Feed on
Posts
Comments

Ko sem danes povsem slučajno naletela na tole pisanje, o katerem bom nekaj malega napisala v nadaljevanju, me je do kosti zmrazilo. Ne le, da nam kaže, kako naivni smo Slovenci, ne glede na to, nosimo predsedniške titule ali pa smo zgolj in samo tako imenovani ”navadni državljani”, kaže tudi, da naivnost povprečnega Slovenca nima meja.

Zakaj gre?

Po pisanju medijev že od aprila poskušajo na novogoriškem okrožnem sodišču vročiti obtožnico razvpitemu 59-letnemu Hrvatu z vzdevkom Oskar, ki ga tamkajšnji tožilci preganjajo zaradi dveh kaznivih dejanj. Zaradi mazaštva mu preti do pet let zapora, zaradi oderuštva pa do tri. Na Slovenskem je postal znan pred dobrim desetletjem, ko naj bi pri zdravljenju maligne bolezni pomagal predsedniku Janezu Drnovšku in se pohvalil, da je na poti do ozdravitve pomagal celo Borisu Jelcinu, Silviu Berlusconiju, Raulu Castru, kar 17 vatikanskim kardinalom ter superbogatim šejkom in številnim svetovno znanim športnikom. Le na vprašanje, ali je res zdravil tudi papeža Janeza Pavla II., pa ni hotel odgovoriti. Drnovšku, kot sami veste, ni pomagal, saj je ta leta 2008 umrl.

Menda je bolnikom mastno zaračunaval celo čaje iz lekarn – tako za mimogrede, da se ve, kakšni bedaki smo.

Zadnjih 70 let in še malo smo Slovenci znani po tem, da se zelo hitro in brez kančka prisotnosti zdrave pameti navdušimo za leporečne nategovalce. Bolj kot nam kdo pere možgane, raje ga imamo. Če zmajujete z glavo, naj vas prijazno spomnim na blazno in zelo evforično navdušenje, s katerim ste pred dvema letoma izvolili zdajšnjo vlado. Dotični še danes za svoje (ne)moralno in tudi sicer sporno delo dobivajo vaše glasove! Volivci se obnašajo, kot bi bili še zmeraj pod narkozo in se ne zavedajo, da so Cerar in kompanija totalen maček v žaklju!

Kakšna neomadeževana imena, kakšna etika in morala, lepo vas prosim! Popoln nateg tistih, ki držijo vse niti v rokah – nič drugega!

Verjetno ste bili tudi vi priča nedavnemu, povsem ponesrečenemu nastopu poslanke največje in najbolj etične vladne stranke v državnem zboru, ki ga je po tem, ko se je v razpravi povsem zapletla, začinila še s sočno kletvico? To, da je grdo preklinjala, niti ni toliko pomembno, kot je pomembno nekaj drugega in sicer to, da sploh ni dobro razumela, o čem razpravlja!

Da so ti, ki nam vladajo tudi sicer bolj kratke in skrajno plitke pameti, dokazuje tudi delegacija, ki je – na čelu z gospodarskim ministrom – šla sklepat posle v Združene arabske emirate. Počivalškove dame, ki se, očitno, predhodno niso pozanimale, kam točno gredo in s kom točno bodo imele opravka, so se na srečanju s šejki pojavile v minicah in dekoltejih. Pa da ne bo pomote: če moja malenkost pričakuje, da se bo tamkajšnji svet v Evropi prilagajal našim običajem, mi je logično, da se tudi mi, ko jih obiščemo, prilagajamo njihovim! Amen. Pika.

Ni čudno, da je šejk, ki ga je takšna pomanjkljiva oprava verjetno žalila, raje gledal stran. Nekdo je ob tej blamaži na twiterju malček zlobno zapisal, citiram:”Če se kdo zgraža zaradi zaposlenih, ki letajo po svetu z globokim dekoltejem, pozablja, da so zaradi tega, kar so pokazale, tudi službo dobile.”

Naivni Slovenci se še zmeraj naivno sprašujejo imamo mafijsko-udbovsko vlado izza ozadja ali je nimamo. Dimitrij Rupel je v svojem razmišljanju na Portal plusu lepo zapisal:”To, da danes Zemljarič svetuje slovenski vladi, je eno od slovenskih čudaštev, ki ovira normalno (gospodarsko) življenje.” Tudi B. Požar je slovenski naivnosti že večkrat, a povsem zaman, nalil čistega vina:”Stari fantje niso bili še nikoli tako močni in vplivni kot zdaj. En tak dokaz?! Janez Kocijančič se je iz slovenske javnosti pred kratkim dobesedno norčeval, ko je novinarjem poslovnega časnika Finance razlagal, da ima podjetje v New Yorku samo zato, ker je tam “svetovni center pretoka poslovnih informacij”. Gre pa za podjetje, ki ga je nekdanji politik in bivši predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije nekaj let skrbno prikrival pred javnostjo.”

So novinarji, ki že zdavnaj niso to, kar bi morali biti, kaj odreagirali? 

Malomorgen.

A, dragi moji, minule dni so se dogajale tudi druge reči, ob katerih nam ni bilo treba zardevati. V soboto je v ljubljanskem Pospeševalniku ABC in na univerzi Stanford v Kaliforniji potekala debata, na kateri so Slovenci, ki v Silicijevi dolini spreminjajo svet, delili svoje izkušnje. Razmišljali so, kako bi lahko Slovenija postala inkubator znanja, razvoja in napredka.  Dr. Jure Leskovec, profesor na Stanfordu, je, med drugim, dejal:”Ne sme nas biti strah tvegati in poskusiti. Težava ni, če veliko stvari propade, ampak če premalo stvari uspe.” Jezuitu Petru Rožiču iz slovensko-ameriške fundacije ASEF pa se zdi, da pri nam manjka občutek, da človeka delo izpopolnjuje. Če je okolje slabo, pa lahko, po njegovem mnenju, človek postane neučinkovit že po štirih urah in iz tega začaranega kroga potem ne more.

