Feed on
Posts
Comments

 

Dragić nije trebao, da ide u Istanbul. Mogao je bacit iz Slovenije!

Nov slogan hrvaškega turizma: Hrvatska, zemlja izmedju srebra i zlata!

Na zasluženo zmago naših košarkarjev gledam zelo praktično in uporabno. In če svoje misli strnem v krajši stavek, bi se ta glasil:”Z dobrim šefom, ki zna iz odlične ekipe (posameznikov) iztisnit maximalno, se daleč pride.”
Kakršna koli asociacija na državo, ki crkuje, je namerna, a resnična, če zmorete le za ščepec kritičnih misli.
Istočasno pa vam – glede na to, da veselja še ni konec- postavljam še eno vprašanje: bi bili mi, ki smo bili včeraj nad igro slovenske reprezentance tako zelo navdušeni, pripravljeni, da za lastne cilje garamo podobno kot oni? Veste, tudi kot narod lahko postanemo zmagovalci, če tisto preklemansko majhnost in cankarjansko vdanost v usodo  za vse večne čase izbrišemo iz sebe!

17. september 2017 je datum, ki se bo za vedno zapisal v slovensko zgodovino. Na vsakem koraku so plapolale slovenske zastave, poudarjalo se je slovenstvo, nikjer ni bilo videti rdečih zvezd, še manj slišati tiste znane in krvoločne ” …brigade, hitite, razpodite, požgite gnezda belih podgan, črnih psov! Hej, mašinca, zagodi…” Bili smo kot eno in občutek, da tudi dihamo kot eno – kot Slovenci, mi je med včerajšnjo tekmo zvabljal solze v oči.

Občutja, ki so nas prevevala med tekmo, so tista, ki bi jih veljalo vcepiti v slovensko mentaliteto tudi takrat, ko se soočamo z vsakdanjimi izzivi, s prvo in drugo razrednostjo, in tudi tedaj, ko nič ne ukrepamo, ko se politiki norčujejo iz nas in sprejemajo uničujoče in katastrofalne odločitve o državi in prihodnosti. Skupni duh za dobro Slovenije, ne glede na barvo stranke, prepričanje ali ideologijo –tega nam krvavo manjka!

Če je uspelo slovenskim košarkarjem na krilih navijačev v Turčiji in tudi tistih doma, zakaj Slovencem ne bi uspelo tudi na gospodarskem in političnem področju? Včeraj smo dobili dokaze- zapisane v zlatu, da se vse da, če se hoče, če se potrudimo, sodelujemo in verjamemo, da smo lahko že danes boljši, uspešnejši, produktivnejši!

Neštetokrat se vprašam, kako je to mogoče, da imamo lahko v svoji sredini brez števila enkratnih posameznikov, dovoljujemo pa, da nas vodijo politiki, ki niso dobri niti za ceste pometat. Poglejte samo družino Blažič z Bleda. Oče Dušan je bil nekdanji odlični smučar in tudi direktor slovenskih alpskih reprezentanc. Njegova otroka pa sta v nedeljo igrala za zlato kolajno. Mlajša Pia se je v Ljubljani borila proti Turkinjam za zlato kolajno na svetovnem prvenstvu v odbojki, njen brat Jaka Blažič pa v Turčiji za zlato košarkarsko kolajno na EP. Ne bodimo kot drugi, bodimo kot Pia in Jaka!

Zadnji čas je, da sami sebi dokažemo, da majhnost ni ovira, razen tista v lastnih glavah.

Po socialnih omrežjih je na dan zmagoslavja v Carigradu zaokrožila šokantna novica – mediji jo še preverjajo- da je menda slovenski politični vrh navijačem odvzel 200 kupljenih vstopnic za finale, njih pa poslal na stranske tribune. Elita je – če je res tako- za osebno zadovoljstvo izrabila falcona že drugič. Prvič se je to zgodilo, ko so leteli na rokometno tekmo na svetovno prvenstvo med Slovenijo in Hrvaško v Pariz, drugič so odnesli svoje riti v Carigrad, naj pa jim ob tej priložnosti namignem, da bo prvi smuk za ženske potekal že 22. novembra v Lake Louisu. Da si bodo lahko pravočasno izmislili izgovore, zakaj odpotovati tudi tja. Zanimivo pa je, da je Falcon crknil zgolj in samo julija, ko bi bilo vljudno, če bi premier odletel na pogreb Helmuta Kohla v Nemčijo. Politik iz napačnega ideološkega predala?

Večina navijačev je menila, da se politika nima kaj vtikati v šport. Pa vseeno si velja zapomniti, s kakšno blazno hitrostjo in kako ceneno se da kupiti Slovence. Ko je Janković v ponedeljek, na sprejemu zlatih košarkarjev povedal, da je “zagotovil” brezplačno pivo, so potihnili še zadnji žvižgi.

Ponedeljek je bil za politične glave s Šubičeve 4 še bolj na horuk. Načrtovano je bilo, da bo premier v parlamentu odgovarjal na številna vprašanja, ki se tičejo pranja denarja iz Irana preko NLB v zadevi »Farrokh«. Pa je dal rep med noge.

Ministrica za zdravje je prestala interpelacijo,  Petra Sovdat, novinarka Financ, je zgroženo twitnila:”Draga @vladar S(lovenije): vas ni nič sram, da se ministrica tako norčuje iz bolnih, ki čakajo na storitve leta?!

Pred vrati je tudi referendum o drugem tiru. Na volivcih je, bodo dovolili, da dobimo drugi TEŠ6 ali pa bomo s svojim NE zaustavili tiste, ki nas želijo ponovno okrasti.

Matej Lahovnik je v enem stavku povedal vse:”Že samo dejstvo, da bomo za 27 km železnice plačali 1,4 milijarde evrov, kar znese okrog 50 milijonov evrov za vsak kilometer oziroma 518 evrov za vsak centimeter tira, bi moralo volivcem dati misliti, da je cena takšna, kot da bi dejansko šlo za zlati tir.”

Dogodkov, ki so ob pregledu najzanimivejših, tokrat ostali na situ, je toliko, da sploh ne vem, kje naj začnem. Morda me je še najbolj pretresel Tino Mamić, ki je (ponovno) pisal o 5 – 10 % gejevskem lobiju znotraj Cerkve pa o strašljivih lovkah in povezavah, ki le-tega pomagajo soustvarjati tudi nekateri duhovniki.

Škofje pa, namesto da bi ukrepali – molčijo.današnji ReporterFinance

Tudi v zdravstvenem lobiju se že dolgo ne ve več, kdo pije in kdo plača. Cenjeni premier je razkril, da ima v centru MD-medicina, ki mu velespoštovana ministrica za zdravje želi dodeliti 1,5 milijonov evrov za operacije, celo svojega osebnega zdravnika. Samo iz firbca – ne le Jana Škoberneta, tudi mene – zanima, kaj bi se v slovenskih medijih zgodilo, če bi, na primer,Janša podelil te milijone svojemu osebnemu zdravniku?  Prepričana sem, da t. i. spontani ”mariborski vstajniki” ne bi razdejali le Maribora, temveč vso Slovenijo.

Na nedavnem zaslišanju pred preiskovalno komisijo o Teš6, je nekdanji minister Gregor golobič izjavil, da je bil Teš 6 zasnovan kot alibi za skupino ljudi, ki je najprej ukradla nekaj sto milijonov ter s krajo nadaljevala tudi skozi uvoz indonezijskega premoga. Govoril je tudi, kako je politika plačevala novinarje pri zadnjih vratih.

Škoda, ker ni navrgel imen novinarjev in medijskih hiš, ki so iz takšnih in drugačnih političnih zgodb potegnili največ denarja tudi za hkratno pranje možganov slovenskih državljanov.

Torej, ljubčki moji: ne pozabite na Golobičeve besede, ko boste v prihodnjih dneh poslušali politike in njihove najljubše novinarje, ko vam bodo kvasili o koristnosti 2. Tira in o izgubljenih priložnostih, če Slovenija ne bo naredila vsega za Magno. Denar je sveta vladar, čast pa na borzi vrednot nima nobene cene.

September pa ne bo potekal le v znamenju jeseni, dobili bomo tudi novega predsednika države. Ta, ki ga že imamo, je izjavil, da se zaveda, da ni popoln, ni pa tudi nobena moralna avtoriteta in se niti ne trudi biti. No, ja, če bi bila namesto njega, bi pri zdravi pameti tega nikoli ne izrekla. Predsednik pa ja nima drugega dela, kot da v tej na pol mafijski državi poskrbi vsaj za drobec moralne pokončnosti!

Žal je že tako, da se pri nas največ negativne selekcije zbere prav na političnem parketu. Na jesenskih volitvah bo ob vseh prijavljenih kandidatih aktualni predsednik – kot kaže, brez resne konkurence in bo verjetno tudi zmagal. Razen, seveda, če bo Bernardi Jeklinovi uspelo, da bo tudi ostale Slovenke navdušila za Novakovo.

Še ena eminentna ženska se je pred dnevi dala v zobe: okrožna sodnica, ki je nedavno oprostila Toneta Ropa, je na svojem facebook profilu oznanila, da je bila v Portorožu pijana kot čep. Če je brala vroče komentarje na svoj račun na twiterju, ji vsa čast, če je ostala živa.

Zanimivo pa je bilo tudi na mariborskem okrožnem sodišču, kjer si je znani vstajnik prislužil oprostilno sodbo in to kljub zaseženim sadikam konoplje in prepovedane droge psilocin. Je ta sodba nekakšen uvod v oprostilno sodbo balkanskih bojevnikov?

Srbijo pa pretresa članek iz Blica, ki je na podlagi različnih arhivskih dokumentov razkril, da je vrh slovenske partije z Edvardom Kardeljem na čelu ukazal, naj se brez milosti in po hitrem postopku “počisti” z nasprotniki komunizma, duhovščino, meščanstvom, kapitalisti in ostalimi “sovražniki ljudstva”. Če je vse našteto res, bo lahko imelo napisano resne posledice za slovensko zgodovinopisje, piše Dejan Stainbuch.

A v državi, kjer te lahko njeni uradniki kaznujejo zaradi prodaje vejice peteršilja, in kjer te lahko, če ne razmišljaš, kot se zagre, po ukazu Mirovnega inštituta sankcionirajo zaradi hahaha, sovražnega govora, so se dogajale tudi druge anomalije. Recimo: nemalo hude krvi med potrošniki je bila deležna poteza nekega velikega trgovca, ki je na reklami za svoj proizvod s kupol cerkva grškega Santorinija všečno zradiral – križe. Se ve, zakaj.

Čudovito, kajne? Včasih se sprašujem, so mar v Idriji – ne da bi to sporočili javnosti- na Griču na stežaj odprli vrata svojih zaprtih oddelkov?

samomor med spanjem

Premier se sonči v Črni gori, kmetijski minister v Posočju, zunanji minister pripravlja škampe za svojo seksi hčerko, iz podtalnice v Zalogu pa namesto pitne vode priteka črna brozga. Preden so cenjeni politiki odšli vsak na svoj konec, so vse težave pokrili s celofanom, državljanom pa prepovedali, da bi vohali, če bi izpod njega kaj zasmrdelo.

Dobro jutro, Slovenija, kdaj se boš zbudila?

Rado Pezdir v zadnjem intervjuju razkriva, kako je Udba sodelovala z italijansko mafijo, kaj je zamolčal Niko Kavčič, ter katere udbovske dokumente je dobival »v vednost« nekdanji predsednik države.

Pove tudi, da je nekdanja zamejska udbovska pralnica denarja Safti še kako živa, le imenuje se drugače, v Sloveniji pa med drugim bajno služi s preplačanimi medicinskimi pripomočki. Prepričan je, da država ne bo nikoli prodala NLB, saj preko nje mreže dobivajo nepovratne kredite. Ugotovi, da nima smisla zaupati pravni državi, saj boste proti skorumpiranemu aparatu vedno izgubili. Ob tem pa tudi razloži, zakaj vodja Specializiranega državnega tožilstva ne preiskuje ničesar in kaj imajo s tem opraviti družinski posli.
”Če resnico pove človek, ki je dovolj star in ima dovolj kilometrine, si to lahko privošči. Takega človeka pa je pri nas treba narediti za politično nesprejemljivega. In jasno, preprečiti hočejo, da bi kandidiral na prvih ali na drugih volitvah,” pa zapiše Boštjan M. Zupančič. Levica mu očita, da se ji je izneveril, ker je kot bivši sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice neprimerno kritično nastopil proti Simone Veil, ki je leta 1975 v francoski narodni skupščini kot takratna ministrica za zdravje dosegla, da so legalizirali abortus.

Desnica pa je, nasprotno, previdna­; nekaj podobnega se je namreč dogajalo že v času predsedniških volitev 2007, ko so ob levem kandidatu dr. Mitji Gaspariju lansirali še lažnega desnega- Danila Türka. V boj za predsednika so ga pospremili z odmevno izjavo s poletne partizanske proslave, kjer je Türk dejal, da je “komunistična partija zlorabila partizanstvo za lastno osvojitev oblasti in s partizanstvom legitimirala nedemokratični politični sistem.”

Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik mu je nemudoma ”odrekel” javno podporo borcev, kako se je vse skupaj končalo, je znano, borci pa so bili potem v času Türkovega predsedovanja njegovi največji podporniki in zavezniki.

Kljub vsemu so mi bele vrane všeč. Redki posamezniki, ki si drznejo imeti lastno mnenje pa še bolj. Rahlo sem sita tega, da te izločijo, če ne plešeš, kot se gode.

V zgodovinskem spominu je kar nekaj imen, ki so- pa če začnemo šele pri Ivanu Krambergerju, umrli skrivnostne smrti. Kaj točno se je dogajalo s Sašem Baričevičem, Gašperjem Tičem, Danilom Slivnikom, Jankom Jamnikom, če zanemarim vse tiste, ki jih je –karikirano rečeno – v petem nadstropju stolpnice povozil drveči tovornjak ali pa so se večkrat zabodli z mesarskim nožem v hrbet – ter umrli.

Zanimivo je bilo, da se je za smrt razvpitega Roberta Rotarja (Mirage) na Hrvaškem (uradno) izvedelo šele potem, ko B. Požar dal to novico – sredi Budimpešte – na @Twitter! Požar tudi napiše, da so Rotarja priprli pa spustili, potem spet priprli, in čez 2 dni je možakar pri rosnih 47 kar umrl?! Pri ustvarjanju lastnega mnenja o tej smrti je fajn tudi vedeti, da je neka hrvaška novinarka Rotarjevo smrt odkrila slučajno, policija jo je namreč hotela zamolčati.

Nihče še ne ve, kaj bi (bo) razkrila t. i. ”mariborska top srhljivka. Po mestu namreč kroži anonimka, ki je pricurljala v javnost po smrti Irene Polak, bivše žene župana Fištravca. V njej so menda našteti tudi razlogi, zakaj štajerska prestolnica tone vedno globlje in globlje.

V Portorožu se kopalci že upajo v morsko vodo, v kateri so še pred dnevi kraljevali drekci pekci. Kako čudovita fekalna asociacija na splošno življenje v državi!

Tako. Toliko za danes. Verjetno bo jutri še slabše, a kaj, ko povprečnemu Slovencu to ni dosti mar.

 

 

 

 

 

 

 

Mladi so inteligentni – pisali bodo, kar se pričakuje – in ne kar mislijo, kajti hočejo uspeti!

