tudi na tla, da jo je pobrala raja in dala ”izvoljenim” – ob kramarskih resničnostnih šovih, čevapčičih in pivu- za nekaj časa mir.

Na veliko jezo in bes mnogih, češ, kako si barabe drznejo, so nam svetovni bankirji začeli vedno bolj kruto in brutalno izstavljati račune za življenje na veliki nogi. Nekaj časa smo se še lahko delali bebaste in neumne, rohneč, kaj se pa greste, našuntali smo celo ljudstvo, da je začelo proti hudobnim kapitalističnim barabam grozeče mrmrati in dvigovati pesti, na cesto smo poslali Džusepeja Pirjevca, ki se je osmešil s transparentom Mussomeli go home, a ni kaj prida hasknilo. Svetovni bankirji so ostajali slepi in gluhi, kar je logično vsakemu normalnemu človeku, le našim norcem ne, ki se jim še zmeraj ne da dopovedati, da je denar, ki si ga izposodimo, treba nekoč vrniti in basta. Še prej pa koristno unovčiti za nova delovna mesta, za boljšo prihodnost- ne pa za njihove lastne žepe, kot so bili ves čas v zadnjih 70 letih vajeni.

Izjemno srečna bi bila, da bi si lahko očitala, da pretiravam, a si, žal, ne morem. Dr. Boris Pleskovič odličen poznavalec ekonomske stroke, ki je bil več kot 30 let zaposlen v Svetovni banki, je bil na POP TV minuli vikend odločen in zelo jasen, ko je povedal- citiram:” Glede na to, da smo se tako hiteli zadolževati, ne da bi počakali par dni in poslali kredibilni program v Bruselj… in medtem naredili še kak kredibilni ukrep, lahko ljudje sumijo, da je zadaj nekaj drugega. Jaz mislim, da so tu lahko trije možni scenariji. Eden je, da smo se hiteli zadolžiti ne glede na ceno, zato ker hočejo ti, ki so pri koritu, eno leto krasti naprej, kar se ukrasti še da.”

Njegove besede so strašno jasno zazvenele v slovenskem prostoru in po tem, ko so bile izrečene, ni več kaj slepomišiti. Rekel je bobu-bob in tudi najbolj pravovernim se je moralo posvetiti, za kaj pravzaprav v aktualnem trenutku, ki smo mu priča, gre. Četudi jih je še zmeraj preveč, ki trdijo, da se nam godi krivica, da so barabe ”oni”, ne ”mi”,  je potrebno dodati: svet ne bo več dovoljeval, da ga bodo slovenski tretjerazredni politikanti še kdaj povlekli za nos. Tudi 57 odstotkov anketiranih Slovencev ne verjame našim z vsemi žavbami in lažmi namazanim politikom, kajti prepričani so, da nas čaka neizbežno: trojka. V bistvu si jo mnogi celo želijo, ker menijo, da bodo lahko edinole tuji prišleki popucali z govnom, ki se je v ogromnih količinah nabral tako v politiki kot v gospodarskih in finančnih elitnih krogih. Pa da še dodam: na žalost nismo le dežela goljufov, smo tudi dežela zastonkarjev. Več ko ima kdo, več ”brezplačnih” ugodnosti si želi, misleč, da mu le-te kar pripadajo. Ne verjamete? Potem ste preslišali zadnjo afero z letalskimi vozovnicami pri Adria Airways.

