Feed on
Posts
Comments

V postelji z državo

 

 

 

Pesniki se preživljajo s prekarnim delom, založniki pa z njihovimi knjigami. (bpv)

Velikonočni prazniki so prinesli kar nekaj druženja s prijatelji. Obujali smo spomine in jih primerjali z današnjimi časi. Na srečo- ali pa je bila to celo smola? – v skupini ni bilo nikogar, ki bi ga prejšnja, tako opevana država, nosila po rokah. Vsi smo se postavili na noge ob že znanem reku Pomagaj si sam, pa ti bo še Bog pomagal. Janko je razlagal, kako je imel skozi vso osemletko en sam zvezek, ker doma ni bilo denarja za kaj več. Učitelji pa se tudi niso ozirali na takšne malenkosti. Če ni znal, je pač ponavljal razred, pa kaj?! Zdenka in Peter sta postala starša, ko sta bila v drugem letniku fakultete. Domači jima več kot toliko niso mogli pomagati, zato je Zdenka dve leti pavzirala, da je lahko bila ob otroku. Ob večerih, ko je prišel domov Peter, pa je čistila sanitarije v dveh gostilnah ob takratni Titovi cesti. Pa so preživeli in ta otrok je danes eden vodilnih raziskovalcev na področju odkrivanja zdravil za Parkinsovo bolezen. Seveda so tudi takrat obstajali vrstniki, ki so bili ”nekaj več”. Peter ne more pozabiti enega, ki je sicer uradno z vsem pompom diplomiral, vendar je diplomo predložil s časovnim zamikom, ker je imel tisti, ki mu jo je spisal, že z drugimi, podobnimi kalibri, preveč dela. Petra so kot učitelja poslali v kraje ”bogu za hrbtom”, ne glede na to, da je bil eden najboljših študentov. A ablast je bla ablast! Če se nisi prav pisal, se je s človekom počelo kot svinja z mehom. V nekem vzporednem svetu pa se je istočasno obilo mahalo z zastavicami, jokalo ob filmih o Neretvi in Marš na Drino, pionirske zakletve, mladinske brigade, samoupravljanje in klanjanje Maršalu pa so bile svete in nedotakljive stvari. In prav zato, ker se obnje ni bilo dovoljeno spotikati, še danes velja, kako lepo nam je bilo takrat. Malodane kot v raju!

Zato nekateri v tej državi- pa jih niti ni tako malo – še zmeraj iskreno verjamejo, da je za njihov dobrobit odgovorna država. V državi, v kateri živijo, vidijo predvsem pravice, to so zastonj stvari, ki jih morajo dobiti. Da bi se sami spremenili, prilagodili, začeli razmišljati drugače?! No way! Da bi jim padlo na pamet, da vsi, ki so normalni, vidijo, da se hranijo z meglo? Lepo vas prosim! ”Vse nam pripada, vse moramo imeti!” je njih geslo, pa če vse crkne!

Tako je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport letos odobrilo dislocirani oddelek programa strojni tehnik v Tolminu. Pobudo za uvedbo programa so dala posoška podjetja, ki so program podprla celo (!) s štipendijami za vse vpisane dijake, veliko pomoč pri pridobivanju programa pa je nudila tudi GZS OZ za severno Primorsko. Pa mislite, da je bilo kljub privlačnim razpisnim pogojem dovolj prijav? Ne, ni jih bilo. Dva ali trije od bodočih dijakov, ki so jih povabili pred mikrofon, so dejali, da jih ta poklic ne zanima. Da oni želijo postati pravniki, novinarji, ekonomisti. Država pa je dolžna, da jim službe najde. Se nam bodo dotični čez pet let, ko se bodo znašli na trgu dela, smilili, ker ne bodo dobili dela, kakršnega si bodo želeli? Verjetno res, žal. Ker so tisti, ki računajo na državo dosti bolj glasni od onih drugih, ki se izza odra trudijo, da zlezejo na zeleno vejo sami- z lastnim trudom.

Po drugi strani pa si kot aktivna državljanka želim, da bi se našel kdo, ki bi za ušesa starše, osnovnošolski sistem, družbo kot takšno, ki ne migne s prstom, da bi mlade usmerjali v poklice, ki jih zagotavlja boljšo prihodnost. Gospodarstvo že leta in leta ječi pod težo socialnih, včasih povsem nepotrebnih transferjev, pa tega kot da nočemo opaziti. To prekleto zanašanje na državo nam, žal, megli razum!

Nekoč so bili vsaj intelektualci tisti, ki so bili motor družbe. Menihi, ki so, denimo, živeli v Žički kartuziji v 12. stoletju, so imeli celo bolje založeno knjižnico, kot je bila tista v Vatikanu. Tudi življenjepis Janeza Vajkard Valvazorja, avtorja nepozabne Slave vojvodine Kranjske se bere kot zanimiv, domoljuben, pronicljiv in vsega občudovanja vreden dokument. Mož, ki so s svojim pisanjem, znanstvenim delom, tudi življenjem, usodno zaznamovali slovensko zgodovino, ne da bi jamrali, je še ogromno.

Saj veste, da se na Facebooku vidi, sliši in prebere marsikaj. Zadnje čase pesniki izdatno tarnajo, da s pisanjem ne morejo preživeti, istočasno pa se menda založniki na njihov račun redijo in mastijo. Prepričani so, da bi morala nekaj ukreniti država. Kakšne norosti! Četudi bi Slovenci že včeraj začeli brati poezijo, namesto da dneve in dneve čepijo pred Gorskim zdravnikom, bi težko prebrali vse, kar letno izide v Sloveniji. V letu 2013 je izšlo 5.084 knjig, kar je ogromno za neko žepno državico, v kateri 64% prebivalcev knjige od blizu še videlo ni.

Pa ne jamrajo le pesniki, jamrajo tudi slikarji, kiparji, gledališčniki, glasbeniki /razen Cece in Severine/. Naj mar država- tako kot je v mnogih primerih t. i. dvornih umetnikov počela nekoč, ukrepa tudi danes? Kupovala naklade knjig in jih potem odvažala v Snago?

V bistvu zavidam Dancem. Njihova knjižna bera je v primerjavi z našo zelo borna. A imajo Hansa Christian Andersena‎ in danes Jussija Adler-Olsena, ki pa ju bere ves svet! In cel kup ljudi od milijonskih naklad udobno in dobro živi!

Zadnje čase dobimo vsak dan na mizo kakšen nov dokaz o tem, da postaja Evropa skrajno senilna in zato nepredvidljiva, če ne celo nora.

Enega takšnih izpadov smo doživeli prejšnji teden, ko so se, morda celo ne preveč trezni EU junkerji v povezavi z našimi odločili, da pa bodo po tem, ko so v Unijo spustili več kot milijon in pol migrantov, mejo med Slovenijo in Hrvaško zaprli in avtohtone Evropejce za hec mičkeno podjebavali z ekstra kontrolo in preverjanjem v želji, da jih spomnijo, da so v enem samem letu postali pač – drugorazredni. To jim je tudi uspelo, kolonam vozil pred mejnimi prehodi ni bilo videti konca.