Pa da sklenem začetek s koncem: glede na to, kaj se dogaja v UKC, ko bolniki, ki bi morali na nujno operacijo najkasneje v treh mesecih, nanjo še po enem letu (!!) zaman čakajo, se bojim, da Ministrica za zdravje od tega, zgoraj omenjenega zdravilca, dobiva kakšne odstotke, saj mu s svojim obnašanjem bolnike kar sama poriva v njihovo naročje?!

sladko spite, Slovenci!

 

 

Domala vsak izmed nas se zjutraj, ko zazvoni ura, prebuja po svoje. Nekateri zato, da odprejo oči, potrebujejo veliko časa, drugim zadošča sekunda, morda dve, pa so bistri in poskočni ter pripravljeni na nove izzive.
Prebujanje je neke vrste čudež.
Ne prebujamo se ”le” vsako jutro…..
- v prispodobi – se lahko prebuja naše telo, misli, hotenja.
Prebuja se naša duša- tudi srce. Pa zavest. Odnos do sebe, do sveta.

Ta misel o prebujanju me je prevevala včeraj, med gledanjem intervjuja z Igorjem Omerzo na TV Slovenija. Ob njem sem imela zoprn občutek, da večina Slovencev spi že več kot 25 let, da se sploh še niso prebudili. In to ni bil dober občutek. Običajnemu človeku zadošča 8 ur spanca- Slovencu je še 25 let premalo.

Letos mineva 15 let od terorističnih napadov na New York, ki so se zgodili 11. septembra 2001. To je bil dan, ki je spremenil potek zgodovine. Dediščina tega dogodka in odzivov nanj še vedno močno kroji tudi našo sedanjost.

»Šok civilizacij«, o katerem dobronamerni in s preštevilnimi svoboščinami prežeti Evropejci ne marajo nič vedeti in nič slišati in zato tiščijo glavo v pesek kakor noji, se dejansko še zmeraj dogaja pred našimi očmi.

Simbolično se je začelo kot že rečeno, z napadom na trgovinska dvojčka v New Yorku, se lani nadaljevalo s streljanjem v pariškem uredništvu satiričnega časopisa Charlie Hebdo, stopnjevalo s pokolom v pariški dvorani Bataklan novembra lani in usodno počilo še na sloviti Angleški promenadi v Nici na večer francoskega narodnega praznika 14. julija, ko se solze, potočene ob prejšnjih zločinih., niso še niti posušile

Angeli smrti so dobro opravili svoje delo, slovita francoska policija je bila proti njim brez moči. Morda zato, ker Francija, kot iznajditeljica slovitih človekovih pravic, še zmeraj spi in se ne zaveda, da so prav človekove pravice za napadalce kot rdeča cunja za bika, pa naj jim bo to prav ali ne?!

V tej državi so pred dnevi vsaj tisti, ki morajo živeti od praktičnega dela svojih rok, to pa so kmetje in avtoprevozniki, s traktorji in tovornjaki zablokirali ceste, ki vodijo proti Veliki Britaniji. Zahtevali so izpraznitev največjega begunskega taborišča v Franciji, ki ga imenujejo ‘džungla’. Zaradi nemogočih razmer, ki so jim priča na tem območju, imajo velike težave tudi slovenski prevozniki. Če ne zaradi neprijetnega nadlegovanja, pa zaradi visokih kazni, ki so jih dobili, ker niso vedeli, da prevažajo begunce, ki so se jim na skrivaj zalezli v zadnje dele tovornjakov.

Filozof Slavoj Žižek se v svoji zadnji knjigi Begunci, teror in druge težave s sosedi osredotoča na aktualno migracijsko in begunsko krizo v Evropi. Zelo je zaskrbljen nad evropskim odnosom do beguncev. Takole pravi: “Levica skuša ta problem prezreti. Še huje- skuša ga pomesti pod preprogo. Moja knjiga je samo glasen, obupan klic, da o tem ne smemo biti tiho.

Danes je že bogvedi katero jutro po vrsti v osamosvojeni Sloveniji, a se zdi, da Slovenci še zmeraj spijo in drnjohajo pod odejo.

Ko je podjetnik Franc Riemer pri NLB zastavil umetniško sliko za 7,5 milijona evrov posojila, je predložil cenitev Janeza Mesesnela, po kateri je bila ta vredna osem milijonov evrov. Nova cenitev isto sliko zdaj vrednoti kot ponaredek na slabih osem do 10 tisočakov. Tožilci se medtem odločajo o obtožnici, Slovenci pa so tiho in ob takšnem nategu, ki – poleg vseh ostalih- že kronično prazni naše denarnice, ne rečejo ne bev, ne mev.

V vrtincu revščine je  skoraj 700.000 Slovencev, vsakemu petemu grozi socialna izključenost, narod pa je še kar zadovoljen.

Da le sosedova krava crkuje, pa lahko spimo naprej!

 

Laž je ključ h koncu

Ni vse zlato,
kar se sveti.

Lahko rečem, da se me je v tednu, ki je za nami, najbolj dotaknil zapis dobre vile Katarine Goričan Pokrivač iz Maribora, ki tokrat opozarja vse dobrotnike pred navidezno revščino. Takole je zapisala:” »Ko me nekdo, ki je po vseh možnih papirjih socialno ogrožen, pokliče na pomoč, sem šokirana, ko vstopim v luksuzno opremljeno stanovanje, na mizi so sladkarije in čipsi, otrok sedi za velikanskim TV-jem z igralno konzolo v rokah, v maminih rokah pa ultra nov telefon. Takoj me hitijo prepričevat, da je vse to podarjeno od dobrih ljudi, večina preko raznih skupin FBja. Ko povsem zdravim ljudem, ki jih vidim pred seboj potem povem, da je moja strategija pomoči takšna, da jim v roku dveh tednov uredim službo, da si bodo sami začeli služiti denar, ne najdemo več skupnega jezika,« je razočarana, saj je, po njenem, vedno več takšnih, ki samo grabijo in izkoriščajo dobroto ljudi, delali pa ne bi, saj že celo večnost sedijo na finančni podpori države in otroških dodatkih, od dobrih ljudi pa prejmejo vse od A do Ž.

