polna rit in prazen želodec

Zadnji teden, ko je počilo zaradi združevanja ministrstva za kulturo s šolskim, sem imela občutek, da Slovenija kot država sploh ni več obstajala, saj se je vse, kar se je dogajalo, skoncentriralo na Ljubljano. Pa na to, kaj bodo rekli tam, kaj bodo storili tam in kako bodo reagirali- tam. Počutila sem se podobno kot se je v času  Ivana Tavčarja dogajalo mojim prednikom, ko se je mestna gospoda spomnila na koruzne žgance, in so- hop, hop, hop- priropotali na Visoko in obenem ujagali še kakšno pravo babo. Za kaj drugega Poljanci itak niso bili dobri….

Pravzaprav sem še zmeraj- kljub prazničnemu utripu-  jezna. In to zelo. Tako imenovani znani Slovenci, vključno s tistimi, ki so na TV že prej mičkeno pičkarili, so mi dali vedeti, da se zgolj in samo njim godi krivica.

Meni, ki se kot samozaložnica sama borim, kličem vse križem po knjižnicah in podobnih ustanovah, in jim razlagam, da nikomur, ki bo prišel na predstavitev moje zadnje (od devetih) knjige ”Ženske”, ne bo dolgčas- nasprotno- vsi bodo doživeli en prijeten in žmohten večer, nihče ne hiti na pomoč. Niti navidezno- solidarnostno.

Prepričana sem celo, da  tistim pred CD in še pred tem- tistim pred Prešernovim spomenikom na Tromostovju-  zame ”dol visi”.

Bolj kot sem jih poslušala, bolj se je slišal njihov: ”Meniiiiii se godi krivica!”

 Pravijo, da se počutijo zelo prizadete zaradi ukinitve kulturnega ministrstva. Eni podpisujejo peticije, drugi opozarjajo, da je prav kultura ustvarila našo državo, tretji pa politike verbalno – v mednožnem stilu- mrcvarijo. Med nezadovoljnimi je tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev, pesnik Veno Taufer, ki trdi, da strah hromi ljudi, jim jemlje samozavest, jemlje jim voljo do dela. ”Strah je bolezen,” še doda.

Po večeru, ki sem ga včeraj (torek) preživela ob domoljubno naravnanih samospevih Bernarde in Marka Fink v Kristalni dvorani v Škofji Loki, je bil prelet dogodkov, ki sem si ga privoščila ob prihodu domov, še toliko bolj grotesken.
Tako kot ni moč razložiti, kaj človek doživlja ob dotakljivih interpretacijah brata in sestre Fink tistim, ki ju niso še nikoli slišali peti v živo, tako tudi zmajujem z glavo ob kričanju kulturnikov, ki (tako kot vsi mi ostali) sploh (še) ne vedo, kako bo Kultura po novem delovala….

Slovenija je tik pred kolapsom, mnogi pa bi še kar naprej želeli obdržati v rokah vse privilegije, podobno kot so to počeli doslej? Si lahko kričanje tudi tako razlagam? Hmja, možno je tudi to, da se tokrat borijo zgolj in samo zato, da bo 200 uslužbencev imelo tudi v prihodnje kaj dela? 

Tudi zato je  pogled s kmetov na videno teatralično dogajanje lahko tudi zelo žalosten, in dejansko vzbuja strah, o katerem je govoril Taufer.

Močno me namreč spominja na razvajenega otroka, ki se meče po tleh in od staršev, ki nimajo niti za kruh, zahteva, da se mu kupi počitnice na Havajih.

Nekaj grenkega se dotakne moje duše ob misli, da so prav isti ljudje gledali proč, ko se je povsem nekulturno dovoljevalo, da se je Slovenija v zadnjih letih počasi a sigurno spreminjala v eno samo zabaviščno Kmetijo, kar pomeni, da so – tudi z različnimi oblikami  cirkus teatrov- pomagali ustvarjati družbo, ki si želi zgolj in samo zabave, blišča, glamurja, dragih avtomobilov in – nič delati.

Vprašati se je tudi treba, zakaj je pri nas vrhunskih kulturnih ustvarjalcev vedno več, obenem pa je potrošnikov njihovih dobrin- vedno manj…

Kot gobe po dežju rastejo ”one man band” stand up komedijantske skupine, ki pa hudičevo dobro služijo, saj s svojim poceni kvantaškim humorjem polnijo dvorane kamorkoli že pridejo. V deželi, ki šteje komaj dobra dva milijona prebivalcev, si je težko zamisliti, da bo ena in ista publika drla na predstave ”Hlapcev” in nekega cenenega ”udara po moško”.

V času, ko perla med kulturnimi ministri, Majda Širca, razlaga Mitji Okornu: »Mitja, vem, da si sposoben in se boš že sam znašel, mi moramo pomagati tem, ki se ne morejo znajti sami,« smo se, ob tej ljubljansko obarvani socialistični logiki vzeti sposobnim in dati nesposobnim in potem bomo vsi enaki, morali mi, ki nimamo ne vez, ne poznanstev v kulturi, zorganizirati sami.