Veste, samo totalen bedak v Evropo najprej spusti neugotovljivo število ljudi brez dokumentov in brez viz in brez osebnih izkaznic, zavedajoč se, da je med njimi tudi precej potencialnih teroristov, potem pa te, slednje, z lučjo ob belem dnevu išče na počitniško obarvani hrvaško- slovenski meji, kjer jih definitivno ne bo našel. Morda v čolnih, ki nasedajo na italijanski obali ali v skritih kotičkih tovornjakov, ki jih vozijo švercarji in prekupčevalci z belim blagom. Prepričana sem, da so se tej odločitvi o striktnem pregledovanju dokumentov na meji smejale še krave na Blegošu.

Švedski premier se je včeraj končno zaklel, da »švedska vrata« beguncem ne bodo več na stežaj odprta, kot so bila pred petkovim terorističnim napadom. Morda so ga streznile besede terorista Akilova, sicer očeta štirih otrok, ki je policistom priznal, da je napad izvedel po ukazu Islamske države, obenem pa je izrazil zadovoljstvo s tem, kar je dosegel.

A norosti še ni bilo konec.

Po tistem, ko so medije preplavile novice, da je ta- ista Švedska izdala brošure o homoseksualnem seksu za migrante, so se tudi pri nas odločili, da bo treba zavihati rokave.

V najstniški reviji PIL so lahko otroci vseh starosti te dni prebrali natančna navodila za oralni, vaginalni in analni spolni odnos.

Vprašanje, je primerno, da že malčke, ki obiskujejo denimo 4. razred osnovne šole spodbujamo k razmišljanju o seksu – med drugim tudi z osebami istega spola ali takšnih, kjer so udeležene več kot dve osebi, je več kot na mestu.

Drage mame, očki, babice in dedki, če, torej, nočete, da bi vas nadobudni malčki spraševali, kaj je to oralni, vaginalni in analni seks, vzemite vzgojo svojih potomcev v svoje roke.

Že tisočkrat sem zapisala, da so zgolj in samo starši tisti, ki morajo svoje otroke KOT PRVI ozavestiti o spolnosti. Pa ne, da začnejo tedaj, ko pride domov najstniška hči in jim pove, da se ji zdi, da je noseča!

O spolnosti se morajo starši začeti pogovarjati, ko so otroci v vrtcu. A, seveda, na njihovim letom primeren način. Ker če tega ne boste storili, bo to naredil kdo drug, a se bojim, da na neprimeren način! Ki vam ne bo všeč!

Ne pozabite: živimo v skrajno potrošniški, na neki način tudi moralno izrojeni družbi! Nekateri v tej družbi pa znajo zelo neopazno speljati vodo na svoje mline! Tudi pri spolnosti. Ljubite svoje otroke, pogovarjajte se z njimi in ne dovolite, da vam jih ugrabijo. Ker če se bo to zgodilo, ne bo dobro. Komunikacija je vedno stvar spoštovanja. Včasih imam občutek, da starši ne delijo znanja o spolnosti pravočasno tudi zato, ker jim to preprečuje rdeča lučka v možganih, ki jim dopoveduje, da njihov otrok že ni ”takšen”, da o teh rečeh sploh ne razmišlja in tudi ne počne.

Kako polni nekega lažnega sramu smo Slovenci, žal, vem iz lastnih izkušenj, Žalostno je, da se marsikje- tudi v cerkvenih krogih- o tem, kakšna je bila naša intima nekoč, sploh nočejo pogovarjati, češ, da še ni pravi čas za to. Enako se dogaja v marsikateri srednji šoli. Kako naj potem ti ljudje razložijo otrokom, da je spolnost nekaj intimnega in lepega, če o njej razmišljajo zgolj v varnem zavetju teme?

O spolnosti bi morali starši govoriti predvsem skozi čustva, skozi besede o ljubezni. To pomeni, da mora otrok že zelo zgodaj spoznati, da je spolnost najlepša, ko ljubimo, ko dozorimo, ko zanjo pride pravi čas.

Dokler bo staršem in tudi tistim, ki so v nenehnem stiku z otroki o tej temi nerodno spregovoriti na primeren način, potem je vse, kar nam preostane, da upamo, da nam otrok ne bodo skvarili tisti, ki si že danes manejo roke ob naši nepotrebni ”sramežljivosti”.

Če se slovensko, t.i. sramežljivost pogosto da razumeti tudi kot skrajno norost, potem naj danes končam z neuradno novico, ki jo je bilo lahko v medijih prebrati že zarana: po teranu bomo sosedom šenkali še dodelili Trdinov vrh?

Je pa zanimivo še nekaj: po vseh Cecah, ki so že strašile po naših glasbenih odrih, se na lepe zgodi, da pa nekega hrvaškega Thomsona odločno odklanjamo. Bi sploh kdo še lahko razumel to kolobocijo, v kateri smo se znašli?

 

 

špeckahlanje umre zadnje

Ne, ne, ne ni prvoaprilska šala, zelo resnična zgodba je, ob kateri bi se morali zamisliti: v postojnskem hotelu Jama so pri obnovi odkrili skrivna vrata. Kot v kakšni grozljivki. Ker ni bilo ključa, so vlomili in odkrili tajno sobo za prisluškovanje iz časov nekdanje Jugoslavije. Hitro so ugotovili, da gre za povezan sistem več soban, ki so pripadale nekdanji tajni policiji Udbi. Sobe pa so bile opremljene s prisluškovalnimi napravami za vso Primorsko, vključno z vozliščem civilne in vojaške telefonije ter, seveda, s sobo za počitek. Iz sistema štirih sob, opremljenih v stilu 70 let 20. stoletja, je bilo mogoče pobegniti prek jaška skozi jamo.

Zakaj sta politični in vojaški vrh nekdanje Jugoslavije v 70. letih takrat v novozgrajenem hotelu Jama vzpostavila tajno prisluškovalno gnezdo? Hotel, ki so ga odprli leta 1971, v času, ko sta najvidnejšo vlogo v Zvezi komunistov Jugoslavije igrala tudi Slovenca Edvard Kardelj in Stane Dolanc, malo kasneje tudi Janez Zemljarič. Verjetno zato, da so poslušali, kaj so se gostje v sobah pogovarjali in predvsem- kaj so tam delali. Vsakršna malenkost je bila zlata vredna pri poznejšem izsiljevanju.

Všeč mi je ideja direktorja Marjana Batagelja, ki načrtuje celo odprtje muzeja za prisluškovanje. Zakaj? Zato, ker trdim, da je ni tako slabe stvari, da se iz nje ne bi izcimilo tudi nekaj dobrega. In iz komunističnih, zelo psihopatskih blodenj 20. stoletja bi lahko danes kovali turistično obarvani dobiček.

Zakaj pa ne!

Ob krvoločnih kretenih, ki so sodržavljanom in tudi tujcem pri nas prisluškovali nekoč- pa jim je ljudstvo kljub temu ploskalo in postavljalo spomenike, še Edward Snowden izpade amater.

V skoraj tridesetih letih sem tudi sama slišala precej ”vohunskih” zgodb, ki so me- priznam- sprva šokirale. S časom pa ne več. Očitno je špeckahlanje nekaterim Slovencem že v krvi. Zanimiva je zgodb več rodov ene same družine.

