Feed on
Posts
Comments

Direktno v žilo

 

 

 

Husam Franjo Naji, zdravnik s palestinskimi koreninami, ki živi in dela v Mariboru, je izrekel letošnji bob leta 2016, ki se glasi:”Sposobni ljudje ustvarjajo nova delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.”

Ob vsem, kar se v naši državi zadnjih 25 let in še petih desetletjih za povrh, dogaja, bi ta zmagovalni bob lahko upravičeno oplemenitili še s skromnim dodatkom:”Če v vojski zaškriplje, zamenjajo generale – ne vojakov.”

Si predstavljate, V kakšnem raju bi živeli, če bi se tega dodatka striktno držali?!

O, Bog, kakšna radost bi šele bila, če bi naredili vse, da bi podjetja in tudi državo vodili sposobni posamezniki in ne neki loleki, ki bi – tako kot se nenehno dogaja- na svojih pozicijah pristali zaradi zvez in poznanstev z mafijo ali s politiko?

V resnici je še huje: nesposobneži, ki so zafurali že vse, kar se je dalo, se v nuji po lažjem obvladovanju množic, obkrožajo z lojalnimi mediji, politično- všečnimi floskulami, informacijskimi pooblaščenci, pravniki, ter podkupljenimi ovcami, saj vedo, da je ”drobiž” takšnim – sveta vladar.

Nagradno vprašanje: zakaj mislite, da nesposobnežem, ki so ugrabili državo zadnje čase toliko do tega, da bi cenzurirali socialna omrežja?

Poglejte, kaj se leta in leta dogaja v zdravstvu. Ko se je v minulem tednu pred parlamentarno komisijo znašel generalni direktor UKC-ja, mu je predsednica te komisije ob koncu zaslišanja postavila zanimivo vprašanje, ki se je glasilo:”Kdo sploh vodi UKC?”

Generali, ki bi morali že zdavnaj sedeti doma za zapečkom in štrikati štumfe, desetletja predolgo izčrpavajo zdravstvo (beri:kradejo). Namesto da bi ministrica za zdravje naredila red in presekala kanale, ob kateri se redijo mafijski vampi, bo njen najpomembnejši ukrep v težko pričakovani zdravstveni reformi – ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. S tem naj bi se iz rok zasebnih zavarovalnic pod okrilje javne ZZZS preneslo za več kot 470 milijonov evrov letnih zavarovalnih premij.

Vprašanje:”Kakšne bi bile prednosti tega prekupčkavanja?”

Pa še ena resnična zgodba iz javnega zdravstva: v nekem ZD dela zdravnica, ena tistih, ki je temeljita in ki ne uboga zgolj ”tihih” direktiv te, slednje zavarovalnice. Zaradi svoje temeljitosti  in skrbnosti- v minulem letu je, recimo, bolnim otrokom večkrat kontrolirala krvno sliko kot ostali- je bila za svojo skrbnost kaznovana z nižjo osebno oceno, ker je zaštrlela iz povprečja. Tako, da boste vedeli, da morate bentiti tudi čez državo in njene neživljenjske, grabežljive predpise, kadar imate občutek, da zdravniku ni mar za vas.

V raziskavi o revščini zaposlenih iz leta 2009 pa do danes, se je marsikaj spremenilo. Danes se, žal, zvišuje odstotek revežev med tistimi, ki so zaposleni za polni delovni čas. Zakaj? Zato, ker zelo veliko, oziroma vedno več ljudi prejema minimalno plačo. Tako se dogaja, da niti dve plači ne zadoščata za preživetje družine, ker so dohodki tako nizki. Slovenci imamo v javni upravi žakelj brez dna, ki ga držijo v rokah uradniki, ki v trenutku, ko sedejo na stol v državni upravi, pozabijo na realni svet, ki se odvija pod njihovimi okni. Še dobro, da država zgledno skrbi vsaj za emigrante:»Omara za pomivalno korito 90x84x58, dno omare vsebuje plastično zaščito proti izlivu vode, ohišje sestavljeno iz oplemenite iverice d. 18 mm, robljene vse  4 strani z ABS nalimkom 1mm, ličnice min. deb. 20 mm, oplemenitene z melaminsko folijo, vertikalno zaokrožene posforming rad. 2 mm, horizontalno robljeno z ABS 1 mm, vrata z mehkim zapiranjem (spone z zapiralno avtomatiko), kovinski ALU ročaj.« Seznam komforta pa je še veliko daljši… Izposodila sem si ga zgolj zato, da ne bo kdo od vas, spoštovani, še kdaj nasedel floskulam politikov, ko bodo trobezljali, kako radi vas imajo!

Se še spomnite afere izpred nekaj dni, ko je šolsko ministrstvo dekanjo mariborske fakultete za zdravstvene vede Majdo Pajnkihar spoznalo za krivo 395 prekrškov in jo krepko udarilo po žepu.

Zakaj že?

Ker je v svojem podpisu poslovenila znanstveni naziv, ki si ga je pridobila na univerzi v Manchestru. Malo za šalo, malo zares: si predstavljate, da bi te-isto ministrstvo na podoben način oglobilo tudi (pre)številne nazive, ki so si jih različni doktorji znanosti pridobili na priznanih fakultetah širom po bivši Jugi?!

Minulo sredo zvečer, v Odmevih, so gostili predsednico ZPM Ljubljana-Moste Polje. Do tega dne sem bila sveto prepričana, da dobrodelnost pomeni pač- dobrodelnost. Da vse, kar ljudje darujemo, nakažemo, podarimo, itd….gre v enakem znesku do uporabnika. Poslej se bom vsakič boleče zavedala, da tisti, ki pomagajo, za svoje potrebe vzamejo najmanj 6%.

Pa bi ta procent, ki ni majhen, še prežvečila, če v dotičnih Odmevih ne bi bilo povedano, da pa tisti, ki nič ne računajo za stroške,tisti, ki delajo zastonj, ”niso verodostojni, niso kredibilni”.

Ta izjava me pa JE vrgla iz tira!

Namreč: že osem let sem predsednica OZRK v Škofji loki in v tem času smo imeli kar nekaj dobrodelnih akcij, tudi dobrodelnih koncertov. Nekateri, ki smo jim pomagali, so tudi moji FB prijatelji.

Denar, ki so ga donirali posamezniki ali podjetja, smo zmeraj- do zadnjega centa- dali naprej tistemu, kateremu je bil namenjen.

V sredo zvečer pa izvem, da smo zaradi takšnega načina dobrodelnosti neverodostojni, da nismo zaupanja vredni.

Prizadelo me je v dno srca.

Še namig: ko boste naslednjič segli v denarnico za dober namen, se najprej prepričajte, koliko bodo tisti, ki denar zbirajo, vzeli za pokritje lastnih stroškov.

Ne bodite zato, ker ste Slovenci, še bolj naivni, kot ste!

Brez naslova

 

 

Govorec, Martin Premk je dejal, (upam, da je vedel, kaj govori ) da partizani ne potrebujejo nobene sprave…

jaz pa dodajam: ”Če je – po drugi strani – resnica o Dražgošah – hipotetično- lahko tudi takšna, kot jo je izpovedal Janez Kavčič, ni bolj izrojenega, kot plesati na kraju, kjer se je s partizansko pomočjo po nepotrebnem  pobilo cel kup ljudi.”

*

Medtem ko so Slovenci v soboto uživali ob mariborski Zlati lisici in spremljal športno slovo Tine Maze, ter –to je treba dodati – z nelagodjem gledali politike, ki so si poskušali nabirati politične točke ob njeni slavi, so bile razmere na ljubljanski urgenci ponovno katastrofalne- pravi obraz slovenske krute realnosti. Pacientov je bilo zaradi gripe in ostalih prehladnih obolenj nadpovprečno veliko, prostih bolniških postelj je spet zmanjkalo, bolniki pa so bili prisiljeni čakati na mrzlih hodnikih, kjer je bila temperatura komaj 15 stopinj!

Ob vsem, kar se dogaja v zdravstvu, človek nehote pomisli, da zdravstvena ministrica- skupaj s premierjem, v ”zavetju toplega kabineta” sado-mazo uživa ob misli, da bolniki tudi po zaslugi totalno nesposobnih politikov- trpijo. Podobno kot v Venezueli, ki jo po božje častijo prenekateri čudaki iz naših (mojih) krajev.

Ministrica v svoji pasivnosti – so razlogi zanjo naklepni ali plod nesposobnosti,  sploh ni pomembno, tukaj so! – zgolj čaka, da se poleže prah, da pride v deželico cvetoča pomlad, ko bo slepemu in gluhemu ljudstvu ponovno kvasila o ničelni toleranci do anomalij, korupcije in klientelizma?! Ljudstvo bo, kot po navadi, pomirjeno šlo na en pir, ter vzklikalo, smo vedeli, da nas čuva Tito, živela bandiera rossa, zgodilo se ne bo nič, pacienti pa bodo še zmeraj crkavali na neogrevanih stranskih hodnikih.

*

Med Dražgošami, kaosom v zdravstvu in udrihanjem po Tini Maze je kar nekaj stičnih slučajnosti. Če ne slučajnosti- pa zakoreninjenih trendov v razmišljanju in vrednotah.

Če (in ko) se bodo Slovenci – že kdaj – zaradi nevoščljivosti, privoščljivosti, oholosti, nadutosti….zaradi metanja polen pod noge, zaradi kopanja jam drugim…..itd….med seboj požrli – prisežem – niti s prstom ne bom mignila, da bi komurkoli pomagala.

Ne vem, kdaj in kdo nam je do te mere opral možgane, da smo prepričani, da mora tisti, ki s trdim delom malo več zasluži, ta zaslužek prej ali slej po socialistično deliti z onimi, ki nimajo nič.

Ne razumemo, da tiči boljša in lepša prihodnost v novih delovnih mestih in ne, kdo nam bo kaj šenkal. Uspešno gospodarstvo bi moralo biti prioriteta, kar bi cenili, spoštovali in postavljali na piedestal!

Tudi takrat, ko se izbira ”osebnost leta 2017”!

Države, žal, ne bodo rešili dobrotniki, temveč uspešni in drzni podjetniki, ki bodo zaposlovali nezaposlene!

V deželi lumpenproletariata in sanj o ”univerzalnem dodatku” raje ustvarjamo klimo za bohotenje nevoščljivosti, saj nevoščljivci, ki ne morejo prežvečiti uspehov Tine Maze, rastejo kot gobe po dežju. Žal je med njimi tudi veliko t. i. kristjanov.

Pa Tina ni edina tarča.

Neznanci (?) so že tretjič razdejali Pipistrelovo halo v Gorici…Mojemu znancu, uspešnemu podjetniku, ki je do tega uspeha prišel sam, so z žebljem zaznamovali njegov avtomobil, češ, da boš vedel, da te opazujemo…..Ko je bil objavljen intervju s prijateljico Ljerko na Siolovi strani, so bili nekateri komentarji pod člankom več kot ostudni. Svoj gnus so stresali nanjo zato, ker živi v malo večjem stanovanju. ..Pa da ne omenjam pritlehne, zlobne in foušije polne debate ob prodaji mačka Toma. Pa nenehnih javnih pozivov poslovno uspešnim, ki več zaslužijo, s kom vse bi morali ta zaslužek deliti. Kakšne ničeve besedne orgije se spletajo okoli ddr. Klemna Jakliča, ki v slovensko zatohlost želi prinesti več širine duha in pravičnosti!

Saj ni čudno, da vsak, ki ima kakšen evro več, beži na Ciper in drugam. Če ga ne okrade enako misleča država, ga z besedami linčajo državljani….

Mejdun.

Neštetokrat sem že zapisala, da bolj kot tonemo proti dnu,  bolj cenim, spoštujem, malodane obožujem, drugačne, smele in drzne posameznike, ki se znajo izluščiti iz jamrajoče množice, pri tem vztrajajo in ne dovolijo, da jim okolje, ki prisega na uravnilovko, upogne hrbtenice. Še toliko bolj jih cenim, ker se ves čas zavedam, da jih je preveč, ki komaj čakajo na kak njihov spodrsljaj, da lahko s kavča zlivajo gnojnico.

Izjava za Bob leta Iva Boscarola je postala zimzelenček: »Slovenci lažje oproščamo lopovščino kot pa uspeh, morda tudi zaradi tega, ker imamo nekaj tihotapskega v genih od Martina Krpana naprej. Dejstvo pa je, da Slovenci oprostijo vse, le uspeha ne!”.

Milo se mi stori, ko se ozrem po Hrvaški, kjer imajo domovino za svetinjo  in svoje prihodnosti ne gradijo na dediščini revolucije, niti ne zavezanosti jugonastalgiji ali na zahtevah že zdavnaj preživetega lumpenproletariata.

Slovenci smo zaradi slednjega že na repu EU, bomo zdaj zdaj pristali tudi na repu Balkana?

..Slovenec sem. Moram biti tiho, ker drugi to pričakujejo od mene. Ne smem se pritoževati, kajti drugim gre še slabše v življenju. Predvsem pa moram narediti tisto, kar ”oni” želijo in ukažejo. Da jih ne razočaram, saj so me v šoli naučili, da imajo ”oni” zmeraj prav in da se jim ne sme upirati….

Ob koncu iztekajočega leta so v naši vasi (približno) dokončali prvo krožišče. Mejdun, kako smo ga bili veseli! Nihče od nas pa ni slutil, da bomo dobili nekaj, kar ne bo ne tič ne miš. Prav zabavno je bilo tik pred koncem leta 2016, ko je Bine, eden od sosedov, na sredini le-tega hotel postaviti smrekico.

”Ne bo šlo,”so mu dopovedovali, ”ker to krožišče ni točno takšno, kot so krožišča. Prilagojeno je vašim vaškim razmeram.”

In tudi zato je moral Bine smrekico z vseh strani obdati z varnostnimi trikotniki. Ker krožišče pač ni krožišče ampak rataunk.

Včeraj (3.01.2017) sva se tam mimo sprehodili z vnukinjo. Hitro sem ugotovila, da je t.i. krožišče smrtno nevarno zlasti za pešce. Avtomobili – v tistem času so ga prečili trije – krožišča sploh niso uporabljali, ampak so ga prevozili po domače, po levi. Ko bo Bine podrl smrečico pa jo bodo snete sekire verjetno spičile kar počez proti Čevljarski ali kaj? Za nameček sem ugotovila, da se s Čevljarske na Dobračevsko sploh ne da priti, ne da bi kršila CPP! Na ulici Pod griči je prehod za pešce, a kaj, ko pridem na drugo stran mostu- tam ga pa ni! Kadar bo vrlim policistom ukazano, naj še dodatno napolnijo proračun, bodo, če bodo na tem mestu kaznovali pešce, hitro izpolnili dnevni plan.

ZAKAJ TO PIŠEM? Zato, ker me to krožišče, takšno kot je, močno spominja na Slovenijo. Imamo državo, ki bi bila rada evropska, pa to še zdaleč ni. Je le nekaj, brez repa in glave, prilagojeno skupinam državljanov, ki se – kljub temu, da smo že več kot 25 let samostojni – še zmeraj držijo svojih preteklih navad.

Novela zakona o tujcih je obstala v vladnem postopku. Verjetno čakamo, tako kot je že v naši navadi, da se bo tudi pri nas zgodilo nekaj podobno hudega kot v Kolnu, Berlinu ali Nici, pa bomo šele takrat ukrepali?

Javni sektor si je tudi v letu 2016 zelo domiselno in tudi zelo dobro postlal. Tik pred novim letom so nas presenetili še filharmoniki. Komu verjeti? Njim ali njihovemu direktorju? Predlagam, da tudi onui naredijo podobno kot dunajski filharmoniki: sami naj skrbijo za špile, za promocijo, odpustijo vse, ter obdržijo le eno tajnico. Morda jim bo ”dunajski” način preživetja bolj odgovarjal kot ”naš”.

Ena poštena metla bi se morala najti tudi za slovensko zdravstvo. Tako kot znajo oni metati z lopato denar skozi okno, ga ne zna nihče! Takole pravi eden od pacientov:”Lani februarja sem si poškodoval koleno, a so me najprej pustili tri tedne z besedami, da bo minilo. Ker ni bilo bolje, so me pod ‘hitro’ poslali na magnetno resonanco, a bi jo imel šele v maju. Šest mesecev mi je zavarovalnica povsem brez potrebe plačevala bolniško!Če bi se obnašali racionalno, bi s tem, ko bi postopek zdravljenja pospešili, prihranili za vsaj štiri artroskopije.” Le-to si je dotični pacient plačal v Zagrebu na lastne stroške, ker si je pač želel, da se čim prej vrne v službo.