Koliko je takšne navidezne revščine v naši državi, si ne upa povedati nihče. Generacije mladih, ki odraščajo v teh okoljih, se, žal, učijo, da denar raste na drevesu, ki se mu reče država in njena sociala, če si, seveda, dovolj spreten, da znaš primerno jamrat. Zgled staršev, ki to socialo dodobra izkoriščajo, pa jih potem spremlja tudi v življenju, saj se kot klop držijo pregovora, kar se janezek nauči, to janezek zna.

Še zdaleč ne navidezno, temveč zelo konkretno intelektualno revščino najdemo v slovenski politiki. Zunanji minister nam te dni zagotavlja, da “ni nevarnosti za nov migrantski val.”. a pozor: te besede je izrekel isti človek, ki je upokojencem zagotavljal vsaj 1000 evrov penzije.

O revščini v glavah tistih, ki so odgovorni za slovensko zdravje, je boleče razpredati. Pa ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker nam je nerodno. Kar 40.000 bolnikov ta trenutek čaka na nujno operacijo dlje, kot je po zakonu dovoljeno. Marsikateri minister v Cerarjevi vladi ne velja za najbolj brihtnega, toda pri nobenem ministru oziroma ministrici ni tolikšnega soglasja v strokovnih krogih, da je popolnoma nesposobna, kot je pri ministrici za zdravstvo. Je med njo in objestneži na cestah, ki brezglavo povzročijo prometne nesreče s smrtnim izidom sploh kakšna razlika?

Žal je Slovenija za marsikaterega – z izrazito revščino v glavi še zmeraj lesena klobasa, ki je sicer lepa na pogled, a kaj, ko ni niti malo užitna.

Kje so časi izpred deset let, ko smo bili druga najmanj zadolžena država v Evropi. Ko je sledila revščina, imenovana politika novih nesposobnih obrazov, se je javni dolg povečal na 32 milijard evrov.

Včasih se zdi, da mladim rodovom, ki želijo živeti drugače, ostanejo le tri možnosti:zamenjati oblast,zamenjati ljudstvo ali zamenjati državo. Prva opcija zaenkrat ni verjetna, druga je nemogoča. Tretjo pa mnogi že lep čas uresničujejo.

Ne morem si kaj, da ne bi revščine povezala tudi s slovenskim šolskim sistemom. V njem ima učenec pravice, starši in učitelji pa le dolžnosti. Prišli smo celo tako daleč, da se učitelji ne ukvarjajo s tem, kaj bodo poučevali, ampak kako bodo poučevali, da ne bo kakšne tožbe. Poročil o vse težjem obvladovanju otrok, vzgojnih težavah in izgubi starševske in tudi učiteljske avtoritete je vse več. Psihologi svarijo, da je staršev, ki se bojijo lastnih otrok, prav tako iz dneva v dan več. Pa se sprašujem: koliko pa je v tej revščini medsebojnih odnosov zgleda? Ga je sploh kaj? In če ga je, koliko ga mladim nudijo starši, zlasti tisti, ki so jim facebook, mehiške nadaljevanke, resničnostni šovi in joga pomembnejši od druženja z otroki? Pa učitelj(ji), ki se s svojo kolegico onegavijo malodane pred očmi učencev, ali pa le-te šemarijo v nekakšna pionirska oblačila še v 21. stoletju? Da o državi in politikih, ki jo vodijo, ne govorim. Kakšen zgled so v tej duhovni revščini, ki smo ji priča, sposobni dati oni*=!??/&%

Za konec bi omenila še mati Terezijo, ki je postala svetnica. Če kdo, je bila ona tista, ki je poznala tisto pravo revščino in to do obisti. Takole je nekoč izjavila:”Raje vidim, da delate napake iz dobrote kot pa čudeže brez dobrote.”

Žal so usodne napake, ki jih delamo Slovenci posledica marsikatere revščine, a ne tiste, ki jo je poznala mati Terezija.

LITERARNI NATEČAJ

http://jutri-2052.blogspot.si/

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je v dveh letih prehodila izjemno pot. Še zmeraj sodi med 10 najbolj prodajanih knjig v Sloveniji in še zmeraj je v samem vrhu med najbolj branimi knjigami v knjižnicah. V dobrih dveh letih je imela Milena okoli 280 literarno-pogovornih večerov!

Mislite, da se je naveličala potovanj z enega konca Slovenije na drugega?

Ne!

Težko čaka, da gre ponovno na pot.

Kdo ne bi bil ponosen na takšen uspeh?!

Knjiga je odprla eno največjih tabu tem v slovenskem okolju: spolnost naših prednikov. O intimi, značilni za začetek 20. stoletja, smo do poljudne, a prve tovrstne raziskave, napisane v obliki zgodb, ki jih lahko preberete v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, vedeli bolj malo ali skoraj nič.

*

Zato, da bi ostalo čim več zgodb živih tudi za zanamce, založba JUTRI 2052, k.d. odpira ”Zgodbarski natečaj”.

Pogoj za sodelovanje je en sam:

na razpis je treba poslati izvirno zgodbo, ki bo govorila o intimnih, družinskih in še kakšnih drugih odnosih naših prednikov pred letom 1960.

Napisana mora biti po pripovedovanju ali po ustnem izročilu.

Izločena bodo tudi domišljijska besedila.

Dolžina zapisa je poljudna, rok za poslana besedila pa je 31. december 2016

K sodelovanju so povabljeni starejši pa tudi študentje in srednješolci.

Naslov za pošiljanje zgodb
JUTRI 2052.k.d.