Josip Visarijonovič Džugašvili- Stalin , ki je dal pobiti več kot 20 milijonov ljudi, je bil v nekaterih sredinah zelo cenjen in popularen že tam okoli leta 1938. Mnogi, zlasti hlapci in berači, so govorili o tem, da komaj čakajo, da zavlada ”vsem svetu”, ker bo potem zanje dovolj kruha, pa še delati jim ne bo več treba, ker bodo delali gruntarji in ostali dotakratni izkoriščevalci”.

Nace (izmišljeno ime) je bil eden redkih, ki ni bil hlapec, pa je vseeno verjel vanj. Leta 1941, ko so bili mnogi kraji z ene strani okupirani z Italijani, z druge pa z Nemci, so ljudje med postavljenimi španskimi jezdeci iz bodeče žice še zmeraj našli steze, da so se lahko obiskovali ali pa prihajali v Ljubljano- k svojim meščanskim strankam, katerim so prodajali krompir, itd. No, Nace je to vedel in je hodil špecat enemu in drugemu okupatorju, kdo vse nezakonito prečka mejo. Kot pravi njegova vnukinja Katica – moja sogovornica- je imel doma shranjeno celo italijansko uniformo, s pomočjo katere je nekaj ”kršiteljev” tudi sam likvidiral. Izdatno je ”pomagal” tudi partizanom in se na ta način ”znebil” mnogih, ki so se mu v preteklosti že kako zamerili.

A kri ni voda! Njegova najstarejša hči, ki je bila ob osvoboditvi stara 16 let, se je prostovoljno javila, da bo ”zasliševala” vojne ujetnike, pripeljane iz Koroške. Tam okoli leta 1955 se je poročila, imela tri sinove. Dva sta se- podobno kot mama- utopila v alkoholu, najmlajši pa je izdatno – vse do svoje smrti – nadaljeval z družinsko ”tradicijo”. Ni prenehal niti po osamosvojitvi. Zadnji ”spisek”, ki ga je naredil za ”une tam v Ljubljani”, je bil spisek tistih, ki so dali podpise k podpori za referendum o družinskem zakoniku. V lasti je imel zelen moped in njegova največja strast je tudi bila, da je zastrupljal mačke.

Zanimiva je bila tudi gostilničarka, ki je skrbno beležila goste, ki so prenočevali v njeni gostilni. Gospa B. H., ki ji je pomagala v kuhinji, je povedala, da je vsakič osebno preverjala, če so rjuhe smrdele tudi po mačefitu. Okoli enajste ure je prišel na kozarček moški v civilu, kateremu je potem ustno poročala o podrobnostih.

Več kot zanimivi so bili spomini gospoda, ki je v nekem nočnem baru delal kot vratar. V bistvu je bil miličnik, a je tam delal ”pod krinko”. Po eni strani je skrbel za dekleta, ki so v glavnem prihajala iz južnih republik in so ”uradno” zgolj skrbela za ”artistični program”, neuradno pa tudi za vsa ostala zadovoljstva moške publike.

”To so bili časi, ko so mnogi Jugoslovani delali v Iraku. Denarja so imeli, kolikor hočeš. Naša naloga je bila, da so se ga pri nas znebili. Več kot so ga potrošili, večja je bila moja provizija. Prej, preden sem postal ”vratar”, sem moral podpisati dokumente o strogi molčečnosti. Pa ne zaradi gasterbajtarjev, temveč zaradi tovarišev, ki so prav tako prihajali. Skrbel sem tudi za čistočo deklet, saj pri tistih, ki so prihajale iz recimo Srbije, sploh ni bilo v navadi, da bi se vsak dan umivale, kaj šele, da bi se brile in menjale osebno perilo. Vsakokrat, ko so končale z ”delom”, so prišle k meni na raport. Moje nadrejene so še posebej zanimale različne deviacije njihovih klientov. K njim so prihajali duhovniki, poročeni, homoseksualci, ljubitelji bičanja, analnega seksa. Gospodična, ki je nudila tega, slednjega, je dobro unovčila zaslužek, saj je v svoji domovini, ko se je ”upokojila”, kupila več lokalov. Druge so ga zafrčkale. Kakor je denar prišel, tako je odšel.”

Kakšnih deset let pred upokojitvijo je postal direktor enega od termalnih hotelov. Tudi tam so- in to še v času osamosvojitve- vodili točno evidenco o tistih, ki so prihajali v hotel samski ali v spremstvu različnih ”dvomljivih” žensk, s katerimi niso bili poročeni.

Prisluškovalne naprave so imeli tudi pod nekaterimi mizami v restavraciji.

Načinov, kako so prišli do informacij, je bilo nešteto. Kako pa so z njimi izsiljevali zlasti moške, tudi duhovnike, pa kdaj drugič.

Milena.

http://jutri-2052.blogspot.si/

zgovorno

Teden, ki je za nami, je bil ponovno stresen. Tokrat se je ubijalo nič hudega sluteče mimoidoče v Londonu. Se je kdo zaradi tovrstnega nasilja sploh še razburjal? Ne!

Prihaja pomlad, vsi govorijo o zvončkih in trobenticah, jaz pa se sprašujem, smo v Evropi sploh še varni? Upoštevajoč besede turškega predsednika- nismo.

Spominjam se Londona iz časa moje mladosti. Bil je poln angleških manir, o katerih so se turisti, ob angleškem čaju, radi pomenkovali. London izpred dveh let ni bil več moj London. Vsaj ne v žlahtnem pomenu besede. Vzbujal je tudi nelagodje, saj nas je vodička nenehno opominjala, kam smemo in kam ne. In koga smemo pogledati v obraz in koga ne. ga bom še kdaj obiskala? Ne bom. Nikoli več. V mestu, v katerem se ne počutim varno, nimam kaj iskati.

O varnosti v Evropi bi morali več govoriti, bolj aktivno bi morali reševati težave, ki jih imamo, a kaj, ko je vsakršna beseda, s katero bi odkrito in brez dlake na jeziku spregovorili o povzročiteljih, že vnaprej označena kot sovražni govor. To me močno skrbi, a se bojim, da je za mnoge, ki so brez pameti, tudi ta skrb sovražno dejanje.

Že lep čas se, recimo, tudi govori, kako podhranjena je slovenska vojska. Levičarske vlade se do nje obnašajo skrajno pišmeuhovsko, kot da bi želeli, da se pred morebitnimi nasprotniki dvignejo goli in bosi. Mizerno stanje v obrambi se upravičeno pripisuje zmanjševanju financiranja, kar je v veliki meri posledica zavestnega neuresničevanja sprejetih dokumentov nacionalne varnosti. O tem piše tudi vojaški analitik Ivan H. Kukec, upokojen polkovnik Slovenske vojske. Na medmrežju se pogosto govori o tem, da se vojsko namerno drži v revščini in podhranjenosti. O razlogih, zakaj je temu tako, pa se ne upa- vsaj na glas ne- spregovoriti nihče. Vprašanje, kaj pa, če se podhranjenost ustvarja namerno, pa kot Damoklejev meč obvisi v zraku.

Po drugi strani doživljamo še eno vzporedno katastrofo: slovenski otroci se v povprečju premalo gibajo in preveč sedijo. To vpliva na vse slabše gibalne spretnosti, pa tudi na slabše obvladovanje stresa, slabo počutje. Vedno več je tudi debelih otrok, pa tudi tistih, ki ure in ure presedijo v navideznem svetu interneta. Se bodo ti otroci nekoč, ko bodo odrasli in ne bo več mamice in očka, ki jim bo brisal svečko pod nosom, znali postaviti zase, za svojo prihodnost, za svojo varnost?