(Jani Kovačič)

Čeprav smo že zdavnaj zakoračili v poletni čas kislih kumaric, pa v medijih, če,  seveda, ne beremo vedno le enega in istega, kljub temu zasledimo marsikaj zanimivega. Najmanj tri stvari so bile takšne, ob katere se je bilo vredno spotakniti. In kaj jim je bilo skupnega? Garmin. GPS. Možganski čip. Saj poznate naprave, ki nas usmerjajo, kontrolirajo?

Najprej mi je kot težek mlinski kamen obtičalo v spominu opozorilo Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). S pomočjo POP-TV so javnosti posredovali najbolj butasta opozorila, kar sem jih kdaj slišala. Šlo pa je zato, kaj morajo t.i. starši storiti, da ne bi pozabili otroka v od vročine pregretem avtu. Njihova opozorila so bila, žal mi je, da moram to reči, namenjena totalno omejenim osebkom, takšnim, ki nimajo- milo rečeno- niti za ščepec zdrave pameti. Med drugim so svetovali, naj starš položi zraven otroškega sedeža kakšen jako pomemben predmet, denimo pametni telefon, s predpostavko, da pač brez njega nihče ne gre nikamor. Če bo dotični t. i. starš vzel telefon iz avta, ni vrag, da ne bi poskrbel tudi za lastnega otroka.

Sedaj pa vas vprašam: je NIJZ kriv, če smo državljani bedaki? Sploh ne! Krivi smo mi, ker dan za dnem dokazujemo, da sploh ne moremo funkcionirati, ne da bi imeli v roki listič z bolj ali manj tumpastimi navodili. Brez navodil ne znamo izbirati partnerja, preživljati prostega časa, brez Garmina ne znamo več priti od točke A do točke B. Naši možgani ne zmorejo več narediti selekcije niti med politiki. Saj ni čudno, ko pravijo, da ima vsaka država mafijo, pri nas pa ima mafija svojo državo. Postali smo obsedeni z navodili in to do te mere, da se te obsedenosti niti ne zavedamo več. Ne verjamete? Kliknite v Google ”navodilo za karkoli” in dobili boste milijon naslovov.

Za Kako doživeti najboljši seks ne obstajajo le navodila temveč tudi gora knjig! Ljubezen, spoštovanje, naklonjenost- nič ni pomembno, vsaj ne toliko kot navodila, ki se jih morate držati, če hočete priplezati v nebesa. Tudi navodila, kako ostati lep, ima na milijone klikov, pa navodilo, kaj jesti, piti, kje in kako spati, da bomo videti sveži in spočiti. Ženske revije dan za dnem polnijo uboge zakrnele možgane z navodili o tem, kako najti idealnega partnerja, kako ga obdržati. Najdete tudi navodilo, kaj početi, da ste tudi na stranišču videti simpatični in privlačni.

Iznajdljivi na račun navodil služijo milijone, saj ima vsak povprečen državljan že do te mere oprane možgane, da brez ustrezne pomoči in navodil ne more napisati niti obrazca  za zavarovanje, za otroške doklade, štipendijo, za takšne in drugačne olajšave.

Obstajajo celo navodila za fotografe pri bogoslužju. Če bi imeli vsaj ščepec zdrave pameti, takšnega navodila ne bi potrebovali.

Pred počitnicami otroci, kot papige v zboru ponavljajo:” Dobili smo tri pomembna navodila za zdravo življenje:za zdravo srce se je potrebno veliko gibati, za zdrave ledvice popiti veliko vode, za zdrava pljuča preživeti veliko časa na svežem zraku.”

Jani Kovačič se v svojem razmišljanju v časopisu Večer upravičeno sprašuje:”Kako naj mladi maturirajo, dragi starši, saj jim vse jemljemo iz rok, da ne bi kaj polomili? Princip ugodja jih vodi in nam je to povšeči, saj lahko nemoteno vladamo. V vsej tej ljubezni do mladih smo jim vzeli maturo. Čas je, da si jo vzamejo nazaj!”

Rečeno po domače: hotel je reči, da se nam to, da mladim že v ranem otroštvu vstavljamo v glave garmine, prej ali slej maščuje.

Profesorica evropskega prava, Verica Trstenjak, trdi:” V Sloveniji ni pomembno, da si bolj strokoven, ampak da si bolj poslušen.’‘ Spet so na delu garmini, s pomočjo katerih pridejo do cilja samo tisti, ki ne razmišljajo s svojo glavo.

Jani Kovačič zapiše: Mladi so inteligentni – na maturi bodo pisali, kar se pričakuje, in ne, kar mislijo, kajti hočejo uspeti!

Še to: Boštjan M. Zupančič, pravnik, filozof in publicist, je štirim katastrofalnim in uničujočim požarom na rob, pozval Slovence, naj gredo na ulice in naj debilnim in debelim obrazom birokratov, ki sedijo po pisarnah in prelagajo papirje, naredijo konec.

Pa mislite, da se bo kaj zgodilo? Ne bo se. Garmin-i, ki jih imajo Slovenci vstavljene v svojih možganih namreč pravijo, da je strup, ki se dviga nad Vrhniko in Novim mesto v bistvu zadnji primerek Chanel parfuma.

ZGODBE, KI JIH JE PISALO ŽIVLJENJE

Knjiga OGENJ, RIT IN KAČE NISO ZA IGRAČE na voljo za nakup ali izposojo tudi na

BIBLOS-u.

https://www.biblos.si/

Sicer se zmeraj najde kdo, ki pravi, da ”niso resnične”, a nič hudega.

Številni posnetki, ki jih hranim, trdijo drugače.

Lepo pa bi bilo, če bi knjigo prebrali.

Čas bi že bil, da nehamo verjeti, da je bilo nekoč vse tako, kot smo videli v

”Cvetju v jeseni”.

Čas pa bi tudi bil, da se iz teh zgodb kaj naučimo tudi sami.


Mimogrede: tudi po podatkih iz knjižnic, ta knjiga sodi- in to še zmeraj – med najbolj

brane slovenske knjige za odrasle.

p.s.

VZEMITE JO S SEBOJ TUDI NA MORJE!

 


Ura tiktaka

A veste, kdaj vemo, da je v deželo prišlo poletje? Takrat, ko časopisje, tudi tisto- bolj resno, preplavijo članki o ustreznih dolžinah točno določenega dela moškega telesa, pa o tem, kako čez noč uspešno shujšati, pa o tem, s kakšnimi jahtami se prevažajo bolj ali manj uspešni Slovenci. Ženske pa se na facebooku  resno sprašujejo, kje najti dobrega poletnega ljubimca, ker jim električni pripomoček v vročini ne zadošča.

A obstajajo tudi drugačne ženske in eni takšni smo lahko prisluhnili v nedeljo zvečer. Sonja Lokar je s svojim pozivom k vrnitvi v socializem verjetno zmedla predvsem ekonomiste. Pa je bil poziv čisto odveč. Slovenci imamo socializma še zmeraj odločno preveč: kot nekoč v starih časih – se prepovedujejo se rock koncerti, na državni TV pa so poskušali na zelo podmukli način zamenjati Ljerko zaradi- kot pravijo poznavalci- spornega intervjuja z Radom Pezdirjem. Rečejo tudi, da je ”nevidno slovensko mafijo” intervju tako zelo razdražil, da bodo Ljerko nogirali ob kakšni naslednji priložnosti- in to  brez pardona!

Še zmeraj imamo državne banke, ki so vreča brez dna za izbrano elito, pa državno šolstvo, zdravstvo, pohvalimo se lahko celo s t. i. ”partijskimi” sodišči, in še in še bi lahko naštevali. Pokojni ekonomist dr. Ljubo Sirc je v knjigi Brezpotja socializma podrobno analiziral jugoslovansko socialistično gospodarstvo. Osupljivo in hkrati tragično pa je spoznanje, v kako veliki meri se je tedanji izjemno škodljivi socialistični način razmišljanja in delovanja ohranil prav v slovenski družbi vse do današnjih dni. Tudi zato smo danes – na kolenih pred rdečo zvezdo – ena najbolj zaostalih evropskih držav – tudi kar se tiče človekovih pravic, namesto da bi bili druga Švica. Sosednja Avstrija ima, denimo, minimalno plačo 1.500 evrov, koliko je naša, pa tako in tako sami veste!

Tomaž Štih lepo zapiše:”Slovenska oblast je iz države naredila socialistični muzej.”

Zelo zanimiv in zgovoren je intervju v Financah z Leonom Korošcem, direktorjem iz Elana, ki pojasnjuje, kako so dosegli dvomestno rast prodaje. Bistvo prebranega se skriva v odgovoru:»Novi lastniki so v upravni odbor imenovali ljudi, ki panogo resnično poznajo…«, prav nasprotno pa je v slovenskih državnih podjetjih, bankah, holdingih,  kje politične stranke v nadzorne svete in upravne odbore imenujejo ljudi po kriteriju Cerar dobi tri, Erjavec in Židan po enega, Mesec pa polovičko. Polona Domadenik je pred časom v zaključku svoje raziskave zapisala, da vsak politično opredeljen nadzornik v nadzornem svetu državnega podjetja zmanjša produktivnost podjetja za 2,3 odstotka, v daljšem obdobju pa za 9,8 odstotka.

Lani je Slovenijo zapustilo 260 mladih zdravnikov, priselilo pa se je 6.500 slabo izobraženih delavcev, največ iz Bosne. Slovenija je, to priznajo vsi svetovno znani fotografi, nekaj najlepšega na tem planetu. Za seboj imamo zgodovino delavnih ljudi, garačev, ki nikoli niso razmetavali z denarjem. Imamo zgodovino vrhunskih glasbenikov, arhitektov, zdravnikov. Kljub temu pa ostajamo država brez prave prihodnosti. Zakaj neki, kaj pravite?

Hamburgu se je v soboto končal vrh skupine G20. Tudi v noči na nedeljo so se nadaljevale nasilne demonstracije in spopadi protestnikov s policijo. Nasilneži, največ je bilo skrajnih levičarjev, so zažigali barikade in avtomobile, metali so steklenice. Policija je odgovorila z vodnimi topovi. Skupaj je, po zadnjih podatkih ranjenih kar 476 policistov, prijeli pa so več kot 180 ljudi.

V minulih dneh so se mediji izdatno spraševali, kdo je zamočil v primeru Janković. Pa jim odgovarjam: nihče ni zamočil, vse gre po planu. Potemtakem lahko le še pričakujemo, da bodo kot domine popadale še vse druge Jankovićeve zadeve? Vseh 13 ima namreč na mizi ista tožilka.

V službo se ponovno vrača tožilka Kotnikova. Kdo bo odgovarjal za polena, ki se ji jih je zmetalo pod noge zaradi primera Baričević?

Še pred dvajsetimi leti je bilo poletje in z njim naš dopust drugačen kot je danes. Poležavali smo na plaži, si za malico privoščili bele štručke skupaj s Kekec pašteto, zvečer pa smo se- prijetno utrujeni- postavili v vrsto pred telefonsko govorilnico, kjer smo potrpežljivo čakali, da slišimo domače in jih vprašamo, kaj je novega.

In kako je danes? Razčlovečeno. Naš redni spremljevalec je pametni telefon, z njim komuniciramo, se pogovarjamo, celo ljubimo z neznanci z druge strani klika. Ker mnogi, žal, niso več sposobni ne dajati objeme, niti jih ne sprejemati.

Ko sem včeraj skoraj brez diha gledala intervju z Radom Pezdirjem (avtor Jože Možina), sem se spomnila na besede ameriškega raziskovalca Jamesa S. Hanry-ja, ki je dejal, da so tako imenovani naši v času pred osamosvojitvijo pa verjetno še kakšen dan po njej, odnesli v davčne oaze vrtoglavih 75 milijard evrov.

Takrat sem še verjela, ko se je viceguverner banke Slovenije ob tej številki posmehnil, češ, še eden, ki pretirava, danes vem, da je bilo lahko še huje. Da so indici, ki kažejo, da so barabe odnesle na varno celo več kot ”le” 75 milijard.

Slovenci so se morali včeraj prebuditi, če se že ob aferi s  PRANJEM DENARJA in ob Arehovem filmu o JLA niso!

Včeraj so dejansko padle Potemkinove lažne zavese- in to dobesedno!

In to ne glede na to, da je marsikaj od povedanega zapisal že Danilo Slivnik! Slovenci imamo kronično in nepopravljivo oprane možgane, zato je treba resnico ponavljati vedno znova in znova!

Pezdir nam je jasno in brezkompromisno nalil čistega vina, ko je dejal, da so imela slovenska podjetja in nekateri posamezniki iz Službe državne varnosti, tisti torej, ki so nam ugrabili državo, črne fonde na računih švicarskih bank in offshore podjetjih po celem svetu. Dokumenti, ki jih je prinesel v studio, pa dokazujejo, da se je SDV financirala tudi iz kriminalnih dejanj italijanske mafije v slovenskih igralnicah.

Še huje: Pezdir trdi, da se nič od naštetega ni moglo dogajati brez vednosti takratnega političnega vrha. Imena tistih, ki so to bili, so znana, mar ne?!

Šokanten podatek je bil, da se je vse skupaj začelo že po umiku jugoslovanske vojske iz Trsta junija 1945, ko so tam ostala podjetja pod vodstvom Slovencev, vendar so bila zgolj lupine, brez kapitala. Najbolj znani bančnik iz stare garde, Niko Kavčič pa je že leta 1951 v Lihtenštajnu ustvaril prvo davčno oazo. Komunistična elita je za lastne potrebe uvozila celo 46 ton semen indijske konoplje, denar zanjo pa so zbrali s prodajo cigaret preko slovenskih podjetij v Trstu.

Leta 1988 so, na primer, v koprskem pristanišču odkrili več kot tono hašiša. Hecno je sledilo: kriminalistična policija je mamilo zapečatila, SDV pa je robo po domače razpečatila in jo poslala naprej.

V oddaji je Pezdir s pomočjo dokumentov tudi dokazoval, da v bivši državi nismo imeli le vzporedne ekonomije, ampak tudi paralelno bančništvo.

Tako imenovani ”naši”so navzven gradili komunizem, sami pa so se šli trdi kapitalizem. Pezdir navaja, da je bilo izdano celo navodilo, da se udbovski denar prenese izven Slovenije. Vpliv tega denarja pa je imel- kot je bilo razumeti- tudi močan vpliv v medijih in pravosodju, tudi pri volitvah!

Vzporednosti smo občutili tudi v samostojni Sloveniji. Spomnite se na tajkunske kredite. Ko so eni dobivali milijone celo brez plačila bančnih stroškov, so nas, navadne državljane te-isti bančniki slekli do spodnjih gat in nas veselo in brezdušno ciganili s posojili v švicarskih frankih.

Videni intervju s Pezdirjem nam, posredno, da razumeti, zakaj je po novem v bližnji Avstriji minimalna plača 1500 evrov, pri nas pa komaj polovica tega zneska. Se strinjate?

Že dolgo me gloda vprašanje, imamo Slovenci res takšno vlado, kot si jo zaslužimo? Zakaj iz leta v leto drsimo v večji brezup, prehitevajo nas celo države, kot je na primer ”zaostala” Albanija?