P.p. 26

4226 Žiri

Mail Jutri2052@gmail.com

Nagrade:

1.      2 X polpenzion na kmečkem turizmu Ljubica v Vinharjih

2.      Vrednostni bon za 20 evrov

3.      Več kot 20 praktičnih nagrad


naj bo dan prijazen in lep,
založba JUTRI 2052, k.d.

http://jutri-2052.blogspot.com/

 

http://jutri-2052.blogspot.si/

 

Milena Miklavčič: Ženske so lahko moškemu rekle ne le na veliki petek (intervju)

Že od nekdaj so jo privlačile prepovedane stvari, v odmevni knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače, po kateri je bil posnet dokumentarni film, prizna pisateljica in publicistka Milena Miklavčič. V svojem delu, s katerim orje ledino v slovenskem prostoru, je predstavila unikatne, še nikoli slišane in zapisane zgodbe. Med njimi izstopajo odkriti opisi spolnosti naših prednikov: »Nihče pred menoj se ni lotil teh zgodb, ker je bilo vsakomur nerodno, jaz pa sem bila dovolj pogumna. Tudi na to sem ponosna. Lahko rečem, da sem s to knjigo vsem ženskam minulega časa, ki jih ni več, postavila dostojen spomenik.«

31. Januar 2016, ob 07:20 (posodobljeno: 31. Januar 2016, ob 07:20)

 

Presenetljivo, kot da se sploh ni zgodilo, bi lahko zapisali ob rob vaših brez zadržkov zapisanih zgodb o higieni in intimnih odnosih naših prednikov. Kaj vse je bilo skrito in na novo odkrito?

Pogoj za lažje branje mojih zgodb je ta, da odmisliš sedanjost, saj se tako laže vživiš v preteklost. Vanjo spada malce ukrivljena nožička, ki sem jo odkrila pri kmetu na Koroškem. Ta mi jo je dal, zato da raziščem, čemu je služila; oče mu namreč z njo ni nikoli dovolil lupiti jabolka. Pozneje mi je nekdo v Beli krajini povedal, da so jo moški uporabljali za »trebljenje«; eden izmed takrat pogosto uporabljenih živalskih izrazov za opis odnosa do lastnega telesa. Trebljenje je pomenilo strganje, običajno ostankov hlevskega gnoja z dlak na rokah in tudi med nogami. Tako so se lahko očedili in potem tudi popraskali, saj so jih ti ostanki gnoja zelo srbeli, preden so legli na ženo.

O teh temah se ljudje običajno ne želimo pogovarjati.

Saj v tem je težava. Ujela sem zadnji vlak. Starejši, ki še pomnijo zgodbe, počasi odhajajo. Pri marsikom sem bila prva spraševalka, ki so jo zanimale te reči. Če ne bi vztrajala, bi imeli o starih časih še vedno zelo romantično predstavo. To so ustvarili tudi tisti, ki so kruto resničnost zaradi spodobnosti pometali pod preprogo. Moj ded Luka, ki ga prav tako opisujem, je vedno trdil, da dober kmet za časa svojega življenja požre za en dober voz gnoja. Ampak to, kar je povedal ded, so mi pravzaprav povedali tudi drugi moški, saj so se s tem, da se niso umivali, celo hvalili.

Ob katerih priložnostih so se bili vendarle pripravljeni umiti?

V eni od zgodb o pogrebnih slovesnostih opisujem vdovo, ki je prvič videla svojega moža povsem golega šele na dan, ko je umrl. Preden so ga dali na pare, so ga sosede iz vasi umile. Takrat je bil marsikateri moški prvič v življenju umit po vsem telesu. Morda se bo kdo ob tem tudi spomnil, kako so še po drugi svetovni vojni prodajali srajce v škatlah z dvema ali tremi dodanimi ovratniki. Zakaj? Zato da so moški lahko menjavali ovratnike, kadar so šli k maši, na kakšen urad. Srajcam so bili dodani tudi tako imenovani goljufi, to so bili ovratniki, podaljšani do točke, ki je bila še vidna iz suknjiča. Srajce lahko nikoli niso oprali, saj so menjali le goljufe, da so bili videti čisti. Konfekcija je bila torej prilagojena neumivanju.

Ali je bil razlog nečistoče v pomanjkanju vode ali zgolj v tedanjih navadah?

Na podeželju so bile redke kmetije, ki so pred 2. svetovno vojno imele vodo napeljano v hišo. Največkrat so jo hodili zajemat na dvorišče, k vodnjaku ali pa studencu. Na kmetiji je običajno živelo okoli dvajset ljudi, lahko tudi več: od starih staršev, tet, stricev, hlapcev in dekel, mladih družin … Četudi so imeli v hiši vodo, je bilo praktično nemogoče, da bi vzdrževali telesno čistočo, kot jo poznamo danes. V mestu je bil dostop do vode še toliko bolj otežen, saj so imele stavbe po več stanovanj, vodo pa so imeli napeljano le v pritličje. Predstavljajte si, kako težko jo je bilo nositi v tretje ali celo višje nadstropje. V središče Ljubljane so šele okoli leta 1890 napeljali vodovod, obrobje pa je bilo tako in tako kmečko. Ko sem kot dijakinja bivala v internatu, v Domu Anice Černejeve, smo v zgodnjih sedemdesetih letih imela dekleta toplo vodo na voljo le enkrat tedensko. Ko sta se pod prho izmenjali dve ali tri, je je že zmanjkalo.

Čistoča, kot jo poznamo danes, po vašem pripovedovanju torej sploh ni bila nekaj samoumevnega še pred štiridesetimi, petdesetimi leti.

Res je. Ko sem bila stara okoli osem, morda deset let, je mama skrbela za svojega očeta Luka v njegovih zadnjih letih življenja. Ko je prihajal k nam na kosilo, je vstopil v hišo s škornji, umazanimi od gnoja. Mama ga je prosila, naj se sezuje, toda kaj je naredil? Trmast in svojeglav, kot je bil, jo je odrinil in z umazanimi škornji naredil stezo gor in dol. Rekel je, da tam, kjer je pri hiši dec, se mora videti, kje hodi. Tako so takrat razmišljali. Sestre, ki smo pospravljale za njim, smo se nanj pogosto jezile, a ni nič pomagalo.

Bi lahko rekli, da vam je pri odkrivanju zgodb, s katerimi odstirate tudi podrobne intimnosti iz življenja naših prednikov, pomagalo, da smo Slovenci nagnjeni k temu, da radi opravljamo. »Tevljamo«?