Še mimogrede: Slovenijo so med ženskami prijazno državo uvrstili na 31. mesto, celo za Poljsko, Češko Kitajsko, Madžarsko, Grčijo, Združene arabske emirate, Latvijo, Južno Korejo in celo Rusijo. Na splošni lestvici najboljših svetovnih držav pa zasedamo ponižujoče 53. Mesto, celo za Hrvaško.

Včasih imam občutek, da aktualna vlada ne počne drugega, kot da razmišlja, kje najti orodja, s katerimi bi še dodatno spodkopala osnovne temelje vsake družine. Pišejo zakone o “izobraževanju”, o “zdravem načinu življenja”, o pomembnosti tehnologije, v imenu države pa poskušajo pritlehno manipulirati z otroki. Na takšen in drugačni način, ki se ga v vsakdanjem življenju, v borbi za preživetje, niti ne zavedamo.

Finančnik Luka Podlogar, ki živi in dela v Londonu, pravi:”Majhna država, kot je naša, mora najti tržno nišo. Luksemburg je bil na primer pred desetletji zelo revna kmetijska država z železarnami. Ko so sprejeli strateško odločitev, da bodo vzpostavili pogoje za delovanje vzajemnih skladov, je ta postala nacionalni projekt. Danes je Luksemburg najbogatejša evropska država.

Pravijo, da si na pravi poti že, če si nečesa zaželiš. Ne povedo pa, da je treba za dosego ciljev delati in se tudi marsičemu odpovedovati in to nenehno in zelo vztrajno. To, slednje, večina presliši, saj so navajeni vztrajanja v udobju, kot dvigniti leno rit in poseči po sanjah. Zato nam resničnost postaja vse temnejša, sanje pa vse bolj nedosegljive.

Tudi svoboda in mir nista sama po sebi umevna. Pomislimo na to, ko se bo naslednjič pri vhodnih vratih oglasil zvonec.

Tedensko dogajanje so, med drugim, zaznamovale tudi različne seje v državnem zboru. Zanimiva je bila seja Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti. Tematika bi morala pritegniti slehernega izmed nas, saj so govorili o kršitvah človekovih pravic ob poseganju v zasebnost na internetu. Navzoči so se najdlje časa mudili ob primeru Ornig in vdiranje v elektronsko pošto, Facebook račune ter drugo elektronsko komunikacijo. Dejan Ornig, ki je bil navzoč na seji, je z nekaj dejstvi osvetlil ozadje afere, ki na policijo ne meče ravno mavrične luči. Dečko je širši javnosti postal znan, ko je razkril varnostne ranljivosti policijskega komunikacijskega sistema Tetra. Zaradi napada na informacijski sistem, ponarejanja listin in neupravičenega zvočnega snemanja pa ga je ljubljansko okrajno sodišče na podlagi kaznovalnega naloga obsodilo na leto in tri mesece pogojne kazni in to kljub temu,da je Ornig deloval kot t. i. informator policije.

Kaj se je v resnici dogajalo, običajen državljan ne bo nikoli izvedel. Ja, drži, da v medijih piše marsikaj, vendar je pomembneje, kaj zamolčijo. Pa kdo kaj napiše. Mnogi novinarji so, to se govori že dlje časa, v takšnih ali drugačnih povezavah s t. i. političnimi, gospodarskimi in tudi mafijskimi klikami.

Včasih imam občutek, da se tako imenovani ”strici” pogosto usedejo skupaj in si v želji, da si popestrijo dan ali zavarujejo svoje interese, rečejo:”Koga bomo pa danes zjebali?”

Takšne in morda še kakšne bolj zlobne misli so šinile skozi možgane ob še eni pravosodni sramoti. Andrej Magajna, nekdanji poslanec SD in predsednik Krščanskih socialistov Slovenije je bil namreč te dni – po skoraj osmih letih kalvarije! – pravnomočno oproščen obtožb o posedovanju pornografske fotografije, na kateri so bile mladoletne osebe. Vsak od nas, ki bi se zameril komu od tako imenovanih ”vplivnih”, bi lahko bil na njegovem mestu! Zapomnite si to!

Profesor kriminologije in vodja poslanske skupine nepovezanih poslancev Bojan Dobovšek meni, da indici bolj kot na napako v tem primeru kažejo na podtikanje, ki pa so Magajni uničili ne le kariere, ampak življenje: “Lahko je bila napaka, lahko je bilo namerno, ali pa se je vmešal kdo od zunaj. V vsakem primeru je treba zadevo preiskati in poiskati odgovorne. Sedaj imamo samo indice, ki bolj kažejo na podtikanja in diskreditacijo,” pravi in dodaja, da se sprašuje, kje so kopije elektronskih sledi, ki bi morale biti na tožilstvu. Mediji so v preteklosti pogosto poročali, da naj bi skupaj z originali izginile tudi vse kopije. Vprašanje, ki bi ga morali postaviti ne le novinarji, tudi državljani, je, kje so meje tovrstnih zlorab in- kdaj jih bo konec?!

Primer Magajna pa, po drugi strani, dokazuje, kakšnih podlih dejanj so si sposobni izmisliti posamezniki, ki bi morali že zaradi svojega poslanstva, ščititi pravico slehernega državljana. Mi, državljani, pa bi se morali vprašati, kakšni nameni se skrivajo za tako imenovanimi ”medijskimi hišnimi preiskavami”, v katere so bili, navsezadnje, vpleteni mnogi znani Slovenci, tudi Zoran Janković, nekdanji vodilni Kada in Soda… Kriminalisti so se oglasili tudi na Kolektorju v Idriji, Etri in Perutnini Ptuj…Potem pa vse tiho je bilo…

Odkrito vam povem, da se mi za medijsko obarvane hišne preiskave jebe. Odgovorni naj jih opravijo v tišini, brez kamer, o preiskavah pa naj se začne čvekati, ko bodo dejstva črno na belem!

Normalen človek se je ob teh in tudi drugih anomalijah čudil le toliko časa, dokler ni v Slovenijo prispel Gorski zdravnik. To pa je bil Bogseusmili!

Nepregledna množica Slovencev in Slovenk je vzela pot pod noge, da ga pričaka, ga vidi in se ga celo dotakne. In mimogrede: takšno predvidljivo množico so že v starih časih- kaj šele danes, s pridom izkoriščali snovalci televizijskih vsebin, različni mnenjski voditelji, zlasti pa politiki.

Pa ne zgolj zato, ker bi bili Slovenci lačni ljubezni in spletk, temveč zato, ker so zaradi narave političnega sistema že izurjena, zelo vodljiva publika. Te iste množice- po drugi strani- ne zmorejo dojeti, kdo krade njihov denar, kdo je kriv za nenormalne čakalne vrste v zdravstvu in zakaj s svojo plačo ali pokojnino ne morejo dostojno živeti. Ne samo, da to mirno prenašajo, dodobra zmanipulirani svojim najhujšim izkoriščevalcem na volitvah ponovno dajo svoj glas, znova in znova. Doma pa trpijo, bentijo in se – dokler spet ne sedejo pred televizijo- sprašujejo, kdo je kriv za njihovo mizerijo. Pa če bi jih kdo pobaral, pa vi sploh veste, da kdo so ti, ki so nam ukradli več deset milijard evrov pa zaradi tega nihče med njimi ni za zapahi, bi skomignili z rameni, rekoč, to so storili ta desni ali pa Marsovci.