V ključnih trenutkih, ko naš predsednik stavi na modrost državljanov v primeru arbitraže, državljane skrbi modrost politične elite, ki je naredila vse, da smo nasankali. Pravite, da nismo? Če tako mislite, pa mi odgovorite na preprosto vprašanje: zakaj so zunaj arbitražnih meja ostali samo slovenski državljani?

Še en dogodek, ki upravičeno povzroča skrbi, se je zgodil v minulih dneh. Gašper Tič sicer še zmeraj buri duhove, ker se je elita pač odločila, da bo njegovo smrt pometla pod preprogo, že je v Ljubljani prišlo do novega umora. Moril je mlad fant, celo zelo uspešen fant.

Se bomo kdaj pogledali v ogledalo pa si rekli, da smo za izgubljeno generacijo mladih, ki odhaja v življenje brez pravih vrednot tudi mi, odrasli, kaj krivi?

Mladi odraščajo v odtujenosti, čustveni zanemarjenosti, ko je za vsako ceno pomemben le uspeh na maturi. Vzgoja brez čustev, brez postavljanja meja, brez vzgoje moralnih vrednot, je vzgoja psihopatov. Vzgojili smo generacije maminih sinčkov, brez lastne samoiniciativnosti. Preveč jih je, ki čakajo, kaj jim bo mama ”postavila na mizo, če pa ona ne, pa država. Namesto da bi prevzeli nadzor nad lastnim življenjem in se znašli, nasedajo eliti, ki je že desetletja prisesana na državne jasli, mladim pa pere možgane, da naj častijo rdečo zvezdo, pa se bo tudi njim dobro godilo.

Izgubljene generacije z diplomami, magisteriji in doktorati, vendar brez znanj za življenje, postajajo po Zavodih za zaposlovanje, malo bolj trezni odhajajo v tujino, tretji pa ždijo doma, za računalniki in skupaj z mamico bentijo, ker se je pokvaril pralni stroj, daleč naokoli pa ni nobenega mojstra več, ki bi ga znal popraviti.

ŠE TO

 

 

 

http://jutri-2052.blogspot.si/

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je – od izida (2014) do danes- najbolj priljubljena knjiga v Sloveniji in z 18 dotisi tudi najbolj brana.

Bila sem prva, ki je v slovenskem prostoru – sicer na poljuden način – raziskala spolne navade prednikov, ki so živeli v prvi polovici 20. stoletja. Te navade so nam bile do zdaj tuje, nismo jih poznali.

Zgodbe, ki jih bralci najdejo v knjigi, nisem iskala, ampak so one poiskale mene.

Zakaj?

Odraščala sem v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so starši pri vzgoji pogosto raje uporabljali palico kot objeme. O spolnosti se doma nismo nikoli pogovarjali.

Bila je tabu tema. Mama nas je prepričevala, da so vsakršni odnosi z moškim pred poroko – grešni. Trdila je tudi, da mora ženska med spolnim odnosom ”malo potrpeti”, da lahko moški opravi svojo ”pravico in dolžnost”.

Takšnim besedam nisem verjela! Z vso vnemo in strastjo sem se lotila raziskovanj, a šele potem, ko sem odrasla in kot novinarka začela delati na radiu! Zanimanje za življenje ”nekoč”, je postalo moja velika strast!

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, je že kmalu po izidu dodobra pretresla bralstvo. Četudi sem jo izdala v samozaložbi, je glas o njej, ki se je širil ”od ust do ust”, dosegel malodane vsakega Slovenca.

To je za Slovenijo izjemen podatek!

Danes lahko z gotovostjo trdim, da tiste, ki še niso slišali zanjo, preštejem na prste ene roke.

Knjiga, ki je prva te vrste na Slovenskem, pa menda tudi v evropskem prostoru nekdanje Avstro-Ogrske, preko osebnih pričevanj več kot 1600 žensk, ki so bile v času intervjuja starejše od 80 let, odkriva, kakšni so bili intimni in siceršnji odnosi med našimi predniki. Kakšen je bil odnos do otrok, med snaho in taščo, med hlapci in deklami…

Obenem pa knjiga zdravi travme, ker so se med generacijami prav zaradi podobne in zelo zgrešene vzgoje, kot je bila moja, boleči vzorci prenašali iz roda v rod.

Srce me boli ob misli, da smo zaradi lažnega sramu, ki ga Slovenci (Evropejci) v odnosu do spolnosti skrbno negujemo še danes, izpustili iz rok ogromno podobnih zgodb, iz katerih bi se lahko učili, predvsem pa razumeli, zakaj smo danes takšni, kot smo.

Pravijo, da so si intimne zgodbe v domala vsej Evropi- zlasti v deželah nekdanje Avstro – Ogrske – med seboj zelo podobne. Pravijo tudi, da tudi Evropa kakšne podobne raziskave, kot je moja- nima.

Želim si, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače izdam (o) tudi v jezikih evropskih narodov, saj je imela nekdanja Avstro-Ogrska bolj ali manj podobno zgodovino tudi na tem področju.

Milena Miklavčič

Nekaj utrinkov iz zgodb:

Kristina (1923):”Pri nas, na Kozjanskem, kjer je že od nekdaj vinorodno območje, je bilo veliko revščine. Bilo pa je tudi veliko alkohola in družinskega nasilja. Naš ata je bil za glavo manjši od mame, a je kljub temu pred njim velikokrat bežala na varno. Vzgojili so jo, da se možu ne sme upirati, ker je to velik greh. Ko jo je ujel, jo je najprej natepel. Padalo ni le po telesu, tudi po glavi. Ko se je upehal, ji je ukazal, naj gre v hišo in se uleže na peč. Tam smo včasih imeli ”rancalo”. To je bila lesena naprava, ki je za kakšen decimeter molela čez rob peči. Mama se je vanjo ulegla in čakala. Ob straneh sta bili dve odprtini, skozi katere je morala vtakniti nogi. Potem je ata stopil na klop, spustil hlače in toliko časa zabadal v mamino mednožje, dokler mu ni prišlo. Mama se zaradi stranic, ki so jo utesnjevale ob straneh, ni mogla premakniti niti za centimeter. Kadar je bil ata pijan, je mučenje trajalo ure in ure. Otroci smo jokali ob vratih in ga prosili, naj odneha. Pa ni. Nikoli ni. Ko je umrl, nihče od nas ni jokal za njim. Nismo mogli. Preveč smo ga sovražili zaradi vsega hudega, kar je storil naši ubogi mami.”

Hilda (1935):”Pri hiši nas je bilo devet otrok. Ata in mama sta bila do nas prijazna. Vsak večer smo najprej molili, potem pa smo ob spremljavi atove harmonike prepevali pozno v noč. Ata je bil veseljak, hodil je od hiše do hiše in krpal ljudem čevlje. Mama pa je bila tista, ki je držala vse štiri vogale pri hiši. Kadar je ata ostal doma, se je ulegel pod hruško in spal. Sem in tja se je prebudil, stopil do kozolca in zaklical proti njivi, kkjer je mama plela z drugimi ženskami:‘Angelca, pridi hitro domov. Potrebujem te!’ To je storil tudi po trikrat na dan. Vsi, ki so pomagali mami pri delu na polju, so se muzati, saj so točno vedeli, zakaj ata mamo tako nujno potrebuje doma. Ko se je mama čez kakšnih pet minut spet vrnila k delu, je bila za spoznanje bolj rdeča v obraz, rekla pa ni nikoli nič. Danes malokdo ve, da je bil v tistem času moški nagon zelo močan. Samo spolno dejanje pa nikoli ni trajalo več kot pet minut. Ženska je morala zmeraj ležati pri miru. Užitka pa ni poznala.”

Berta (1936):”Odraščala sem v revščini. Deset nas je bilo pri hiši, pogosto nismo imeli kaj jesti. Spomladi se nam je pridružil še bratec, ki se ga mama ni prav nič razveselila. Od jutra do večera je hodila v dnino, k sestrični, ki se je omožila na bogato kmetijo. Ob poldne so šle ženske po navadi domov, da so kaj skuhale za družino, ki jih je že nestrpno čakala. Le moji mami se ni nikoli nikamor mudilo. Ko so jo vprašali, zakaj ne, jim je odgovorila:‘Še kakšno uro počakam, pa bodo potem, morda, kakšna usta manj za nahranit, ko se vrnem…’

Bratec je na zimo, bilo je konec novembra, zmrznil ob odprtem oknu. Še danes pravijo, da je mama nalašč pustila okno odprto. Mogoče je kaj na tem, ne vem. Nikoli se nismo pogovarjali o bratčevi smrti.”

Olga (1955):”Štelo se je, da sem se poročila na napredno kmetijo. Žal ni bilo tako. Že na poročni noči se je nama pridružila tašča in na noben način je vse do jutra nisva mogla spraviti ven iz spalnice. To, da nisva bila niti za pet minut sama, je trajalo več kot tri mesece. Potem je šlo zgrda, a mi je zamerila, da je čez noč postala moja smrtna sovražnica. Ko sem leta 1974 rodila prvega sina, o tem, kako poteka porod, nisem nič vedela. Bila sem prepričana, da bom rodila kar skozi popek. Lahko si mislite, kako me je bilo groza, ko je otrok, ki se je rojeval, ubral povsem drugo pot. Po porodu sem prebrala nekaj knjig, a me je v drugo spet presenetilo: odtekla mi je porodna voda, meni se pa sanjalo ni, kaj bi to lahko bilo!”

Marko (1943):”Ko sem prišel službovat na župnijo nekje na Koroškem, še ni bilo interneta, zato sem se ob večerih, po maši, ko sem ostal sam, pogosto dolgočasil. Nekoč sem nekaj iskal in sem slučajno odprl eno od krstnih knjig, ki je segala v leto 1916. Našel sem na gosto popisan list, ki ga je v knjigi pustil eden od mojih daljnih predhodnikov. Takratni župnik je zapisal zanimivo zgodbo, ki je govorila o njegovi nečakinji. Bilo je precej nerodno, ker z možem še po šestih letih zakona nista imela otrok. Vaščani so se jima posmehovali, češ, malo bolj podmažita vzmeti v postelji, pa vama bo šlo ”delanje otrok” laže od rok. To sta- naivna, kot sta bila- res storila. Potem šele je bilo smeha! Župniku je pripetljaj prišel na ušesa, odločil se je, da bo v vasi naredil red. Nečakinjo in njenega moža je poklical k sebi v župnišče in jima po najboljših močeh razložil, kako poteka spolni odnos, da zaplodita otroka:‘Žena, ti se ulezi v posteljo, zapri oči in se spodobno pokrij z obleko preko obraza. Potem odroči roki, ker bi bilo greh, da bi se moža po nepotrebnem dotikala. Odroči tudi nogi, a ne preveč. Potem stisni zobe in potrpežljivo počakaj, da bo mož ugasnil luč, spustil hlače in spoštljivo legel nate. Možu polagam na srce, da svojo pravico opravi hitro, da ne bo po nepotrebnem podaljševal ženinega trpljenja. Ko bo končal, se v temi oblecita, ker ne gre, da bi drug drugega gledala na pol slečenega’.

Župnik je čez devet mesecev na list papirja pripisal, da so v nedeljo krstili sina njegove nečakinje, ki se je rodil ”malo tudi z njegovo pomočjo”. Ta zapis je dragocen tudi s sociološko-etnološkega vidika, saj priča, na kakšen način so potekali spolni odnosi v prvi polovici 20. stoletja.”

Urban (1953):”Ko sem urejal babičino zapuščino, sem v njej naletel na zanimivo napravo, na kateri je pisalo ”care free”. V trenutku sem se spomnil, da sta se mama in babica o tej napravici, s katero so si nekoč, pred vojno, ženske izpirale nožnico in se na ta način zavarovale pred nosečnostmi, večkrat pogovarjali. Babici jo je poslala sestrična, ki je živela v Ameriki. Ženske so si jo med seboj tudi izposojale. Dokaz, da je bilo tako, sem našel v enem od pisem. Babici je pisala ena od njenih prijateljic:‘Prosim te, posodi mi care free. V petek pridejo v Ljubljano trgovci iz Bosne. Bom šla tja dol, malo nastavila in kaj zaslužila.’

Silva (1938):”Naš ata je bil trikrat poročen. A vse življenje je bolj ali manj pogosto živel s hčerko iz prvega zakona, z Marinko in imel z njo tudi dva otroka. Vsa vas je vedela za to, z leti se nihče več ni čudil krvoskrunstvu. Ata je imel bratranca, ki je počel podobno. Bil pa je tudi pijanec in nasilnež. Ko mu je hči rodila otroka, ga je prijel za nogico in ga vrgel ob steno z besedami:‘Če je moj, bo crknil, če ni, bo pa preživel.’ Tudi moj sodelavec iz tovarne, kjer sem delala skoraj 45 let, je imel očeta, ki je bil velik nasilnež. Ko se je rodil sedmi otrok, se je zaklel, da bo vsakega naslednjega nabodel na vile in zakopal v gnoj. To je res storil. Sin pa je vsakokrat, ko je spomladi trosil po njivah gnoj, iz njega skrbno prebiral otroške kosti in jih na skrivaj sežgal. Nekega dne mu je bilo vsega zadosti, prijavil je očeta oblastem. Morilec je potem umrl v zaporu.”

Zgodba o Tinci pripoveduje, da so ji že kot otroku poškodovali obrazni živec in to med ruvanjem zoba. Usta ji je vleklo na desno stran in zato so se jo snubci izogibali. Vse sestre so se že poročile, sama pa je ostala za teto in deklo pri bratu, ki je prevzel kmetijo. Živela sta bolj vstran od drugih ljudi in ker tudi bratu ni preveč dišalo, da bi zapravljal čas za letanje za ženskami,  si je postregel kar doma. Pravili so, da se mu sestra ni preveč upirala, ker je bila že od malega navajena, da je moške treba  ubogati. Šele potem, ko je zanosila, se je začela zavedati svojega greha. Bilo jo je preveč sram, da bi kogarkoli vprašala za nasvet. Z navadno žlico si je skušala pomagati in spraviti otroka iz sebe. Pri tem se je večkrat ranila  in če jo ne bi, vso krvavečo, našli nečaki, bi umrla. Ko so jo sestre spraševale, kdo je oče, ni nobeni izdala, kaj je počel njihov brat. Šele na smrtni postelji je svoje grehe zaupala eni izmed nečakinj, ki ji je potem zapustila svoj delež na kmetiji in skromno pohištvo.