Odkrito povedano, na to nisem nikoli pomislila. Trenutki, ko sem sedela s svojimi sogovornicami, so bili pogosto preveč intimni, pretresljivi, včasih, zaradi zgodb, ki sem jih slišala, podobni mori, da bi razmišljala o tem. Vsakič, ko sem prisluhnila, sem se sama pri sebi spraševala, kako je to mogoče, da pred menoj ni bilo nikogar, ki bi ga ta plat življenja iz starih časov zanimala. Pogosto me vprašajo, zakaj v povedano nikoli ne podvomim. Vedeti moramo, da vse te zgodbe izvirajo iz časov, ko ni bilo televizije, radia, ničesar. Še brati in pisati so znali le redki. Ljudje, ki so potrebovali družabnost, so se srečevali in pogovarjali. Ene in iste prigode so na teh srečanjih vedno znova in znova obnavljali. Z leti me ni več presenečalo, če mi je več različnih sogovornikov o istem dogodku pripovedovalo tudi s približno enakimi besedami. Tudi zato dam roko dam v ogenj, da je vse, kar se prebere v knjigi, resnično. Avtentičnost pa so mi potrdili tudi številni bralci iz vse Slovenije.

Vendarle se je zgodba, ki je postala splošno znana, začela z opravljanjem.

Kako pa bi se drugače? Nekoč so bile »tevlačke« tiste, ki so prenašale čenče od hiše do hiše, danes opravljajo njihovo delo mediji. Predstavljajte si ženske, ki so že zarana prišle na neskončno dolgo njivo, da bi oplele korenje. V času, ko je pela motika, so nekaj morale početi! Obirale so tiste, ki jih ni bilo zraven. Saj danes počnemo podobno. Rekla bi, da so se nekatere ženske lastnosti podedovale iz roda v rod brez večjih težav.

V odkritih, brez zadržkov zapisanih zgodbah več izvemo o intimnem, spolnem življenju žensk, njihovih občutjih, četudi so bili med vašimi sogovorniki številni moški.

Že od malih nog sem zelo strastna bralka. Zmeraj me je zanimala zgodovina, motilo pa me je, ker so jo največkrat pripovedovali moški. Pred kakšnimi petnajstimi leti, ko sem sama pri sebi začela spoznavati, da so zgodbe, ki jih imam, zelo dragocene, sem sklenila, da bodo imele v knjigi, za katero sem upala, da bo nastala, glavno besedo ženske. Če sem odkrita, se mi je zdelo zamalo, da bi o ženski intimi spraševala moške. Kaj pa oni vedo o njej?! Sama pri sebi sem bila vesela, da sem se tako odločila. Knjiga o ženski intimi, ki jo je napisala ženska. Si lahko predstavljate še kaj lepšega?

Izstopa zgodba vojaka s soške fronte, kjer v ospredju ni njegovo življenje na fronti in ravnanje z orožjem, pač pa vse, kar je bilo povezano z ženskami, od bordelov v zaledju fronte do spolnih bolezni, ki so jih vojaki prinašali ob vrnitvi s fronte na svoje domove. Domnevam, da ob pripovedovanju intimnih podrobnosti ni imel posebnih zadržkov?

Še danes ga imam pred očmi! Bil je manjše rasti, živahen možak, oči so se mu nagajivo svetile, in kljub temu da je zaradi bolezni obležal v postelji, svoji snahi, ki ga je negovala, ni nikoli dovolil, da bi mu uredila brke. Prva žena mu je kmalu za tem, ko je s fronte prišel domov, umrla, drugič se je poročil prej kot v pol leta. Prvi ženi, ki jo je verjetno okužil s spolno boleznijo, je začel iz nožnice teči gnoj, hitro je hirala in že v nekaj mesecih v strašnih mukah in bolečinah umrla. Zdelo se mi je, da ni pokazal večjega obžalovanja, le jezen je bil, ker že med boleznijo ni bilo nikogar, ki bi kaj poštenega skuhal. Večkrat se je pohvalil, kako so ga ženske imele rade, tudi takrat, ko je snubil drugo, ni imel nobenih težav. Imela sem občutek, da se je z veseljem malo pohvalil.

Ali so bili tudi drugi sogovorniki tako »slikoviti«?

Tudi drugi so mi radi pripovedovali, kako so bili kot samski zmeraj na razpolago. Ko sem obiskala moškega, ki mu je naboj med vojno odpihnil modo, je brez oklevanja pred menoj spustil hlače in me celo povabil, naj zadevo pogledam od blizu. Čeprav je bil invalid, ni pozabil omeniti, da je zaplodil pet otrok. Povsem drugače je bilo s sogovornicami. Zelo redkokdaj so govorile o času, ko so bile še samske. Verjetno zato, ker so bile vzgajane v duhu pregovora: bodi pridna in poštena, da nekoč boš pridna žena.

Presenečajo opisi iz časa, ko je bila na Žirovskem še živa rapalska meja. Iz njih izvemo o izjemni grobosti, brutalnosti črnogorskih in srbskih vojakov, ki so stražili ob meji. Je bila »južna kri« res tako divja?

Malo za šalo, malo zares. V primerjavi z italijanskimi vojaki, ki so znali pihati na dušo in so bili pri osvajanju deklet zelo uspešni, morda res. Vseeno moram zelo poudariti, da je bil čas pred drugo svetovno vojno, vsaj kar se tiče intimnosti, zelo krut do žensk. Ogromno je bilo splavov, nezakonskih otrok, krvoskrunstev. Moški so imeli daleč bolj izrazite potrebe po spolnosti kot danes. Včasih je bilo normalno, da je imel moški dvakrat do trikrat dnevno spolni odnos. To je bila njegova pravica. Ženske so mu lahko rekle ne le na veliki petek. Predstavljajte si tiste junce, vojake, graničarje, ki ob meji niti niso imeli kakšnega pravega dela. Bili so daleč stran od doma, dneve so preživljali v samoti, razumem jih, da so veliko mislili na pohoto in ženske. Dobrodošla jim je bila vsaka, četudi stara ali pa invalidka.

V času, ki ga opisujete, je veljalo, da je za žensko spolni odnos dolžnost, za moške pa pravica, kar je bilo jasno in glasno povedano ob poroki.