Morda bi bilo v Sloveniji že v samem štartu, ko smo postali samostojni, marsikaj drugače, če bi imeli novinarsko srenjo, ki bi delovala samostojno, brez udinjanja različnim politično in kleptomansko obarvanim gospodarjem. Ko smo 3. maja praznovali svetovni dan svobode medijev, je generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjorn Jagland poudaril, da morajo evropske vlade zagotavljati svobodo medijev kot bistven pogoj demokracije. Po njegovih besedah so v nekaterih delih Evrope novinarji še vedno izpostavljeni pritisku in cenzuri. Za Slovenijo je značilno še nekaj drugega. Polovična resnica, predelana v laži. Ponižno dodajam, da demokracije ni brez resnice. Koliko je le-te najti v slovenskih medijih? Bolj malo ali skoraj nič. Imamo kar nekaj dnevnikov in če novico o kuri, ki- karikiram- ki leže zlata jajca, preberemo v dotičnih medijih, presenečeno ugotovimo, da novinarji enkrat pišejo o netopirjih, drugič o galebu, tretjič o jastrebu. Samo o tistem ne, kar se je v resnici zgodilo. Smo sploh kdaj imeli raziskovalne novinarje, ki so razkrivali lopovščine takšne, kot so v resnici bile, ne da bi jih za potrebe naročnikov nenehno prilagajali?
Vedno pogosteje se tudi sprašujem, zakaj se je v preteklosti nenehno manipuliralo z našimi čustvi do domovine. Zakaj se nas ni hote naučilo, da jo ljubimo in spoštujemo? Danes se zdi, kot da domovine enostavno- nimamo. Zakaj se toliko Slovencev, tudi tistih, za katere mislimo, da imajo pospravljeno podstrešje, vedno pogosteje vrača v stare čase? Zakaj so Slovenci najbolj množično od vseh ostalih jugoslovanskih narodov, te dni stali ob Titovem grobu v Beogradu? Zakaj se nam je moral zgoditi koncert imenovan Za  svobodo, za kruh!, ki nas je znova spomnil, da upor zoper izdajalske kapitaliste še zmeraj traja? Ob tem pa smo- za potrebe zanikrne in ponigljave politike – ”pozabili” omeniti, da so delavci v Stožicah delali kot sužnji zgolj zato, da je tovariš župan lahko izpolnil predvolilno obljubo?

“Kaj je naredila Jadranka Kosor, ko je postala predsednica hrvaške vlade? Sanaderja je spravila v zapor,” opozarja Božidar Novak, strokovnjak za krizno komuniciranje in politični marketing. Verjetno bi kaj podobnega morala ukreniti tudi Alenka Bratušek- za začetek v boljši jutri.  A dvomim, da bo to storila, bojim se, da iz strahu, ker bi se znalo zgoditi, da bi jih bilo na koncu več noter kot zunaj.

Dnevi- tik pred prvim majem- so že tradicionalno prežeti z različnimi mislimi o delu. Žal so bila leta, ko je bilo dela dovolj, pa smo se delali norca iz belega kruha ter z lahkoto besedičili tudi o tem, kako lepo bi bilo, če bi ga bilo malo manj, nepreklicno mimo. Danes je povsem drugače: delo lahko iščemo z žegnano svečo, pa ga zlepa ne bomo našli. No, ja, morda, če imamo veze in poznanstva, potem ja. Če je verjeti današnjemu članku v enem od slovenskih časopisov, bi imeli dovolj dela le mladi zdravniki, a jim drugorazredno delo družinskih zdravnikov ne diši preveč, zato je menda po različnih zdravstvenih domovih širom Slovenije na voljo kar 700 delovnih mest, oni pa se- kot pijanec plota- oklepajo bolnišničnih središč, ker edino v njih slutijo svojo karierno prihodnost. Pretegnejo se niti sodniki, mineva že sedem let, odkar so štirje bulmastifi razmesarili Stanislava Megliča, a mu je sodišče šele te dni prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, zdaj Meglič čaka še na odločitev o premoženjski škodi in mesečni renti, a se bojim da ob hitrosti sodišč ne bo za tega življenja dočakal ne enega, ne drugega.

Vsako jutro, ko prebiram slovensko časopisje, si iskreno želim, da bi novinarji- če že izgubljajo čas s pisanjem- enkrat samkrat- za vzorec- pisali tako kot vidijo in slišijo, oziroma, tako kot se je res zgodilo, ne pa, da trobijo v levi in desni rog, kjer se resnica zmaliči in ni nikoli takšna kot bi morala biti.

 No, še za ene vem, za katere si včasih perverzno želimo, da bi odšli na dopust, ker bi s tem naredili svojemu delu manj škode, kot jo naredijo sicer.

Ne mine dan, da ne bi izvedeli za kakšno cvetko, ki se porodi na njihovih birokratskih vrtičkih. Že tista od zadnjič, ki pravi, da je potrebno menjavo žarnice, če le-to menjavo opravljamo na lestvi, nujno prijaviti, je bila zlata vredna.