Tudi zaradi nesposobnežev, ki se množijo kot morski prašički in ob žalostnem dejstvu, da smo iz države nagnali več kot 150 doktorjev znanosti, smo v letu 2016 ne le stopicali na mestu- krepko smo v primerjavi z Vzhodno Evropo – tudi nazadovali. Žal pa se vedno bolj oklepamo ideologije, ki je drugod po svetu- v vzhodni Evropi pa sploh- že zdavnaj končala na smetišču zgodovine.

V rubriko ”saj ni res- pa je”, lahko uvrstimo tudi zgodbo o nekem skladiščniku UKC-ja, ki ga je tako imenovana zdravstvena mafija žrtvovala zaradi višjih interesov. V tem primeru kot v tudi v primeru ”izgubljenih oporok” so nadzorniki zatrdili, da niso ”nič vedeli”. Mar niso takšne trditve enake, kot če bi zaprisežen nekadilec izjavil, da ”nič ne voha”, če bi zraven njega nekdo pokadil škatlico cigaret?

Lani je ponovno prišla v ospredje zgodba Martina Uhernika, ki so ga nedolžnega obsodili za umor Jakoba Luzarja. Takole je dejal:”Pozabil ne bom nikoli. Nikoli!” Zelo prav ima: če pozabljamo, smo kot osel, ki gre večkrat na led.

Viktor Kozlevčar, inštruktor vožnje, trdi, da smo Slovenci izgubili najosnovnejše manire. ”Veliko breme jim je že reči dober dan in nasvidenje.” Hmja, hmja, kaj pa, če se moti? Mar ne živimo v državi, z najbolj etičnim predsednikom in najbolj moralno vlado?! Sploh pa se verjetno moti zato, ker ima Slovenija dvakrat več družboslovcev – bodoče inteligence, kot jih imajo druge države po Evropi, haha!

Leto 2016 so zaznamovali tudi zanimive debate o tem, je prav, da ženske plačujejo za kontracepcijske tablete ali ne. Mnogi komentarji, ki so bili ”za”, so bojda mejili že na sovražni govor.

Mičkeno me je presenetila Mariborčanka Katarina Goričan Pokrivač, ki že vrsto let pomaga družinam in posameznikom v stiski. Drznila si je reči:”Obstajajo tudi pretkani revni in ubogi.” Bala sem se, da jo bodo zaradi povedanega pribili na križ, pa je niso.

Govorilo se je tudi, da bodo Martina Krpana umaknili iz šolskih učbenikov. Ker je v njem preveč sovražnega govora.

…..…….Brdavs visoko vzdigne meč, da bi že o prvem odsekal sovražniku glavo; ali ta mu urno podstavi svoj kij, da se meč globoko zadere v mehko lipovino; in preden ga velikan more izdreti, odjaha Krpan z male kobilice, potegne Brdavsa na tla, pa ga položi, kakor bi otroka v zibel deval, ter mu stopi za vrat in reče: “No, zdaj pa le hitro izmoli en očenašek ali dva in pa svojih grehov se malo pokesaj; izpovedal se ne boš več, nimam časa dolgo odlašati, mudi se mi domov za peč; znaj, da komaj čakam, da bi zopet slišal zvon, ki poje na Vrhu pri Sveti Trojici….

Se še spomnite, kako je v izolski bolnišnici nek norec ustrelil svojega zdravnika in dva policista? Še danes me stresa mraz! Na meji norosti pa je bilo, ko je koprski sodnik zavrnil zahtevo policije po hišni preiskavi stanovanja izolskega morilca  z izgovorom, da je dotični že pokojni! Hm…prav rada bi vedela, česa se je bal, da bi se pri preiskavi odkrilo!

V letu 2016 se je veliko govorilo tudi o ministrici Kopač Mrakovi. Vseh tragikomičnih smešnic ne gre pogrevati, saj si jo bomo najbolj zapomnili po tem, da je imela prste vmes, ko se je ugrabilo in potem tudi skrilo koroška dečka. Kam in zakaj- živ bog še danes ne ve.

Še dobro, da je v mesecu ljubezni spolno življenje človeške ribice Sloveniji prineslo svetovno slavo, saj je sex človeške ribice postal  svetovni fenomen. Žal pa se je slovenski turizem v svoji promociji do nje obnašal kot do zadnje pastorke: Slovenska turistična zveza ga ni omenjala niti na svoji spletni strani.

Še eno izjavo sem si zabeležila.  Mitja Okorn, filmski režiser: »Hvala za vse zavrnitve, sicer danes ne bi bil tam, kjer sem.«

Lanskega januarja je v reviji The Banker Dr. Mramor postal najboljši finančni minister Evrope v letu 2016. Vsaj nekdo se je našel, ki ceni njegove dodatke pri plači na fakulteti za t.i. ”stalno pripravljenost”, so nekateri to nagrado pokomentirali.

Slavni britanski vedeževalec Craig Hamilton-Parker je  lani- med drugim-na spletnem dnevniku objavil, da se bo Donald Trump zaradi bolezni odpovedal bitki za ameriškega predsednika, nadaljevala pa jo bosta Jeb Bush in Hillary Clinton. Zmagali bodo republikanci.

Toliko za tiste, ki verjamejo šlogaricam.

V letu 2016 se je obilo norčevalo iz nacionalne zavesti, prilaščalo se je čas osamosvajanja, ljubiti domovino je bilo marsikdaj označeno kot sovražni govor. Med prvorazrednimi in drugorazrednimi se je prepad še povečal. Preveč je – zlasti mladih – ki verjamejo, da je Tito največja zgodovinska osebnost, pomembna tudi za Slovence.

Obilo se me je – s strani tistih, ki so pustili meje odprte – prepričevalo, da se bo ”žal, na nasilje potrebno navaditi…”

Da bi vas vrag pocitral! Ne bom se!

V medijih se je obilo lagalo, pol-laž ali pol-resnica je prevladovala tudi tam, kjer ne bi smelo biti nobene sledi po rumenem.

Žal smo državljani za marsikaj, kar se nam je zgodilo, sami krivi. Postali smo miselno leni, vdani v usodo, brez vizije. ”Saj se nič ne splača!” pa je moto, ki se ga držimo kot pijanec plota. Po socialnih omrežjih se jezimo, ker nam otroke šemijo v pionirske rutke in kape, nihče pa nima jajc, da bi stopil do ravnatelja in mu povedal, da se njegovega otroka pač ne bo izrabljalo v tovrstno ponigljavo propagando.

Barabe so posvinjale kapelico na Šmarni. Namesto da bi javkali in stokali, bi morali narediti odmevno akcijo, ki bi jo slišali od Antarktike do Južne Afrike. Sto tisoč Slovencev z vedri v roki na Šmarni gori!

Pretreslo me je, ko je Lovro Šturm govoril o tajni zakonodaji. Če bi bili Slovenci takšni, kot nismo, bi država niti v sanjah ne pomislila na tovrstne izrojenosti, moj sosed- minister za pravosodje pa prav tako ne.

Včeraj je bil v oddaji Preverjeno zanimiv, malodane šokanten prispevek o lažnih novicah. Mnogi so danes (sreda) bentili po omrežjih, češ, kaj si nekateri dovolijo.

Ja, dragi moji, nergate zato, ker se ne pogledate v lastno ogledalo. Za koliko tega, kar dnevno slišite ali berete že več kot 70 let v t. i. ”resnih in merodajnih” slovenskih medijih, bi človek z malo soli v glavi in z zdravo kmečko pametjo sploh lahko dal roko v ogenj?!

vesel božič!

fotografija s spleta
Božič, kot že morda sami veste, izreka odločilno besedo o človeku, ki je ljubljen, svoboden in sposoben iti proti dobremu. Ta beseda upanja se skriva v vseh voščilih, ki si jih izmenjamo, in je smisel vseh darov, ki si jih podarimo. Želja, ki si v teh dneh izmenjujejo lastnike, je nešteto.

A pogosto – če z njih odstranimo blišč, spoznamo, da nam manjka le pridnih rok in zdrave kmečke pameti, pa bi se skrite želje hitreje in bolj odločno udejanjale.

Manj, ko se bo verjelo ”ezoteričnim rešiteljem naše duše”, več moči nam bo ostalo, da se bomo sami- z lastnimi rokami vnovič dvignili na noge. Zato vam polagam na srce: ne nasedajte tistim, ki vam prodajajo ”deset korakov do sreče”. Stran vržen denar! Lepo bi tudi bilo, če bi ves čas imeli pred očmi: tisti, ki nas je še včeraj tepel in maltretiral, ne more biti naš rešitelj, četudi nam obljublja nebesa na zemlji.

Ko je rekel Bog ”vstani in hodi”, tega ni mislil dobesedno, temveč je želel spodbuditi vse tiste, ki nenehno ”čakajo”, da sami vzamejo svojo usodo v roke!

Življenje je sestavljeno iz vzponov in padcev, iz sonca med oblaki in ošpičenih prekelj, ki letijo izpod neba. Zato je treba kdaj tudi malo potrpeti, stisniti zobe in narediti vse- tudi nemogoče, da se izkopljemo iz težav.

Pogosto mi je žal, da je le december tisti mesec, ko glasno, ne da bi nam bilo nerodno, želimo deliti dobroto. Naj se ta mesec razpotegne čez vse leto!

Sreče nam ne prinesejo všečki, niti je ne kupimo v trgovini. Sreča nima čisto nič opraviti s celofanom- zgolj z našim srcem in dušo. Lepo bi bilo, če v tem adventnem času več odpuščamo, a lepo prosim – nikar ne smemo tudi pozabiti, ker se zgodovina zaradi človekove brezbrižnosti, naivnosti in pišmeuhovstva strašno rada ponavlja! Je pa konec decembra tako ali drugače vedno pravljičen.

Žal opažam, da državljani tudi na današnji dan, ko praznujemo dan samostojnosti in enotnosti obilno pljuvajo po obličju domovine. Če bi večkrat pljunili v roke kot na tla, bi bilo drugače.

Kljub preštevilnim enim in istim božičnim filmom (zlati ste, da Dolino miru vrtite prav na Dan samostojnosti. Vem, da ste žleht, a da ste toliko…?!?), s katerimi leni in nedomiselni uredniki zapolnjujejo tv- programe, pa se zdi, da sta Božič in plebiscit, dve stvari, ki jih Slovenci ne znamo dovolj ceniti. Pri praznovanju božiča je danes v ospredju vse, samo na pravo sporočilnost tega velikega krščanskega praznika iz leta v leto bolj pozabljamo. S potrošništvom- ob pomoči Rudolfa in Božička pa še dodatno peremo možgane velikim in malo manjšim otrokom.

Ugrabljen postaja tudi 26. december, dan, ko so leta 1990  slovesno razglasili izide plebscita. Za samostojno in neodvisno državo je glasovalo 1.289.369 volilnih upravičencev ali 88,5 odstotka volivcev. To je bil izjemen dan, ko se je prvič po letih represivnega enopartijskega sistema slovenski narod odločil demokratično. Žal se danes, po 26 letih zdi, da postaja manjšina okoli 10 odstotkov ‘petokolonašev’, ki so glasovali ”proti” – vedno močnejša. Simboli in tudi razmišljanja ter sprevržene ideje prejšnje države v javnosti niso več redkost – srečujemo jih na vsakem koraku. In kar je najbolj žalostno: te anomalije več kot toliko ne motijo niti 88,5 odstotka državljanov, ki so glasovali ”za”. Podobnost s S. Korejo, kjer verjamejo, da je Kim Jong-Il izumil hamburger, neporočena ženska pa ne more zanositi, ni zlonamerna, niti naključna!

Še na eno zlo moram omeniti, ker ne bi bilo prav, da bi čezenj pokrivali praznični- božični celofan.

To pa je bila vožnja smrti v ponedeljek zvečer sredi božičnega sejma v Berlinu. Izprijeno barbarstvo je bilo grozljivo in neodpustljivo, vseeno pa ne bi smeli pozabiti, da so maroški obveščevalci nemške kolege že septembra in oktobra opozorili, da bi lahko 24-letni Tunizijec Anis Amri pripravljal teroristični napad.

Za kakšen mimobežni trenutek se namreč zdi, da tisti, ki bi morali ukrepati, sedijo in brezbrižno čakajo. Kot bi imeli zvezane roke ali pa bi bili plačani zato, da jim je vseeno.

Naključje je že skozi vso človeško zgodovino temelj njenega razvoja. Lahko pa tudi temelj njenega propada.

Izbira je naša.

Pa srečno

Prekletstvo uspešnih

fotka je poguglana

Moti jih ddr. Klemen Jaklič,

moti jih Tina Maze,

motil jih je dr. Jože Pučnik, dr Ljubo Sirc.

Tina je kronski dokaz, da je z moralnimi vrednotami nas, Slovencev, nekaj hudo narobe. Že 20 let nam pred očmi kradejo državo- pa ne desettisoče_ milijarde! – pa ne trznemo z očesom. A tisti trenutek, ko nekdo od nas, da vedeti, da se ceni, da ima ta ”cena” tudi neko vrednost”, takrat pa znorimo.

Kot pijanci za šankom (v vinu je pač resnica?) se razkrijemo, da ne prenesemo nadpovprečja, da smo ”kot rojeni” za ”uravnilovke” ljubljenega komunističnega režima, ki ni dovoljeval nikomur, da bi zaštrlel iz povprečja, če- seveda- ni bilo to v interesu pokvarjene oblasti.

Zaradi afere Tina Maze in 90.000 bolje razumem ”udbo” in špeckahle. Bolje razumem tiste, ki kot nori brskajo po kantah za smeti za računi, jih fotkajo pošiljajo na durs, računajoč, da pa jim bo morda le uspelo, da bodo koga zajebali.

Bolje razumem, zakaj se uspešni ljudje selijo v tujino. Bolje razumem, zakaj ljudstvo meni, da morajo biti umetniki- če so kaj vredni- kot ”ivani cankarji”. Bolje razumem podjetnike, ki so poslovno uspešni, pa se o tem bojijo spregovoriti na glas. Bolje razumem nepregledne množice državljanov, ki se raje spremenijo v ”sivo miško”, da se ja ne bi komu zamerili.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj, na primer, dobivajo literarne nagrade v glavnem dela z izrazito negativnimi literarnimi junaki? Recimo tista, ki opisujejo luzerje, pijance, brezdelneže, zblojence, ženske brez hrbtenice….?

Zato vendar, da bi tudi na takšen, zelo podmukli način propagirali vzorce, po katerih nas silijo, da moramo živeti. Kar je v Sloveniji ”negativno”- to je ocenjeno odlično, to se znajde na prvih straneh medijev, kar je pozitivno ni nič vredno- so ”ameriške žajfnice” ali pa stand up komedije za neumno rajo.

Ste se že kdaj vprašali, zakaj televizije leto za letom furajo kmetije na tisoč in en način? Niste? Poglejte se v ogledalo. Osel vam bo pomahal v pozdrav!

Pred dnevi sem v nekem časopisu brala članek o družini, ki že vrsto let živi v stanovanju, v katerem zamaka, po stenah pa se pojavlja tudi plesen. Spet drugi članek nas sili k sočutju do zakonskega para, ki prav tako živi v občinskem stanovanju. Pred dvema letoma je v stranišču počila školjka in ker se občina ne zgane, da bi jo zamenjala, lulata in kakata v vedro.

Samo dan ali dva potrebujemo, da bo zapadel sneg in takrat se bo usulo na komunalo, če ne bodo pravočasno očistili pločnikov pred vhodnimi vrati posameznih hiš.

Na drugi strani Slovenije imamo redke posameznike podobne Tini. Ki si drznejo, upajo in ki naredijo vse, da premikajo lastne meje. In to kljub metanju polen pod noge, kar je že vrsto let- poleg kronične nevoščljivosti- slovenska paradna disciplina.

Logično je, da je Tina Maze ponosna na svoje uspehe, ki jih ni dobila pri koritu, niti ji jih niso podelili palamuhi v parlamentu.

Dejstvo je, da ima vsak uspešen posameznik, tudi družba, tudi podjetje, določeno ceno.  Vsaj v svetu je tako. Le v Sloveniji je drugače. Pri nas je takšnega treba dotolči.

Mene osebno Tina- četudi pravijo, da je zasebno naporna- navdušuje. Želim ji biti podobna, tudi uspešna, pa magari le pri pridelovanju motovilca ali peteršilja.

Svet tistih, ki čakajo, da bo kdo kaj naredil namesto njih, svet tistih, ki jamrajo, da se nič ne da narediti, svet tistih, ki dobivajo čir na želodcu od foušije- to ni moj svet.