Polona je zanosila, pa ni vedela točno, ne s kom ne kako. Odločila se je, da bo obdolžila kar gospodarja, ki je res nekajkrat prišel k njej, v sobo pod streho. Ponovno je bil župnik tisti, ki je moral odigrati vlogo razsodnika. Polona mu je razložila, kako jo je gospodar šlatal in jo grabil z rokami za sase (prsi). Pa jo župnik vpraša, če je tudi tisto reč vtaknil v njeno špranjo. Dekle odgovori, da ne, ker ni bilo časa. Kdo pa je bil tisti, ki pa mu je uspelo spraviti šurka v luknjo? Polona je menda iztegnila roko in začela naštevati imena, ki so bila tudi župniku zelo domača …

Zdenka:”Rodila sem se leta 1947. Mama je imela z menoj vred šest otrok. Kot tajnica uspešnega direktorja je imela veliko zvez in poznanstev. Nekoč ji je eden teh moških, s katerimi se je družila, četudi je bila poročena, predlagal, naj skupaj z menoj- takrat mi je bilo dvanajst let – odpotuje v Dubrovnik, kjer je imel počitniško, zelo razkošno hišo. Za obljubo, da bo prišla prej na vrsto za nakup fička, je dovolila, da se je ta moški skoraj teden dni izživljal nad menoj. Imeli so me zaprto v kleti, v sobi, v kateri je bila ogromna postelja, preko katere je bila pogrnjeno svileno pregrinjalo v roza barvi. Ne bom pozabila prvega posilstva: ko me je nasilnež razdevičil, je poklical mamo. Prišla je, potegnila izpod mojega drobnega telesa krvavo rjuho in jo brez besed odnesla v pranje. Niti pogledala me ni, ko sem med jokom klicala njeno ime in jo prosila, naj mi pomaga. Pri šestnajstih letih sem se morala poročiti z enim od njenih ljubimcev, ki je bil od mene starejši skoraj petindvajset let. Ko je oče izvedel, kaj mi je storila mama, se je od nje ločil. Vseeno pa je privolil, da mi ”kupi” leta, saj sem bila pri šestnajstih, pred poroko, že noseča. V maniri tistega časa je bil prepričan, da je poroka manjša sramota kot nezakonski otrok. Moje življenje je bilo do upokojitve zelo žalostno, polno trpljenja. Takrat sem zbrala toliko moči, da sem se od partnerja odselila, skrila pravzaprav. Otroci so bili že na svojem, zato sem to lahko storila. Ironija usode pa mi je še enkrat zarila nož v hrbet: čeprav se z mamo nisem videla več kot petintrideset let, me je Center za socialno delo poiskal takrat, ko je morala mama iti v dom. Zanjo so mi vse do njene smrti od že tako borne pokojnine trgali 145, 80 evrov.”

Sabina:”Poročila sem se leta 1951. Kljub temu, da so bili moževi starši pred vojno zelo bogati, jim je povojna oblast vzela vse, kar so nekoč imeli. Stiskali smo v dveh vlažnih prostorih v eni od ljubljanskih kleti, kjer je možev oče, nekdanji tovarnar, opravljal delo kurjača peči. Spali smo v eni postelji: jaz, tašča, mož in na drugem koncu postelje še njegov oče. Tašča ni dovolila nobenih dotikov, kaj šele dotikov. Trdila je, da za otroka ne bi bilo dovolj prostora. Listo nič ne lažem, ko rečem, da sem bila še skoraj dve leti po poroki nedolžna in nedotaknjena. Kadar sem se umivala v škafu, je stala pred vrati, ker se je bala, da bi me kdo videl golo. Z možem sva se ”spozabila” šele za novo leto 1954. Takoj sem zanosila. Ko je tašča opazila, da se debelim, je v ihti pospravila moje imetje in me nagnala domov. Sinu, mojemu možu ni dovolila, da bi me spremljal. Kot družina smo zaživeli šele čez štirinajst let, ko je umrla.”

Lea:”Stara sem 27 let. Že več kot dve leti obiskujem psihoterapevta. Čeprav sem poročena- imam čudovitega in zelo razumevajočega moža- imava v spolnosti resne težave. Ne dovolim mu, da bi se me dotikal. Ko sem bila še otrok, me je mama zmeraj, ko sem se med umivanjem dotikala prsi ali mednožja, zelo grobo udarila po prstih in rekla, da so takšni dotiki grdi in umazani. Zdaj, ko sem prebrala vašo knjigo, mi je veliko laže. Mami še nisem odpustila, jo pa vsaj razumem, zakaj je takšna. Na žalost je tudi njej babica, pri kateri je odraščala, uničila življenje.”

prevod v madžarski jezik

 

A Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való (Ogenj, rit in kače niso za igrače) című könyv a megjelenése óta (2014) Szlovénia legnépszerűbb és legolvasottabb könyve, melyet a nagy siker miatt 18-szor kellett utánnyomni.

A szlovén térségben én voltam az első, aki laikus módon ugyan, de elkezdte a 20. század első felében élt őseink szexuális szokásainak kutatását. Ezek a szokások ugyanis számunkra mindeddig ismeretlenek és idegenek voltak.

A könyvben olvasható történeteket nem én kerestem, azok találtak rám.

Miért?

Az elmúlt század ötvenes éveinek vége felé nőttem fel, amikor a szülők a nevelési módszereknél inkább a botot, mintsem az ölelést alkalmazták. A nemiségről otthon sohasem beszélgettünk.

Tabutémának számított. Anyánk arról igyekezett minket meggyőzni, hogy a házasság előtt a férfival folytatott bármilyen viszony – bűn.  Azt is állította, hogy a nőnek a nemi viszony közben „egy kicsit tűrnie kell”, hogy a férfi elvégezhesse „a jogát és a kötelességét”.

Ezt nem tudtam elhinni! Nagy lelkesedéssel és szenvedéllyel kezdtem neki a kutatásoknak, de csak akkor, amikor már felnőttem és újságíróként elkezdtem dolgozni a rádiónál. Az „egykori” élet iránti érdeklődésem a szenvedélyemmé vált!

A Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való című könyv már megjelenésekor sokkolta az olvasókat. Annak ellenére, hogy a könyvet magánkiadásban jelentettem meg, „szájról szájra” terjedő híre elért majdnem minden szlovént.

Ez Szlovénia esetében igencsak figyelemreméltó!

Ma már szinte azt állíthatom, hogy azok, akik még nem hallottak róla, egy kezem ujjain megszámlálhatók.

A könyv, amely Szlovéniában az első ilyen, de állítólag az egykori Osztrák–Magyar Monarchia európai részén is, 1600 – beszélgetésünk idejében 80 év feletti – nő vallomásai révén feltárja, milyenek is voltak őseink intim és egyéb viszonyai. Milyen volt a gyermek iránti, a meny és az anyós közötti, a szolgákhoz való viszonyuk…

A könyv egyben a traumák kezelésére is alkalmas, mivel az enyémhez hasonló nagyon elhibázott nevelés miatt a fájdalmas mintákat generációról generációra továbbadták.

Fáj a szívem, ha arra gondolok, hogy a szexualitással kapcsolatos hamis szégyen miatt, amelyet mi, szlovének (európaiak) még ma is gondosan ápolunk, számos hasonló történet felejtődött el, amelyekből sokat tanulhatnánk, főleg pedig megérthetnénk, miért vagyunk ma ilyenek, amilyenek vagyunk.

Mondják, hogy az intim történetek Európa-szerte – főleg az egykori Osztrák–Magyar Monarchia tartományaiban – nagyon hasonlítanak egymásra. És mondják azt is, hogy az enyémhez hasonló kutatást Európában még nem végeztek.

Az a kívánságom, hogy a Tűz, segg, kígyó – nem játéknak való című könyvet más európai nyelveken is meg tudjuk jelentetni, hiszen az egykori Osztrák–Magyar Monarchiának ezen a téren nagyjából hasonló a múltja.

Milena Miklavčič

Néhány részlet a történetekből:

Kristina (1923): „Nálunk, Kozjanskón, amely már régóta bortermő vidéknek számít, nagy volt a szegénység. De alkoholból és a családon belüli erőszakból volt bőven. Apánk egy fejjel alacsonyabb volt, mint az anyánk, de ennek ellenére számtalanszor kellett előle menekülnie. Úgy nevelték, hogy a férjnek nem szabad ellenállni, mert az bűn. Amikor elkapta, először jól elverte. Az ütések nem csak a testét érték, hanem a fejét is. Amikor belefáradt a verésbe, anyánkat beparancsolta a házba és mondta, hogy feküdjön a kályhához. Valamikor ott volt elhelyezve az ún. ’rancalo’. Ez egy fa szerkezet volt, amelynek néhány deciméter hosszú része átlógott a kályha szélén. Anyánk ebbe befeküdt és várt. Az oldalán két nyílás volt, ahova be kellett dugnia a lábait. Aztán jött apánk, felállt a padra, leeresztette a nadrágját és addig döfködte a lába közét, míg ő el nem élvezett. Anyánk a szerkezet oldalai közé annyira beszorult, hogy meg sem tudott mozdulni. Amikor apánk részeg volt, a kínzás órákig is eltartott. Mi, gyerekek az ajtónál sírtunk és kértük, hogy hagyja abba. De nem hagyta. Sosem hagyta abba. Amikor meghalt, egyikünk sem siratta meg. Nem tudtuk megsiratni. A sok gonoszság miatt, amit szegény anyánkkal művelt, ehhez túlságosan gyűlöltük.”

Hilda (1935): „A családunkban kilencen voltunk gyerekek. Apánk és anyánk kedvesek voltak velünk. Minden este imádkoztunk először, majd éjszakába nyúlóan énekeltünk, apa pedig harmonikán kísért bennünket. Apa vidám ember volt, házról házra járt és foltozta a cipőket. Ezért nálunk a ház négy sarkát az anya tartotta. Amikor apa otthon volt, lefeküdt a körtefa alá és aludt. Közben föl-fölébredt, elsétált a szénakazalhoz és odaszólt a mezőre, ahol anya a többi asszonnyal gyomlált: Angelca, gyere azonnal haza! Szükségem van rád! Ezt naponta háromszor is megtette. Mindenki, aki segített anyánknak a mezőn, pajkosan mosolygott, hiszen nagyon jól tudták, hogy apának miért van annyira sürgősen szüksége rá otthon. Amikor anya körülbelül öt perc múlva visszatért, egy árnyalattal pozsgásabb volt az arca, de sosem szólt egy szót sem. Manapság csak kevesen tudják, hogy akkoriban a férfi nemi vágya nagyon erős volt. Maga az aktus pedig öt percnél tovább sohasem tartott. A nőnek mindig mozdulatlanul kellett feküdnie. Élvezetet nem ismerhetett.”

Berta (1936): „Szegénységben nőttem fel. A családban tízen voltunk, gyakran nem volt mit enni. Tavasszal a kisöcsém is csatlakozott hozzánk, aminek anyánk egyáltalán nem örült. Az egyik unokatestvérénél, aki egy gazdag parasztgazdaságba ment férjhez, reggeltől estig napszámban dolgozott. Az asszonyok délben általában elmentek haza ebédet főzni a már türelmetlen családjukhoz. Csak az anyám sohasem sietett sehova. Ha megkérdezték tőle, miért, ezt válaszolta nekik: Várok még egy órát, akkor talán már egy éhes szájjal kevesebbet kell megetetnem… A kisöcsém télre, november vége felé meghalt, megfagyott a nyitott ablak mellett. Még ma is azt beszélik, hogy anyánk nem véletlenül hagyta nyitva az ablakot. Talán van is ebben valami igazság, nem tudom. Az öcsém haláláról sohasem beszélgettünk.”

Olga (1955): „Úgy vélték sokan, hogy fejlett házhoz mentem férjhez. Sajnos ez nem így volt. Már a nászéjszakán bejött az anyósom a hálószobánkba és egészen reggelig ott volt velünk, sehogy sem tudtuk kitessékelni. Az, hogy a férjemmel még öt percre sem tudtunk egyedül lenni, három hónapig tartott. Akkor aztán kissé durva módon ennek véget vetettem, amit nagyon zokon vett és egyik napról a másikra a legnagyobb ellenségemmé vált. Amikor 1974-ben megszültem az első fiunkat, a szülésről egyáltalán semmit sem tudtam. Meg voltam győződve arról, hogy a köldökömön keresztül fogok szülni. El lehet képzelni, mennyire megrémültem, amikor a gyerek teljesen más utat választott. Szülés után ugyan elolvastam néhány könyvet, de másodízben ismét meglepetés ért: elfolyt a magzatvíz, nekem meg halvány fogalmam sem volt, mi az!”

Marko (1943): „Amikor egy koroškói plébániára kerültem, még nem volt internet, ezért esténként, a szentmise után, amikor magamra maradtam, gyakran nagyon unatkoztam. Egyik nap az iratok közt böngésztem, és véletlenül az egyik régi keresztelési könyvet nyitottam fel, amelyben még 1916-ból is akadtak bejegyzések. Lapozgatás közben egy sűrűn teleírt papírra bukkantam, amelyet valamely elődöm hagyott a könyvben. Az akkori plébános érdekes történetet írt meg az unokahúgáról, aki elég kínos helyzetben volt, mert a házasságában hat év után sem született gyerek. Emiatt a falubeliek kinevették őket, mondván, kicsit jobban zsírozzák be az ágyrugókat, aztán majd a gyerekcsinálás is jobban megy. Amilyen hiszékeny volt mindkettő, meg is tették ezt. Ezek után még jobban kinevették őket! A plébános tudomást szerzett az történtekről, ezért elhatározta, hogy rendet csinál a faluban. Az unokahúgát és férjét magához hívatta, és ahogy csak tudta, elmagyarázta nekik a közösülés folyamatát: Asszony, te feküdj az ágyba, csukd le a szemed és az arcodat illedelmesen takard le a ruháddal. Majd tett szét a két kezed, mert bűn lenne, ha a férjedet feleslegesen megérintenéd. A lábaidat is tett szét, de ne nagyon. Aztán szorítsd össze a fogaidat és türelmesen várd meg, hogy a férjed leoltja a lámpát, leveti a nadrágját és tiszteletteljesen rád fekszik. A férjnek pedig meghagyom, hogy a megadott jogát mihamarabb végezze el és a felesége szenvedését szükségtelenül ne hosszabbítsa. Ha befejezte, a sötétben öltözzetek fel, mert nem illik egymást félmeztelenül nézegetni.

Kilenc hónap múlva a plébános a papírra ráírta, hogy vasárnap megkeresztelték az unokahúga fiát, akinek a születéséhez ő is egy kicsit hozzásegített. Ez a feljegyzés társadalmi-néprajzi szempontból is fontos, hiszen arról tanúskodik, hogyan zajlott a közösülés a 20. század első felében.”

Urban (1953): „Amikor nagyanyám örökségét rendezgettem, egy érdekes eszközre bukkantam, amelyre azt írták, hogy ’care free”. Azonnal eszembe jutott, hogy erről a tárgyról, amellyel valamikor, a háború előtt a nők a hüvelyüket öblögették és ily módon védekeztek a terhesség ellen, anyám és nagyanyám többször is beszélgettek. Amerikából kapta az unokatestvérétől. A készülék kézről kézre is járt az asszonyok között. Bizonyítékot erre az egyik levélben találtam. A nagyanyámnak a barátnője ezt írta: Kérlek, add kölcsön a care free-t. Pénteken Ljubljanába érkeznek a boszniai kereskedők. Lemegyek, odatartom nekik egy kicsit és keresek némi pénzt.”

Silva (1938): „Apánk háromszor nősült. Ennek ellenére egész életében többnyire az első házasságában született lányával, Marinkával élt és két közös gyermekük is született. Az egész falu tudott erről és az évek során a vérfertőzésen már senki sem csodálkozott. Apánknak volt egy unokatestvére, aki hasonlót csinált. És még részeges és erőszakos is volt. Amikor a lánya megszülte a gyermekét, megragadta a kis lábát és falhoz vágta, mondván: Ha az enyém, megdöglik, ha nem, akkor élni fog. A gyárban, ahol 45 évig dolgoztam, volt egy munkatársam, akinek ugyanúgy nagyon erőszakos apja volt. Amikor megszületett a hetedik gyerek, megesküdött, hogy minden következőt vasvillával leszúr és a trágyába temet. Ezt meg is tette. A fia minden tavasszal, amikor kivitte a trágyát a mezőre, gondosan kiszedte belőle a gyermekcsontokat és titokban elégette azokat. Egyik nap elege lett mindenből és feljelentette az apját a hatóságoknál. A gyilkos a börtönben halt meg.”