A potem, ko bi na ekranu zagledali ljubljenega zdravnika, pa se sploh ne bi več dali motiti.

 

 

V soboto pozvoni na vratih … “A imate kaj za pusta hrusta? Vzamem samo denar.” Tako sem bil presenečen, da sem pozabil vprašati, ali lahko plačam s kreditno kartico. (Matic Zupančič)

Nič kaj dobri za vlado niso podatki zadnje javnomnenjske raziskave Mediane. Podpora ji še naprej pada, podpira jo manj kot tretjina vprašanih. Več kot polovica jih ocenjuje, da premier Miro Cerar in ministri delajo slabo, dobra desetina je neodločenih.

Kljub temu pa- glede na izkušnje- lahko damo roko v ogenj, da bodo Slovenci- takšni, kot so- te iste, ki jih že desetletja najbolj tepejo, tudi ob naslednjih volitvah znova volili. Kje tičijo razlogi za takšno shizofreno obnašanje? Odgovorov je več, odvisno, koga vprašamo.

Tudi drugje po Evropi, vsaj tako se zdi, ni dosti bolje. Iz Belgije recimo, po eni strani prihajajo šokantni podatki o tem, kako hitro se tam širi salafizem. Poročilo, ki ga je predstavil tamkajšnji odbor, ki ocenjuje stopnjo teroristične ogroženosti v Belgiji, razkriva, kako vahabiti, ki se zavzemajo za vračanje islama k njegovim koreninam, med drugim zahtevajo stroge kodekse oblačenja za ženske, pridigajo pa kar prek televizijskih postaj in spletnih medijev. Uradna EU politika, vključno s svojimi mediji pa – po drugi strani- kričijo, da so takšne novice ena sama laž. Da je EU še zmeraj varna, srečna, vesela in zadovoljna celina, kjer teče predvsem mleko z dodatkom nekaj malega medu.

Tudi v Sloveniji se na vsakem koraku čuti zlizanost tistih, ki imajo v svojih rokah tako škarje kot platno, z določenim delom politične sfere. To sožitje še najbolj prihaja do izraza v medijih. Komu od njih naj povprečen državljan sploh še verjame? Sebastjan Jeretič, politični analitik, je nedavno tega zapisal, citiram:” Odkar so se mediji prelevili v politične aktiviste, so pač deležni političnega odnosa. To je politični boj. Da, politični boj z mediji, ki so sami vstopili vanj kot politični aktivisti. Ni več medijev! Naivni še verjamejo v objektivnost medijev in pravosodja. Prikaz dogajanja razblinja to iluzijo.”

Vedno znova, kot feniksi iz pepela, se pojavljajo tudi številni propadli guruji- tudi takšni, ki so v preteklosti zafurali različna dobro stoječa podjetja. Prepričani so, da so še zmeraj primerni za reševanje propadajočih podjetij. Polni so idej, zlasti takšnih- socialistično obarvanih – ki nimajo zveze z realnostjo. Reakcije državljanov, ki imajo, zahvaljujoč politični propagandi in šolskim učnim načrtom -oprane glave s samoupravljanjem in socialno državo, pa kažejo, da se iz nobene lekcije prav nič ne naučijo. Tudi zato se dejanja, ki so nas skoraj pripeljala do kolapsa, vedno znova ponavljajo.

Mirno požremo, da se je število zaposlenih v javnem sektorju od dobrih 140.000 v letu 2005, do danes povečalo na kar 170.000! Ministri5ca za družino nas s svojimi sateliti nenehno prepričuje, da naredi vse za t. i. prijazno ”socialno državo”, namesto da bi naredila vse, da bi država bila vedno bolj vitka, da bi državljani živeli od lastnega dela in ne od socialnih transferjev.

Je v preteklih treh letih ob vladi, ki je sama sebe označevala za »najbolj moralno in etično«, pa se je že hitro izkazalo, da to ni, kdo mignil s prstom? Prav tovarišijski politični kapitalizem, ki ga dotični na veliko hvalijo, nas je namreč pripeljal do dna. Ker oni – ne le menijo, da jim vse, kjer je še kaj za izropat, pripada – celo nas so prepričali, da je lahko le tako- in nič drugače! Kitajci so leta 2006 zgradili železniško progo v dolžini 1957 km od Xianga do Lhase v Tibetu do višine 5000 metrov. Teren in spremljajoči objekti so- glede na teren- strašljivi že na prvi pogled. Vendar! Cena izgradnje je bila ”le”4,1 milijarde evrov. Drugi tir Divača-Koper v dolžini ubogih 50 km pa iz prvih izračunov 1,4 milijarde! Glede na pretekle izkušnje si človek ne more kaj, da si ne bi mislil, da bo takšna cena zato, ker bodo tiri zlati ali pa zato, ker si bodo prisotni tovariši plen po dobri stari navadi razdelili.

Državljani pa kimajo in nič ne ukrenejo. Škoda res, da nismo pred leti potonili, da ni prišla trojka, ki bi – če ne drugega- preprečila nadaljnje ropanje. Dejstvo je, da se ljudstvo pri nas zgane šele, ko diha na škrge ali pa, žal, ko dobijo jasna navodila, kaj morajo storiti- tako kot ob zadnji ljudski vstaji v Mariboru.

Se še spomnite, da se je le-ta začela zaradi postavljenih radarjev? Pred dnevi je ljubljanski župan povedal, da bo takšne dobila tudi prestolnica. Je en sam samcat protestiral? Hahaha, seveda ne. Ker ta župan je iz prave kvote in proti njemu se ne protestira!

Samo kritična masa ljudi, ki verjame v svobodo, ki verjame, da tiči naša prihodnost v novih delovnih mestih in ne v socialni državi, se lahko upre politiki, ki zaradi lastnih koristi še zmeraj zagovarja družinsko-samoupravno gospodarstvo. Dokler tega ne bo, bo Slovenija še naprej tonila.

Pa ne zanašajte se preveč na tako imenovano Vizijo 2050. Tisti, ki so jo pisali, so bili ali pijani ali zakajeni, ali pa takrat, ko so jo ustvarjali, sploh niso mislili resno.

Slika Doriana Graya

 

 

Marjan Gorup, ravnatelj ljubljanske Osnovne šole Prežihov Voranc, pravi- med drugim:”Če gledate slovensko družbo, lahko rečemo, da je resničnih intelektualcev zelo malo. Težave imamo s tem, da bi našli ljudi, ki bi bili res zgledni. To pomeni, da se polovica ljudi za študij in podobno odloča le zato, da imajo status, da se hvalijo in da imajo službe, v katerih se pretaka denar.”