Prav tako ni moj svet tisti, v katerem po medijih pišejo ganljiva pisma o tem, na kakšen koristen način bi oni lahko porabili Tinine honorarje.

Zakaj jih ni motilo, ko so si znani politiki delili honorarje, ki si jih ne bi smeli? Zakaj tudi takrat niso zahtevali procent zase?!

So skočili v zrak, ko je znani boksar izjavil:” Nisem milijonar, sem milijarder!”….pa kot je znano, teh milijonov ni delil z nikomur?! Ob misli, da so bili te-isti tiho- in so še, ko se na debelo krade in meče denar skozi okno, me sploh popade jeza.

Vseeno me- sem pač radovedna- zanima, zakaj, za vraga, se spotikajo ravno ob Tino? Morda zato, ker ni čisto ”naša”?! Če to drži, se Bog usmili Prevcev! Kaj šele bo, ko bo njih zapustila sreča!

Veliko lepše nam bo- zlasti v tem predprazničnem času- če se bomo veselili zmag in uspehov sočloveka. Kateregakoli. Levega, desnega, zelenega.

Sploh pa- če bomo ob uspehu tistih,  s katerimi živimo, tudi sami našli lasten navdih, lastno priložnost.

 

 

 

 

Kadar rečem, da uporabljam zdravo kmečko pamet, ko razmišljam o tem in onem, se mi prizanesljivo nasmehnejo:”Počakaj malo, ne bo trajalo dolgo, ko bodo tisti, ki jo bodo uporabljali, šli sedet!”

 

Ne tako dolgo nazaj sem bila na nekem prednovoletnem praznovanju. Tam prisotni sošolci, nekakšna smetana javnega življenja so bili prava paša za oči. ”Ali zdaj razumeš, zakaj je v naši državi še zmeraj tako kot je?” me vpraša prijateljica, ki me je vzela s seboj. Prikimala sem. Tudi meni se je videlo nemogoče, da se za šankom družno trepljata po ramenih tisti, ki bi moral nadzirati in oni, ki bi moral biti nadziran. Vsaka šola človeka nekaj nauči in ta, že omenjena je pripomogla k temu, da bolje razumem globino mafijske hobotnice – zažrte v malodane vsako poro naše družbe.

Doc. dr. Andraž Teršek je dejal, da se bo morda zelo kmalu nekomu totalno in do konca utrgalo zaradi razčlovečenega, pozverinjenega in nadbedaškega birokratskega nasilja brez moralne vesti in elementarnega človeškega sramu. To je izjavil ob prispevku na POP-u, kjer so prikazali, kako naši uradniki s svojimi nemogočimi obrazci in ravnanji držijo za vrat običajnega malega državljana. Tistega, ki se je, žal, tudi po stopnji funkcionalne nepismenosti- za povrh znašel na samem repu svetovne lestvice.

Se res marsikaj dogaja kar tako- da imajo uradniki pač delo? Po zdravi kmečki pameti bi jih moralo biti v dobi računalnikov pol manj kot nekoč, je pa ravno obratno!

Da o zdravi kmečki pameti v naši družbi ni ne duha ne sluga, piše tudi nek uporabnik CSD-jevih uslug, citiram:” Prideš na CSD in takoj za vsako stvar zahtevajo razna potrdila. Greš v svojo firmo po potrdilo, greš na banko po potrdilo in nato neseš na CSD, kjer ta potrdila preko računalnikov preverijo. Za kaj za božjo klobaso potem potrebujejo potrdila, če lahko preverijo vse preko računalnika le v vpisom davčne številke?”

Ker dotični PRISPEVEKna televiziji verjetno ni ušel niti vam, me pa zanima, ste se ob gledanju morebiti vprašali, čemu in zakaj je bila ta kost sploh vržena, če ni bilo tudi epiloga. Kakšno je to “raziskovalno” novinarstvo, če ne gredo do vira tovrstnih trapastih obrazcev?

Če niste poslušali le z enim ušesom, so vam vsaj ob zgodbi o vejici peteršilja stali lasje pokonci! Brez težav ste lahko spoznali, kako lahko ”moralna in etična” država z lahkoto kaznuje malega človeka, ”naših” prijateljev- morebitnih sošolcev pa nikoli. Četudi so zatavšali vso državo!

Berem tudi, da je predsednik vlade v odgovoru na poslansko vprašanje Luke Mesca v zvezi s prodaj Heliosa dejal takole:”…In zagotovo, če se bo izkazalo, da je treba v neko podjetje poslati policijo oziroma preiskovalne organe, inšpektorje, to bomo naredili in to smo tudi že velikokrat naredili…”

Izjava je, tako pravijo, nepojmljiva, zato ker je predsednik javno priznal, da ta vlada in on sam/?/zlorabljata zakon in policiji naročata, v katero podjetje naj gre in kaj naj naredi.

Ste se ustrašili takšnih besed? Bolje, da ne rečete nič. Za vsak slučaj.

Zakaj je šla rakom žvižgat vsa etika in morala, ki smo jo imeli na začetku mandata te vlade polna usta? Je tako, kot je tudi zato, ker status quo pač paše eliti, ki na različnih obletnicah skupaj pije za šankom. In se, seveda, brani, da bi bili beograjski udbovski arhivi na voljo tudi slovenskim državljanom. Mejdun.

Slovenija- pa ne le v primeru sošolcev, ki vkup držijo, razbohotene administracije in na smrt bolnega zdravstva spominja na zakon trpinčene ženske.

Leta in desetletja prenaša maltretiranja in nasilje, a ko dobi priložnost, da se nasilneža reši- si izbere ne le podobnega- celo še hujšega.

PS

V prihodnje bodite previdni, ne le zaradi poledice- tudi sicer: država namreč brska po vaših internetnih profilih!

http://www.zurnal24.si/inspektorji-brskajo-po-vasih-profilih-clanek-282553

 

 

 

 

 

 

http://jutri-2052.blogspot.si/

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je – od izida (2014) do danes- najbolj priljubljena knjiga v Sloveniji in z 18 dotisi tudi najbolj brana.

Bila sem prva, ki je v slovenskem prostoru – sicer na poljuden način – raziskala spolne navade prednikov, ki so živeli v prvi polovici 20. stoletja. Te navade so nam bile do zdaj tuje, nismo jih poznali.

Zgodbe, ki jih bralci najdejo v knjigi, nisem iskala, ampak so one poiskale mene.

Zakaj?

Odraščala sem v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so starši pri vzgoji pogosto raje uporabljali palico kot objeme. O spolnosti se doma nismo nikoli pogovarjali.

Bila je tabu tema. Mama nas je prepričevala, da so vsakršni odnosi z moškim pred poroko – grešni. Trdila je tudi, da mora ženska med spolnim odnosom ”malo potrpeti”, da lahko moški opravi svojo ”pravico in dolžnost”.

Takšnim besedam nisem verjela! Z vso vnemo in strastjo sem se lotila raziskovanj, a šele potem, ko sem odrasla in kot novinarka začela delati na radiu! Zanimanje za življenje ”nekoč”, je postalo moja velika strast!

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je že kmalu po izidu dodobra pretresla bralstvo. Četudi sem jo izdala v samozaložbi, je glas o njej, ki se je širil ”od ust do ust”, dosegel malodane vsakega Slovenca.

To je za Slovenijo izjemen podatek!

Danes lahko z gotovostjo trdim, da tiste, ki še niso slišali zanjo, preštejem na prste ene roke.

Knjiga, ki je prva te vrste na Slovenskem, pa menda tudi v evropskem prostoru nekdanje Avstro-Ogrske, preko osebnih pričevanj več kot 1600 žensk, ki so bile v času intervjuja starejše od 80 let, odkriva, kakšni so bili intimni in siceršnji odnosi med našimi predniki. Kakšen je bil odnos do otrok, med snaho in taščo, med hlapci in deklami…

Obenem pa knjiga zdravi travme, ker so se med generacijami prav zaradi podobne in zelo zgrešene vzgoje, kot je bila moja, boleči vzorci prenašali iz roda v rod.

Srce me boli ob misli, da smo zaradi lažnega sramu, ki ga Slovenci (Evropejci) v odnosu do spolnosti skrbno negujemo še danes, izpustili iz rok ogromno podobnih zgodb, iz katerih bi se lahko učili, predvsem pa razumeli, zakaj smo danes takšni, kot smo.

Pravijo, da so si intimne zgodbe v domala vsej Evropi- zlasti v deželah nekdanje Avstro – Ogrske – med seboj zelo podobne. Pravijo tudi, da tudi Evropa kakšne podobne raziskave, kot je moja- nima.

Želim si, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače izdam (o) tudi v jezikih evropskih narodov, saj je imela nekdanja Avstro-Ogrska bolj ali manj podobno zgodovino tudi na tem področju.

Milena Miklavčič

Nekaj utrinkov iz zgodb:

Kristina (1923):”Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli ”rancalo”. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.”

Hilda (1935):”Pri hiši nas je bilo devet otrok. Ata in mama sta bila do nas prijazna. Vsak večer smo najprej molili, potem pa smo ob spremljavi atove harmonike prepevali pozno v noč. Ata je bil veseljak, hodil je od hiše do hiše in krpal ljudem čevlje. Mama pa je bila tista, ki je držala vse štiri vogale pri hiši. Kadar je ata ostal doma, se je ulegel pod hruško in spal. Sem in tja se je prebudil, stopil do kozolca in zaklical proti njivi, kkjer je mama plela z drugimi ženskami:‘Angelca, pridi hitro domov. Potrebujem te!’ To je storil tudi po trikrat na dan. Vsi, ki so pomagali mami pri delu na polju, so se muzati, saj so točno vedeli, zakaj ata mamo tako nujno potrebuje doma. Ko se je mama čez kakšnih pet minut spet vrnila k delu, je bila za spoznanje bolj rdeča v obraz, rekla pa ni nikoli nič. Danes malokdo ve, da je bil v tistem času moški nagon zelo močan. Samo spolno dejanje pa nikoli ni trajalo več kot pet minut. Ženska je morala zmeraj ležati pri miru. Užitka pa ni poznala.”

Berta (1936):”Odraščala sem v revščini. Deset nas je bilo pri hiši, pogosto nismo imeli kaj jesti. Spomladi se nam je pridružil še bratec, ki se ga mama ni prav nič razveselila. Od jutra do večera je hodila v dnino, k sestrični, ki se je omožila na bogato kmetijo. Ob poldne so šle ženske po navadi domov, da so kaj skuhale za družino, ki jih je že nestrpno čakala. Le moji mami se ni nikoli nikamor mudilo. Ko so jo vprašali, zakaj ne, jim je odgovorila:‘Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem…’

Bratec je na zimo, bilo je konec novembra, zmrznil ob odprtem oknu. Še danes pravijo, da je mama nalašč pustila okno odprto. Mogoče je kaj na tem, ne vem. Nikoli se nismo pogovarjali o bratčevi smrti.”

Olga (1955):”Štelo se je, da sem se poročila na napredno kmetijo. Žal ni bilo tako. Že na poročni noči se je nama pridružila tašča in na noben način je vse do jutra nisva mogla spraviti ven iz spalnice. To, da nisva bila niti za pet minut sama, je trajalo več kot tri mesece. Potem je šlo zgrda, a mi je zamerila, da je čez noč postala moja smrtna sovražnica. Ko sem leta 1974 rodila prvega sina, o tem, kako poteka porod, nisem nič vedela. Bila sem prepričana, da bom rodila kar skozi popek. Lahko si mislite, kako me je bilo groza, ko je otrok, ki se je rojeval, ubral povsem drugo pot. Po porodu sem prebrala nekaj knjig, a me je v drugo spet presenetilo: odtekla mi je porodna voda, meni se pa sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo!”

Marko (1943):”Ko sem prišel službovat na župnijo nekje na Koroškem, še ni bilo interneta, zato sem se ob večerih, po maši, ko sem ostal sam, pogosto dolgočasil. Nekoč sem nekaj iskal in sem slučajno odprl eno od krstnih knjig, ki je segala v leto 1916. Našel sem na gosto popisan list, ki ga je v knjigi pustil eden od mojih daljnih predhodnikov. Takratni župnik je zapisal zanimivo zgodbo, ki je govorila o njegovi nečakinji. Bilo je precej nerodno, ker z možem še po šestih letih zakona nista imela otrok. Vaščani so se jima posmehovali, češ, malo bolj podmažita vzmeti v postelji, pa vama bo šlo ”delanje otrok” laže od rok. To sta- naivna, kot sta bila- res storila. Potem šele je bilo smeha! Župniku je pripetljaj prišel na ušesa, odločil se je, da bo v vasi naredil red. Nečakinjo in njenega moža je poklical k sebi v župnišče in jima po najboljših močeh razložil, kako poteka spolni odnos, da zaplodita otroka:‘Žena, ti se ulezi v posteljo, zapri oči in se spodobno pokrij z obleko preko obraza. Potem odroči roki, ker bi bilo greh, da bi se moža po nepotrebnem dotikala. Odroči tudi nogi, a ne preveč. Potem stisni zobe in potrpežljivo počakaj, da bo mož ugasnil luč, spustil hlače in spoštljivo legel nate. Možu polagam na srce, da svojo pravico opravi hitro, da ne bo po nepotrebnem podaljševal ženinega trpljenja. Ko bo končal, se v temi oblecita, ker ne gre, da bi drug drugega gledala na pol slečenega’.

Župnik je čez devet mesecev na list papirja pripisal, da so v nedeljo krstili sina njegove nečakinje, ki se je rodil ”malo tudi z njegovo pomočjo”. Ta zapis je dragocen tudi s sociološko-etnološkega vidika, saj priča, na kakšen način so potekali spolni odnosi v prvi polovici 20. stoletja.”

Urban (1953):”Ko sem urejal babičino zapuščino, sem v njej naletel na zanimivo napravo, na kateri je pisalo ”care free”. V trenutku sem se spomnil, da sta se mama in babica o tej napravici, s katero so si nekoč, pred vojno, ženske izpirale nožnico in se na ta način zavarovale pred nosečnostmi, večkrat pogovarjali. Babici jo je poslala sestrična, ki je živela v Ameriki. Ženske so si jo med seboj tudi izposojale. Dokaz, da je bilo tako, sem našel v enem od pisem. Babici je pisala ena od njenih prijateljic:‘Prosim te, posodi mi care free. V petek pridejo v Ljubljano trgovci iz Bosne. Bom šla tja dol, malo nastavila in kaj zaslužila.’

Silva (1938):”Naš ata je bil trikrat poročen. A vse življenje je bolj ali manj pogosto živel s hčerko iz prvega zakona, z Marinko in imel z njo tudi dva otroka. Vsa vas je vedela za to, z leti se nihče več ni čudil krvoskrunstvu. Ata je imel bratranca, ki je počel podobno. Bil pa je tudi pijanec in nasilnež. Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami:‘Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.’ Tudi moj sodelavec iz tovarne, kjer sem delala skoraj 45 let, je imel očeta, ki je bil velik nasilnež. Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil. Sin pa je vsakokrat, ko je spomladi trosil po njivah gnoj, iz njega skrbno prebiral otroške kosti in jih na skrivaj sežgal. Nekega dne mu je bilo vsega zadosti, prijavil je očeta oblastem. Morilec je potem umrl v zaporu.”

Zgodba o Tinci pripoveduje, da so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec in to med ruvanjem zoba. Usta ji je vleklo na desno stran in zato so se jo snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala za teto in deklo pri bratu, ki je prevzel kmetijo. Živela sta bolj vstran od drugih ljudi in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami,  si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba  ubogati. Šele potem, ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila  in če jo ne bi, vso krvavečo, našli nečaki, bi umrla. Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele na smrtni postelji je svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, ki ji je potem zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo.