Tinca története arról szól, hogy már gyermekkorában, foghúzásnál megsértették az arcidegét. A szája jobb oldalra elferdült, ezért a kérők is elkerülték. Az összes lánytestvére férjhez ment már, ő pedig a bátyjánál, aki átvette a parasztgazdaságot, nagynéninek és szolgálónak maradt. Egy kicsit távolabb éltek a többi embertől, és mivel a bátyjának sem volt kedve az idejét arra pazarolni, hogy nők után járjon, hát egyszerűen otthon szolgálta ki magát. Az elmondások szerint ezt a húga sem ellenezte túlságosan, hiszen már kiskorától megtanulta, hogy a férfiaknak szót kell fogadni. Csak akkor jött rá, hogy mekkora bűnt követett el, amikor teherbe esett. A nagy szégyen miatt nem volt bátorsága senkitől sem tanácsot kérni. Fogott egy egyszerű kanalat és a gyereket azzal próbálta kikotorni. Közben annyira megsértette magát, hogy elkezdett vérezni, és ha az unokaöccsei nem találtak volna rá, talán meg is halt volna. Amikor a nővérei a gyermek apjáról faggatták, egyiküknek sem mondta el, hogy mit tett vele a bátyjuk. A bűneit csak a halálos ágyán vallotta be az egyik unokahúgának, aki aztán megörökölte a gazdaságból rámaradt részét és néhány szerény bútordarabot.

Polona teherbe esett, de még saját maga sem tudta pontosan, hogyan és kitől. Eldöntötte, hogy egyszerűen a gazdájára fogja, aki néhányszor valójában meglátogatta a padlásszobájában. A döntőbírói szerep ismét a plébánosra esett. Polona elmesélte neki, hogyan tapogatta őt a gazda és simogatta a cicijét. A plébános megkérdezte tőle, hogy az izéjét is bedugta-e az ő nyílásába. A leány erre azt mondta, hogy nem, mert nem volt rá idő. És ki volt az, akinek sikerült a pöcsét bedugni a lyukadba? Polona állítólag az ujjain számolva elkezdte sorolni a neveket, akiket a plébános is már jól ismert…

Zdenka: „1947-ben születtem. Velem együtt anyámnak hat gyereke született. Egy sikeres igazgató titkárnőjeként számos kapcsolata és ismerőse volt. Egy alkalommal számos férfiismerőse közül, akikkel annak ellenére flörtölt, hogy férjnél volt, az egyik felajánlotta neki, hogy utazzon velem együtt Dubrovnikba – akkoriban tizenkét éves voltam –, ahol nagyon pazar nyaralója volt. Megígérte anyámnak, hogy elsőbbséget kap a ’ficsó’-kocsi megvásárlásánál, ennek fejében anyám megengedte neki, hogy ez a férfi majdnem egy hétig velem élje ki a vágyait. Bezártak a pincébe, ahol egy szoba volt rózsaszínű selyemlepedővel letakart nagy ággyal. Sosem felejtem el, amikor először erőszakolt meg: amikor a gazember elvette a szüzességemet, odahívta az anyámat. Az lejött, apró testem alól kirántotta a véres lepedőt és szó nélkül elvitte, hogy kimossa. Rám se nézett, miközben zokogva hívtam és kértem, hogy segítsen. Tizenhat évesen férjhez kellett mennem az egyik, nálam majdnem huszonöt évvel idősebb szeretőjéhez. Amikor apám megtudta, hogy anyám mit tett velem, elvált tőle. Ennek ellenére beleegyezett, hogy ’megvásárolja’ nekem az éveket, hiszen már tizenhat éves koromban, még a házasság előtt teherbe estem. A kor nézeteinek megfelelően meg volt róla győződve, hogy a törvénytelen gyereknél a házasság lényegesen kisebb szégyen. A nyugdíjazásig az életem nagyon szomorú volt, szenvedéssel teli. Akkor azonban összeszedtem magam és elköltöztem az élettársamtól, vagyis valójában elbújtam előle. A gyermekeink már felnőttek, élték a saját életüket, ezért is tudtam ezt megtenni. De a sors ironikusan ismét hátba szúrt: annak ellenére, hogy az anyámat több mint harmincöt évig nem láttam, amikor öregotthonba került, felkeresett a Szociális Ügyintéző Központ. Anyám ellátására egészen a haláláig 145,80 eurót vontak le a már úgyis szegényes nyugdíjamból.”

Sabina: „1951-ben mentem férjhez. A férjem szülei a háború előtt nagyon gazdagok voltak, de az új hatalom a háború után mindent elvett tőlük. Így Ljubljanában két nedves pincehelyiségben húzódtunk meg, ahol férjem apja, az egykori gyártulajdonos fűtőként dolgozott. Egy ágyban aludtunk mindannyian: én, az anyósom, a férjem és az ágy túlsó végén az apja. Az anyósom megtiltotta bármilyen érintkezést. Azt állította, hogy gyereknek itt nem lenne elég hely. Valóban nem hazudok, ha mondom, hogy még két évvel az esküvő után is szűz voltam. Amikor a dézsában mosakodtam, az anyósom az ajtó előtt állt és vigyázta, nehogy valaki véletlenül meztelenül lásson engem. A férjemmel így csak 1954-ben újév napján ’engedtünk a szenvedélynek’. Azonnal teherbe estem. Amikor az anyósom észrevette gömbölyödő hasamat, dühében összecsomagolta a dolgaimat és elkergetett haza. A fiának, vagyis a férjemnek megtiltotta, hogy elkísérjen. Igazi családként csupán tizennégy évvel később, anyósom halála után kezdtünk élni.”

Lea: „27 éves vagyok. Már több mint két éve pszichoterápiára járok. Habár férjnél vagyok – csodálatos és nagyon megértő férjem van –, a nemi életünkben akadnak bizonyos nehézségek. Ugyanis nem engedem meg neki, hogy hozzámérjen. Amikor még gyerek voltam, az anyám mindig, ha mosakodás közben megérintettem a melleim vagy a lábam közét, nagyon durván rácsapott a kezemre és mondta, hogy az ilyen érintések koszosak és csúnyák. Most, hogy elolvastam az Ön könyvét, sokkal jobban érzem magam. Anyámnak még nem bocsátottam meg, de megértem, miért ilyen a viselkedése. Sajnos, a nagyanyja, akinél nevelkedett, az ő életét is tönkretette.”

 

Prevod v angleški jezik

 

Dear readers!

The book you are holding in your hands took me almost a quarter of a century to write. The stories it contains found me; I was not looking for them.

I grew up in the late 1950s. During my childhood, my parents preferred a stick to a hug. We never talked about sex in my family. The topic was taboo. My mother warned us that any kind of fooling around with a man before marriage was a sin. She believed that during sexual intercourse, a woman needed to “just bear it” and let the man perform “his right and duty”. She insisted that, when she was young, brides walked down the aisle as virgins. Her words somehow suggested to me that I was depraved and sinful, though I didn’t understand why, and they pierced my heart. Later when I was married and had children, I often viewed sex in a way similar to how she had portrayed it in my youth.

Through my work at the radio, I had the opportunity to interview many elderly people. This is how, through a series of unexpected events, I met Mici. Mici’s stories shattered the myths of traditional female virginity and dispelled the prejudices that had resided in me for so long.

Collecting stories about intimate moments between men and women during the first half of the 20th century became my passion and “healed my soul”. Today I see it as my mission. The stories I’ve collected show that we know absolutely nothing about this aspect of our forbearers’ lives. The stories helped both to free me of prejudice and to talk about sex openly and without shame.

The book “Don’t Play With Fire, Ass and Snakes” thoroughly shook the Slovenian reading public. Although it was self-published, nearly every Slovenian heard about it at least by word of mouth.

The book, the first of its kind in Slovenia and apparently in Europe, contains the personal testimonies of over 1,600 women, all of them over eighty years of age at the time of the interview. In large part, these interviews present intimate and other relations between our ancestors. The book has the effect of healing the trauma passed down from generation to generation and caused by upbringings similar to mine.

The stories are unique, never before heard or written down.

The book, “history expressed in the living word”, is intended for readers of all ages.

My heart aches when I think about the false shame we Slovenians have toward sexual relationships, and that this shame may have caused countless stories to be lost. These stories help us learn and understand why we are the way we are.

The book also reminds us that something good can be born out of every evil. In other words, one should never give up.

The following are fragments from some of the stories:

 

 

 

 

Kristina (1923):

I was born in Kozjansko, a wine growing area, where there was much poverty. There was also a lot of alcohol abuse and family violence. Our father was a head shorter than my mother, but still she often needed to run to safety from him. She was brought up believing that it was a sin not to obey your husband. When he caught her, he first beat her. He would hit her not only on her body, but her head as well. When he wearied of beating her, he told her to go inside and lie on the earthenware stove. On top of the stove, there was a wooden device called a rancala that struck a decimeter over the edge of the stove. My mother would insert herself into it and wait. At the side there were two openings through which she put her legs. My father stepped onto a bench, dropped his pants, and prodded her until he came. The device confined her, making it impossible for her to move even a centimeter. When father was drunk, this torture could go on for hours. We children cried at the door and begged him to stop. He never did. When he died none of us cried. We couldn’t. We hated him too much for the terrible things he did to our poor mother.

Hilda (1935):

We were nine children. Father and mother were nice to us. Every evening, we first said our prayers and then sang long into night with my father accompanying us on accordion. Father was a jovial fellow. He went from door to door repairing shoes. Mother was the one who held down the four corners of the house, as they say. When father was at home, he lay down under the pear tree and slept. When he woke up, he walked to the haystack and called out towards the field where mother was working with the other women: Angelca, come home quickly. I need you! Sometimes, he would summon her three times a day. Everybody who was helping mother in the field smirked because they knew exactly why he wanted her to come home so urgently. When mother returned some five minutes later, she would be flushed but never said anything. Few today realize how strong the male sexual drive was in those days. The act itself never took more than five minutes. A woman always had to lie still. She took no pleasure in it at all.

Berta (1936):

I grew up in poverty. We were a family of ten and often had nothing to eat. One spring another brother was born and mother felt no joy. She worked from dawn until dusk at the home of her cousin who had married into a rich family. At noon, the women went home to cook for their families who waited impatiently for their midday meal. Only my mother was never in a hurry. When asked why she would say: I’ll wait another hour. Maybe there will be less mouths to feed when I get home.

My little brother froze to death that winter lying by an open window in late November. People still say that mother left the window open on purpose. It may be true. I don’t know. We never talked about my little brother’s death.

 

Olga (1955)

Everyone thought I had married into a progressive farming family. Unfortunately, it was not so. On our wedding night, my mother-in-law came to our bedroom and we could not get her to leave before morning. She never left us alone for more than five minutes. This went on for over three months. Finally, we convinced her to leave us alone, but she resented it so much that she became my mortal enemy. In 1974, when I gave birth to my first son I had no idea know how it happened. I was sure I was going to give birth through my belly button. You can imagine how horrified I was when the baby chose a different path. After the birth, I read several books but was still surprised the second time I had a child. When my water broke, I had no clue what was happening!

Marko (1943)

I served as a priest in a parish somewhere in Koroška, At that time there was no Internet and after the evening mass I was often bored when I stayed alone. To pass the time, I would browse through the parish records. I found a piece of paper in a 1916 baptismal book filled with dense writing left by one of my predecessors. He recorded an interesting story involving his niece. She and her husband found themselves in an awkward situation because after six years of marriage they still had no children. Villagers made fun of them suggesting they should oil their bedsprings to help them “make babies”. Naive as they were they really did oil the bedsprings. Oh, how everyone laughed! Having heard of the event the priest decided to intervene. He called his niece and her husband to the presbytery and explained to the best of his ability how to conduct sexual intercourse in order to conceive a child: You, woman, lie down in bed, close your eyes and modestly pull your dress up over your face. Then spread your arms for it would be a sin if you touched your husband without need. Then spread your legs but not too much. Then clench your teeth and wait patiently for your husband to switch off the light, drop his pants and respectfully lie on top of you. To you, husband, I speak to your heart when I advise you to exercise your right quickly so as to not unnecessarily prolong your wife’s suffering. When you are done, dress yourself in darkness for it is not becoming to see each other half naked.

Nine months later the priest made a note on the same piece of paper saying that he baptized his niece’s son on Sunday who was conceived with a little help from me. This writing is valuable from the sociological and anthropological point of view as it describes what sexual intercourse was like in the first half of the 20th century.

Urban (1953)

I was going through my grandmother’s belongings after she died and I found an interesting device on which the word carefree was written. I remember on several occasions hearing my mother and grandmother talking about a device with which women rinsed out their vagina after intercourse in order to prevent pregnancy. My grandmother got it from her cousin who lived in the United States. Women would borrow it from each other. I found proof of this in a letter written by one of grandmother’s friends: Please lend my your carefree. Merchants from Bosnia are coming to Ljubljana on Friday. I will go down there, put myself to use, and make a little money.

Silva (1938)

Our father was married three times, yet he lived for most of his life on and off with his daughter from his first marriage, Marinka, with whom he had two additional children. Everyone in the village knew about it but over the years ceased to be shocked by the incestuous relationship. Father had a cousin who also had an incestuous relationship with his own daughter. This cousin was a drunkard and a bully. When his daughter gave birth to his child, he grabbed it by the leg and threw it against the wall saying: If it’s mine, this will kill it; if it is not mine, it will live. One of my fellow workers in the factory where I worked for almost forty-five years also had a very violent father. After the birth of his seventh child, he swore if he had any more children he would spear them with a pitchfork and bury them in a dung heap. He kept his word. Each spring, when this fellow was throwing dung onto the fields, he picked out baby’s bones and secretly burned them. One day he had enough and reported his father to authorities. The man later died in jail.

 

Tinca

When Tinca was a child, her facial nerve was injured when she had a tooth extracted. Her mouth was pulled to the right and, as a result, suitors avoided her. All her sisters married and left, but Tinca stayed on to help her brother who had inherited the family farm. Tinca and her brother lived far away from other people and, as her brother did not have time to look for other women, he helped himself to what he had at home. People used to say that Tinca didn’t put up much resistance as she was brought up believing that men must be obeyed. It was only after she got pregnant that she realized she had committed a sin. She was too ashamed to ask anybody for help. She used a tablespoon to try and get the baby out of her body. She hurt herself while doing it and would have died if it weren’t for her nephews who found her bleeding. Asked by her sisters who the father was Tinca didn’t tell any of them that it was their brother. Only on her deathbed did she confess her sins to the niece to whom she left her share in the farm and her other modest belongings.

 

Polona

Polona became pregnant not quite knowing with whom or how it happened. At first, she blamed it on the master who came to her room under the roof several times. A priest was called in to judge the matter. Polona explained to the priest how the farmer touched her and grabbed her titties. The priest then asked if he had stuck his thing into her crack. The girl replied that he hadn’t because there wasn’t enough time. Who was the man then who had managed to get the roach into the hole? Polona then allegedly pointed her finger and started to give names with which the priest was very familiar…

 

prevod v nemški jezik

 

http://scilogs.spektrum.de/sciencezest/sex-im-19-jahrhundert/

https://www.amazon.de/Die-Politisierung-Lust-Sexualit%C3%A4t-Jahrhunderts/dp/3886808319

https://www.amazon.de/Erziehung-Sinne-Sexualit%C3%A4t-b%C3%BCrgerlichen-Zeitalter/dp/3406315526

Sehr geehrte Damen und Herren,

das Buch, das Sie in Ihren Händen halten, habe ich fast ein Vierteljahrhundert lang geschrieben. Die Geschichten, die Sie darin finden, habe nicht ich gesucht, sondern sie haben mich gesucht.