Nagon je bil v prvi polovici 20. stoletja, to je v času, ki sem ga raziskovala, pri vseh moških približno enak, ne glede na socialni status. O trpljenju žensk med spolnim odnosom veliko povedo podrobnosti. Spolni odnos je običajno trajal največ tri minute. Žena se je morala uleči, se pokriti s predpasnikom čez glavo, v trenutkih, ko je mož legel nanjo, se ni smela premikati. O tem, kaj je bil orgazem, moje sogovornice niso vedele. Niti niso smele vedeti! Če se jim je že zgodilo kaj »sladkega«, so se morale spovedati. Žalostno je, da se še danes dogaja, da mi nekatere ženske potarnajo, da njihovi možje naredijo vse, da v postelji ne uživajo. Moški so uveljavljali svoje pravice celo takrat, ko so ženske rodile. Ena od babic mi je pripovedovala, da je imela zmeraj pri roki krepelo, s katerim je nagnala »požrteža«. V okolici Rogaške Slatine so uporabljali »rancale«. To so bile lesene naprave, v katere so legle uboge, zgarane in na smrt utrujene ženske, dale narazen noge, da je moški s pomočjo te naprave laže opravil svojo dolžnost. Kot so mi povedali, podobno naprave marsikje po državah bolj proti jugu poznajo še danes.

CELOTEN INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA

Vesel Božič in srečno 2016!

Če si nečesa res želiš, najdeš pot.

Če ne, najdeš izgovor.

 


Naj tokrat besed, ki rade potujejo ter prinašajo veselje, srečo, radost, upanje in ljubezen nihče ne ustavi!

Od srca vam želim, da bi bilo leto 2016, ki trka na vrata, prijazno in dobrohotno…

…z dodatkom zdrave pameti, iskrenosti, pripravljenosti na kompromise, pogovore, toleranco in objeme.

Pa brez polen pod nogami!

Milena

http://jutri-2052.blogspot.com/

INTERVJU

 

 

 

Intervju s pisateljico in publicistko Mileno Miklavčič, ki je raziskovala spolnost naših dedkov in babic

“Spolnost ženskam včasih ni pomenila nič. Zanje je bila le eno breme več.”

Alenka Teran Košir Avtor: Alenka Teran Košir

“Vse, kar so ljudje včasih vedeli o spolnosti, so videli v hlevu. Prizor, ko se je bik spravil na kravo, je bila njihova prva in pogosto tudi edina lekcija.”

Milena Miklavčič je z večkrat ponatisnjeno knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače zbudila veliko pozornost javnosti. Bolje rečeno, razburila jo je. In če jo srečate v živo, to niti ne preseneča. Triinšestdesetletna Žirovka je namreč vrelec sočnih besed. Zelo odkrito govori o spolnosti. Ob obisku nam postreže kar z afrodiziakom. Namazom iz luštreka.

S knjigo o spolnosti naših dedkov in babic je prepotovala Slovenijo, še prej se je z bralci in bralkami srečevala na račun knjige Ženske. Piše tudi zgodbe za otroke, za svoja dela je prejela več literarnih nagrad, za časopis Gorenjski glas pa že več kot 20 piše o usodah ljudi.

 

 

nadaljevanje preberite na SIOL.NET

 

 

http://www.siol.net/trendi/intimno/partnerstvo/2015/11/intervju_s_pisateljico_in_publicistko_mileno_miklavcic_1del.aspx

http://www.siol.net/trendi/intimno/partnerstvo/2015/11/intervju_s_pisateljico_in_publicistko_mileno_miklavcic_2del.aspx

 

 

 

 

 

fotka s snemanja

118. Glasova preja

Milena Miklavčič in »tiste reči«

 

To bo prva Glasova filmska preja!

Najprej si bomo ogledali dokumentarni film, ki sta ga o naši sodelavki Mileni Miklavčič posnela režiser Jaka Šuligoj in Studio Virc d.o.o. za RTV Slovenija. Povod za film je bila njena knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki govori o tem, kako so naši predniki še pred seksualno revolucijo počeli »tiste reči«.

Z avtorico se bo po ogledu pogovarjal Miha Naglič.

Na premiero so povabljeni tudi ustvarjalci filma.

Glasova Preja bo v četrtek, 24. septembra 2015, ob 20. uri v TUŠ – Cineplexxu Kranj.

Prisrčno vas vabi​ta​


​Milena Miklavčič & Gorenjski Glas​
(Vstop je brezplačen)

V nedeljo zvečer, malo po devetnajsti uri, so na Mednarodnem filmskem festivalu dokumentarnega filma v Mariboru za javnost prvič predvajali dokumentarni film Ogenj, rit in kače niso za igrače.

”Greš?”me vprašajo doma.

Kakšno noro vprašanje! Kot da ne bi vedeli, da moja radovednost včasih skače čez reko tam, kjer ni nobenega mostu!

Tokrat pa sploh:hrepenela sem po tem, da vidim, kaj je nastalo izpod režije Jake Šuligoja!

Pa sva sredi sončnega in vročega popoldneva s prijateljico Ivano sedli na vlak. Saj ne, da vožnja ni bila prijetna, le zdelo se mi je, da bi se kakšen maratonec premikal hitreje kot smo se mi.

V Mariboru sem bila le dvakrat, trikrat, na Lentu tokrat prvič. Če bi imela kaj besede, bi bilo ob Dravi drugače, bolj zeleno, predvsem pa bolj prijazno sprehajalcem.

”Moj” film Ogenj, rit in kače niso za igrače so uvrstili na spored v Sodnem stolpu. Sama pri sebi se nasmehnem ironiji usode: ime je dobil v času, ko so v njem izrekali sodbe, saj ga zgodovinarji povezujejo s čarovniškimi procesi proti ženskam, ki so bile spoznane za čarovnice. Bi rekla, da bi se verjetno kaj podobnega, če bi živela takrat, zgodilo tudi z menoj.

Dvorana Sodnega stolpa sicer ni bila povsem polna, a večje število mladih, ki so prišli – in to kljub prečudovitemu poletnemu večeru, ki je vabil zunaj- mi je bilo dobrodošlo. Že pri vhodu sem naletela na znan obraz:Mako Sajko – legenda slovenskega dokumentarnega filma! Prisrčno sva se pozdravila.