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v sobo pod streho. Ponovno je bil župnik tisti, ki je moral odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo župnik vpraša, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle odgovori, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki pa mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda iztegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

Zdenka:”Rodila sem se leta 1947. Mama je imela z menoj vred šest otrok. Kot tajnica uspešnega direktorja je imela veliko zvez in poznanstev. Nekoč ji je eden teh moških, s katerimi se je družila, četudi je bila poročena, predlagal, naj skupaj z menoj- takrat mi je bilo dvanajst let – odpotuje v Dubrovnik, kjer je imel počitniško, zelo razkošno hišo. Za obljubo, da bo prišla prej na vrsto za nakup fička, je dovolila, da se je ta moški skoraj teden dni izživljal nad menoj. Imeli so me zaprto v kleti, v sobi, v kateri je bila ogromna postelja, preko katere je bila pogrnjeno svileno pregrinjalo v roza barvi. Ne bom pozabila prvega posilstva: ko me je nasilnež razdevičil, je poklical mamo. Prišla je, potegnila izpod mojega drobnega telesa krvavo rjuho in jo brez besed odnesla v pranje. Niti pogledala me ni, ko sem med jokom klicala njeno ime in jo prosila, naj mi pomaga. Pri šestnajstih letih sem se morala poročiti z enim od njenih ljubimcev, ki je bil od mene starejši skoraj petindvajset let. Ko je oče izvedel, kaj mi je storila mama, se je od nje ločil. Vseeno pa je privolil, da mi ”kupi” leta, saj sem bila pri šestnajstih, pred poroko, že noseča. V maniri tistega časa je bil prepričan, da je poroka manjša sramota kot nezakonski otrok. Moje življenje je bilo do upokojitve zelo žalostno, polno trpljenja. Takrat sem zbrala toliko moči, da sem se od partnerja odselila, skrila pravzaprav. Otroci so bili že na svojem, zato sem to lahko storila. Ironija usode pa mi je še enkrat zarila nož v hrbet: čeprav se z mamo nisem videla več kot petintrideset let, me je Center za socialno delo poiskal takrat, ko je morala mama iti v dom. Zanjo so mi vse do njene smrti od že tako borne pokojnine trgali 145, 80 evrov.”

Sabina:”Poročila sem se leta 1951. Kljub temu, da so bili moževi starši pred vojno zelo bogati, jim je povojna oblast vzela vse, kar so nekoč imeli. Stiskali smo v dveh vlažnih prostorih v eni od ljubljanskih kleti, kjer je možev oče, nekdanji tovarnar, opravljal delo kurjača peči. Spali smo v eni postelji: jaz, tašča, mož in na drugem koncu postelje še njegov oče. Tašča ni dovolila nobenih dotikov, kaj šele dotikov. Trdila je, da za otroka ne bi bilo dovolj prostora. Listo nič ne lažem, ko rečem, da sem bila še skoraj dve leti po poroki nedolžna in nedotaknjena. Kadar sem se umivala v škafu, je stala pred vrati, ker se je bala, da bi me kdo videl golo. Z možem sva se ”spozabila” šele za novo leto 1954. Takoj sem zanosila. Ko je tašča opazila, da se debelim, je v ihti pospravila moje imetje in me nagnala domov. Sinu, mojemu možu ni dovolila, da bi me spremljal. Kot družina smo zaživeli šele čez štirinajst let, ko je umrla.”

Lea:”Stara sem 27 let. Že več kot dve leti obiskujem psihoterapevta. Čeprav sem poročena- imam čudovitega in zelo razumevajočega moža- imava v spolnosti resne težave. Ne dovolim mu, da bi se me dotikal. Ko sem bila še otrok, me je mama zmeraj, ko sem se med umivanjem dotikala prsi ali mednožja, zelo grobo udarila po prstih in rekla, da so takšni dotiki grdi in umazani. Zdaj, ko sem prebrala vašo knjigo, mi je veliko laže. Mami še nisem odpustila, jo pa vsaj razumem, zakaj je takšna. Na žalost je tudi njej babica, pri kateri je odraščala, uničila življenje.”

prevod v madžarski jezik

 

A Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való (Ogenj, rit in kače niso za igrače) című könyv a megjelenése óta (2014) Szlovénia legnépszerűbb és legolvasottabb könyve, melyet a nagy siker miatt 18-szor kellett utánnyomni.

A szlovén térségben én voltam az első, aki laikus módon ugyan, de elkezdte a 20. század első felében élt őseink szexuális szokásainak kutatását. Ezek a szokások ugyanis számunkra mindeddig ismeretlenek és idegenek voltak.

A könyvben olvasható történeteket nem én kerestem, azok találtak rám.

Miért?

Az elmúlt század ötvenes éveinek vége felé nőttem fel, amikor a szülők a nevelési módszereknél inkább a botot, mintsem az ölelést alkalmazták. A nemiségről otthon sohasem beszélgettünk.

Tabutémának számított. Anyánk arról igyekezett minket meggyőzni, hogy a házasság előtt a férfival folytatott bármilyen viszony – bűn.  Azt is állította, hogy a nőnek a nemi viszony közben „egy kicsit tűrnie kell”, hogy a férfi elvégezhesse „a jogát és a kötelességét”.

Ezt nem tudtam elhinni! Nagy lelkesedéssel és szenvedéllyel kezdtem neki a kutatásoknak, de csak akkor, amikor már felnőttem és újságíróként elkezdtem dolgozni a rádiónál. Az „egykori” élet iránti érdeklődésem a szenvedélyemmé vált!

A Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való című könyv már megjelenésekor sokkolta az olvasókat. Annak ellenére, hogy a könyvet magánkiadásban jelentettem meg, „szájról szájra” terjedő híre elért majdnem minden szlovént.

Ez Szlovénia esetében igencsak figyelemreméltó!

Ma már szinte azt állíthatom, hogy azok, akik még nem hallottak róla, egy kezem ujjain megszámlálhatók.

A könyv, amely Szlovéniában az első ilyen, de állítólag az egykori Osztrák–Magyar Monarchia európai részén is, 1600 – beszélgetésünk idejében 80 év feletti – nő vallomásai révén feltárja, milyenek is voltak őseink intim és egyéb viszonyai. Milyen volt a gyermek iránti, a meny és az anyós közötti, a szolgákhoz való viszonyuk…

A könyv egyben a traumák kezelésére is alkalmas, mivel az enyémhez hasonló nagyon elhibázott nevelés miatt a fájdalmas mintákat generációról generációra továbbadták.

Fáj a szívem, ha arra gondolok, hogy a szexualitással kapcsolatos hamis szégyen miatt, amelyet mi, szlovének (európaiak) még ma is gondosan ápolunk, számos hasonló történet felejtődött el, amelyekből sokat tanulhatnánk, főleg pedig megérthetnénk, miért vagyunk ma ilyenek, amilyenek vagyunk.

Mondják, hogy az intim történetek Európa-szerte – főleg az egykori Osztrák–Magyar Monarchia tartományaiban – nagyon hasonlítanak egymásra. És mondják azt is, hogy az enyémhez hasonló kutatást Európában még nem végeztek.

Az a kívánságom, hogy a Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való című könyvet más európai nyelveken is meg tudjuk jelentetni, hiszen az egykori Osztrák–Magyar Monarchiának ezen a téren nagyjából hasonló a múltja.

Milena Miklavčič

Néhány részlet a történetekből:

Kristina (1923): „Nálunk, Kozjanskón, amely már régóta bortermő vidéknek számít, nagy volt a szegénység. De alkoholból és a családon belüli erőszakból volt bőven. Apánk egy fejjel alacsonyabb volt, mint az anyánk, de ennek ellenére számtalanszor kellett előle menekülnie. Úgy nevelték, hogy a férjnek nem szabad ellenállni, mert az bűn. Amikor elkapta, először jól elverte. Az ütések nem csak a testét érték, hanem a fejét is. Amikor belefáradt a verésbe, anyánkat beparancsolta a házba és mondta, hogy feküdjön a kályhához. Valamikor ott volt elhelyezve az ún. ’rancalo’. Ez egy fa szerkezet volt, amelynek néhány deciméter hosszú része átlógott a kályha szélén. Anyánk ebbe befeküdt és várt. Az oldalán két nyílás volt, ahova be kellett dugnia a lábait. Aztán jött apánk, felállt a padra, leeresztette a nadrágját és addig döfködte a lába közét, míg ő el nem élvezett. Anyánk a szerkezet oldalai közé annyira beszorult, hogy meg sem tudott mozdulni. Amikor apánk részeg volt, a kínzás órákig is eltartott. Mi, gyerekek az ajtónál sírtunk és kértük, hogy hagyja abba. De nem hagyta. Sosem hagyta abba. Amikor meghalt, egyikünk sem siratta meg. Nem tudtuk megsiratni. A sok gonoszság miatt, amit szegény anyánkkal művelt, ehhez túlságosan gyűlöltük.”

Hilda (1935): „A családunkban kilencen voltunk gyerekek. Apánk és anyánk kedvesek voltak velünk. Minden este imádkoztunk először, majd éjszakába nyúlóan énekeltünk, apa pedig harmonikán kísért bennünket. Apa vidám ember volt, házról házra járt és foltozta a cipőket. Ezért nálunk a ház négy sarkát az anya tartotta. Amikor apa otthon volt, lefeküdt a körtefa alá és aludt. Közben föl-fölébredt, elsétált a szénakazalhoz és odaszólt a mezőre, ahol anya a többi asszonnyal gyomlált: Angelca, gyere azonnal haza! Szükségem van rád! Ezt naponta háromszor is megtette. Mindenki, aki segített anyánknak a mezőn, pajkosan mosolygott, hiszen nagyon jól tudták, hogy apának miért van annyira sürgősen szüksége rá otthon. Amikor anya körülbelül öt perc múlva visszatért, egy árnyalattal pozsgásabb volt az arca, de sosem szólt egy szót sem. Manapság csak kevesen tudják, hogy akkoriban a férfi nemi vágya nagyon erős volt. Maga az aktus pedig öt percnél tovább sohasem tartott. A nőnek mindig mozdulatlanul kellett feküdnie. Élvezetet nem ismerhetett.”

Berta (1936): „Szegénységben nőttem fel. A családban tízen voltunk, gyakran nem volt mit enni. Tavasszal a kisöcsém is csatlakozott hozzánk, aminek anyánk egyáltalán nem örült. Az egyik unokatestvérénél, aki egy gazdag parasztgazdaságba ment férjhez, reggeltől estig napszámban dolgozott. Az asszonyok délben általában elmentek haza ebédet főzni a már türelmetlen családjukhoz. Csak az anyám sohasem sietett sehova. Ha megkérdezték tőle, miért, ezt válaszolta nekik: Várok még egy órát, akkor talán már egy éhes szájjal kevesebbet kell megetetnem… A kisöcsém télre, november vége felé meghalt, megfagyott a nyitott ablak mellett. Még ma is azt beszélik, hogy anyánk nem véletlenül hagyta nyitva az ablakot. Talán van is ebben valami igazság, nem tudom. Az öcsém haláláról sohasem beszélgettünk.”

Olga (1955): „Úgy vélték sokan, hogy fejlett házhoz mentem férjhez. Sajnos ez nem így volt. Már a nászéjszakán bejött az anyósom a hálószobánkba és egészen reggelig ott volt velünk, sehogy sem tudtuk kitessékelni. Az, hogy a férjemmel még öt percre sem tudtunk egyedül lenni, három hónapig tartott. Akkor aztán kissé durva módon ennek véget vetettem, amit nagyon zokon vett és egyik napról a másikra a legnagyobb ellenségemmé vált. Amikor 1974-ben megszültem az első fiunkat, a szülésről egyáltalán semmit sem tudtam. Meg voltam győződve arról, hogy a köldökömön keresztül fogok szülni. El lehet képzelni, mennyire megrémültem, amikor a gyerek teljesen más utat választott. Szülés után ugyan elolvastam néhány könyvet, de másodízben ismét meglepetés ért: elfolyt a magzatvíz, nekem meg halvány fogalmam sem volt, mi az!”

Marko (1943): „Amikor egy koroškói plébániára kerültem, még nem volt internet, ezért esténként, a szentmise után, amikor magamra maradtam, gyakran nagyon unatkoztam. Egyik nap az iratok közt böngésztem, és véletlenül az egyik régi keresztelési könyvet nyitottam fel, amelyben még 1916-ból is akadtak bejegyzések. Lapozgatás közben egy sűrűn teleírt papírra bukkantam, amelyet valamely elődöm hagyott a könyvben. Az akkori plébános érdekes történetet írt meg az unokahúgáról, aki elég kínos helyzetben volt, mert a házasságában hat év után sem született gyerek. Emiatt a falubeliek kinevették őket, mondván, kicsit jobban zsírozzák be az ágyrugókat, aztán majd a gyerekcsinálás is jobban megy. Amilyen hiszékeny volt mindkettő, meg is tették ezt. Ezek után még jobban kinevették őket! A plébános tudomást szerzett az történtekről, ezért elhatározta, hogy rendet csinál a faluban. Az unokahúgát és férjét magához hívatta, és ahogy csak tudta, elmagyarázta nekik a közösülés folyamatát: Asszony, te feküdj az ágyba, csukd le a szemed és az arcodat illedelmesen takard le a ruháddal. Majd tett szét a két kezed, mert bűn lenne, ha a férjedet feleslegesen megérintenéd. A lábaidat is tett szét, de ne nagyon. Aztán szorítsd össze a fogaidat és türelmesen várd meg, hogy a férjed leoltja a lámpát, leveti a nadrágját és tiszteletteljesen rád fekszik. A férjnek pedig meghagyom, hogy a megadott jogát mihamarabb végezze el és a felesége szenvedését szükségtelenül ne hosszabbítsa. Ha befejezte, a sötétben öltözzetek fel, mert nem illik egymást félmeztelenül nézegetni.

Kilenc hónap múlva a plébános a papírra ráírta, hogy vasárnap megkeresztelték az unokahúga fiát, akinek a születéséhez ő is egy kicsit hozzásegített. Ez a feljegyzés társadalmi-néprajzi szempontból is fontos, hiszen arról tanúskodik, hogyan zajlott a közösülés a 20. század első felében.”

Urban (1953): „Amikor nagyanyám örökségét rendezgettem, egy érdekes eszközre bukkantam, amelyre azt írták, hogy ’care free”. Azonnal eszembe jutott, hogy erről a tárgyról, amellyel valamikor, a háború előtt a nők a hüvelyüket öblögették és ily módon védekeztek a terhesség ellen, anyám és nagyanyám többször is beszélgettek. Amerikából kapta az unokatestvérétől. A készülék kézről kézre is járt az asszonyok között. Bizonyítékot erre az egyik levélben találtam. A nagyanyámnak a barátnője ezt írta: Kérlek, add kölcsön a care free-t. Pénteken Ljubljanába érkeznek a boszniai kereskedők. Lemegyek, odatartom nekik egy kicsit és keresek némi pénzt.”

Silva (1938): „Apánk háromszor nősült. Ennek ellenére egész életében többnyire az első házasságában született lányával, Marinkával élt és két közös gyermekük is született. Az egész falu tudott erről és az évek során a vérfertőzésen már senki sem csodálkozott. Apánknak volt egy unokatestvére, aki hasonlót csinált. És még részeges és erőszakos is volt. Amikor a lánya megszülte a gyermekét, megragadta a kis lábát és falhoz vágta, mondván: Ha az enyém, megdöglik, ha nem, akkor élni fog. A gyárban, ahol 45 évig dolgoztam, volt egy munkatársam, akinek ugyanúgy nagyon erőszakos apja volt. Amikor megszületett a hetedik gyerek, megesküdött, hogy minden következőt vasvillával leszúr és a trágyába temet. Ezt meg is tette. A fia minden tavasszal, amikor kivitte a trágyát a mezőre, gondosan kiszedte belőle a gyermekcsontokat és titokban elégette azokat. Egyik nap elege lett mindenből és feljelentette az apját a hatóságoknál. A gyilkos a börtönben halt meg.”

Tinca története arról szól, hogy már gyermekkorában, foghúzásnál megsértették az arcidegét. A szája jobb oldalra elferdült, ezért a kérők is elkerülték. Az összes lánytestvére férjhez ment már, ő pedig a bátyjánál, aki átvette a parasztgazdaságot, nagynéninek és szolgálónak maradt. Egy kicsit távolabb éltek a többi embertől, és mivel a bátyjának sem volt kedve az idejét arra pazarolni, hogy nők után járjon, hát egyszerűen otthon szolgálta ki magát. Az elmondások szerint ezt a húga sem ellenezte túlságosan, hiszen már kiskorától megtanulta, hogy a férfiaknak szót kell fogadni. Csak akkor jött rá, hogy mekkora bűnt követett el, amikor teherbe esett. A nagy szégyen miatt nem volt bátorsága senkitől sem tanácsot kérni. Fogott egy egyszerű kanalat és a gyereket azzal próbálta kikotorni. Közben annyira megsértette magát, hogy elkezdett vérezni, és ha az unokaöccsei nem találtak volna rá, talán meg is halt volna. Amikor a nővérei a gyermek apjáról faggatták, egyiküknek sem mondta el, hogy mit tett vele a bátyjuk. A bűneit csak a halálos ágyán vallotta be az egyik unokahúgának, aki aztán megörökölte a gazdaságból rámaradt részét és néhány szerény bútordarabot.