Ich selber bin in den späten 50er Jahren des vorigen Jahrhunderts aufgewachsen, als die Eltern bei der Erziehung lieber Schläge mit dem Rohrstock verteilten als Umarmungen. Über Sexualität wurde bei uns zu Hause nie gesprochen. Dieses Thema war tabu. Unsere Mutter versuchte uns zu überzeugen, dass jede voreheliche Beziehung zu einem Mann eine Sünde sei. Sie behauptete auch, dass sich die Frau während des Geschlechtsakts »etwas gedulden“ müsse, damit der Mann „seinen Rechten und Pflichten“ nachkommen könne. Sie behauptete auch, dass die Mädchen aus ihrer Jugend noch unschuldig vor den Altar traten. Ihre Worte, die anspielten, wie verdorben und voller Sünden ich doch sei, obwohl ich gar keine Ahnung hatte – weshalb, gruben sich tief in mein Herz ein. Auch später, als ich bereits verheiratet war und selber Kinder hatte, erlebte ich die Sexualität oft ähnlich wie ich es von meiner Mutter gehört hatte.

Als ich meine Arbeit beim Rundfunk begann, bekam ich die Gelegenheit zahlreiche ältere Leute zu interviewen. Einmal traf ich unter ziemlich ungewöhnlichen Gegebenheiten Frau Mici, die mit ihren Geschichten meine Mythen über die traditionelle weibliche Unschuld und zugleich auch die Vorurteile, die sich in meiner Seele verankert hatten, zerstörte.

Das Sammeln von Geschichten über die intimen Momente des Lebens aus der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts wurde später zu meiner Leidenschaft und das „Heilmittel für meine Seele“. Heute weiß ich, dass dies auch meine Mission war. Die Geschichten, die enthüllten, dass wir über diese Kehrseite des Lebens von unseren Vorfahren rein nichts wissen, befreite mich von allen Vorteilen und halfen mir, dass ich nun in der Lage bin, unbefangen und ohne falsche Scham über Sexualität zu sprechen.

Das Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače ]“ hat schon bald nach der Veröffentlichung auch die Leser ziemlich erschüttert. Obwohl ich es im Selbstverlag herausgab, verbreitete es sich in Windeseile von Mund zu Mund“, sodass schon bald fast jeder Slowene davon Wind bekam.

Das Buch, das als erstes dieser Art in Slowenien, und wahrscheinlich auch im gesamten europäischen Raum, erschienen ist,  erzählt die persönlichen Geschichten von mehr als 1600 Frauen, die bei den Interview über 80 Jahre alt waren. Es enthüllt uns, wie die intimen und zwischenmenschlichen Beziehungen unserer Vorfahren wirklich waren. Zugleich heilt dieses Buch auch unsere Traumen, die sich über Generationen gerade wegen solch ähnlicher und äußerst verkehrter Erziehungsstile entwickelt haben und die, so wie auch bei mir, von Generation zu Generation weitergegeben wurden.

Die aufgeschriebenen Geschichten sind daher einzigartig, noch nie gehört und noch nie aufgezeichnet.

Das Buch ist „Geschichte im lebendigen Wort“ und richtet sich an Leser jeden Alters.

Mein Herz schmerzt, wenn ich nur daran denke, dass uns wegen all dieses verlogenen Schamgefühls, welches die Slowenen auch heute noch in ihrer Haltung in Bezug auf die Sexualität so sorgsam wahren, zahlreiche ähnliche Geschichten aus den Händen entglitten sind, aus denen wir etwas hätten lernen können, vor allem aber können wir dadurch besser verstehen, warum wir heute so sind wie wir sind.

Das Buch erinnert uns auch daran, dass aus jeder noch so schlechten Sache etwas Gutes entspringt. Das bedeutet, dass wir niemals die Hoffnung aufgeben und das Gewehr ins Korn werfen dürfen.

Ich habe gehört, dass sich die intimen Geschichten fast in ganz Europa – insbesndere in den deutschsprachigen Teilen – untereinander stark ähneln und dass in ganz Europa noch keine ähnliche Nachforschung wie diese gemacht wurde.

Wenn das stimmt, dann wäre es nur gut und richtig dieses Buch Feuer, Hintern, Schlangen sind nicht zum Spielen da! [Ogenj, rit in kače niso za igrače] auch in deutscher Sprache herauszugeben!

Milena Miklavčič

Ein paar Einblicke in die Geschichten:

Kristina (1923):„Bei uns in der Region Kozjansko, die schon immer ein Weinbaugebiet war, herrschte große Armut. Es gab aber auch viel Alkohol und Gewalt in der Familie. Unser Vater war um einen Kopf kleiner als meine Mutter, trotzdem flüchtete sie oft vor ihm in Sicherheit. Meine Mutter wurde so erzogen, dass eine Frau ihrem Mann nie Widerstand leisten durfte, da dies eine große Sünde sei. Nachdem mein Vater sie gefangen hatte, wurde sie zuerst geschlagen. Die Hiebe zielten nicht nur auf ihren Körper, sondern auch auf ihren Kopf. Als er nicht mehr konnte, befahl er ihr, ins Haus zu gehen und sich auf den Ofen zu legen. Dort hatten wir früher ein rancalo. Das war eine ganz spezielle Vorrichtung aus Holz, die um etwa einen Dezimeter über den Rand des Ofens ragte. Die Mutter legte sich rein und wartete. Seitlich waren zwei Öffnungen, durch die sie ihre Beine stecken musste. Mein Vater kam, stellte sich auf die Bank, ließ die Hosen herunter und stieß so oft zwischen die Beine meiner Mutter ein, bis er kam. Die Mutter wurde von den beiden Seitenteilen so sehr eingeklemmt, dass sich keinen Zentimeter bewegen konnte. Wenn mein Vater betrunken war, konnte diese Quälerei stundenlang dauern. Wir Kinder standen an der Tür, weinten und flehten ihn an aufzuhören. Aber stets vergeblich. Er hörte nie auf. Als er starb, weinte ihm niemand nach.. Wir konnten es nicht. Wir hassten ihn viel zu sehr wegen all der schlimmen Dinge, die er unserer armen Mutter angetan hatte.”

Hilda (1935): „Wir waren neun Kinder bei uns zu Hause. Vater und Mutter waren sehr nett zu uns. Jeden Abend beteten wir zuerst, danach sangen wir bis spät in die Nacht und mein Vater begleitete uns auf dem Akkordeon. Unser Vater war ein sehr geselliger Mann, er zog von Haus zu Haus und flickte den Leuten ihre Schuhe. Meine Mutter war diejenige, die sich um Haus und Familie kümmerte. Wenn er einmal zu Hause blieb, legte er sich unter den Birnenbaum und schlief. Ab und zu wachte er auf, ging zum Heuschober und rief laut ins Feld, wo meine Mutter grade Unkraut jätete:‘Angelchen, komm schnell nach Hause. Ich brauch dich!’ Das tat er manchmal auch dreimal am Tag. Alle, die meiner Mutter bei der Arbeit auf dem Feld halfen, schmunzelten, denn sie wussten genau, warum sie mein Vater so dringend zu Hause brauchte. Als meine Mutter ungefähr fünf Minuten später wieder zu ihrer Arbeit zurückkehrte, war sie immer etwas röter im Gesicht, sagte aber kein Wort. Heute wissen nur wenige, dass zur damaligen Zeit die männlichen Triebe sehr ausgeprägt waren. Der eigentliche Geschlechtsakt dauerte jedoch nie länger als fünf Minuten. Die Frau musste immer ruhig liegen bleiben. Genüsse kannte sie dabei nicht.”

Berta (1936): „Ich bin in großer Armut groß geworden. Wir waren zu zehnt im Haus und oft hatten wir nichts zu essen. Eines Frühjahrs gesellte sich noch mein kleiner Bruder zu uns, über den sich meine Mutter überhaupt nicht freute. Von morgens bis abends arbeitete sie bei  ihrer Cousine, die in einen reichen Bauernhof eingeheiratet hatte. Mittags gingen die Frauen gewöhnlich nach Hause, um das Mittagessen für ihre Familien zu kochen, die schon ungeduldig auf sie warteten. Nur meine Mutter hatte es nie eilig. Als sie nach dem Grund gefragt wurde, entgegnete sie: ‘Ich warte noch ´ne Stunde, dann muss ich vielleicht ein paar  Mäuler weniger füttern …’

Mein kleiner Bruder erfror eines Winters – es war Ende November – am offenen Fenster. Noch heute behaupten die Leute, dass meine Mutter absichtlich das Fenster offen gelassen hatte. Vielleicht ist etwas dran, ich weiß es nicht. Wir sprachen nie über den Tod meines kleinen Bruders.“’

Olga (1955): „Man sagte, dass ich in einen fortschrittlichen Bauernhof eingeheiratet hätte. Leider stimmte das nicht. Bereits in meiner Hochzeitsnacht gesellte sich meine Schwiegermutter zu uns, die wir bis zum Morgen nicht aus dem Schlafzimmer heraus bekamen. Mehr als drei Monate blieben wir nicht einmal fünf Minuten alleine, bis ich sie schließlich auf unschönere Weise verscheuchte, was sie mir sehr übelnahm und mich über Nacht zu ihrer Todfeindin machte. Als 1974 mein erster Sohn zur Welt kam, wusste ich gar nichts darüber, wie eine Geburt verlief. Ich war überzeugt, dass mein Kind durch den Bauchnabel zur Welt kommen würde. Sie können sich vorstellen, wie erschrocken ich dann war, als das Baby einen ganz anderen Weg wählte. Nach der Geburt las ich zwar ein paar Bücher darüber, trotzdem wurde ich auch das zweite Mal wieder überrascht: das Fruchtwasser lief aus und ich hatte nicht die blasseste Ahnung, was das sein könnte!”

Marko (1943):„Als ich meine Arbeit in der Pfarre irgendwo in Koroška antrat, gab es noch kein Internet, weshalb ich mich abends nach dem Gottesdienst, als ich alleine war, oft langweilte. Einmal suchte ich etwas und öffnete ganz zufällig ein Taufbuch aus dem Jahr 1916. Ich fand ein dicht beschriebenes Blatt, das einer meiner fernen Vorfahren dort gelassen hatte. Der damalige Pfarrer hatte eine interessante Geschichte über seine Nichte aufgeschrieben. Sie befand sich in einer ziemlich misslichen Lage, da sie und ihr Mann nach sechs Ehejahren noch keine Kinder hatten. Die Dorfbewohner machten Späße über sie und meinten, sie sollten doch die Matratzen in ihrem Bett etwas besser einschmieren, damit das „Kinderkriegen“ leichter von der Hand ging. Dies taten die beiden, naiv wie sie waren, dann wirklich. Das darauf folgende Gelächter können sie sich vorstellen! Der Pfarrer kam dieser Zwischenfall zu Ohren und er beschloss, im Dorf für Ordnung zu sorgen. Er rief seine Nichte und ihren Ehemann zu sich ins Pfarrhaus und erklärte ihnen so gut er konnte, wie der Geschlechtsakt vollzogen werden müsse, um ein Kind zu zeugen:‘ Du, Frau, legst dich ins Bett, schließt die Augen und bedeckst dein Gesicht mit deinem Kleid. Danach ziehe ziemlich dein Kleid über das Gesicht. Lege die Hände zur Seite, denn es ist eine Sünde, wenn du deinen Mann unnötig berühren würdest. Spreize auch die Beine, aber nicht zu sehr. Beiße die Zähne zusammen und warte geduldig, dass dein Mann das Licht ausmacht, die Hose herunterzieht und sich respektvoll auf dich legt. Ich lege deinem Mann ans Herz, seinen Rechten schnell nachzukommen, um nicht unnötig die Qualen der Frau zu verlängern. Sobald er damit fertig ist, zieht ihr euch in der Dunkelheit an, denn es schickt sich nicht, dass ihr euch halbausgezogen betrachtet´.

Neun Monate später schrieb der Pfarrer auf ein Blatt Papier, dass am Sonntag der Sohn seiner Nichte getauft wurde, der ‘auch ein wenig mit seiner Hilfe’ zur Welt gekommen sei. Diese Aufzeichnung ist auch aus soziologisch-ethnologischer Sicht wertvoll, da sie bezeugt, wie in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts der Geschlechtsverkehr ablief.’

Urban (1953): „Als ich den Nachlass meiner Großmutter regelte, fand ich dort ein interessantes Gerät, worauf care free stand. Plötzlich erinnerte ich mich, dass meine Mutter und meine Großmutter sich öfters über dieses Ding unterhalten hatten, mit dem sie vor dem Krieg die Frauen die Scheide ausspülten und sich auf diese Weise vor der Schwangerschaft schützten. Meine Mutter hatte bekam es von ihrer Cousine, die in Amerika lebte. Die Frauen liehen sich dieses Ding auch untereinander aus. Den Beweis dafür, dass das so war, fand ich in einem Brief, den eine Freundin an meine Großmutter geschrieben hatte: ‘Bitte leih mir dein Care-free aus. Am Freitag kommen Händler aus Bosnien nach Ljubljana und ich werde dort hinfahren, mich etwas zur Schau stellen und ein bisschen dazuverdienen.’

Silva (1938): „Unser Vater war dreimal verheiratet. Aber sein ganzes Leben lang lebte er mehr oder weniger häufig mit Marinka zusammen, seiner Tochter aus erster Ehe, mit der er auch zwei Kinder hatte. Das ganze Dorf wusste davon und mit den Jahren wunderte sich keiner mehr über den Inzest. Mein Vater hatte auch einen Cousin, bei dem es ähnlich war. Dieser war aber auch ein Trunkenbold und gewalttätig. Als seine Tochter ihm ein Kind gebar, packte er das Baby an seinem Beinchen und klatschte es mit den Worten gegen die Wand: ‘Ist es meins, dann wird es verrecken, ist es das nicht, dann wird es überleben’. Auch mein Mitarbeiter aus der Fabrik, in der ich fast 45 Jahre lang arbeitete, hatte einen Vater, der sehr gewalttätig war. Als sein siebtes Kind geboren wurde, schwor er sich, jedes nachfolgende auf eine Heugabel aufzuspießen und im Misthaufen zu begraben. Und das tat er dann auch. Und jedes Mal, als sein Sohn im Frühjahr die Felder düngte, sammelte er sorgfältig ein paar Knochen auf, die er heimlich verbrannte. Eines Tages reichte es ihm und er zeigte seinen Vater an. Der Mörder starb schließlich im Gefängnis.”