Da pa organizatorji morda le niso imeli na voljo denarja za kakšno ekskluzivo, rdeče preproge, blišč in podobno, je na nek nedvoumen način pričalo ”plastično” stranišče tik ob vhodu. Prav nadrealistično in zelo bohemsko…

Soočiti se s 55 minutami filma, ki na nek način razgrinja tudi marsikatero mojo intimno misel, ni bilo prijetno. Prve minute sem zato mižala in kukala na filmsko platno skozi prste. Nekatere misli so- iztrgane iz konteksta- delovale mičkeno drugače, kot so bile mišljene. Ganile so me fotografije, ki jih je za potrebe filma dal na razpolago Žirovec Alfonz Zajec. Tudi vsi sodelujoči, tisti, ki jim ni bilo nerodno, da javno spregovorijo o intimnih zgodbah, ki so zaznamovale njih same ali njihove prednike, so bili enkratni! Četudi sem jim pred tem že neštetokrat prisluhnila, sem se ponovno zavedala, da njihove zgodbe odražajo precej drugačno sliko polpretekle zgodovine, kot jo pozna večina med nami. Verjetno tudi tisti, ki so sedeli v dvorani.

Trdno sem stiskala pesti v želji, da bodo gledalci, ki si bodo film ogledali tudi pozneje, prenehali misliti, da je bil čas življenja prednikov enak TV nadaljevanki ”Cvetje v jeseni”.

Pa da bodo obenem postali radovedni, kakšna je bila resnica – podobni meni, ko sem dolga leta odgrinjala skrivnosti, skrbno pometene pod številne preproge.

Zgodbe sodelujočih so si bile zelo različne. Vsakdo je pripovedoval iz lastnega zornega kota. Bila sem ganjena in neskončno hvaležna vsem, da so se potrudili. Zame. In za film. Pa zato, da bodo s svojimi besedami pripomogli, da bodo tudi drugi doumeli, da je intimno življenje prednikov nekaj, kar bi morali zelo dobro poznati, če hočemo razumeti aktualni čas in 21. stoletje nasploh.

Prizori z otroki, ki so se ob pomoči Lucije Kavčič igrali v travi ter spletali venčke iz marjetic, so enkratni. Stare narodne pesmi, zelo redkokdaj slišane, so sedle v ušesa in v dušo.

Ne vem, kaj naj o filmu samem še zapišem. Drži, da sem se ob gledanju spomnila številnih snemalnih dni, nešteto ur, ki jih v filmu ni videti, vseeno upam, da se bo ta film, ki – kot je izjavila ena od gledalk- trka predvsem na žensko dušo- dotaknil gledalcev. Mislim, da je to lahko največ, kar bi z njim dosegli.

Po projekciji so me povabili tudi k besedi. Upam, da nisem bila predolga. Hvaležna sem bila tudi za vprašanja iz publike. In za vrtnico. In za nočno vožnjo v hotel Orel. Hvala neznanemu mladeniču za prijaznost!

* * *

V dobrih petindvajsetih letih, kar je nastajala knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, so me sogovornice naučile veliko bolj strpnega odnosa do spolnosti, kot sem ga imela kdajkoli pred tem. Kljub temu, da so bile ženske preproste, največkrat kmečke, so- na štiri oči- o svoji intimi spregovorile neobremenjeno. Morda ali predvsem zato, ker so bile domala vse starejše od 80 let in se jim je zdelo, da nimajo več nikomur polagati računov?

Tudi zato me pogosto gloda vprašanje, zakaj so ženske dandanašnji, ko se piše 21. stoletje, v mnogočem bolj starokopitne od svojih prednic?

Žal imamo Slovenci do spolnosti še zmeraj precej zadržan,obenem pa tudi – vsaj zame – nerazumljiv odnos.

Brez večjih težav toleriramo pornografijo, nasilje, ne le družinsko, tudi sicer, a pri vsakdanjih pogovorih o povsem običajni intimi med moškim in žensko, zlezemo vase in postane nam nerodno.

Tudi v nedeljo sem po projekciji, ko mi je bilo dano spregovoriti nekaj besed o vsebini filma, oziroma o knjigi, hote uporabljala nekatere starinske izraze, ki so- hočemo ali ne- bili v uporabi zlasti pred letom 1960, ko ljudje še niso seksali, ampak so fukali, oziroma se ”bakali” se dajali dol ali se breznali.

Nekaj gledalcev se je ob njih sramežljivo nasmihalo, kot bi hoteli reči, ej, stara gospa, tako se ne govori!

Vsi – od staršev do pedagogov in povsem ”običajnih” državljanov se, denimo, boleče zavedamo, da si pričenjajo mladi nabirati prve, celo nezaščitene spolne izkušnje že kmalu po 12 letu starosti. Mnogi od naštetih ”varuhov morale”, žal, niti ne trenejo z očesom, četudi vedo, da njih potomci sedijo pred televizorji in buljijo v cenene scene različnih resničnostnih šovov, polnih cenene erotike in vulgarnosti.

Samo bežen skok na Med over net nas prepriča, da si mladi –sodeč po forumih -  že zelo zgodaj nabirajo ne le običajne, temveč zelo ”odrasle” spolne izkušnje. Pa ne le s sošolci temveč tudi z bližnjimi sorodniki. Res me zanima, ali kdo od dotičnih kdaj pokuka na takšne forume?!

Zavedajoč se, da bi imeli učitelji in vzgojitelji precej lažje delo pri ”delikatnih” pogovorih z dijaki in učenci, če bi mladi vedeli vsaj o spolnosti ”nekoč” malo več, kot vedo.

V zelo iskreni želji, da bi se to zgodilo, sem poklicala na več srednjih šol. Predlagala sem jim, da mi v šolskem urniku odmerijo nekaj časa in prostora, da na primeren način spregovorim o svoji raziskavi, ki je trajala skoraj četrt stoletja. Predvsem pa o zgodbah, ki še zdaleč niso dolgočasne.