Polona teherbe esett, de még saját maga sem tudta pontosan, hogyan és kitől. Eldöntötte, hogy egyszerűen a gazdájára fogja, aki néhányszor valójában meglátogatta a padlásszobájában. A döntőbírói szerep ismét a plébánosra esett. Polona elmesélte neki, hogyan tapogatta őt a gazda és simogatta a cicijét. A plébános megkérdezte tőle, hogy az izéjét is bedugta-e az ő nyílásába. A leány erre azt mondta, hogy nem, mert nem volt rá idő. És ki volt az, akinek sikerült a pöcsét bedugni a lyukadba? Polona állítólag az ujjain számolva elkezdte sorolni a neveket, akiket a plébános is már jól ismert…

Zdenka: „1947-ben születtem. Velem együtt anyámnak hat gyereke született. Egy sikeres igazgató titkárnőjeként számos kapcsolata és ismerőse volt. Egy alkalommal számos férfiismerőse közül, akikkel annak ellenére flörtölt, hogy férjnél volt, az egyik felajánlotta neki, hogy utazzon velem együtt Dubrovnikba – akkoriban tizenkét éves voltam –, ahol nagyon pazar nyaralója volt. Megígérte anyámnak, hogy elsőbbséget kap a ’ficsó’-kocsi megvásárlásánál, ennek fejében anyám megengedte neki, hogy ez a férfi majdnem egy hétig velem élje ki a vágyait. Bezártak a pincébe, ahol egy szoba volt rózsaszínű selyemlepedővel letakart nagy ággyal. Sosem felejtem el, amikor először erőszakolt meg: amikor a gazember elvette a szüzességemet, odahívta az anyámat. Az lejött, apró testem alól kirántotta a véres lepedőt és szó nélkül elvitte, hogy kimossa. Rám se nézett, miközben zokogva hívtam és kértem, hogy segítsen. Tizenhat évesen férjhez kellett mennem az egyik, nálam majdnem huszonöt évvel idősebb szeretőjéhez. Amikor apám megtudta, hogy anyám mit tett velem, elvált tőle. Ennek ellenére beleegyezett, hogy ’megvásárolja’ nekem az éveket, hiszen már tizenhat éves koromban, még a házasság előtt teherbe estem. A kor nézeteinek megfelelően meg volt róla győződve, hogy a törvénytelen gyereknél a házasság lényegesen kisebb szégyen. A nyugdíjazásig az életem nagyon szomorú volt, szenvedéssel teli. Akkor azonban összeszedtem magam és elköltöztem az élettársamtól, vagyis valójában elbújtam előle. A gyermekeink már felnőttek, élték a saját életüket, ezért is tudtam ezt megtenni. De a sors ironikusan ismét hátba szúrt: annak ellenére, hogy az anyámat több mint harmincöt évig nem láttam, amikor öregotthonba került, felkeresett a Szociális Ügyintéző Központ. Anyám ellátására egészen a haláláig 145,80 eurót vontak le a már úgyis szegényes nyugdíjamból.”

Sabina: „1951-ben mentem férjhez. A férjem szülei a háború előtt nagyon gazdagok voltak, de az új hatalom a háború után mindent elvett tőlük. Így Ljubljanában két nedves pincehelyiségben húzódtunk meg, ahol férjem apja, az egykori gyártulajdonos fűtőként dolgozott. Egy ágyban aludtunk mindannyian: én, az anyósom, a férjem és az ágy túlsó végén az apja. Az anyósom megtiltotta bármilyen érintkezést. Azt állította, hogy gyereknek itt nem lenne elég hely. Valóban nem hazudok, ha mondom, hogy még két évvel az esküvő után is szűz voltam. Amikor a dézsában mosakodtam, az anyósom az ajtó előtt állt és vigyázta, nehogy valaki véletlenül meztelenül lásson engem. A férjemmel így csak 1954-ben újév napján ’engedtünk a szenvedélynek’. Azonnal teherbe estem. Amikor az anyósom észrevette gömbölyödő hasamat, dühében összecsomagolta a dolgaimat és elkergetett haza. A fiának, vagyis a férjemnek megtiltotta, hogy elkísérjen. Igazi családként csupán tizennégy évvel később, anyósom halála után kezdtünk élni.”

Lea: „27 éves vagyok. Már több mint két éve pszichoterápiára járok. Habár férjnél vagyok – csodálatos és nagyon megértő férjem van –, a nemi életünkben akadnak bizonyos nehézségek. Ugyanis nem engedem meg neki, hogy hozzámérjen. Amikor még gyerek voltam, az anyám mindig, ha mosakodás közben megérintettem a melleim vagy a lábam közét, nagyon durván rácsapott a kezemre és mondta, hogy az ilyen érintések koszosak és csúnyák. Most, hogy elolvastam az Ön könyvét, sokkal jobban érzem magam. Anyámnak még nem bocsátottam meg, de megértem, miért ilyen a viselkedése. Sajnos, a nagyanyja, akinél nevelkedett, az ő életét is tönkretette.”

 

Prevod v angleški jezik

 

Dear readers!

The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them.

I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth.

Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpected events, I met Mici. Mici’s stories shattered the myths of traditional female virginity and dispelled the prejudices that had resided in me for so long.

Collecting stories about intimate moments between men and women during the first half of the 20th century became my passion and “healed my soul”. Today I see it as my mission. The stories I’ve collected show that we know absolutely nothing about this aspect of our forbearers’ lives. The stories helped both to free me of prejudice and to talk about sex openly and without shame.

The book “Don’t Play With Fire, Ass and Snakes” thoroughly shook the Slovenian reading public. Although it was self-published, nearly every Slovenian heard about it at least by word of mouth.

The book, the first of its kind in Slovenia and apparently in Europe, contains the personal testimonies of over 1,600 women, all of them over eighty years of age at the time of the interview. In large part, these interviews present intimate and other relations between our ancestors. The book has the effect of healing the trauma passed down from generation to generation and caused by upbringings similar to mine.

The stories are unique, never before heard or written down.

The book, “history expressed in the living word”, is intended for readers of all ages.

My heart aches when I think about the false shame we Slovenians have toward sexual relationships, and that this shame may have caused countless stories to be lost. These stories help us learn and understand why we are the way we are.

The book also reminds us that something good can be born out of every evil. In other words, one should never give up.

The following are fragments from some of the stories:

 

 

 

 

Kristina (1923):

I was born in Kozjansko, a wine growing area, where there was much poverty. There was also a lot of alcohol abuse and family violence. Our father was a head shorter than my mother, but still she often needed to run to safety from him. She was brought up believing that it was a sin not to obey your husband. When he caught her, he first beat her. He would hit her not only on her body, but her head as well. When he wearied of beating her, he told her to go inside and lie on the earthenware stove. On top of the stove, there was a wooden device called a rancala that struck a decimeter over the edge of the stove. My mother would insert herself into it and wait. At the side there were two openings through which she put her legs. My father stepped onto a bench, dropped his pants, and prodded her until he came. The device confined her, making it impossible for her to move even a centimeter. When father was drunk, this torture could go on for hours. We children cried at the door and begged him to stop. He never did. When he died none of us cried. We couldn’t. We hated him too much for the terrible things he did to our poor mother.

Hilda (1935):

We were nine children. Father and mother were nice to us. Every evening, we first said our prayers and then sang long into night with my father accompanying us on accordion. Father was a jovial fellow. He went from door to door repairing shoes. Mother was the one who held down the four corners of the house, as they say. When father was at home, he lay down under the pear tree and slept. When he woke up, he walked to the haystack and called out towards the field where mother was working with the other women: Angelca, come home quickly. I need you! Sometimes, he would summon her three times a day. Everybody who was helping mother in the field smirked because they knew exactly why he wanted her to come home so urgently. When mother returned some five minutes later, she would be flushed but never said anything. Few today realize how strong the male sexual drive was in those days. The act itself never took more than five minutes. A woman always had to lie still. She took no pleasure in it at all.

Berta (1936):

I grew up in poverty. We were a family of ten and often had nothing to eat. One spring another brother was born and mother felt no joy. She worked from dawn until dusk at the home of her cousin who had married into a rich family. At noon, the women went home to cook for their families who waited impatiently for their midday meal. Only my mother was never in a hurry. When asked why she would say: I’ll wait another hour. Maybe there will be less mouths to feed when I get home.

My little brother froze to death that winter lying by an open window in late November. People still say that mother left the window open on purpose. It may be true. I don’t know. We never talked about my little brother’s death.

 

Olga (1955)

Everyone thought I had married into a progressive farming family. Unfortunately, it was not so. On our wedding night, my mother-in-law came to our bedroom and we could not get her to leave before morning. She never left us alone for more than five minutes. This went on for over three months. Finally, we convinced her to leave us alone, but she resented it so much that she became my mortal enemy. In 1974, when I gave birth to my first son I had no idea know how it happened. I was sure I was going to give birth through my belly button. You can imagine how horrified I was when the baby chose a different path. After the birth, I read several books but was still surprised the second time I had a child. When my water broke, I had no clue what was happening!

Marko (1943)

I served as a priest in a parish somewhere in Koroška, At that time there was no Internet and after the evening mass I was often bored when I stayed alone. To pass the time, I would browse through the parish records. I found a piece of paper in a 1916 baptismal book filled with dense writing left by one of my predecessors. He recorded an interesting story involving his niece. She and her husband found themselves in an awkward situation because after six years of marriage they still had no children. Villagers made fun of them suggesting they should oil their bedsprings to help them “make babies”. Naive as they were they really did oil the bedsprings. Oh, how everyone laughed! Having heard of the event the priest decided to intervene. He called his niece and her husband to the presbytery and explained to the best of his ability how to conduct sexual intercourse in order to conceive a child: You, woman, lie down in bed, close your eyes and modestly pull your dress up over your face. Then spread your arms for it would be a sin if you touched your husband without need. Then spread your legs but not too much. Then clench your teeth and wait patiently for your husband to switch off the light, drop his pants and respectfully lie on top of you. To you, husband, I speak to your heart when I advise you to exercise your right quickly so as to not unnecessarily prolong your wife’s suffering. When you are done, dress yourself in darkness for it is not becoming to see each other half naked.

Nine months later the priest made a note on the same piece of paper saying that he baptized his niece’s son on Sunday who was conceived with a little help from me. This writing is valuable from the sociological and anthropological point of view as it describes what sexual intercourse was like in the first half of the 20th century.

Urban (1953)

I was going through my grandmother’s belongings after she died and I found an interesting device on which the word carefree was written. I remember on several occasions hearing my mother and grandmother talking about a device with which women rinsed out their vagina after intercourse in order to prevent pregnancy. My grandmother got it from her cousin who lived in the United States. Women would borrow it from each other. I found proof of this in a letter written by one of grandmother’s friends: Please lend my your carefree. Merchants from Bosnia are coming to Ljubljana on Friday. I will go down there, put myself to use, and make a little money.

Silva (1938)

Our father was married three times, yet he lived for most of his life on and off with his daughter from his first marriage, Marinka, with whom he had two additional children. Everyone in the village knew about it but over the years ceased to be shocked by the incestuous relationship. Father had a cousin who also had an incestuous relationship with his own daughter. This cousin was a drunkard and a bully. When his daughter gave birth to his child, he grabbed it by the leg and threw it against the wall saying: If it’s mine, this will kill it; if it is not mine, it will live. One of my fellow workers in the factory where I worked for almost forty-five years also had a very violent father. After the birth of his seventh child, he swore if he had any more children he would spear them with a pitchfork and bury them in a dung heap. He kept his word. Each spring, when this fellow was throwing dung onto the fields, he picked out baby’s bones and secretly burned them. One day he had enough and reported his father to authorities. The man later died in jail.

 

Tinca

When Tinca was a child, her facial nerve was injured when she had a tooth extracted. Her mouth was pulled to the right and, as a result, suitors avoided her. All her sisters married and left, but Tinca stayed on to help her brother who had inherited the family farm. Tinca and her brother lived far away from other people and, as her brother did not have time to look for other women, he helped himself to what he had at home. People used to say that Tinca didn’t put up much resistance as she was brought up believing that men must be obeyed. It was only after she got pregnant that she realized she had committed a sin. She was too ashamed to ask anybody for help. She used a tablespoon to try and get the baby out of her body. She hurt herself while doing it and would have died if it weren’t for her nephews who found her bleeding. Asked by her sisters who the father was Tinca didn’t tell any of them that it was their brother. Only on her deathbed did she confess her sins to the niece to whom she left her share in the farm and her other modest belongings.

 

Polona

Polona became pregnant not quite knowing with whom or how it happened. At first, she blamed it on the master who came to her room under the roof several times. A priest was called in to judge the matter. Polona explained to the priest how the farmer touched her and grabbed her titties. The priest then asked if he had stuck his thing into her crack. The girl replied that he hadn’t because there wasn’t enough time. Who was the man then who had managed to get the roach into the hole? Polona then allegedly pointed her finger and started to give names with which the priest was very familiar…

 

prevod v nemški jezik

 

http://scilogs.spektrum.de/sciencezest/sex-im-19-jahrhundert/

https://www.amazon.de/Die-Politisierung-Lust-Sexualit%C3%A4t-Jahrhunderts/dp/3886808319

https://www.amazon.de/Erziehung-Sinne-Sexualit%C3%A4t-b%C3%BCrgerlichen-Zeitalter/dp/3406315526

Sehr geehrte Damen und Herren,

das Buch, das Sie in Ihren Händen halten, habe ich fast ein Vierteljahrhundert lang geschrieben. Die Geschichten, die Sie darin finden, habe nicht ich gesucht, sondern sie haben mich gesucht.

Ich selber bin in den späten 50er Jahren des vorigen Jahrhunderts aufgewachsen, als die Eltern bei der Erziehung lieber Schläge mit dem Rohrstock verteilten als Umarmungen. Über Sexualität wurde bei uns zu Hause nie gesprochen. Dieses Thema war tabu. Unsere Mutter versuchte uns zu überzeugen, dass jede voreheliche Beziehung zu einem Mann eine Sünde sei. Sie behauptete auch, dass sich die Frau während des Geschlechtsakts »etwas gedulden“ müsse, damit der Mann „seinen Rechten und Pflichten“ nachkommen könne. Sie behauptete auch, dass die Mädchen aus ihrer Jugend noch unschuldig vor den Altar traten. Ihre Worte, die anspielten, wie verdorben und voller Sünden ich doch sei, obwohl ich gar keine Ahnung hatte – weshalb, gruben sich tief in mein Herz ein. Auch später, als ich bereits verheiratet war und selber Kinder hatte, erlebte ich die Sexualität oft ähnlich wie ich es von meiner Mutter gehört hatte.

Als ich meine Arbeit beim Rundfunk begann, bekam ich die Gelegenheit zahlreiche ältere Leute zu interviewen. Einmal traf ich unter ziemlich ungewöhnlichen Gegebenheiten Frau Mici, die mit ihren Geschichten meine Mythen über die traditionelle weibliche Unschuld und zugleich auch die Vorurteile, die sich in meiner Seele verankert hatten, zerstörte.

Das Sammeln von Geschichten über die intimen Momente des Lebens aus der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts wurde später zu meiner Leidenschaft und das „Heilmittel für meine Seele“. Heute weiß ich, dass dies auch meine Mission war. Die Geschichten, die enthüllten, dass wir über diese Kehrseite des Lebens von unseren Vorfahren rein nichts wissen, befreite mich von allen Vorteilen und halfen mir, dass ich nun in der Lage bin, unbefangen und ohne falsche Scham über Sexualität zu sprechen.

Das Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače ]“ hat schon bald nach der Veröffentlichung auch die Leser ziemlich erschüttert. Obwohl ich es im Selbstverlag herausgab, verbreitete es sich in Windeseile von Mund zu Mund“, sodass schon bald fast jeder Slowene davon Wind bekam.

Das Buch, das als erstes dieser Art in Slowenien, und wahrscheinlich auch im gesamten europäischen Raum, erschienen ist,  erzählt die persönlichen Geschichten von mehr als 1600 Frauen, die bei den Interview über 80 Jahre alt waren. Es enthüllt uns, wie die intimen und zwischenmenschlichen Beziehungen unserer Vorfahren wirklich waren. Zugleich heilt dieses Buch auch unsere Traumen, die sich über Generationen gerade wegen solch ähnlicher und äußerst verkehrter Erziehungsstile entwickelt haben und die, so wie auch bei mir, von Generation zu Generation weitergegeben wurden.

Die aufgeschriebenen Geschichten sind daher einzigartig, noch nie gehört und noch nie aufgezeichnet.