Die Geschichte von Tinca handelt davon, dass ihr bereits als Kind der Gesichtsnerv beschädigt wurde, und zwar als ihr ein Zahn gezogen wurde. Der Mund hing immer etwas schief nach rechts, so dass sie von den Brautwerbern gemieden wurde. Alle ihre Schwestern waren bereits verheiratet, sie aber blieb als Tante und Magd bei ihrem Bruder, der den Bauernhof übernommen hatte. Sie lebte eher isoliert von den anderen Leuten und da auch ihr Bruder keine allzu große Lust hatte, den Frauen hinterherzurennen, bediente er sich gleich zu Hause. Man sagt, seine Schwester habe nicht zu großen Widerstand geleistet, da sie es bereits von klein auf gewohnt war, den Männern zu gehorchen. Erst nachdem sie schwanger geworden war, begann sie sich ihrer Sünde bewusst zu werden. Sie schämte sich zu sehr, um jemanden um Rat zu fragen. Sie nahm einem ganz gewöhnlichen Löffel zur Hilfe und versuchte damit, das Kind herauszubekommen. Dabei zog sie sich mehrere Verletzungen zu. Sie blutete stark und wenn ihre Neffen sie nicht gefunden hätten, wäre sie gestorben. Als ihre Schwestern sie nach dem Kindsvater  fragten, verriet sie nicht, was ihr Bruder ihr angetan hatte. Erst auf dem Totenbett vertraute sie ihre Sünden einer ihrer Nichten an, der sie später ihren Anteil am Bauernhof und ein bescheidenes Mobiliar hinterließ.

Polona wurde schwanger, aber sie wusste nicht genau von wem und wie. Sie beschloss, gleich den Herrn des Hauses dafür verantwortlich zu machen, der wirklich gelegentlich zu ihr ins Dachzimmer kam. Wieder einmal war es der Pfarrer, der die Rolle des Schiedsrichters spielen musste. Polona erklärte ihm, wie sie vom Hausherrn betatscht wurde und wie er mit den Händen ihren Busen begrapscht hatte. Daraufhin fragte sie der Pfarrer, ob sie denn auch  dieses Ding in ihren Schlitz gesteckt hätte. Das Mädchen verneinte, da sie dazu nicht genug Zeit gehabt hatte. Er wollte wissen, wer denn dieser Mann sei, dem es gelungen war, seinen Schwanz ins Loch zu stecken? Polona zählte an den Fingern ihrer Hand die Namen auf, die auch dem Pfarrer sehr vertraut waren …

 

 

 

 

 

 

prevod v slovaški jezik

 

Niekoľko autorkiných vysvetlení

Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače /Oheň, zadok a hady nie sú na hranie/ je – od vydania (2014) až po dnes – najobľúbenejšou a aj načítanejšou knihou v Slovinsku.

Bola som prvá, ktorá v slovinskom priestore  – síce svojským spôsobom – preskúmala  sexuálne správanie predkov, ktorí žili v prvej polovici 20. storočia. Tieto praktiky nám doteraz boli cudzie, lebo sme ich vlastne ani nepoznali.

Príbehy, ktoré si čitatelia nájdu v knihe, som nevyhľadávala, ale príbehy si vyhľadali mňa.

Prečo?

Vyrastala som v neskorých päťdesiatych rokoch minulého storočia, keď rodičia vo výchove radšej používali palicu ako pohladenie. O pohlavnom živote nebola doma nikdy reč.

Táto téma bola tabu. Mama nás presviedčala, že akékoľvek styky s mužom pred svadbou  sú  nemravné. Tvrdila aj to, že  žena by mala počas pohlavného styku ”aj niečo zniesť”, aby muž mohol vykonal svoje ”právo a povinnosť”.

Neverila som  takým slovám! Horlivo a vášnivo som začala bádať, ale až potom, keď som dospela a ako novinárka začala pracovať v rozhlase! Záujem o ”voľakedajší”  život sa stal mojou veľkou vášňou!

Kniha Ogenj, rit in kače niso za igrače už čoskoro po vydaní vyvolala rozruch medzi čitateľmi. I keď kniha vyšla v samizdatovom vydaní, chýr o nej, ktorý sa  šíril ústnym podaním, oslovil bezmála každého Slovinca. To je pre Slovinsko výnimočný údaj! Dnes môžem vskutku tvrdiť, že tých, ktorí ešte o nej nepočuli, sa dá spočítať na prstoch jednej ruky.

Kniha, ktorá sa zaoberá touto témou,  je v Slovinsku a údajne aj v európskom priestore prvá. Cez osobné výpovede  viac ako 1600 žien, ktoré mali v čase rozhovorov viac ako 80 rokov, odhaľuje, aké  boli intímne a vôbec a iné vzťahy  medzi našimi predkami. Aký bol vzťah medzi rodičmi a deťmi, vzťah medzi nevestou a svokrou, medzi paholkami a slúžkami…

Zároveň však kniha lieči traumy, ktoré sa medzi generáciami práve vďaka podobnej a veľmi pochybnej výchove, akou bola moja, prenášali z pokolenia na pokolenie.

Bolí ma srdce, keď si len pomyslím, že sme pre pokryteckú ostýchavosť, ktorú Slovinci (Európania) vo vzťahu k pohlavnému životu dôkladne pestujeme ešte aj dnes, premárnili obrovský počet podobných príbehov, z ktorých sme sa mohli poučiť, ale  predovšetkým však pochopiť, prečo sme dnes takí, akí sme.

Hovorí sa, že  intímne príbehy v takmer celej Európe -  najmä v krajinách bývalého Rakúsko – Uhorska – sa medzi sebou veľmi podobajú. Niektorí naznačujú, že v Európe nebol urobený podobný prieskum ako je môj.

Mojím prianím je vydať knihu Ogenj, rit in kače niso za igrače aj  v jazykoch  európskych národov, keďže krajiny bývalého Rakúsko-Uhorska mali viac-menej podobné dejiny aj v tejto oblasti.

Milena Miklavčič

Niekoľko úryvkov z príbehov:

Kristina (1923): ”U nás, na Kozjansku, ktoré je už oddávna vinohradníckou oblasťou, bola veľká bieda. Bolo aj veľa alkoholu a násilia v rodine. Náš otec bol o hlavu menší od mamy, a aj napriek tomu sa pred ním musela často ukryť do bezpečia. Vychovaná bola tak, že mužovi sa nesmie stavať na odpor, lebo to je veľký hriech. Keď ju dobehol, najskôr ju zbil. Údery padali nielen po tele, ale aj po hlave. Keď ustal, rozkázal jej, aby išla do izby a ľahla si na pec. Tam sme niekedy mali tzv. ”rancalo”. To bolo nejaké drevené zariadenie, ktoré o nejaký decimeter prečnievalo cez okraj pece. Mama si doň ľahla a čakala. Na bokoch boli dva otvory, do ktorých si musela vopchať nohy. Potom otec vyšiel na lavicu, spustil nohavice a tak dlho strkal do maminho ohanbia, až kým nedosiahol vrchol. Mama sa pre bočnice, ktoré ju na bokoch zvierali, nemohla pohnúť ani o centimeter. Keď bol otec opitý, mučenie trvalo dlhé hodiny. My deti sme plakali vo dverách a prosili ho, aby prestal. Neprestal. Nikdy neprestal. Keď zomrel, nikto z nás za ním neplakal. Nemohli sme. Príliš sme ho nenávideli kvôli všetkému zlu, ktoré napáchal na našej chudinke mame.”

Hilda (1935): ”Doma nás bolo deväť detí. Otec a mama boli k nám prívetiví. Každý večer sme sa najskôr modlili a potom sme za doprovodu otcovej harmoniky spievali neskoro do noci. Otec bol veselý chlapík, chodil z domu do domu a ľuďom opravoval  topánky. Ale mama bola tou, na ktorej stáli tri uhly domu. Keď otec zostal doma, ľahol si pod hrušku a spal. Z času na čas sa zobudil, pristúpil k senníku a zavolal smerom do poľa, kde mama plela s inými ženami: ‘Angelca, rýchlo príď domov. Potrebujem ťa!’ To urobil aj trikrát denne. Všetci, ktorí mame pomáhali pri práci na poli, sa lišiacky usmievali, lebo presne vedeli, prečo otec mamu tak súrne potrebuje. Keď sa mama o nejakých päť minút zasa vrátila k robote, mala badateľne červenšiu tvár, ale nikdy nič nepovedala. Dnes len sotva kto vie, že vtedy bol mužský pud veľmi silný. Avšak pohlavný styk nikdy netrval dlhšie ako päť minút. Žena musela vždy ležať nehybne. Pocit rozkoše nepoznala.”

Berta (1936):‘ ‘Vyrastala som v biede. Doma nás bolo desať, často sme nemali čo jesť. Jednej jari sa k nám pričlenil ešte braček, ktorému sa mama vôbec nepotešila. Od rána do večera nádenničila, chodila pracovať ku sesternici, ktorá sa vydala za bohatého sedliaka. Napoludnie  šli ženy obvykle domov, aby niečo uvarili pre rodinu, ktorá už na nich netrpezlivo čakala. Len moja mama sa nikdy neponáhľala. Keď sa jej opýtali, prečo nie, im  odpovedala: ‘Počkám nejakú tú hodinku a možno potom, keď sa vrátim, bude o jedny ústa menej, ktoré by pýtali jesť…’

V zime, bolo koncom novembra, braček zamrzol pri otvorenom obloku. Ešte dnes sa hovorí, že mama zámerne nechala oblok otvorený. Možno je to pravda, neviem. Nikdy sme sa o bračekovej smrti nerozprávali.”

Olga (1955): ”Skoro všetci sa domnievali, že som sa vydala za mládenca z pokrokového gazdovstva. No žiaľbohu, nebolo to tak. Už na svadobnú noc sa k nám pripojila svokra a žiadnym spôsobom sme ju až do rána nemohli dostať von zo spálne. To, že sme nemohli byť sami ani päť minút, trvalo viac ako  tri mesiace. Potom to išlo silou-mocou, čo mi veľmi zazlievala a tak sa svokra stala mojim úhlavným nepriateľom. Skôr než sa mi v roku 1974 narodil prvý syn, som  nič nevedela, ako pôrod prebieha. Bola som presvedčená, že rodiť budem cez pupok. Dokážete si predstaviť, ako som sa vydesila, keď sa dieťa vybralo na svet úplne inou cestou. Po pôrode som si prečítala niekoľko  kníh, ale aj druhý krát  som bola začudovaná: odtiekla mi plodová voda, a ja som nemala ani šajnu, čo to môže byť!”

Marko (1943): ”Keď sem ako farár prišiel do jednej farnosti v Korutánsku, internet ešte vtedy nebol, preto som sa po večeroch, po omši, keď som zostal sám, často nudil. Raz som niečo hľadal a náhodou som otvoril  jednu z cirkevných matrík z roku 1916. Našiel som nahusto popísaný list, ktorý v knihe nechal jeden z mojich ďalekých predchodcov. Vtedajší farár zapísal zaujímavý príbeh, ktorý sa vzťahoval na jeho neter. Bolo dosť trápne, lebo s manželom ani po šiestich rokoch manželstva nemali deti. Dedinčania sa im vysmievali, a posmešne radili, aby si trochu silnejšie podmastili pružiny v posteli, aby im úkon ”robenia detí” šiel šikovnejšie. Naivní obaja to aj naozaj urobili. Dedinčania sa zachádzali od smiechu! Farár sa dopočul o tejto udalosti a rozhodol sa v dedine urobiť poriadok. Neter a jej muža zavolal k sebe do fary a snažil sa im zrozumiteľne vysvetliť, ako prebieha pohlavný styk, aby  mohli splodiť dieťa: ‘Žena, ty si ľahni do postele, zatvor oči a poriadne si vyhrň šaty a pokry si tvár. Potom rozpaž ruky, lebo by to bol hriech, keby si sa muža zbytočne dotýkala. Roztiahni aj nohy, ale nie až príliš. Potom zatni zuby a trpezlivo vyčkaj, kým muž nezhasne svetlo, spustí nohavice a si na teba úctivo ľahne. Mužovi kladiem na srdce, aby svoje právo uskutočnil čo najrýchlejšie, aby zbytočne nepredlžoval ženino utrpenie. Keď skončí, sa potme oblečte, lebo sa nepatrí, aby ste sa jeden na druhého  pozerali polonahí’.

Farár o deväť mesiacov na ten list pripísal, že v nedeľu krstili syna jeho netere, ktorý sa narodil ‘trochu aj s jeho pomocou”. Tento zápis je vzácny aj zo  sociologicko-etnologického hľadiska, lebo svedčí o tom, akým spôsobom prebiehali pohlavné styky v prvej polovici 20. storočia.”

Urban (1953): ”Keď som  dával do poriadku babkinu pozostalosť, natrafil  som na zaujímavý ”prístroj”, na ktorom  bol nápis ”care free”. Ihneď som si spomenul, že o tomto prístroji, ktorým si ženy niekedy pred vojnou vyplachovali pošvu a sa takým spôsobom chránili pred tehotenstvom, sa mama s babičkou viackrát rozprávali. Babičke ho poslala sesternica, ktorá žila v Amerike. Ženy si  ho  vzájomne aj požičiavali. Dôkaz, že tomu tak bolo, som našiel v jednom liste. Babičke písala jedna z jej kamarátok: ‘Prosím ťa, požičaj mi care free. V piatok  prídu do Ľubľany obchodníci z Bosny. Pôjdem tam, nebudem okolkovať a aj si niečo privyrobím.’

Silva (1938): ”Náš otec bol trikrát ženatý. Ale viac—menej po celý život veľmi často žil s dcérou z prvého manželstva, s Marinkou, s ktorou mal aj dve deti. O tom vedela celá dedina, ale po rokoch sa už veru nikto nedivil krvismilstvu. Otec mal bratranca, ktorý sa správal podobne. Bol to ožran a násilník. Keď mu dcéra porodila dieťa, chytil ho za nôžku a hodil o stenu povediac: ‘Ak je môj, zdochne, ak nie, prežije.’ Aj môj spolupracovník z továrne, kde som pracovala skoro 45 rokov, mal otca, ktorý bolo veľký násilník. Keď sa im narodilo siedme dieťa, sa zaprisahal, že každého ďalšieho nastokne na vidly a zakope do hnoja. To aj naozaj urobil. Zakaždým keď syn na jar trúsil po poli hnoj, z neho opatrne vyberal detské kosti a ich tajne spaľoval. Keď už mal všetkého dosť, jedného dňa udal otca úradom. Vrah potom zomrel v base.”

Príbeh o Tinci hovorí o tom, že jej ešte ako dieťaťu pri trhaní zuba poranili lícny nerv. Ústa mala posunuté na pravú stranu a preto sa jej nápadníci vyhýbali. Všetky jej sestry boli už vydaté a ona bola slúžkou u brata, ktorý prevzal hospodárstvo. Žili bokom od iných ľudí a keďže ani bratovi veľmi nevoňalo strácať čas behaním za ženami,  si  poslúžil rovno doma. Hovorilo sa, že sa mu sestra ani veľmi neupierala, lebo odmala bola zvyknutá, že mužov treba poslúchať. Až potom, keď otehotnela, si začala uvedomovať svoj hriech. Príliš sa hanbila  niekoho poprosiť o radu. Obyčajnou lyžicou si skúšala pomáhať a dieťa vyškrabať z útrob. Pri tom sa viackrát poranila a keby ju – celú krvácajúcu – neboli našli synovcovia, bola by zomrela. Keď sa jej sestry vypytovali, kto je otcom, ani jednej neprezradila, čo robil ich brat. Až na smrteľnej posteli sa so svojimi hriechmi zverila jednej z neterí, ktorej potom zanechala svoj podiel na hospodárstve a skromný nábytok.