Razen na gimnaziji Ledina, Medicinski fakulteti in na FDV, so me povsod drugod prijazno zavrnili. Nekateri že s tem, da so ostali tiho in se niso odzvali, drugi pa so dejali, da niti v najbolj drznih sanjah nočejo polagati računov staršem, ker je veliko možnosti, da jim ne bi bilo prav, ko bi izvedeli, da se je njihovim otrokom spregovorilo o spolnosti.

Četudi tisti – iz začetka 20. stoletja!

Kljub temu, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače bralci še zmeraj strastno berejo ( po letu in pol, je tretja najbolj izposojena knjiga v knjižnicah), so reakcije ob prebranem tudi med odraslimi in zrelimi bralci različne. Ni jih malo, ki trdijo, da ni bilo prav, da sem brskala po stvareh, ki bi morale ostati za zmeraj skrite. Nekateri- zlasti ženske- so zgroženi, češ, če me ni nič sram, da sem te reči vlekla iz sogovornikov.

Komentarjev je veliko, nekateri me tudi prizadenejo.

Žal tisti, ki to počnejo, ne vedo, da prav neznanje o preteklosti, zlasti o intimi naših prednikov, botruje številnim neresnicam in neumnostim, ki se jih o tem obdobju, žal, učijo tudi v šolah.

Danes se na smrt bojimo pedofilov, iščemo jih predvsem v cerkvenih vrstah, kar je- glede na to, kar se je še ne tako davno dogajalo na Kranjskem – zelo žalostno in plod popolne nevednosti.

Številni pastirčki, pesterne, dekle in služkinje v najzgodnejših letih, so doživljali posilstva, ki so za vedno zaznamovala njihova življenja. Žal o tem, da so se odrasli, celo spodobni moški, družinski očetje, dedje, strici, bratje, hlapci, berači, sosedje…. ”spravljali” nanje, niso smeli govoriti na glas. Ker je bilo nekoč – pa ne tako davno nazaj – sramotno omenjati karkoli s spolnostjo.

Morda je v marsikateri družini, kjer je doma nasilje- tudi takšne, izprijene vrste- tako zato, ker se je ”molk” podedoval od prednikov?

In se zdi tistim, ki bi morali žrtve braniti in jih varovati, bolj priročno in ”spodobno”, če o grozodejstvih molčijo?

Koliko sodobnih žensk danes, leta 2015, pozna intimno življenje svojih mam, babic? Redkokatera.

In zato se, žal, dogaja podobno kot v zgodbi, ki jo v filmu Ogenj, rit in kače pripoveduje 92-letna Ljerka:”Moja babica, ki se je pri osemnajstih poročila s šestinpetdesetletnikom, je spolnost preklela. Rodila je štiri otroke in prekletstvo potem prenesla nanje, oni pa na svoje otroke- vse do današnjih dni…”

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je prva knjiga o spolnih in drugih navadah naših prednikov. Glede na to, da se piše leto 2015, je to skrajno žalosten podatek, ki obenem zelo veliko pove tudi o nas samih.

* * *

O tem, kako so živeli predniki pripovedujem na primeren način, četudi je res, da uporabljam izraze, ki so bili takrat v uporabi. A roko na srce: ti izrazi še zdaleč niso tako nemarni, kot so vulgarizmi, ki so del marsikaterega besednjaka!

Boli me srce, ko na vsakem koraku spoznavam, da o življenju babic in dedkov vemo zelo malo ali skoraj nič. Naše pomanjkljivo znanje je na gosto, žal, prepleteno predvsem s klišeji in stereotipi, ki se prenašajo celo iz enega strokovnega zapisa v drugega.

Nedavno tega mi je nekdo razkril zanimivo pripoved o svoji babici. Čeprav je bila vse življenje ženska visokih moralnih načel, je v svojih nedrjih skrivala tudi nekaj ”temačnosti”. Ko so potomci povsem slučajno odkrili pisma, skrita pod desko v spalnici staršev, so bili sprva šokirani, a potem, ko so se jim misli in čustva pomirila, so na babico gledali drugače- z večjim spoštovanjem: izginil je mit, rodila se je ženska iz mesa in krvi!

Vsak dan se- tako po različnih forumih, na faceboku, v realnosti, medijih, itd. itd…. srečujem z ljudmi, ki imajo kletvice in vulgarizme za običajen del svojega besednjaka. Če kdaj komu namignem, da bi lahko malo manj svinjal z besedami, me zabije nazaj, češ, uporabljam samo tiste, ki jih je najti v slovarju slovenskega knjižnega jezika.

A tudi med temi, slednjimi se najdejo takšni, ki nad menoj in mojimi raziskovanji vihajo nos z besedami, da od stare babnice z družino, otroki in vnuki kaj takšnega, malodane umazanega, niso pričakovali.

Tudi zato se mi včasih zdi, da se je svet, ki ga živimo, znašel v neki čudni, žalostni, če že ne smešni situaciji:

Kot že rečeno- ne zgražamo se nad pornografijo, prostaškim govorjenjem, nasiljem….zgražamo pa se nad željo, da bi se več pogovarjali o intimi, ki je, pa naj obračamo  na kakršen koli način, sestavni del biti vsakega slehernika.

In če za kaj, velja za prav to področje: dokler ne bomo poznali intimnosti svojih lastnih prednikov, toliko časa ne bomo razumeli tudi sebe in svojih čustvenih globin.

nedelja, 30. avgusta 2015, ob 19.00,
SODNI STOLP


MEDNARODNI FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA,

MARIBOR


“Ogenj, rit in kače” – dokumentarni portret Milene Miklavčič

 

 

Režija: Jaka Šuligoj Scenarij: Boštjan Virc Svetovanje in ideja za film: Žiga Virc Direktor fotografije in snemalec: Janez Stucin Montaža: Urška Djukić Asistent kamere in snemalec tona: Jernej Rozenberger Vodja produkcije: Anamarija Hrast Obdelava slike in tona: Jernej Rozenberger Producent: Boštjan Virc Produkcija: Studio Virc za RTV Slovenija
http://www.dokumentarci.si/program-2015/

Older Posts »