Das Buch ist „Geschichte im lebendigen Wort“ und richtet sich an Leser jeden Alters.

Mein Herz schmerzt, wenn ich nur daran denke, dass uns wegen all dieses verlogenen Schamgefühls, welches die Slowenen auch heute noch in ihrer Haltung in Bezug auf die Sexualität so sorgsam wahren, zahlreiche ähnliche Geschichten aus den Händen entglitten sind, aus denen wir etwas hätten lernen können, vor allem aber können wir dadurch besser verstehen, warum wir heute so sind wie wir sind.

Das Buch erinnert uns auch daran, dass aus jeder noch so schlechten Sache etwas Gutes entspringt. Das bedeutet, dass wir niemals die Hoffnung aufgeben und das Gewehr ins Korn werfen dürfen.

Ich habe gehört, dass sich die intimen Geschichten fast in ganz Europa – insbesndere in den deutschsprachigen Teilen – untereinander stark ähneln und dass in ganz Europa noch keine ähnliche Nachforschung wie diese gemacht wurde.

Wenn das stimmt, dann wäre es nur gut und richtig dieses Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače] auch in deutscher Sprache herauszugeben!

Milena Miklavčič

Ein paar Einblicke in die Geschichten:

Kristina (1923):„Bei uns in der Region Kozjansko, die schon immer ein Weinbaugebiet war, herrschte große Armut. Es gab aber auch viel Alkohol und Gewalt in der Familie. Unser Vater war um einen Kopf kleiner als meine Mutter, trotzdem flüchtete sie oft vor ihm in Sicherheit. Meine Mutter wurde so erzogen, dass eine Frau ihrem Mann nie Widerstand leisten durfte, da dies eine große Sünde sei. Nachdem mein Vater sie gefangen hatte, wurde sie zuerst geschlagen. Die Hiebe zielten nicht nur auf ihren Körper, sondern auch auf ihren Kopf. Als er nicht mehr konnte, befahl er ihr, ins Haus zu gehen und sich auf den Ofen zu legen. Dort hatten wir früher ein rancalo. Das war eine ganz spezielle Vorrichtung aus Holz, die um etwa einen Dezimeter über den Rand des Ofens ragte. Die Mutter legte sich rein und wartete. Seitlich waren zwei Öffnungen, durch die sie ihre Beine stecken musste. Mein Vater kam, stellte sich auf die Bank, ließ die Hosen herunter und stieß so oft zwischen die Beine meiner Mutter ein, bis er kam. Die Mutter wurde von den beiden Seitenteilen so sehr eingeklemmt, dass sich keinen Zentimeter bewegen konnte. Wenn mein Vater betrunken war, konnte diese Quälerei stundenlang dauern. Wir Kinder standen an der Tür, weinten und flehten ihn an aufzuhören. Aber stets vergeblich. Er hörte nie auf. Als er starb, weinte ihm niemand nach.. Wir konnten es nicht. Wir hassten ihn viel zu sehr wegen all der schlimmen Dinge, die er unserer armen Mutter angetan hatte.”

Hilda (1935): „Wir waren neun Kinder bei uns zu Hause. Vater und Mutter waren sehr nett zu uns. Jeden Abend beteten wir zuerst, danach sangen wir bis spät in die Nacht und mein Vater begleitete uns auf dem Akkordeon. Unser Vater war ein sehr geselliger Mann, er zog von Haus zu Haus und flickte den Leuten ihre Schuhe. Meine Mutter war diejenige, die sich um Haus und Familie kümmerte. Wenn er einmal zu Hause blieb, legte er sich unter den Birnenbaum und schlief. Ab und zu wachte er auf, ging zum Heuschober und rief laut ins Feld, wo meine Mutter grade Unkraut jätete:‘Angelchen, komm schnell nach Hause. Ich brauch dich!’ Das tat er manchmal auch dreimal am Tag. Alle, die meiner Mutter bei der Arbeit auf dem Feld halfen, schmunzelten, denn sie wussten genau, warum sie mein Vater so dringend zu Hause brauchte. Als meine Mutter ungefähr fünf Minuten später wieder zu ihrer Arbeit zurückkehrte, war sie immer etwas röter im Gesicht, sagte aber kein Wort. Heute wissen nur wenige, dass zur damaligen Zeit die männlichen Triebe sehr ausgeprägt waren. Der eigentliche Geschlechtsakt dauerte jedoch nie länger als fünf Minuten. Die Frau musste immer ruhig liegen bleiben. Genüsse kannte sie dabei nicht.”

Berta (1936): „Ich bin in großer Armut groß geworden. Wir waren zu zehnt im Haus und oft hatten wir nichts zu essen. Eines Frühjahrs gesellte sich noch mein kleiner Bruder zu uns, über den sich meine Mutter überhaupt nicht freute. Von morgens bis abends arbeitete sie bei  ihrer Cousine, die in einen reichen Bauernhof eingeheiratet hatte. Mittags gingen die Frauen gewöhnlich nach Hause, um das Mittagessen für ihre Familien zu kochen, die schon ungeduldig auf sie warteten. Nur meine Mutter hatte es nie eilig. Als sie nach dem Grund gefragt wurde, entgegnete sie: ‘Ich warte noch ´ne Stunde, dann muss ich vielleicht ein paar  Mäuler weniger füttern …’

Mein kleiner Bruder erfror eines Winters – es war Ende November – am offenen Fenster. Noch heute behaupten die Leute, dass meine Mutter absichtlich das Fenster offen gelassen hatte. Vielleicht ist etwas dran, ich weiß es nicht. Wir sprachen nie über den Tod meines kleinen Bruders.“’

Olga (1955): „Man sagte, dass ich in einen fortschrittlichen Bauernhof eingeheiratet hätte. Leider stimmte das nicht. Bereits in meiner Hochzeitsnacht gesellte sich meine Schwiegermutter zu uns, die wir bis zum Morgen nicht aus dem Schlafzimmer heraus bekamen. Mehr als drei Monate blieben wir nicht einmal fünf Minuten alleine, bis ich sie schließlich auf unschönere Weise verscheuchte, was sie mir sehr übelnahm und mich über Nacht zu ihrer Todfeindin machte. Als 1974 mein erster Sohn zur Welt kam, wusste ich gar nichts darüber, wie eine Geburt verlief. Ich war überzeugt, dass mein Kind durch den Bauchnabel zur Welt kommen würde. Sie können sich vorstellen, wie erschrocken ich dann war, als das Baby einen ganz anderen Weg wählte. Nach der Geburt las ich zwar ein paar Bücher darüber, trotzdem wurde ich auch das zweite Mal wieder überrascht: das Fruchtwasser lief aus und ich hatte nicht die blasseste Ahnung, was das sein könnte!”

Marko (1943):„Als ich meine Arbeit in der Pfarre irgendwo in Koroška antrat, gab es noch kein Internet, weshalb ich mich abends nach dem Gottesdienst, als ich alleine war, oft langweilte. Einmal suchte ich etwas und öffnete ganz zufällig ein Taufbuch aus dem Jahr 1916. Ich fand ein dicht beschriebenes Blatt, das einer meiner fernen Vorfahren dort gelassen hatte. Der damalige Pfarrer hatte eine interessante Geschichte über seine Nichte aufgeschrieben. Sie befand sich in einer ziemlich misslichen Lage, da sie und ihr Mann nach sechs Ehejahren noch keine Kinder hatten. Die Dorfbewohner machten Späße über sie und meinten, sie sollten doch die Matratzen in ihrem Bett etwas besser einschmieren, damit das „Kinderkriegen“ leichter von der Hand ging. Dies taten die beiden, naiv wie sie waren, dann wirklich. Das darauf folgende Gelächter können sie sich vorstellen! Der Pfarrer kam dieser Zwischenfall zu Ohren und er beschloss, im Dorf für Ordnung zu sorgen. Er rief seine Nichte und ihren Ehemann zu sich ins Pfarrhaus und erklärte ihnen so gut er konnte, wie der Geschlechtsakt vollzogen werden müsse, um ein Kind zu zeugen:‘ Du, Frau, legst dich ins Bett, schließt die Augen und bedeckst dein Gesicht mit deinem Kleid. Danach ziehe ziemlich dein Kleid über das Gesicht. Lege die Hände zur Seite, denn es ist eine Sünde, wenn du deinen Mann unnötig berühren würdest. Spreize auch die Beine, aber nicht zu sehr. Beiße die Zähne zusammen und warte geduldig, dass dein Mann das Licht ausmacht, die Hose herunterzieht und sich respektvoll auf dich legt. Ich lege deinem Mann ans Herz, seinen Rechten schnell nachzukommen, um nicht unnötig die Qualen der Frau zu verlängern. Sobald er damit fertig ist, zieht ihr euch in der Dunkelheit an, denn es schickt sich nicht, dass ihr euch halbausgezogen betrachtet´.

Neun Monate später schrieb der Pfarrer auf ein Blatt Papier, dass am Sonntag der Sohn seiner Nichte getauft wurde, der ‘auch ein wenig mit seiner Hilfe’ zur Welt gekommen sei. Diese Aufzeichnung ist auch aus soziologisch-ethnologischer Sicht wertvoll, da sie bezeugt, wie in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts der Geschlechtsverkehr ablief.’

Urban (1953): „Als ich den Nachlass meiner Großmutter regelte, fand ich dort ein interessantes Gerät, worauf care free stand. Plötzlich erinnerte ich mich, dass meine Mutter und meine Großmutter sich öfters über dieses Ding unterhalten hatten, mit dem sie vor dem Krieg die Frauen die Scheide ausspülten und sich auf diese Weise vor der Schwangerschaft schützten. Meine Mutter hatte bekam es von ihrer Cousine, die in Amerika lebte. Die Frauen liehen sich dieses Ding auch untereinander aus. Den Beweis dafür, dass das so war, fand ich in einem Brief, den eine Freundin an meine Großmutter geschrieben hatte: ‘Bitte leih mir dein Care-free aus. Am Freitag kommen Händler aus Bosnien nach Ljubljana und ich werde dort hinfahren, mich etwas zur Schau stellen und ein bisschen dazuverdienen.’

Silva (1938): „Unser Vater war dreimal verheiratet. Aber sein ganzes Leben lang lebte er mehr oder weniger häufig mit Marinka zusammen, seiner Tochter aus erster Ehe, mit der er auch zwei Kinder hatte. Das ganze Dorf wusste davon und mit den Jahren wunderte sich keiner mehr über den Inzest. Mein Vater hatte auch einen Cousin, bei dem es ähnlich war. Dieser war aber auch ein Trunkenbold und gewalttätig. Als seine Tochter ihm ein Kind gebar, packte er das Baby an seinem Beinchen und klatschte es mit den Worten gegen die Wand: ‘Ist es meins, dann wird es verrecken, ist es das nicht, dann wird es überleben’. Auch mein Mitarbeiter aus der Fabrik, in der ich fast 45 Jahre lang arbeitete, hatte einen Vater, der sehr gewalttätig war. Als sein siebtes Kind geboren wurde, schwor er sich, jedes nachfolgende auf eine Heugabel aufzuspießen und im Misthaufen zu begraben. Und das tat er dann auch. Und jedes Mal, als sein Sohn im Frühjahr die Felder düngte, sammelte er sorgfältig ein paar Knochen auf, die er heimlich verbrannte. Eines Tages reichte es ihm und er zeigte seinen Vater an. Der Mörder starb schließlich im Gefängnis.”

Die Geschichte von Tinca handelt davon, dass ihr bereits als Kind der Gesichtsnerv beschädigt wurde, und zwar als ihr ein Zahn gezogen wurde. Der Mund hing immer etwas schief nach rechts, so dass sie von den Brautwerbern gemieden wurde. Alle ihre Schwestern waren bereits verheiratet, sie aber blieb als Tante und Magd bei ihrem Bruder, der den Bauernhof übernommen hatte. Sie lebte eher isoliert von den anderen Leuten und da auch ihr Bruder keine allzu große Lust hatte, den Frauen hinterherzurennen, bediente er sich gleich zu Hause. Man sagt, seine Schwester habe nicht zu großen Widerstand geleistet, da sie es bereits von klein auf gewohnt war, den Männern zu gehorchen. Erst nachdem sie schwanger geworden war, begann sie sich ihrer Sünde bewusst zu werden. Sie schämte sich zu sehr, um jemanden um Rat zu fragen. Sie nahm einem ganz gewöhnlichen Löffel zur Hilfe und versuchte damit, das Kind herauszubekommen. Dabei zog sie sich mehrere Verletzungen zu. Sie blutete stark und wenn ihre Neffen sie nicht gefunden hätten, wäre sie gestorben. Als ihre Schwestern sie nach dem Kindsvater  fragten, verriet sie nicht, was ihr Bruder ihr angetan hatte. Erst auf dem Totenbett vertraute sie ihre Sünden einer ihrer Nichten an, der sie später ihren Anteil am Bauernhof und ein bescheidenes Mobiliar hinterließ.

Polona wurde schwanger, aber sie wusste nicht genau von wem und wie. Sie beschloss, gleich den Herrn des Hauses dafür verantwortlich zu machen, der wirklich gelegentlich zu ihr ins Dachzimmer kam. Wieder einmal war es der Pfarrer, der die Rolle des Schiedsrichters spielen musste. Polona erklärte ihm, wie sie vom Hausherrn betatscht wurde und wie er mit den Händen ihren Busen begrapscht hatte. Daraufhin fragte sie der Pfarrer, ob sie denn auch  dieses Ding in ihren Schlitz gesteckt hätte. Das Mädchen verneinte, da sie dazu nicht genug Zeit gehabt hatte. Er wollte wissen, wer denn dieser Mann sei, dem es gelungen war, seinen Schwanz ins Loch zu stecken? Polona zählte an den Fingern ihrer Hand die Namen auf, die auch dem Pfarrer sehr vertraut waren …

 

 

 

 

 

 

prevod v slovaški jezik

 

Niekoľko autorkiných vysvetlení

Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače /Oheň, zadok a hady nie sú na hranie/ je – od vydania (2014) až po dnes – najobľúbenejšou a aj načítanejšou knihou v Slovinsku.

Bola som prvá, ktorá v slovinskom priestore  – síce svojským spôsobom – preskúmala  sexuálne správanie predkov, ktorí žili v prvej polovici 20. storočia. Tieto praktiky nám doteraz boli cudzie, lebo sme ich vlastne ani nepoznali.

Príbehy, ktoré si čitatelia nájdu v knihe, som nevyhľadávala, ale príbehy si vyhľadali mňa.

Prečo?

Vyrastala som v neskorých päťdesiatych rokoch minulého storočia, keď rodičia vo výchove radšej používali palicu ako pohladenie. O pohlavnom živote nebola doma nikdy reč.

Táto téma bola tabu. Mama nás presviedčala, že akékoľvek styky s mužom pred svadbou  sú  nemravné. Tvrdila aj to, že  žena by mala počas pohlavného styku ”aj niečo zniesť”, aby muž mohol vykonal svoje ”právo a povinnosť”.

Neverila som  takým slovám! Horlivo a vášnivo som začala bádať, ale až potom, keď som dospela a ako novinárka začala pracovať v rozhlase! Záujem o ”voľakedajší”  život sa stal mojou veľkou vášňou!

Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače už čoskoro po vydaní vyvolala rozruch medzi čitateľmi. I keď kniha vyšla v samizdatovom vydaní, chýr o nej, ktorý sa  šíril ústnym podaním, oslovil bezmála každého Slovinca. To je pre Slovinsko výnimočný údaj! Dnes môžem vskutku tvrdiť, že tých, ktorí ešte o nej nepočuli, sa dá spočítať na prstoch jednej ruky.

Kniha, ktorá sa zaoberá touto témou,  je v Slovinsku a údajne aj v európskom priestore prvá. Cez osobné výpovede  viac ako 1600 žien, ktoré mali v čase rozhovorov viac ako 80 rokov, odhaľuje, aké  boli intímne a vôbec a iné vzťahy  medzi našimi predkami. Aký bol vzťah medzi rodičmi a deťmi, vzťah medzi nevestou a svokrou, medzi paholkami a slúžkami…

Zároveň však kniha lieči traumy, ktoré sa medzi generáciami práve vďaka podobnej a veľmi pochybnej výchove, akou bola moja, prenášali z pokolenia na pokolenie.

Bolí ma srdce, keď si len pomyslím, že sme pre pokryteckú ostýchavosť, ktorú Slovinci (Európania) vo vzťahu k pohlavnému životu dôkladne pestujeme ešte aj dnes, premárnili obrovský počet podobných príbehov, z ktorých sme sa mohli poučiť, ale  predovšetkým však pochopiť, prečo sme dnes takí, akí sme.