Polona otehotnela, ale presne nevedela, s kým a ako. Rozhodla sa obviniť hospodára, ktorý aj v skutočnosti prišiel párkrát ku nej do jej podkrovnej izbietky. A opäť bol farár ten, ktorý musel zohrať rolu arbitra. Polona mu vysvetlila, ako ju hospodár rukami ohmatával a chytal  za kozy (prsia). A farár sa jej opýtal, že či strčil aj ten ústroj do jej ryhy. Dievča odpovedalo, že nie, lebo vraj na to nebol čas. A kto je potom ten, ktorému sa podarilo vopchať hada do diery? Polona vraj rozhodila rukami a začala vyratúvať mená, ktoré boli farárovi veľmi povedomé …

 

 

 

some lines about Milena (writer)

 

 

The main reason for the emergence of the first collection of fairy tales Alphabet from Zakajčkove street (1995), was the daughter who did not want to read.

Her second book, titled Destinies, was published in 2003. In that book are collected true stories from the real life.

The reason for the third book of fairy tales The oak in the left side of the street, was the disease of her son in the spring of 2006. The book was declared as the best Slovenian Freelance Writer’s book in 2006.
In the year 2008, she self-published children’s book Pippi on B. It describes the big adventure of the boy Blaz and cricket Maticek. Denis Poniž wrote a very inspiring introductory word.
In the international competition for the best children’s and youth books of the municipality Schwanenstadt, attended by writers from Austria, Germany, Italy and Slovenia, is a picture book Šnitka – among more than a hundred participants in 2009- received a special award of the jury. 2010, the same attention is paid to the picture book Marička and a teddy bear.

At the same literary contest was in 2012 with the award adorned picture book Who is terminated swallow’s nest ?.

2014 was published picture book of Gal and ripe pear.

Milena Miklavčič got – in intermediate time – many first prizes for her writings.

In 2011 she published very famous book, little bit erotic stories about modern women, Women.

Her last book, Fire, ass and snakes are not toys is a big miracle and has experienced tremendous success in Slovenia. It is reprinted several times! More than two years, it is the best-selling book, too! In libraries is still among the most widely read!
Virc’s production house for TV Slovenia also recorded documentary, 50-minute film.

In the book are the stories of intimate moments ancestors from the first half of the 20th century. Stories are told the elderly from their own experience. Milena is collecting stories for more than 30 years. This is the first such book in Slovenia and Europe. When we read, we realize, that we have about ‘’sexuality once upon a time’’ too much ‘’biased ignorance’’.

Everybody, but, really- evrybody must read Fire, ass and snakes are not toys! This is necessary in order to understand the past, our parents and our grandparents!

 

 

Pred dnevi je umrla gospa Tilka. O sebi, o nenavadnem življenju svoje družine, prijateljic in sovaščank mi je povedala ogromno zgodb. Še potem, ko je postala že povsem slabotna, me je včasih poklicala in mi zaupala kaj novega, česar se je domislila v dolgih nočeh, ko ni mogla spati.

”Milena, saj moje zgodbe takoj zapišeš, kajne? Glej, da ne pozabiš!” jo je vsakič znova skrbelo.

Njeno življenje je bilo zelo kruto, nečloveško, polno trpljenja in odpovedovanj. Rodila se je dekli, ki je imela že pred njo več otrok. Koliko točno, mi Tilka ni znala povedati.

”Če jo je otrok preveč spominjal na očeta, ga je dala v rejo ali pa ga pustila na pragu v kakšnem drugem kraju, kjer je niso poznali. Mene je imela rada, ker sem bila zelo zala deklica. Pri petih letih se je te ”ljubezni” naveličala, odpeljala me je h kmetu, kjer sem postala pestrna,” mi je povedala že pred veliko leti.

Kot varuška domačega sina s posebnimi potrebami je doživljala grozote, ki se jih ne da opisati. Slaboumen deček, ki je bil od nje starejši skoraj dve leti, jo je ves čas grizel in tepel. Nekoč je malo manjkalo, pa bi ji odgriznil nos. Če se je Tilka pritoževala, so jo njegovi starši natepli s pasom.

Deček je mučil tudi živali. Če je mačko ulovil, ji je zavil vrat, potem pa jo je vrgel v bližnji potok.

Tilka je bila stara komaj deset let, ko se jo je polastil hlapec. Ob njeno drobno telesce se je toliko časa ”drgnil”, dokler mu ni ”prišlo”.

”Moja oblačila- skromna obleka in predpasnik- so nenehno smrdela po njegovih izločkih. Vsi so vedeli zato, a nihče se ni zavzel zame. Pri dvanajstih letih sem- potem ko mi je prvič poskušal poriniti tisto reč med noge- od te hiše ušla. Zatekla sem se k mamini sestrični, a ne za dolgo. S seboj me je jemala v Ljubljano, kjer je po hišah prodajala maslo in jajca. Ta čas, ko je barantala z gospodinjo, sem se morala izmuzniti v stanovanje in krasti. Vedela sem, da se to ne sme, da je to greh, zato sem zberžala v sosednjo vas, kjer so me v tamkajšnji gostilni vzeli za deklo. Garala sem od jutra do poznega večera, pa še ni bilo dosti. Gostilničarka me je lasala in zmerjala, da sem lena in da preveč pojem. Gostilničar mi je včasih prinesel kos kruha, a ga mi ni dal prej, dokler nisem dvignila krila. Pri petnajstih letih sem z njim zanosila. Ko je opazil, da se debelim, me je 23. decembra nagnal od hiše. Zunaj je ledeno pihalo, nebo je bilo posuto z zvezdami, jaz pa sem zagazila v dober meter snega. Noge sem imela povite z volnenim šalom, bila sem brez spodnjega perila, brez nogavic. Potrkala sem na vsa okna na vasi, ter prosila ljudi, naj me vzamejo pod streho. Bilo je že proti jutru, ko potrkam še pri učitelju in njegovi ženi. Spominjam se, da sem bila do kosti premražena. Potem pa mi ukažeta, naj namočim noge v mrzli vodi, ker če jih ne bom, mi jih bodo morali odrezati. Res sem jih komaj kaj čutila. A je pomagalo. Pri njima sem ostala le do novega leta. Potem pa so po vasi začeli opravljati in zato, da bi učitelj ohranil svoj dober glas, mi je ukazal, da moram oditi drugam. Na kolenih sem ga prosila, če lahko ostanem, a ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se vrnila k mami, ki me ni bila čisto nič vesela. Nobenega usmiljenja ni čutila do mene. Na koncu mi le dovoli, da si posteljem na goli zemlji, a pod pogojem, da otroka, če bo deček, oddam ljudem, ki jih ona pozna. Ker bodo dobro plačali zanj. Na vse sem pristala, tako hudo mi je bilo…

Tilka je rodila dvakrat: prvič sina, ki ga je imela ob sebi komaj teden dni, potem pa ga je njena mama prodala nekaj na Hrvaško paru brez otrok, drugič pa hčerko, ki je že pred leti naredila samomor. Za Tilko so do zadnjega dne skrbele tri vnukinje.

Ena od njih mi je takole napisala:

Spoštovana gospa Milena,

Če ne bi bilo vas, ne bi nikoli vedele, kakšno je bilo življenje naše babice. Od srca smo vam hvaležne, da ste jo obiskali in spodbudili, da se vam je zaupala. Zaradi zgodb, ki smo jih slišale tudi me, smo jo imele še raje, še bolj smo jo spoštovale. Hvala vam, da ste postali njena prijateljica.

Marinka, Elizabeta in Klaudia

 

Žensk, kot je bila Tilka in so usodno zaznamovale mojo zadnjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa na nek način tudi mene, je bilo še veliko. Več kot 1600.

Ko so odhajale, mi je bilo hudo, obenem pa sem bila vesela, ker so se mi zaupale.

Z njihovo pomočjo sem utrgala pozabi pomemben in zelo usoden čas 20. stoletja, ki bi sicer za vedno izginil in dandanašnji se ne bi nikomur niti sanjalo, kako so v resnici živele naše babice, kaj so doživljale, in ne nazadnje- kako kruto in brezobzirno se je vdiralo v njihovo najbolj intimno intimo.

Prihajajo zimski dnevi, ko bo malo več časa tudi za posedanje ob starejših. Zelo iskreno vas prosim, da jim poskušate prisluhniti, prijazno jih pripravite do tega, da vam bodo zaupali, se vam odprli.

Nič ne bo narobe, če na takšne obiske vzamete s seboj tudi mojo knjigo, da jo skupaj prelistate. Ob napisanem se bodo prebujali spomini, globoko zakopani in skriti.

Danes, ko tarnamo, da se ne moremo znebiti ”podedovanih vzorcev”, ki nam otežujejo življenje, se, žal, ne zavedamo, da so ti ”vzorci” skriti prav v teh zgodbah, o katerih se stare in mlade generacije ne pogovarjajo med seboj.

Če boste te zgodbe poiskali, bo to največ, kar boste lahko storili zase!

 

/fotka je najdena na medmrežju/

Zadnja Tarča je s svojimi dokaj izzivalnimi sporočili nekaterih prisotnih o splavu, v slovenskem prostoru delovala stresno, nepredvidljivo, malodane šokantno. Med nasprotniki in zagovorniki splava se je vnela težka besedna vojna, ki ni skoparila z udarci pod pasom. Čeprav so zagovorniki nikoli rojenih otrok »imeli dva igralca manj«, so politiki in mnenjski voditelji začeli gonjo proti oddaji, ki naj ne bi bila uravnotežena.

Ne glede na to kaj so rekli eni ali drugi, pa bodo v anale prišle besede Angelce Likovičeve, ko je dejala, da so tudi posiljene ženske srečne, ko enkrat rodijo otroka.

Več kot toliko se ne bom spuščala v polemiko o tem, je splav pravica ženske ali ni, ker so vse in še več povedali drugi. Omenila bom nekaj drugega, v kar pa se ni drezalo.

To pa je spolna vzgoja mladih /in tudi ne več tako mladih/, ki bi morala že zdavnaj postati del odraščanja, vključevati pa bi morala tudi dojemanje razlik med ljubeznijo, odgovorno spolnostjo z vsemi posledicami vred in – pornografijo. Osveščena družba, za kakršno se imamo, je na tem, zelo ključnem področju vzgoje, popolnoma odpovedala.

Zatiskamo si oči pred dejstvom, da si mladi pridobivajo prve spolne izkušnje še pri dvanajstih, trinajstih letih. Če dan za dnem poslušajo, da je užitek – pravica, si ga vzamejo, ne da bi komurkoli polagali račune.

Mamic, ki pripeljejo svojo osnovnošolko na pregled h ginekologu, zato ker se menda z otrokom dogaja ”nekaj nenavadnega”, je iz leta v leto več. Tudi šolska stranišča, kjer deklice zadovoljujejo svoje sošolce, bi znala povedati marsikatero kruto zgodbo o slepoti odraslih, ki zelo očitnega nočejo videti.

Ali zaradi tega, ker zanemarjajo svoje dolžnosti in dovoljujejo, da mlade izobražujejo pametni telefoni in računalniki, kjer je možen dostop do najbolj vulgarne pornografije že z enim samim klikom, koga boli glava?!

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Spolnosti, in to tiste, namenjene zgolj v komercialne namene za spodbujanje nagonov in užitkov, je danes na vsakem koraku toliko, da je niti ne opazimo več. Ne le s pomočjo interneta, tudi ob pomoči resničnostnih šovov, celo mladinskih filmov in knjig, reklam, je postala del vsakdana.

Zastonj se trudimo in mladim pri petnajstih letih začnemo pripovedovati pravljice o marjetici in čebelici. V tem obdobju smo vlak za te reči že zdavnaj zamudili.

Žal je v deželi pod Alpami tako, da je – po drugi strani – spolnost še zmeraj tabu tema, v katero nočemo drezati niti v rokavicah. Če o njej ne govorimo, zmotno menimo, da ne obstaja in Mileno Miklavčič, ki je napisala knjigo o spolnosti nekoč, imamo tako in tako za veliko packo.

Pa to ne govorim na pamet, s takšnimi predsodki se srečujem domala iz dneva v dan med knjižničarji, učitelji, zgodovinarji, celo med zdravniki.

Nedolgo nazaj sem na povsem spodoben način pripovedovala zgodbe o krutih izkušnjah, ki so jih imele z nedovoljeno spolnostjo nekatere ženske v 20. stoletju. Če so bile iz bolj premožnih družin in so zanosile pred poroko, se je dogajalo, da so morale rojevati na skrivaj in se potem otroku tudi odpovedati, da ne bi umazale svoje lastne časti ali dobrega imena družine, ki so ji pripadale. Krute, neizmerno tragične zgodbe so povezane z nedovoljeni splavi in rojstvi ne le pred 2. svetovno vojno, tudi med njo in po njej. Rojevale so tudi mladoletna dekleta, dogajalo se je – priznamo ali ne- da so njihove posmrtne ostanke kdaj pozneje našli  tudi v kakšni globeli.

”Kaj ti je bilo treba te grozote vlačiti iz pozabe!” so mi očitali tudi tisti, ki bi že po službeni dolžnosti na tem področju morali storiti marsikaj, pa niso.

Naši predniki so bili- vsaj kar se spolnosti tiče- zelo neosveščeni, zato jim ni zameriti, če niso znali prav ukrepati.

Današnja družba pa bi lahko na področju medsebojnih intimnih odnosov naredila marsikaj, a tega ne stori, ker je še zmeraj čistunska in zaverovana v tabuje, ki naredijo več škode kot koristi.

Tudi iz bridkih, nemalokrat tragičnih izkušenj naših prednikov, kot že rečeno, bi se lahko marsičesa naučili. Pa se nočemo, ker nas je o spolnosti sram odprto in sproščeno govoriti. Zlasti z mladimi.

Dopuščamo in toleriramo nasilje, pornografijo, goloto in spolnost, ki je namenjena v izprijene komercialne namene, a ko nanese beseda na spolnost, ki je nujen del vsakega človeka, smo v zadregi in mencamo, ker nam je nerodno.

S tem, da čakamo, da se bodo mladi o spolnosti in njenih posledicah sami učili, si žagamo vejo, na kateri sedimo. Mlade bi morali začeti že včeraj, ne šele danes pripravljati na življenje.

V 21. stoletju, ko je na voljo na desetine instrumentov, s katerimi se – navsezadnje- lahko zaščitimo, je splav zadnja možnost, ki bi morala obstajati za uravnavanje rojstev.

Še več: če damo na eno stran tehtnice količino informacij, ki so jih o spolnosti, nosečnosti in splavih imele prababice in na drugo dostop do osnovnih informacij o zaščiti v letu 2016, to praktično pomeni, da splavov danes sploh ne bi bilo več!

O odgovorni spolnosti z vsemi posledicami vred, bi morale teči debate vsak dan! Če tega niste storili po že omenjeni Tarči, ko ste imeli enkratno priložnost, vam bo lahko že jutri žal.

Res se bojim, da smo ta vlak in še marsikaterega prej že zamudili. Zato bodo tudi debate o tem, kakšna pravica je splav v prihodnje še bolj nizke in še bolj polne bolečih udarcev.

 

OS

Še nekaj razmišljanj., zabeleženih tudi skozi komentarje

https://www.domovina.je/kontracepcija-pri-nasih-starih-mamah-kurjevci-med-nogami-najboljsa-preventiva/

 

Older Posts »