Te dni pa, ko smo iskali ustrezne papirje za začetek 7. klekljarskih dni v Žireh, smo naleteli še na več pavlihovskih uradniških zahtev, ki bi- če bi bili normalna država, pa nismo- šle v zgodovino  pod rubriko ”smeh ni greh”. Od tistih, ki svojo prireditev organizirajo v bližini kakšne reke, po novem uradniki zahtevajo, da za varnost obiskovalcev angažirajo tudi potapljača, za vsak primer, če kakšen zablojen pijanček zmotovi po bregu in se znajde v vodi.

Čudi me, da takšnih zahtev niso postavljali v prejšnjih časih, ko je še teklo od miz, pa ne le mleko in med, temveč tudi alkohol. Takrat je bilo pijanih na vsaki vaški veselici kolikor hočeš, danes pa- ko ljudje nimajo za kruh, kaj šele za pivo – jih je jako malo, zato lahko trezni kar sami pomerkajo drug na drugega pa še na pijane za povrhu. A oblast je oblast in se ne da. Red je red in če ga ustvari zbirokratrizirana država, se ga je treba držati.

Mimogrede…že v petek 26. aprila dopoldne si je vsak, ki je na državni upravi karkoli iskal, polomil zobe. Domala vsi so že zdavnaj izginili na dolg dopust….

In ko sem že pri 7. slovenskih klekljarskih dnevih: za nami so trije dnevi, ko se je v Žireh trlo obiskovalcev. Nekateri so prišli zaradi sila ugodnih cen kave priAmbasadi, Alpininih čevljev in piva, drugi zaradi starodobnikov, tretji zaradi bitke na Rupnikovi liniji, vsi skupaj pa predvsem zaradi razstave naklekljanih starih avtomobilov, pod katere so se podpisale žirovske klekljarice.

Prav one pa so dokaz, da je delo lahko- kljub slabemu plačilu- tudi užitek. Si predstavljate, da bi povprečen Slovenec – kdorkoli že, (politična, spolna, kastna in še kakšna druga pripadnost tukaj sploh ni pomembna), vso zimo na tisoče in tisoče ur garal za punkeljni zgolj zato, da bi potem narejeno postavil na ogled drugim? Ja, težko bi našli takšnega norca.

A klekljarice to počnejo že vrsto let, organizirajo razstave, z njimi potujejo po svetu, bile so celo v Bruslju in Strasbourgu. Občudovalci njihovega dela prihajajo, se čudijo in obljubljajo, da se bodo naslednje leto še vrnili. Pa se res. Ko se konec aprila v Žiri zgrinjajo trume obiskovalcev, se tudi ostali Žirovci zavemo, da je nesebično delo in trud klekljaric obrodilo sadove. Klekljaricam je na pomoč priskočila občina, ki jim pomaga tudi finančno, pridružili pa so se jim tisti smeli in inovativni posamezniki, ki so začutili, da lahko klekljanje – posredno – postane zanje zlata jama.

Tako se počasi, a sila težko, spreminja tudi miselnost, ki pravi, da je klekljanje domena zgolj peščice starih bab, ki nimajo drugega dela, kot da čepijo ob punkeljnih in mečejo čas skozi okno.

Srčno upam, da bodo v celotedenskem klekljarskem festivalu začutili svojih pet minut še kakšni drugi, da se bodo klekljaricam pridružili s svojo lastno idejo in ponudbo.

Čim prej se je potrebno zavedati, da priložnost izgubljena, ne vrne se nobena.

Časi gasilskih veselic- če lahko še to dodam- so nepreklicno mimo in tisti, ki še mislijo, da bodo od nekod privlekli tretjerazredni ansambel, ki bo malo jodlal, malo pel, ljudstvo pa se bo trlo in zapravljalo denar za pijačo ter čevape, je nepreklicno mimo. Kar je dobro in kar je zelo prav: zakaj bi se pustili v nedogled- brez kakršnekoli vsebine-  vleči ne le za denarnice, tudi za nos.

Slovenija se utaplja v težavah prav zaradi dela, ki ga ni. 130.000  in še malo jih je brez možnosti preživljanja s svojimi lastnimi rokami.

Potem pa- kakšna ironija- gledamo sobotno vstajo t. i. slovenskega naroda s Pirjevcem na čelu, kako koraka in vzklika parole. O Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Večje blamaže si pošteno delo in tudi demonstranti niso mogli privoščiti.