Hovorí sa, že  intímne príbehy v takmer celej Európe -  najmä v krajinách bývalého Rakúsko – Uhorska – sa medzi sebou veľmi podobajú. Niektorí naznačujú, že v Európe nebol urobený podobný prieskum ako je môj.

Mojím prianím je vydať knihu Ogenj, rit in kače niso za igrače aj  v jazykoch  európskych národov, keďže krajiny bývalého Rakúsko-Uhorska mali viac-menej podobné dejiny aj v tejto oblasti.

Milena Miklavčič

Niekoľko úryvkov z príbehov:

Kristina (1923): ”U nás, na Kozjansku, ktoré je už oddávna vinohradníckou oblasťou, bola veľká bieda. Bolo aj veľa alkoholu a násilia v rodine. Náš otec bol o hlavu menší od mamy, a aj napriek tomu sa pred ním musela často ukryť do bezpečia. Vychovaná bola tak, že mužovi sa nesmie stavať na odpor, lebo to je veľký hriech. Keď ju dobehol, najskôr ju zbil. Údery padali nielen po tele, ale aj po hlave. Keď ustal, rozkázal jej, aby išla do izby a ľahla si na pec. Tam sme niekedy mali tzv. ”rancalo”. To bolo nejaké drevené zariadenie, ktoré o nejaký decimeter prečnievalo cez okraj pece. Mama si doň ľahla a čakala. Na bokoch boli dva otvory, do ktorých si musela vopchať nohy. Potom otec vyšiel na lavicu, spustil nohavice a tak dlho strkal do maminho ohanbia, až kým nedosiahol vrchol. Mama sa pre bočnice, ktoré ju na bokoch zvierali, nemohla pohnúť ani o centimeter. Keď bol otec opitý, mučenie trvalo dlhé hodiny. My deti sme plakali vo dverách a prosili ho, aby prestal. Neprestal. Nikdy neprestal. Keď zomrel, nikto z nás za ním neplakal. Nemohli sme. Príliš sme ho nenávideli kvôli všetkému zlu, ktoré napáchal na našej chudinke mame.”

Hilda (1935): ”Doma nás bolo deväť detí. Otec a mama boli k nám prívetiví. Každý večer sme sa najskôr modlili a potom sme za doprovodu otcovej harmoniky spievali neskoro do noci. Otec bol veselý chlapík, chodil z domu do domu a ľuďom opravoval  topánky. Ale mama bola tou, na ktorej stáli tri uhly domu. Keď otec zostal doma, ľahol si pod hrušku a spal. Z času na čas sa zobudil, pristúpil k senníku a zavolal smerom do poľa, kde mama plela s inými ženami: ‘Angelca, rýchlo príď domov. Potrebujem ťa!’ To urobil aj trikrát denne. Všetci, ktorí mame pomáhali pri práci na poli, sa lišiacky usmievali, lebo presne vedeli, prečo otec mamu tak súrne potrebuje. Keď sa mama o nejakých päť minút zasa vrátila k robote, mala badateľne červenšiu tvár, ale nikdy nič nepovedala. Dnes len sotva kto vie, že vtedy bol mužský pud veľmi silný. Avšak pohlavný styk nikdy netrval dlhšie ako päť minút. Žena musela vždy ležať nehybne. Pocit rozkoše nepoznala.”

Berta (1936):‘ ‘Vyrastala som v biede. Doma nás bolo desať, často sme nemali čo jesť. Jednej jari sa k nám pričlenil ešte braček, ktorému sa mama vôbec nepotešila. Od rána do večera nádenničila, chodila pracovať ku sesternici, ktorá sa vydala za bohatého sedliaka. Napoludnie  šli ženy obvykle domov, aby niečo uvarili pre rodinu, ktorá už na nich netrpezlivo čakala. Len moja mama sa nikdy neponáhľala. Keď sa jej opýtali, prečo nie, im  odpovedala: ‘Počkám nejakú tú hodinku a možno potom, keď sa vrátim, bude o jedny ústa menej, ktoré by pýtali jesť…’

V zime, bolo koncom novembra, braček zamrzol pri otvorenom obloku. Ešte dnes sa hovorí, že mama zámerne nechala oblok otvorený. Možno je to pravda, neviem. Nikdy sme sa o bračekovej smrti nerozprávali.”

Olga (1955): ”Skoro všetci sa domnievali, že som sa vydala za mládenca z pokrokového gazdovstva. No žiaľbohu, nebolo to tak. Už na svadobnú noc sa k nám pripojila svokra a žiadnym spôsobom sme ju až do rána nemohli dostať von zo spálne. To, že sme nemohli byť sami ani päť minút, trvalo viac ako  tri mesiace. Potom to išlo silou-mocou, čo mi veľmi zazlievala a tak sa svokra stala mojim úhlavným nepriateľom. Skôr než sa mi v roku 1974 narodil prvý syn, som  nič nevedela, ako pôrod prebieha. Bola som presvedčená, že rodiť budem cez pupok. Dokážete si predstaviť, ako som sa vydesila, keď sa dieťa vybralo na svet úplne inou cestou. Po pôrode som si prečítala niekoľko  kníh, ale aj druhý krát  som bola začudovaná: odtiekla mi plodová voda, a ja som nemala ani šajnu, čo to môže byť!”

Marko (1943): ”Keď sem ako farár prišiel do jednej farnosti v Korutánsku, internet ešte vtedy nebol, preto som sa po večeroch, po omši, keď som zostal sám, často nudil. Raz som niečo hľadal a náhodou som otvoril  jednu z cirkevných matrík z roku 1916. Našiel som nahusto popísaný list, ktorý v knihe nechal jeden z mojich ďalekých predchodcov. Vtedajší farár zapísal zaujímavý príbeh, ktorý sa vzťahoval na jeho neter. Bolo dosť trápne, lebo s manželom ani po šiestich rokoch manželstva nemali deti. Dedinčania sa im vysmievali, a posmešne radili, aby si trochu silnejšie podmastili pružiny v posteli, aby im úkon ”robenia detí” šiel šikovnejšie. Naivní obaja to aj naozaj urobili. Dedinčania sa zachádzali od smiechu! Farár sa dopočul o tejto udalosti a rozhodol sa v dedine urobiť poriadok. Neter a jej muža zavolal k sebe do fary a snažil sa im zrozumiteľne vysvetliť, ako prebieha pohlavný styk, aby  mohli splodiť dieťa: ‘Žena, ty si ľahni do postele, zatvor oči a poriadne si vyhrň šaty a pokry si tvár. Potom rozpaž ruky, lebo by to bol hriech, keby si sa muža zbytočne dotýkala. Roztiahni aj nohy, ale nie až príliš. Potom zatni zuby a trpezlivo vyčkaj, kým muž nezhasne svetlo, spustí nohavice a si na teba úctivo ľahne. Mužovi kladiem na srdce, aby svoje právo uskutočnil čo najrýchlejšie, aby zbytočne nepredlžoval ženino utrpenie. Keď skončí, sa potme oblečte, lebo sa nepatrí, aby ste sa jeden na druhého  pozerali polonahí’.

Farár o deväť mesiacov na ten list pripísal, že v nedeľu krstili syna jeho netere, ktorý sa narodil ‘trochu aj s jeho pomocou”. Tento zápis je vzácny aj zo  sociologicko-etnologického hľadiska, lebo svedčí o tom, akým spôsobom prebiehali pohlavné styky v prvej polovici 20. storočia.”

Urban (1953): ”Keď som  dával do poriadku babkinu pozostalosť, natrafil  som na zaujímavý ”prístroj”, na ktorom  bol nápis ”care free”. Ihneď som si spomenul, že o tomto prístroji, ktorým si ženy niekedy pred vojnou vyplachovali pošvu a sa takým spôsobom chránili pred tehotenstvom, sa mama s babičkou viackrát rozprávali. Babičke ho poslala sesternica, ktorá žila v Amerike. Ženy si  ho  vzájomne aj požičiavali. Dôkaz, že tomu tak bolo, som našiel v jednom liste. Babičke písala jedna z jej kamarátok: ‘Prosím ťa, požičaj mi care free. V piatok  prídu do Ľubľany obchodníci z Bosny. Pôjdem tam, nebudem okolkovať a aj si niečo privyrobím.’

Silva (1938): ”Náš otec bol trikrát ženatý. Ale viac—menej po celý život veľmi často žil s dcérou z prvého manželstva, s Marinkou, s ktorou mal aj dve deti. O tom vedela celá dedina, ale po rokoch sa už veru nikto nedivil krvismilstvu. Otec mal bratranca, ktorý sa správal podobne. Bol to ožran a násilník. Keď mu dcéra porodila dieťa, chytil ho za nôžku a hodil o stenu povediac: ‘Ak je môj, zdochne, ak nie, prežije.’ Aj môj spolupracovník z továrne, kde som pracovala skoro 45 rokov, mal otca, ktorý bolo veľký násilník. Keď sa im narodilo siedme dieťa, sa zaprisahal, že každého ďalšieho nastokne na vidly a zakope do hnoja. To aj naozaj urobil. Zakaždým keď syn na jar trúsil po poli hnoj, z neho opatrne vyberal detské kosti a ich tajne spaľoval. Keď už mal všetkého dosť, jedného dňa udal otca úradom. Vrah potom zomrel v base.”

Príbeh o Tinci hovorí o tom, že jej ešte ako dieťaťu pri trhaní zuba poranili lícny nerv. Ústa mala posunuté na pravú stranu a preto sa jej nápadníci vyhýbali. Všetky jej sestry boli už vydaté a ona bola slúžkou u brata, ktorý prevzal hospodárstvo. Žili bokom od iných ľudí a keďže ani bratovi veľmi nevoňalo strácať čas behaním za ženami,  si  poslúžil rovno doma. Hovorilo sa, že sa mu sestra ani veľmi neupierala, lebo odmala bola zvyknutá, že mužov treba poslúchať. Až potom, keď otehotnela, si začala uvedomovať svoj hriech. Príliš sa hanbila  niekoho poprosiť o radu. Obyčajnou lyžicou si skúšala pomáhať a dieťa vyškrabať z útrob. Pri tom sa viackrát poranila a keby ju – celú krvácajúcu – neboli našli synovcovia, bola by zomrela. Keď sa jej sestry vypytovali, kto je otcom, ani jednej neprezradila, čo robil ich brat. Až na smrteľnej posteli sa so svojimi hriechmi zverila jednej z neterí, ktorej potom zanechala svoj podiel na hospodárstve a skromný nábytok.

Polona otehotnela, ale presne nevedela, s kým a ako. Rozhodla sa obviniť hospodára, ktorý aj v skutočnosti prišiel párkrát ku nej do jej podkrovnej izbietky. A opäť bol farár ten, ktorý musel zohrať rolu arbitra. Polona mu vysvetlila, ako ju hospodár rukami ohmatával a chytal  za kozy (prsia). A farár sa jej opýtal, že či strčil aj ten ústroj do jej ryhy. Dievča odpovedalo, že nie, lebo vraj na to nebol čas. A kto je potom ten, ktorému sa podarilo vopchať hada do diery? Polona vraj rozhodila rukami a začala vyratúvať mená, ktoré boli farárovi veľmi povedomé …

 

 

 

some lines about Milena (writer)

 

 

The main reason for the emergence of the first collection of fairy tales Alphabet from Zakajčkove street (1995), was the daughter who did not want to read.

Her second book, titled Destinies, was published in 2003. In that book are collected true stories from the real life.

The reason for the third book of fairy tales The oak in the left side of the street, was the disease of her son in the spring of 2006. The book was declared as the best Slovenian Freelance Writer’s book in 2006.
In the year 2008, she self-published children’s book Pippi on B. It describes the big adventure of the boy Blaz and cricket Maticek. Denis Poniž wrote a very inspiring introductory word.
In the international competition for the best children’s and youth books of the municipality Schwanenstadt, attended by writers from Austria, Germany, Italy and Slovenia, is a picture book Šnitka – among more than a hundred participants in 2009- received a special award of the jury. 2010, the same attention is paid to the picture book Marička and a teddy bear.

At the same literary contest was in 2012 with the award adorned picture book Who is terminated swallow’s nest ?.

2014 was published picture book of Gal and ripe pear.

Milena Miklavčič got – in intermediate time – many first prizes for her writings.

In 2011 she published very famous book, little bit erotic stories about modern women, Women.

Her last book, Fire, ass and snakes are not toys is a big miracle and has experienced tremendous success in Slovenia. It is reprinted several times! More than two years, it is the best-selling book, too! In libraries is still among the most widely read!
Virc’s production house for TV Slovenia also recorded documentary, 50-minute film.

In the book are the stories of intimate moments ancestors from the first half of the 20th century. Stories are told the elderly from their own experience. Milena is collecting stories for more than 30 years. This is the first such book in Slovenia and Europe. When we read, we realize, that we have about ‘’sexuality once upon a time’’ too much ‘’biased ignorance’’.

Everybody, but, really- evrybody must read Fire, ass and snakes are not toys! This is necessary in order to understand the past, our parents and our grandparents!

Danes je že zarana zadišalo po Miklavžu. Slišali smo, da se bodo pogonska goriva opolnoči močno podražila za več kot tri odstotke. Za 50-litrski rezervoar goriva bo treba od polnoči odšteti dva evra več. Dragi državljani- dobrodošli v deželi treh dobrih mož, ki prihajajo na prvi tir!

Pred kratkim sem zasledila zelo zanimiv pregovor, ki si ga velja zapomniti. Glasi pa se takole: Kmečka pamet lahko nadomesti skoraj vsak nivo izobrazbe, vendar noben nivo izobrazbe ne more nadomestiti zdrave kmečke pameti.

Besede še kako držijo, saj smo prav pomanjkanju zdrave kmečke pameti v deželi pod Triglavom priča iz dneva v dan bolj. Zaradi preobilice vsega, kar nam nudi potrošniška družba, sploh ne znamo več ločevati med zrnom in plevelom. Še huje: zaradi vseh laži, kratkega zgodovinskega spomina in sprenevedanj, kar nam dnevno servirajo politiki in mediji, smo postali le bleda senca človeka, pisanega z veliko začetnico. Zakaj? Zato, ker vsemu, kar slišimo in vidimo- nasedemo in niti za trenutek ne pomislimo, da je v resnici lahko kako drugače.

Verjetno se boste še spomnili starih časov, ko smo imeli le dva dobra moža- Miklavža in Dedka Mraza. Prvi je bil bolj kot ne družinski, drugi pa- prav tako bolj kot ne- družbeni pojav. O morebitnih darilih so otroci sanjali že mesece prej. Karkoli jim je Miklavž potem že prinesel, je bilo dragoceno, kajti četudi so bili zelo pridni, je zdrava kmečka pamet delovala, saj nikomur ni padlo na um, da bi jih brez potrebe zasipaval z darili.

Pred dnevi sem v eni od štacun na blagajni doživela zanimivo, mogoče že mičkeno strašljivo izkušnjo. Deček pri desetih letih ali tam okoli je kot talce zadrževal dolgo vrsto nestrpnih kupcev zaradi taktičnih pogajanj s svojo mamo in prodajalko. Šlo je za embalažo ene od računalniških igric, ki- roko na srce – sploh ni bila poceni (400 evrov). Kričal je, da on ne mara konzole v črni barvi, da hoče v sivi. Na srečo je pristopila druga prodajalka in hitro naredila red, mladenič in njegova mama pa sta potem brez vsega odšla iz trgovine.

Nekateri kupci so se nad videnim zgražali, drugi so zmajevali z glavami… pa jim ne bi bilo treba.

Tudi odrasli nis(m)o kaj prida boljši.

Ste že kdaj opazovali, koliko si naložimo na krožnik, ko sedemo za mizo v kakšnem hotelu? Običajno je kup tako velik, da bi ga še gozdni delavec, ki je fizično aktiven ure in ure, težko pospravil vase. Z očmi kupujemo nova oblačila in čevlje, četudi doma omare pokajo po šivih. Pa ko bi tisto, kar že dve leti ali več nismo nataknili nase, odnesli na Rdeč križ ali Karitas! Ne! Kopičimo stvari kot hrčki pozno jeseni.

Nedavno tega sem o tako imenovanih starih časih pripovedovala srednješolcem. Kar nekaj jih je imelo na sebi raztrgane kavbojke, ki so že nekaj časa modni hit. Ko omenim, da so raztrgane cote še pred 50 leti nosili zgolj berači, so se začeli smejati, češ, naj se ne šalim, da jim je učitelj povedal, da so imeli predniki v socializmu vsega dovolj in še več.