Te dni smo si lahko ogledali pretresljiv prispevek o slovenskih otrocih- menda je takšen kar vsak osmi – ki vedno bolj pogosto potrebujejo pomoč psihiatra in psihologa. Gre za depresije, anksioznosti, vedenjske težave, agresivno vedenje do sebe ali drugih, samopoškodovanja. Kdo je temu kriv? Starši, ki imajo ob celodnevnem delovnem urniku vedno manj časa, da bi se posvečali svojim potomcem? Družba brez vrednot, kulture in brez morale? Zanimiva in zelo zgovorna je zgodba, neke mamice, ki pravi:”Moja hčerka se je rodila z redko obliko tumorja na obrazu in ji je zelo uničilo kvaliteto življenja in samopodobo. Doma smo jo obilo spodbujali, a kaj, ko so se drugi iz nje posmehljivo norčevali. Trdim, da ni pomembno, kakšen mobitel imaš, kakšen avto vozijo starši, otroke bi morali učiti morale in spoštovanja, sprejemati sebi neenakih. To današnji mladini primanjkuje in zato smo, kjer smo.’

Da smo res izrojen narod, priča obrobni dogodek, ki je kljub temu dodobra zaznamoval socialna omrežja. Učitelj zgodovine iz Kranja se je na povsem neprimeren, celo zelo vulgaren način odzval na twit politika, ki ga, kot kaže, prezira in sovraži: ”Pizda ti materina, seronja reterdiran, jebale te luknje koloborantov, da te jebale smrad odvraten. Obesi se in reši svet pred tvojim ogabnim ksihtom in komentarji.”

Roko na srce! Nisem ostala brez besed ob teh, povsem nekulturnih besedah! Takšnih, kot je dotični učitelj, je še veliko! Zgrozila pa sem se ob preštevilni podpori, ki jo je dobival! Podporniki, ki so mu ploskali, bi se morali zamisliti nad seboj, nad svojim sovraštvom, nad pomanjkanjem srčne kulture, nad slepoto, kaj je prav in kajni.

Enako se bomo morali krepko zamisliti še nad eno drugo, zelo shizofreno slovensko anomalijo: vse po vrsti nas je pretresel, celo prestrašil brezčuten, zelo grozovit umor, ko sta morilca svoje nasilje nad prijateljem ovekovečila tudi na FB. Najbolj nedojemljivo in skregano z vsako zdravo pametjo pa je bilo, da so se mediji in mnogi posamezniki dva dneva na vso moč trudili, da sporni posnetek umaknejo s spleta, namesto da bi državljani protestno – tako kot znajo v Romuniji – pritisnili na zavoro in se raje začeli pogovarjati o tem, kako je do takšnega nasilja v naši družbi sploh lahko prišlo!

Če ima v Sloveniji mentalne težave vsak osmi otrok, kolikšno je to število šele med odraslimi?!

Medtem ko imajo bolniki iz dneva v dan manj pravic in medtem ko se ”zdravniški”, zelo grabežljivi lobiji odkrito norčujejo iz državljanov, se je gospa, ki bo po novem vodila zdravniško zbornico, odločila, da bo živela na veliki nogi. In to kljub temu, da ima vsak pes hitrejšo, če ne tudi boljšo oskrbo kot pacienti. Bodo zdravniki, ki jo bodo plačevali iz svojih članarin, dovolili, da je plačana veliko bolje kot mnogi med njimi?!

Za nami je še ena Ema. Slovenski izvajalci popularne glasbe so se ponovno ujeli v pasti varljivega obeta, da bodo uspešni le, če bodo prepevali v angleščini. S polomljenim znanjem tega jezika, prepisovanjem tujih vzorcev, ponarejanjem in judeževim zatajevanjem materinščine, se tudi na tem področju ne da ustvariti ničesar prepričljivega.

Konec koncev se nekaj podobnega – zelo ”tuje” obarvanega, dogaja tudi na socialnih omrežjih, recimo na Facebooku. Ljudje brez kančka samokontrole drug drugega nagovarjajo v angleščini in celo srbohrvaščini! Žal smo se ”pojava”, da je izražanje v slovenščini – sramotno, že tako navadili, da- zlasti t. i. intelektualci, ko zmaguje Ilka, ne vzklikajo več, ”bravo Ilka” temveč napišejo ”respect Ilka”.

Kaže, da statistika, ki nas prepričuje, da ima vsak osmi otrok psihične težave, navdihuje z upanjem, da so verjetno vsi državljani bedaki, tudi zdajšnjega premiera. Kako bi si lahko drugače razlagali nateg glede poleta s falconom na SP v rokometu?! Namreč: še danes ni povsem jasno, kdo od vpletenih je lagal o številu potnikov v letalu in tudi o tem, kdo so bili ti potniki.

Vsa slovenska javnost pa šla v zrak zaradi drogiranja na nekem političnem srečanju neke omladine. Snegec, snegec pa so konec tedna podkrepili še alkoholni hlapi, ki so bili prav tako videti zabavni, celo klovnovsko zabavni. Za piko na i pa je poskrbel lepotec, imenovan državni sekretar na ministrstvu Petra Gašperšiča. Ob njegovem totalnem neznanju o področju, ki ga celo vodi, smo se vprašali:”Če so že Čuševi mladci snifali koko, kaj za božjo voljo dajejo nam, državljanom, da takšno ”pokvarljivo robo” vedno znova in znova volimo?!”

oddelek za striženje ovc

 

 

VČERAJ ZVEČER SMO SI NA TELEVIZIJI LAHKO OGLEDALI INTERVJU Z Dr. Vaskom Simonitijem

Takole je dejal:”Uporabljajte svobodo govora in demokracijo brez strahu, predvsem pa ne širite panike.”

Besede intelektualca, nekdanjega ministra za kulturo so dobro dele. V pogovoru se je dotaknil tudi stanja v slovenski kulturi in vrednotenja le te. Kritičen je bil do ostalin preteklega režima in do negativne kadrovske selekcije, ki na številna vodilna mesta v državi naplavlja nekompetentne kadre. V duhu zastaranja Patrie je še posebej izpostavil zlorabo pravosodnega sistema za politične obračune. Prepričan je tudi, da je nujna večja osebna angažiranost zaspanih, mlačnih slovenskih intelektualcev tako za slovenske kot tudi za evropske vrednote.

Žal so se te, tako imenovane ”vrednote” povsem izpridile. Dobile so politični in ideološki predznak in kar je še najbolj žalostno- tisti, ki jih zagovarjajo, so prepričani, da je tako prav. Tudi ”novinarjeva objektivnost” že zdavnaj ni več stvar razuma, dejstev in tehtnega premisleka, temveč je premo sorazmerna s hišo, v kateri le-ta dela.

V slovenskem prostoru še zmeraj odmevajo besede slavnostnega govornika na Prešernovi proslavi. Kljub bučnemu ploskanju, ki ga je bil deležen, se mi je zdelo čudno, zakaj se ni raje vprašal nekaj drugega: mar ni za narod, kakršen smo, kulture že lep čas daleč daleč preveč?! Na kulturnih dogodkih, recimo na literarnih večerih, je komaj kaj obiskovalcev. Celo tam, kjer se je še pred 10 leti ali več v dvorani trlo ljudi. Resne kulturne oddaje v medijih imajo že leta najmanj (če sploh kakšnega) gledalcev in poslušalcev. Aktualna ”underground” središča v Ljubljani so- tako pravijo- leglo droge in svinjarije. Ko nadobudni novinarji sprašujejo mimoidoče na ulici, katere slovenske pisatelje poznajo, ti odgovarjajo, da Prešerna in Cankarja. Koliko knjig slovenskih avtorjev prebere povprečen slovenski bralec? ”Klasiki” ne štejejo, ker ti sodijo v ”šolske mučilnice”.