Pa tudi vladna elita- ne govorim na splošno, da ne bo pomote, govorim le o tistih, ki so bolj papeški od papeža – si bo morala nastaviti ogledalo: poročilo interne revizije Adrie Airways namreč kaže, da je bil med privilegiranimi potniki z izredno poceni letalskimi vozovnicami tudi precej vplivnih posameznikov, med njimi menda predsednik Državljanske liste, tisti gospod, ki drugim postavlja zelo visoke standarde etike.

A je že tako, da riba smrdi pri glavi. Naša ne le smrdi- zaudarja.

Slavoj Žižek – kdo ga ne pozna – je izjavil:”Pravi politik ne samo da zastopa interese ljudi, ampak ti šele skozi njega odkrivajo, česa si »resnično želijo«.

Zakaj ga citiram? Zato, da bi se začeli državljani zavedati, kako kronično nam manjka politikov, skozi katere bi tudi v sebi odkrivali dobro.

Pa ne le to: živimo v težkih časih, ko je postalo delo dragocenost, za katero zaman hrepenimo.

Žal pa nam politika iz dneva v dan dopoveduje, da je tisti, ki dela- trapast.

Silijo nas, da se silovito oklepamo preteklosti, da nam laže mečejo pesek v oči, kajti slepi in gluhi državljani, ki nič ne vidijo in še manj slišijo, so tisti, ki jih politika ta trenutek potrebuje, da si bodo- brez sitnih prič- še zadnjič napolnili svoje žepe, preden vse skupaj vzame hudič.

Pisatelj Miha Mazzini je že leta 2010 zapisal:”Če bi moral našteti tisto, kar Slovenijo najbolj tlači v godljo, bi poleg nerazumevanje koncepta pravne države najvišje uvrstil negativno selekcijo, s katero zatiramo in preganjamo sposobne ter podpiramo kilave.” Verjetno takrat še ni slutil, s kakšnimi norostmi se ubada razbohotena državna uprava, ker drugače bi kakšno dobrohotno misel namenil tudi njim. Tako nas, če še ne veste, v  Obrtni zbornici prijazno opozarjajo, da se naša država, bog je nima rad, utaplja v morju predpisov, eden od njih, denimo, obrtniku nalaga, da mora, če želi splezati na lestev, izpolniti poseben obrazec in prijaviti nevarna dela. Še dobro, da novodobni ljubimci raje kot bi hodili v vas k ljubicam, z njimi seksajo preko video kamer  in računalnika, kakšni Matički iz časov Županove Micke bi državno upravo za ljubezni polno plezanje še dodatno zasuli s prošnjami. In Virant bi moral zaradi lestev dodatno zaposlovati. Tc, tc, tc!

Vseeno pa je bolje, da se nam dogajajo lestve, kot pa, da bi nas nepripravljene zasačile bombe. Na srečo je vest o naših Butalah menda prišla na ušesa tudi teroristom, da se nas v velikem loku izogibajo, za kar smo jim zelo hvaležni. Zavedajo se, da nam je že brez njih dovolj hudo. V Sloveniji jim, žal, močno konkurirajo zlasti tisti, ki voz, na katerem sedimo, z vso močjo porivajo v prepad. Nekaj takšnih, za katere pravijo, da so bili daleč stran, ko je Bog delil pamet, Ameriki, med drugim, privoščijo bombne napade. Da smo res takšni, je opazil celo ameriški veleposlanik v Sloveniji. Njegovo pozornost je pritegnil sicer majhen, a glasen del Slovenceljnov, ki se očitno ne more upreti skušnjavi, da ne bi pohodili Amerike, kadarkoli je to mogoče, iz kakršnegakoli razloga že. Kot nekdo, ki Slovenijo ceni in občuduje(pravi veleposlanik),  se sramuje plitkih »analiz« in zarotniškega gneva, ki vse prepogosto preplavijo medije v naši državi.

Ko berem o njegovi čustveni prizadetosti se upravičeno sprašujem, bi moralo biti nas, ki v sebi še čutimo človeško, ob neprimernem ravnanju sodržavljanov, ki se naslajajo ob krvavih dogodkih kot je bil ta, slednji, v Bostonu, pošteno sram?

A v državi, kjer državljani storilce ne ločujejo po teži njihovih dejanj, temveč po tem, so storilci naši ali vaši, je itak vse mogoče.