Za hip sem ostala brez besed, nakar nadaljujem, da – če ne verjamejo, kakšno zlo je socializem- lahko povprašajo Slovence, ki živijo v venezuelskem socializmu, kako je biti lačen in brez vsega. Mladenič v prvi vrsti nato pokomentira, da so to članki zahodne propagande- nič drugega.

Včeraj, ko so odpeljali k zadnjemu počitku kubanskega diktatorja Fidela Castra, sem se po tihem bala, da bodo dan ali dva žalovanja predlagali tudi naši skrajno levi politiki. Hm, čudno, mar ne?!  Sploh, ker celo največje ”borke in borci” za človekove pravice radi strašijo z majicami Che Guevare, človeka, ki je bil psihopat, množični morilec in celo posiljevalec. Vsakič, ko jih vidim, me pregrešno prešine, kje, za vraga, je obtičala slovenska zdrava kmečka pamet? Kje je Miklavž, da bi jo vsaj za ščepec pustil v peharju?

Danes je marsikaj, če ne vse, obrnjeno na glavo. Pozabili smo, kaj je prav in kaj je narobe. Pozabili smo na primer, da je posilstvo grozodejstvo, ki rani žrtev za celo življenje. Zakaj tako mislim? Zato, ker se že nekaj časa dogajajo po Evropi, a ne trznemo z rameni. Še huje je. Govori se, da je posilstvo komaj kaj več kot malo bolj grobo zapeljevanje.

Dobri decembrski možje nam že dolgo niso prinesli empatije do sočloveka. Tiste namreč, ki bi nas poučila, da udarec (krivica, zlo, sovraštvo….) enako boli tistega, ki ga ne maramo, kot onega, ki nam je blizu.

Še nekaj je, za kar bi prosila dotične može, da vržejo v svoje koše in košare: prinesite ne le otrokom- tudi njihovim staršem občutek za ”deliti dobrine s tistimi, ki jih nimajo”. Deliti nasmehe, dobroto in ljubezen prav tako.

Zelo po tihem si tudi želim, da bi Miklavž potrkal na okno pri koriških dečkih. Lepo prosim, stori to!

Danes zvečer pride na obisk prvi: sveti Miklavž. Sicer pa, da če ljudem ne prinese nič drugega kot malo zdrave kmečke pameti- bom prav tako zeloooo vesela.

Pred dnevi je ves svet obeležil Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Vrstili so se govori, prebirali smo podatke o grozljivih statistikah, tisti, ki tovrstnega nasilja od blizu ne poznajo, so se zgražali, zakaj raje ne razmišljamo pozitivno in nasilja sploh ne vidimo, spet drugi so se čudili, kako to, da je nasilja toliko, saj vendar živimo že v 21. stoletju!

Mediji so se tokrat in tudi sicer osredotočali na nasilje, ki ga doživljajo ženske znotraj partnerstev. Moških, ki imajo težko roko – vsaj tako se zdi – je v družbi, v kateri živimo, vedno več. A ženske s krvavečimi ustnicami, razbitimi arkadami, polomljenimi rebri, izmaličeno samopodobo in z brez števila strahovi niso od danes. So že od včeraj in že od vekomaj.

Žal o tej plati življenja naših prednikov vemo bolj malo ali nič, ker imamo že v genih, da vse tisto, kar nas moti, pometamo pod preprogo in se potem obnašamo, kot da je vse lepo in prav.

Slovenci se že vrsto desetletij delimo na ”leve” in ”desne”, a imamo hočeš – nočeš eno bolečo skupno točko: o nasilju nad ženskami že leta preveč govorimo in veliko premalo storimo, da ga ne bi bilo.

Morda bo ob tej misli kdo zarobantil in mi požugal s prstom, češ, v naših, krščanskih družinah pa nasilja vendar ni! Motite se! Je bilo in je še zmeraj! Nasilju še nikoli ni bilo mar ne za politično, ne za versko prepričanje.

V trenutkih, ko bi najraje zbežali nekam strašno daleč, ko se nam zdi, da niti molitev ne pomaga več, verjamemo, da je bilo nekoč vse drugače. Bolje in lepše. Žal se motimo. Motijo se tudi tisti, ki nam preteklost /ne/ hote slikajo kot nekakšno ”Cvetje v jeseni”.

Ko bi lahko priklicali v življenje tiste ženske, ki so svoje skrivnosti in bolečine odnesle s seboj v grob, bi izvedeli, da so tudi po naših mamah, babicah in prababicah padale batine. Razlog za udarce je bil lahko zelo banalen: če je bila premalo ponižna. Ali premalo spoštljiva do svoje tašče. Preveč razsipna z moko, ko je pekla kruh. Če ji je kakšen koder las preveč kukal izza tesno zavezane rute. Se je preveč branila, ko je mož zahteval od nje svoje ”pravice” (spolnost).

Nasilja so bile deležne že majhne deklice, ki so jih starši v rosnih, še otroških letih pošiljali služit za pestrne, pastirice, dekle. Je koga kdaj zanimalo, kaj vse so morale potrpeti? Še danes si zapiramo oči pred kruto resnico in se osredotočamo zgolj na floskule o tem, da je bilo hudo, a le zato, ker so bile lačne, bose in so jih tepli. Deklice so pogosto doživljale spolno nasilje. Ne le od hlapcev, tudi od gospodarja na kmetiji. Če je zanosila, je bila sama kriva.

Prekleta prešuštnica, lajdra hudičeva, so jo zmerjali. Celo s prižnice.

Še pred desetimi leti se je dogajalo, da tu in tam policisti niso jemali resno žensk, ki so prijavljale posilstva. ”Mu že ni hotela dati,” so se posmehovali v moški solidarnosti.

Tja do šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ženska, ki je rojevala deklice manj vredna. Frdamana. Ko je družina izbirala, kdo bo nadaljeval šolanje, so imeli dečki prednost. Sinovi so bili tisti, ki so podedovali kmetije, četudi so bile hčerke pogosto bolj sposobne za to vlogo.

Tudi besedo prešuštnik so predniki uporabljali zelo redko- če sploh kdaj. Padle ženske (noseče pred zakonsko zvezo) so bile za svoje stanje zmeraj same krive.

Zelo podobno je marsikje še danes. Ženskam ni bilo postlano z rožicami niti v času tako imenovanega zlatega socializma. V mojem kraju, na primer smo letos praznovali komaj štirideseto obletnico ustanovitve prvega vrtca. A si predstavljate, kako so se počutile ženske, ki so morale iti na šiht, otroke pa so puščale doma – same, ker ni bilo nikogar, ki bi pazil nanje? Kako ponižne in izrabljene so bile tiste, ki so ostajale doma in so za vsak dinar, pogosto celo na zelo poniževalen način, prosile moža? O kakšnih tako opevanih ženskih pravicah ni bilo govora! Še k maši nis/m/o smele priti v hlačah, ker to ni bilo spodobno. Pod naglavno ruto, spodobno zavezano pod brado, se je skrivalo nešteto žensk, ki so doživljale nasilje. Njihovega tihega krika na pomoč, žal, nihče nikoli ni slišal. Če jo je mož tepel, so ji dobrohotno svetovali, naj malo manj vrti gofljo.

O teh ”starih časih” danes ne vemo dosti tudi zato, ker smo v odnosu do ženske zgolj zamenjali celofan, nasilje je še zmeraj prisotno, dobilo je le drugo vsebino.

Danes se nam zdi, da je ženska na boljšem kot nekoč. Pa temu ni zmeraj tako. Hote ali nehote, žal, mižimo pred številnimi pritlehnimi oblikami nasilja, ki žensko populacijo krepko in brez usmiljenja drži v svojih šapah. Kaj smo naredili zato, da deklice ne bi dajale na razpolago svojih telesc že pri dvanajstih, trinajstih letih ali še prej?

Kaj smo storili, da bi izkoreninili otroške poroke? Otroške nosečnosti? Otroško prostitucijo?

Kako, mislite, da na mlada dekleta vplivajo naslovi kot so:Koliko denarja porabijo ženske za make – up? 10 modnih napak, zaradi katerih nismo videti popolno. Moški razkrili, kakšno telo jih najbolj privlači. Ženske stradajo, da bi bile bolj privlačne?

Ste že prešteli mlade ženske, ki se množično, malodane že patološko, povsem izgubljeno in brez pameti vdajajo preštevilnim ezoterično-duhovnim združbam, ki jim perejo možgane?

Ker je starše in ne nazadnje tudi učitelje sram spregovoriti o spolnosti, si dekleta nabirajo izkušnje in znanje na bolj ali manj dosegljivih pornografskih straneh.

Bentimo in protestiramo proti tistim, ki se odločajo za splav, ob tem pa ne naredimo nič, da bi jih pravočasno osvestili, da bi začele spoštovati sebe. Ker je pač lažna sramežljivost še zmeraj cenjena čednost!

Družba jim je nasilno odvzela vrednote, željo po materinstvu in družini. 21. stoletje danes iz ženske ustvarja lutko z opranimi možgani, ki verjame v horoskope, ravna pa se po nasvetih iz svoje priljubljene ženske revije.

Verjame pa tudi, da je rojena za princa na belem konju, ki jo čaka za prvim ovinkom. Je potem čudno, da trpinčena ženska potrebuje najmanj dvajset let, da dojame, da princi ženske pač ne tepejo? Niti je ne posiljujejo!

Zadnjič je nek ugleden gospod z desnice mojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače označil za ”pornografijo”.

Nek drug ugleden gospod z levice- zgodovinar- pa je bil ogorčen, ker sem pisala o vojakih iz 1. svetovne vojne ter o njihovih spolnih izkušnjah s Soške fronte drugače, kot je zapisano v učbenikih, ki jih je pisal sam.

Ko sem mu omenila, da verjetno še zmeraj verjame v štorkljo, je bil ogorčen.

Vedno bolj verjamem tistim, ki trdijo, da je moja knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače tudi neprecenljiva zbirka ”vzorcev” o tem, kaj smo v preteklosti počeli narobe.

Zagovorniki in fanatični ljubitelji pometanja pod preprogo jo bodo zato še naprej prezirali, upam pa, da jo bodo brali vsaj tisti, ki želijo, da bi bilo nasilja nad ženskami že danes manj, kot ga je.

 


 

 

 

Pred dnevi je umrla gospa Tilka. O sebi, o nenavadnem življenju svoje družine, prijateljic in sovaščank mi je povedala ogromno zgodb. Še potem, ko je postala že povsem slabotna, me je včasih poklicala in mi zaupala kaj novega, česar se je domislila v dolgih nočeh, ko ni mogla spati.

”Milena, saj moje zgodbe takoj zapišeš, kajne? Glej, da ne pozabiš!” jo je vsakič znova skrbelo.

Njeno življenje je bilo zelo kruto, nečloveško, polno trpljenja in odpovedovanj. Rodila se je dekli, ki je imela že pred njo več otrok. Koliko točno, mi Tilka ni znala povedati.

”Če jo je otrok preveč spominjal na očeta, ga je dala v rejo ali pa ga pustila na pragu v kakšnem drugem kraju, kjer je niso poznali. Mene je imela rada, ker sem bila zelo zala deklica. Pri petih letih se je te ”ljubezni” naveličala, odpeljala me je h kmetu, kjer sem postala pestrna,” mi je povedala že pred veliko leti.

Kot varuška domačega sina s posebnimi potrebami je doživljala grozote, ki se jih ne da opisati. Slaboumen deček, ki je bil od nje starejši skoraj dve leti, jo je ves čas grizel in tepel. Nekoč je malo manjkalo, pa bi ji odgriznil nos. Če se je Tilka pritoževala, so jo njegovi starši natepli s pasom.

Deček je mučil tudi živali. Če je mačko ulovil, ji je zavil vrat, potem pa jo je vrgel v bližnji potok.

Tilka je bila stara komaj deset let, ko se jo je polastil hlapec. Ob njeno drobno telesce se je toliko časa ”drgnil”, dokler mu ni ”prišlo”.

”Moja oblačila- skromna obleka in predpasnik- so nenehno smrdela po njegovih izločkih. Vsi so vedeli zato, a nihče se ni zavzel zame. Pri dvanajstih letih sem- potem ko mi je prvič poskušal poriniti tisto reč med noge- od te hiše ušla. Zatekla sem se k mamini sestrični, a ne za dolgo. S seboj me je jemala v Ljubljano, kjer je po hišah prodajala maslo in jajca. Ta čas, ko je barantala z gospodinjo, sem se morala izmuzniti v stanovanje in krasti. Vedela sem, da se to ne sme, da je to greh, zato sem zberžala v sosednjo vas, kjer so me v tamkajšnji gostilni vzeli za deklo. Garala sem od jutra do poznega večera, pa še ni bilo dosti. Gostilničarka me je lasala in zmerjala, da sem lena in da preveč pojem. Gostilničar mi je včasih prinesel kos kruha, a ga mi ni dal prej, dokler nisem dvignila krila. Pri petnajstih letih sem z njim zanosila. Ko je opazil, da se debelim, me je 23. decembra nagnal od hiše. Zunaj je ledeno pihalo, nebo je bilo posuto z zvezdami, jaz pa sem zagazila v dober meter snega. Noge sem imela povite z volnenim šalom, bila sem brez spodnjega perila, brez nogavic. Potrkala sem na vsa okna na vasi, ter prosila ljudi, naj me vzamejo pod streho. Bilo je že proti jutru, ko potrkam še pri učitelju in njegovi ženi. Spominjam se, da sem bila do kosti premražena. Potem pa mi ukažeta, naj namočim noge v mrzli vodi, ker če jih ne bom, mi jih bodo morali odrezati. Res sem jih komaj kaj čutila. A je pomagalo. Pri njima sem ostala le do novega leta. Potem pa so po vasi začeli opravljati in zato, da bi učitelj ohranil svoj dober glas, mi je ukazal, da moram oditi drugam. Na kolenih sem ga prosila, če lahko ostanem, a ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se vrnila k mami, ki me ni bila čisto nič vesela. Nobenega usmiljenja ni čutila do mene. Na koncu mi le dovoli, da si posteljem na goli zemlji, a pod pogojem, da otroka, če bo deček, oddam ljudem, ki jih ona pozna. Ker bodo dobro plačali zanj. Na vse sem pristala, tako hudo mi je bilo…

Tilka je rodila dvakrat: prvič sina, ki ga je imela ob sebi komaj teden dni, potem pa ga je njena mama prodala nekaj na Hrvaško paru brez otrok, drugič pa hčerko, ki je že pred leti naredila samomor. Za Tilko so do zadnjega dne skrbele tri vnukinje.

Ena od njih mi je takole napisala:

Spoštovana gospa Milena,

Če ne bi bilo vas, ne bi nikoli vedele, kakšno je bilo življenje naše babice. Od srca smo vam hvaležne, da ste jo obiskali in spodbudili, da se vam je zaupala. Zaradi zgodb, ki smo jih slišale tudi me, smo jo imele še raje, še bolj smo jo spoštovale. Hvala vam, da ste postali njena prijateljica.

Marinka, Elizabeta in Klaudia

 

Žensk, kot je bila Tilka in so usodno zaznamovale mojo zadnjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa na nek način tudi mene, je bilo še veliko. Več kot 1600.

Ko so odhajale, mi je bilo hudo, obenem pa sem bila vesela, ker so se mi zaupale.

Z njihovo pomočjo sem utrgala pozabi pomemben in zelo usoden čas 20. stoletja, ki bi sicer za vedno izginil in dandanašnji se ne bi nikomur niti sanjalo, kako so v resnici živele naše babice, kaj so doživljale, in ne nazadnje- kako kruto in brezobzirno se je vdiralo v njihovo najbolj intimno intimo.

Prihajajo zimski dnevi, ko bo malo več časa tudi za posedanje ob starejših. Zelo iskreno vas prosim, da jim poskušate prisluhniti, prijazno jih pripravite do tega, da vam bodo zaupali, se vam odprli.

Nič ne bo narobe, če na takšne obiske vzamete s seboj tudi mojo knjigo, da jo skupaj prelistate. Ob napisanem se bodo prebujali spomini, globoko zakopani in skriti.

Danes, ko tarnamo, da se ne moremo znebiti ”podedovanih vzorcev”, ki nam otežujejo življenje, se, žal, ne zavedamo, da so ti ”vzorci” skriti prav v teh zgodbah, o katerih se stare in mlade generacije ne pogovarjajo med seboj.

Če boste te zgodbe poiskali, bo to največ, kar boste lahko storili zase!

 

Older Posts »