Se je pa letos zgodil zanimiv kulturni paradoks. Edini slovenski pisatelji, ki se jih res množično bere, so mladinski. Njih pa so ”odrasli” kolegi (iz nekulturne foušije morda?) kaznovali s tem, da so jim prepolovili knjižnično nadomestilo. Imamo okoli 2300 ali celo več samozaposlenih v kulturi, kar je svetovni fenomen. Država jim blagohotno plačuje prispevke in iz njih ustvarja reveže na ”socialkah”.

Je to kultura?

Manj ali nič samozaposlenih bi bilo v tem primeru – več, saj bi se med tiste, ki bi res ustvarjali, lahko razdelilo več kulturnega denarja in bi le-ti, posledično, bolje živeli. Žal v Sloveniji še zmeraj prevladuje miselnost iz Prešernovih časov:

Slep je, kdor se s petjem ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrje brez d’narja.

 

A, ljubčki moji, kultura ”danes” že zdavnaj ni več to, kot je bila kultura ”včeraj”. Napisati uspešnico in ob njej dobro živeti, vendar ni greh!

Kljub temu, da se čez politike benti, ker dajo premalo denarja,  se še zmeraj snemajo filmi, kot je recimo Vinkov film za 1,2mio.  Pokrajino št.2 si ga je v kinu ogledalo reci in piši 6000 gledalcev. Pobranih davkov iz vstopnic  pa je bilo celih 2299€. Milijoni na slovenski, t. i. ”vrhunski kulturni način” pa so šli v maloro. Mar država, ki že tako in tako diha na škrge, potrebuje zgolj in samo takšno kulturo?!

Zanimiva in boleče realna je bila tudi ”bodica”enega od novinarjev, ki je spremljal osrednjo ”Prešernovo” proslavo. Zapisal je:”Tukaj, v dvorani CD sem verjetno edini, ki ne živim na račun države.”

Pa nismo samo v kulturi nesposobni ustvariti česa velikega in trajnega, na kar bi bili lahko na vekov veke ponosni tudi zato, ker bi z dotičnim kulturno in dostojno zaslužili.

O tem, kako nesposobni so tisti, ki jih plačujemo iz žepov davkoplačevalcev, so nam pred dnevi povedali  kdo drug kot Hrvati. Po tem, ko so nas pošteno nategnili s teranom in Cimosom- sedaj vdano in ponižno čakamo, da se nam bo ves svet smejal še ob nategu s Piranskim zalivom?!

A nč bat.

Voluharji so ponovno zablesteli. ”Rodili” so Vizijo Slovenije 2050, ki deluje kot neka prvoaprilska potegavščina. Zanjo smo odšteli neverjetnih 500.00 evrov, ej, ljudje božji! Ta denar pa si je razdelilo članstvo nekaj pravljičnih društev, ki imajo o strategijah pojma manj kot moj levi čevelj. Dokument je fascinantna zbirka neumnosti in blodenj o za lase privlečenih govoričenjih o Sloveniji kot idealni deželi, ki bo leta 2050 predstavljala raj na Zemlji. Edini cilj te Vizije je, da Slovence prepriča, da je srečni konec blizu. Da morajo le še malo potrpeti. Do leta 2050, ko bo vse popolno.

Javni sektor je, kot kaže, ves na drogi. Pa tega ne vzemite z levo roko. Stanje duha skoraj sto osemdeset tisočev je akutno in zelo resno.

Še dobro, da imamo Ilko Štuhec! Povprašajte jo in vam bo rade volje povedala, da brez garanja, odpovedovanja, brez železne volje in samodiscipline ter zaupanja vase ne bi bilo zlate medalje v smuku!

Ko so nekega odsluženega ministra, ki ga je ponovno zamikala politika, vprašali, kdo sploh je, je odgovoril:”Lahko sem kdorkoli. Odvisno, kaj hočete od mene.” Trenutno kaže tako, da tisti, ki svet držijo v svojih rokah, od takšnih, kot je on, pričakujejo, da nič ne vidijo in nič ne slišijo, četudi se, denimo, v Evropi dogaja marsikaj, zaradi česar bi nas moralo biti pošteno strah.

Norveška se v primeru razpada Švedskega ”socialnega sistema” pripravlja na opustitev nekaterih določb ženevske konvencije. Zaprli bodo mejo, švedskim beguncem pa bodo zavrnili prošnje za azil. “Pripravljeni smo na najhujše,” je dejala norveška premierka Erna Solberg. Norvežani se bojijo, podobno, ko je nelagodno Sloveniji. Če pride do migrantskega toka, bodo migranti obtičali na Norveškem. A to še ni vse, o čemer mediji pri nas – pa ne vem, zakaj – ne poročajo.

Iz vse Evrope prihajajo šokantne vesti o migrantih, ki ženskam delajo silo, tamkajšnje prebivalstvo pa na vsakem koraku maltretirajo. Nazadnje je skupina severnoafriških migrantov brutalno napadla in pretepla petintridesetletno žensko v Nemčiji.

”V času vsesplošne prevare govoriti resnico postane revolucionarno dejanje,” je prepričan Peter Springare, policist in nekdanji namestnik vodje oddelka za huda kazniva dejanja na policiji v Örebru na Švedskem. Kolegi so ga namreč prijavili, ko je v objavi na Facebooku odkrito pisal o tistih, ki stojijo v ozadju hudih kaznivih dejanj. Očitajo mu, da je rasist, in to je nekaj najhujšega, kar lahko ta trenutek nekoga, četudi govori resnico, doleti v Evropi, ki jo je iz dneva v dan teže razumeti.

Po objavi v petkovem uradnem listu začenja tudi v Sloveniji veljati novela zakona o tujcih, ki predvideva možnost sprožitve posebnega ukrepa, ki bi ob zaostrenih migracijskih razmerah omejil vstop tujcev v državo. Nekatere nevladne organizacije so ta zakon raztrgale, naredile pa so tudi vse, da so ga na ustreznih institucijah po EU dodobra očrnile.

Mimogrede: če nezakonito prestopite korejsko mejo, boste dobili 12 let prisilnega dela. Če vstopite nezakonito v Iran, greste v zapor za nedoločen čas. Če nezakonito prestopite afganistansko mejo, boste tam – tako pravijo – ustreljeni. Če nezakonito prestopite Venezuelsko mejo, ste označeni za vohuna, vaša usoda pa bo nejasna.

Potem ko so se Romuni pet dni zapored množično udeleževali največjih shodov proti vladi po letu 1989, ko so zrušili režim Nicolaeja Ceausescuja, so dosegli še eno zavidanja vredno zmago: romunska vlada bo umaknila sporni odlok, ki otežuje pregon določenih korupcijskih dejanj.

Romuni, ki se množično zgrinjajo na ulice, obenem vse nas izpod Triglava – dediče totalitarnega režima, opozarjajo, da doseženi politični pluralizem in svobodne volitve ne zadostujejo, da se rešimo iz brezna totalitarizma. Nujna je enakost pred zakonom in veliko višja politična kultura elite, da o lastni, bolj zreli demokraciji ne govorim.