Z velikim obžalovanjem moram reči, da nam leta, ko nam je oblast – ne da bi se tega zavedali – pošteno prala glave, danes kažejo svojo kruto, grozljivo in nečloveško podobo moralnega kolapsa. Vrednote so se porazgubile in poniknile neznano kam. Moji preljubi sonarodnjaki po tihem simpatizirajo s severno Korejo kot z edinim svetlim zgledom v morju kapitalistično glabalnega izkoriščanja. Mrzlično iščejo načine, da bi obudili od mrtvih Kardelja, Stalina, Marxa in Engelsa, ki bi nas lahko rešili imperialističnega zla.  

Tudi zato je  malo lažje razumeti, zakaj smo iz do včeraj neznanega Sintalovega varnostnika naredili narodnega junaka, nekakšnega Robina Hooda, ki se je drznil upreti izkoriščevalcem. Predpostavljene je zafrknil v nulo, jim ukradel milijonček, ter jo pobrisal po svetu.

Slovenija je  ob tej novici obnemela z odprtimi usti, a le za hip. Potem je sledilo ploskanje, vrstili so se vzkliki odobravanja, kajti bili so redki, ki se nad roparjem ne bi navduševali v stilu oko za oko, zob za zob. Pokažimo barabam, da je nas, navadnih ljudi, še kaj v hlačah! Teoretično je navdušenje razumljivo: ob vseh tajkunih, ki se- ob iskrenem sodelovanju politike, vez in poznanstev – svobodno sprehajajo po slovenskih in finančnih oazah, je končno naredil nekaj konkretnega tudi t. i. mali človek. Pobral je denar- saj ni važno čigav in ni važno, zakaj. A privoščljivo hihitanje se bo, žal, slišalo le še kratek čas. Na strani malega človeka niso ne mediji, ne sodna veja oblasti, ne represivni organi. Tudi zato, ker je temu tako, so dobrodušnega Sintalovega roparja, takoj ko so ga Cefizlji dobili v roke, nemudoma stlačili v zapor in tudi sodili mu bodo. Oja, bodo in to pošteno!

Nasploh je s slovenskim sodnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa o tem ne čivkajo vrabci na strehi, da je temu tako, nas prepričujejo tudi žrtve posilstev, družinskega in še kakšnega nasilja. Kakšno je popolno nespoštovanje človekovega osebnega dostojanstva kaže tudi primer ljubljanskega posiljevalca, ki ga je sodnik na lepe oči pustil na svobodi, da je lahko svoje umazano delo opravljal še naprej. Zavrelo je tudi Katji Bašič, tisti dami, ki že vrsto let opozarja na tovrstne anomalije, izjavila je namreč, da imamo polna usta pravic storilcev, žrtve pa so v naši miselnosti še zmeraj na drugem mestu.

Ne da bi hoteli, se, očitno, pogosto obnašamo, kot bi bili majčkeno omejeni.

In ko že govorim o omejenosti: policijski sindikat se nekaj buni, češ, kaj se gre Virant, da dovoli Ljubljanski banki, da si izplačujejo regres. Njihove besede kakšnega večjega učinka v parlamentu, ki se počasi, a sigurno spreminja v diktaturo carstva ledenomrzle Antarktike, nima. Pa saj smo to hoteli, mar ne?

Prejšnji teden so pokopali vsem znano angleško političarko Margaret Thatcher.

Ne glede na to, da ni bilo vse zlato, kar je počela, pa ne gre pozabiti, da je bila ena prvih potez, ki jih je naredila, ko je vstopila v politiko, ta, da se je obdala z močno ekipo vrhunskih strokovnjakov od katerih je vsak imel precej jasno zadolžitev. Močno se je zavedala, da je politika resna zadeva za resne ljudi. Povsem drugače kot v Sloveniji, kjer nam vlada nedotakljiva politična elita, s spornimi, ne le moralnimi ter političnimi kvalitetami, temveč in predvsem s spornimi strokovnimi kompetencami.

In kaj si ta trenutek želi povprečen Slovenec?

Bolj kot lepega vremena, predvsem to, da nam svetovni bankirji že enkrat nehajo težit, pa da nam čim prej dajo  dovolj denarja, da se bomo še naprej lahko igrali socializem in se obnašali, kot da je Tito še živ.