Morali smo pljuniti v roke, če smo hoteli, da naša kultura še naprej cveti in rojeva sadove. Žirovske klekljarice, trdožive, vztrajne, vsega hudega vajene, predvsem pa delovne in obdarjene z izrazitim umetniškim čutom za klekljanje, so pred leti ugotovile, da je potrebno čipkarsko obrt, ki je značilna tudi za Idrijsko in Selško dolino (Železnike) nadgraditi in iz nje narediti umetnost. Poskusile so nemogoče- in je šlo. Nič več niso klekljale po točno določeni in izrisani podlagi (muštru), ampak so skupne zamisli ustvarjale vsaka po svoje – unikatno. Pri tem so pričeli nastajati izjemni izdelki, katerim so se odprtih ust in strmečih oči čudili povsod, kjer so razstavljale. Z  naklekljanimi grbi in zastavami glavnih mest evropskih držav, so potovale tudi v srčiko EU- v Strasbourg. Fabienne Keller, županja mesta Strasbourg, jih je potem z vsem spoštovanjem povabila še v Mestno hišo, kjer so klekljarice tudi v živo predstavile svojo vrhunsko znanje. Od vseh, ki so si ogledovali njihove umetnine,  so žele le priznanja.

A glej ga, vraga!

Predraga in preljuba ministrica Š. jim je na prošnjo po delnem financiranju promocije kulture v Evropi, odgovorila, da se bodo morale, žal, obrisati pod nosom, ker to, kar počnejo….(po njenem, kakopak) ni kultura…

Tej nesramni aroganci so, seveda, nagonsko sledili tudi pokorni in klečeplazniški mediji. Ne sicer vsi- večina pa!

Nikomur se ni zdelo niti vredno, da bi o tem, kar klekljarice počnejo,  zapisal ali predstavil v osrednjih slovenskih časopisih  in na televiziji. Verjetno zato ne, ker Žiri niso Ljubljana in ker ženske nimajo nobenih zvez in poznanstev, da bi jih to izstrelilo v orbito pozornosti tistih, ki imajo (so imeli) v rokah škarje in platno.

Bodo šli podobno ignorantsko mimo tudi letošnji 6. Slovenski klekljarski dnevi v Žireh? Kateri bodo- že tradicionalno- požlahtnjeni z vse slovenskim literarnim natečajem in slikarsko kolonijo?

Manca Izmajlova je v nekem intervjuju dejala, da Slovenci ne marajo, da ljudje izstopajo. Neverjetno se ji zdi, da se v deželi tako talentiranih, inovativnih in iskrivih ter dobro izobraženih ljudi, nenehno zatira presežke , da se mnogi raje kot da bi se  borili z nesmisli, odločijo za odhod v tujino. Na videz to drži, a če odgrnemo zaveso, potem, morda, lahko za tak odnos najdemo tudi razloge.

Namreč: tisti, ki se naveličajo dokazovanja in rušenja sten okoli lobijev, odidejo v tujino zato, so tam sprejeti na podlagi tistega, kar imajo pokazati. Resnica je še bolj pritlehna.

Ob tolikšnem številu klanov, hermetično zaprtih skupin, je, milo rečeno, nemogoče uspeti, se dokazati, kajti vsak morebitni uspeh  tisti, ki so pri koritu (denarju) v kali zatrejo, zaradi bojazni, da bi jim morebitni  nov talent odžrl težko priborjene pozicije.

Marsikdo danes meni, da je med Slovenci več tistih, ki, recimo, pišejo kot pa onih, ki berejo. Ogromen del od 6000 knjig, ki letno izidejo, zagleda luč sveta v samozaložbi. Zakaj? Tudi zato, ker ima vsak založnik svoj krog pisočih, kdo pa bi bral rokopise vseh tistih neznancev, ki lomijo kljuke?!

V Sloveniji je že skoraj 120.000 brezposelnih. Mnogo od teh je pristalo na cesti tudi zaradi ”stricev”, ki danes ščuvajo in  spodbujajo tudi kulturnike, da gredo na cesto in protestirajo. Hočeš ali nočeš, potrebno si bo- prej ali slej- priznati, da se s  spraznim želodcem ne bo dalo najprej nafutrati kulture, potem šele sebe.

Morda mi bo kdo rekel, da sem kljub vsemu, kar počnem za kulturo in v kulturi, preveč nekulturna, če zapišem, da se bodo morali tudi kulturniki strezniti in se pričeti drugače obnašati. Kar z drugimi besedami pomeni, da je čas, ko so pohane piške kar same letele iz malhe ministrstva za kulturo, nepreklicno mimo.

Gotovo sem- za koga- celo po kmečko zabita, ker se  ob videnih demonstracijah po Ljubljani  sprašujem, kako, za vraga, ne razumejo položaja glede Ministrstva za kulturo, v katerem smo se znašli. Celo zibelka evropske kulture Grčije nima samostojnega kulturnega ministrstva. Je zato manj kulturna od Slovenije?

Mi, na kmetih, bomo še naprej ustvarjali kulturo, tisto pristno in žlahtno, ki seže do srca. Živ dan nas ni še nihče od Ministrstva za kulturo niti povohal, kaj šele, da bi se komu zljubilo priti na ”konec sveta”, ki leži komaj 50 km stran iz prestolnice.

A kdorkoli že pride, bo dobrodošel. Kajti mi smo dobri ljudje, srčni in z veliko kulture. Nikogar ne bomo podili od sebe, še več: prav lepo vabljeni, da pridete iz tiste večne ljubljanske megle in se- končno že- soočite z ljudmi, ki kulturo ne le delajo, v njej in po njej tudi živijo.

Brez oholosti, vzvišenosti, brez prezira, brez domišljavosti.

Pa še kos kruha boste dobili, morda tudi pol klobase, če bo že piškotov zmanjkalo.