Bi se lahko Romunija zgodila tudi pri nas? Težko verjetno. Slovenija iz leta v leto bolj tone v socializmu, simboli in totalitarno razmišljanje nekdanje države pa postajajo celo vedno bolj živi in prisotni domala na vsakem koraku.

Pravite, da ne drži? Pa še kako je res. Ker če ne bi bilo, potem bi se že zdavnaj uprli in ne bi pristali, da bomo – med drugim – lopovščine pri gradnji TEŠ6 plačevali vsak mesec- z evrom več na položnici za elektriko. Že zdavnaj bi presekali preštevilne hobotnice v našem zdravstvu in gospodarstvu nasploh, že sam sistem pa ne bi dovoljeval, da bi poslovneži sumljivega tipa, ki se po eni strani utapljajo v dolgovih, po drugi strani z milijoni sodelovali pri dokapitalizaciji različnih bank. In ne nazadnje: kdo pri zdravi pameti bi dovolil, da se v našem imenu vrže več kot pol milijarde smao v Stožice?! KDO vas vprašam?!

Ameriška sociologinja Arlie Russell Hochschild, profesorica na univerzi Berkeley, se je pred nekaj leti odločila, da bo na podoben način kot antropologi, ki proučujejo osamljena plemena na odročnih koncih planeta, raziskala razumevanje sveta svojih sodržavljanov. Prav zanima me, do kakšnih zaključkov bi prišla, če bi primerjala med seboj Romunijo, ki je bila še včeraj ena od najbolj zaostalih držav v Evropi in Slovenijo, ki se ima že več kot 25 let za – napredno? Verjetno bi- precej presenečena- ugotovila, da je veliko lažje osvojiti Mars in Jupiter, kot spremeniti razmišljanje in značaj povprečnega Slovenca, ki se ga da s takšno lahkoto še zmeraj- ali celo vedno bolj – manipulirati.

 

 

 

 

 

Še sedem ponedeljkov do pomladi!

:-)

Ne morem si kaj- četudi sem popoln športni analfabet- da današnjega besedovanja ne bi začela z bronom naših rokometašev. Istočasno moram reči, da športnih prenosov ne gledam, pa ne zato, ker ne bi želela, temveč zato, ker nimam ustreznega potrdila, če bi napetosti ‘bo – ne bo” moje srce zmoglo.

A sem si zadnjih deset minut že omenjene tekme pogledala vsaj trikrat! Užitki so bili – ob kozarcu terana- nepopisni.

Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, je v nedavnem intervjuju tisto, kar bi moralo biti najbolj pomembno pa ne le za športnike, tudi sicer, strnil v en sam samcat stavek:

”Če hočemo vrhunske rezultate, brez stresa in napora ne gre.”

Kljub temu da se zdi, da je Slovenija prepolna razvajenih, maminih sinčkov, kaže, da je še upanje. Ne le v športu- tudi sicer.

Vseeno moram reči, da nas je težko spreminjati. Pa ne na slabše, temveč na bolje!

Ne mine dan, da se ne bi vsaj enkrat vprašala, kako je mogoče, da imamo Slovenci po eni strani najboljše kuharje na svetu, recimo Ano Roš, po drugi strani, pa – na splošno – še nismo niti za ped presegli nivoja čevapćićev, ražnjićev, tenstanega krompirja, pohancev.

Vonj po že bog vedi kolikokrat uporabljenem olju za cvrtje – že zunaj, na pragu gostiln, pogosto zadrgne želodec ….

Pa imamo zelo bogato kulinariko, ki se celo menja od pokrajine do pokrajine! Poznavalci pravijo, da bi, če bi znali, z njo postali slavni po vsem svetu – podobno kot rokometaši. Žal iz te moke še dolgo ne bo kruha.

Že če bi slovenski mediji vsaj pol toliko in pol tako kritično poročali o slovenskem predsedniku vlade in predsedniku države ter o ministrih kot poročajo o ameriškem bi šlo Sloveniji precej bolje. V minulih dneh smo dobili v roke smešnico, imenovano ”zdravstvena reforma”. Ob njej se vsi, ki se na te reči spoznajo, držijo za glavo.

Do zdaj je veljalo, da se je vsak državljan prostovoljno odločil, ali bo ali ne bo plačeval dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vsak je tudi sam izbiral zavarovalnico.

Če še ne veste, vas bo po novem država prisilila, da nekaj plačate, denar pa bo potem pohopsala sama, oziroma ga bo namenila eni sami, in to državni zavarovalnici. To ni ne zdravstvena reforma, kot pravi ministrica Milojka Kolar Celarc, ne davčna reforma, kot pišejo različni kritiki, ampak je to – imenujmo s pravim imenom, nov rop. Vsaj tako trdijo poznavalci.

In kot pravi Aleš Mikeln, si ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja najbolj želijo dobavitelji v zdravstvu. S tem bo namreč še manj kontrole nad porabo denarja. Poznate koga, ki so ga- številnim korupcijskim aferam na rob – obsodili?! Še huje: bolnišnice osumljenih praviloma ne odpustijo. Še več: z njimi delajo v rokavicah! Morda zato, da ne bi česa izčvekali in s tem podrli piramidnega sistema, v katerem vsak od udeležencev nekaj ”malega” zasluži?!

Zaradi nenehnega zviševanja stroškov v zdravstvu zaradi vse večjega deleža starejše populacije, zaradi krčenja košarice storitev iz javnih sredstev, se nam ne obeta nič dobrega: delali bomo samo še za zdravstvo in na koncu bomo vsi enako revni. Si to socialistično obarvani tiči, ki nam vladajo- želijo?!

Brez konkurence med zavarovalnicami, ki bi tržile tudi obvezno zdravstveno zavarovanje, brez zasebne pobude, brez izbire ne bomo nikoli imeli dobrega zdravstvenega sistema! Je tako težko pogledati čez mejo, kako je zdravstvo organizirano tam?!

Ne vem, ali se boste spomnili spornega Doktorata o spominu vode, ki – poleg še nekaterih drugih – bega laično in strokovno javnost že več let. Pri ”spominu vode” poznavalci še danes ne vedo točno, gre za znanost ali psevdoznanost.

Komu verjeti in kako preveriti, kdo ima prav? Za akademika prof. dr. Dušana Hadžija, starosto na področju fizikalne kemije in dolgoletnega prvega moža Kemijskega inštituta v Ljubljani, ki se z vodikovo vezjo ukvarja že šestdeset let, dilem ni. Voda spomina nima!

In če lahko malo zlobno dodam, da bi bilo čudno, če bi ga imela. Sploh glede na to, na kako trhlih nogah stoji človekov spomin, ki pozablja celo tisto, kar je več kot življenjsko potrebno za njegovo prihodnost in obstoj.

Recimo, da smo državljani tisti, ki moramo kot posamezniki prvi in v prvi vrsti poskrbeti zase- za svoj obstoj.

Kot narod pa smo najprej zavezani k skrbi za lastno preživetje. Zapomnite si to!

Če bi se tega zavedalo tistih 18 poslancev, ki je pri enem najpomembnejših zakonov o zavarovanju meja pred migranti prejšnjega tedna v parlamentu glasovalo proti, bi bilo marsikaj drugače.

Older Posts »