Peter Pokorn st. Škofja Loka
Teden, ki je za nami, ni bil prav nič kulturen, bil je kvečjemu zelo barbarski. Če se samo spomnim na nekatere pomembne Slovence iz sveta kulture se mi celo zdi, da še zmeraj sedimo na vejah, tulimo bububububububu in jemo banane, kajti cveta slovenstva ni še nihče naučil niti osnovne abecede medsebojnega komuniciranja.
Iz golega protesta proti videnemu in slišanemu, sem se otožno zagrizla v kulturni molk, ki je bil sila grenkega okusa in se- iz kljubovanja- zatopila v črno kroniko, a ne bodi vrag! Že pri prvem članku sem skočila v zrak kot bi me pičila kača.
Pisalo je, da je pred kakšnimi tremi tedni v Ljubljani nek pes pogrizel dve leti in pol staro deklico, kar se je končalo z lažjo poškodbo in precej strahu. Epilog zgodbe bi bil lahko veliko hujši, saj jo je med ostre zobe dobil ameriški staffordshirski terier. Pes je iskal način, da bi deklico ugriznil za glavo, a jo je mama še pravočasno potegnila stran, trenutke groze pa je prekinil njen partner, ki je podivjanega psa dvakrat silovito brcnil, da se je ta prestrašil in izpustil plen.
To, kar se je primerilo, sploh ni bilo vse, najhujše šele prihaja in to je bilo tisto, kar mi je vzelo sapo, da sem onemela in potem glasno- v duhu slovenskih kulturnikov- preklinjala.
Morda tudi vi ne boste verjeli, ampak- zgodilo se je prav to, o čemer pišem v nadaljevanju. Policisti so proti mamici deklice, ki jo je obgrizel pes, zaradi kršenja javnega reda in miru uvedli prekrškovni postopek.
Namreč: mama poškodovane deklice je lastnici pasje zverine izrekla nekaj kletvic in žaljivk, kar je logično, za božjo voljo, lepo vas prosim, mar vi ne bi storili podobno, če bi vam pes krvoločno grizel otroka? Morda pa bi – da bi bili policisti zadovoljni- mirno gledali in se mu na koncu celo zahvalili? Psu in lastnici?
Pomislila sem, kaj bi sama storila, če bi bila na mestu te mamice. Definitivno ne bi ostalo le pri besedah, ampak bi lastniku tega psa pošteno izprašila hlače. Prepričana sem, da tudi policistu, če bi me v tistem trenutku preveč dražil, ne bi ostala dolžna in bojim se, da bi me potem dali na hladno, lastnik psa pa bi se verjetno- podobno kot v dotičnem primeru- privoščljivo hahljal, kajti red in zakoni v naši državi so skregani z vsako normalno logiko.
No, ja, možno je tudi to, da policisti mičkeno preradi berejo Sveto pismo, v katerem nas učijo, da če koga udarimo po levem licu, nam mora nastaviti še desnega?
Mislim, da ga ni Slovenca, ki se ne bi križal ob pogledu na razdejana bivališča, posrana z golobjimi iztrebki, uničena in smrdeča, ki jih je za seboj puščala Mojca Vočko, ki se je sicer razglašala za raziskovalno novinarko. Po Ljubljani je najemala stanovanja, vanje naselila golobe, in se v brk smejala lastnikom, ki so se morali umakniti iz svoje lastnine, kajti podnajemnik je v naši državi kralj, četudi nam vse spremeni v en sam drek- tako kot v tem primeru. Ljubiteljica golobov in uničevalka stanovanj je namreč v trenutku, ko so jo zgroženi lastniki želeli postaviti pred vrata, poklicala policijo, katera je – taki so zakoni- lastnikom preprečila vstop.
Kot bi še zmeraj živeli v komunizmu, kjer je bilo vse naše in kjer je vsak lahko počel, kar je hotel.
Kri, zgražanje in nenazadnje neotipljiv strah prinaša tudi soočenje s poslavljanjem generacije, vpletene v mračne zgodbe polpretekle zgodovine. Vsako novo pričevanje njenih še preživelih in pomembnih akterjev, ki doslej nikoli niso spregovorili, odgrinja zavese pred strahotami, ki so se v preteklosti dogajale, a se je o njih le šepetalo.
Režiserju Marku Kobetu pa je v dokumentarnem filmu o Golem otoku, ki ima naslov Gradimo novi svet, uspelo tisto, kar se je doslej zdelo skoraj nemogoče. V njem se namreč ne soočimo le z zgodbami preživelih kaznjencev, temveč tudi s pričevanjem 92-letnega Jova Kapičića, nekdanjega generala Udbe in ustanovitelja Golega otoka. Ljubljenec Tita v intervjuju za film tako prvič prizna, da je imel roke do komolcev v krvi, vendar danes še vedno ničesar ne obžaluje, nič ga ni sram in če bi bilo treba, bi znova ravnal povsem enako.
Morda bi ob njegovih besedah kdo le skomignil z rameni, češ, bila je vojna, fantje niso vedeli, kaj so počeli. Da vas spomnim: danes smo že v 21. stoletju, v času, ko v Evropi veljajo drugačne civilizacijske vrednote, ki govorijo o tem, da bi moralo biti človekovo življenje vredno več kot kdajkoli poprej. Neobžalovati krvavih rok niti v pozni starosti, priča, da je civilizacija mimo nekaterih preprosto zdrsnila v prazno in se jih ni dotaknila niti za hip. Ob sprevrženi miselnosti naše polpretekle zgodovine je morda tudi laže razumeti policijo, ki je z lahkoto oglobila mamo, ki se je- tudi verbalno- borila za svojega otroka pred podivjano pasjo zverino.
Na začetku februarja, ko je prišlo v javnost pismo frančiškana Bogdana Knavsa, se je večini dobromislečih ljudi oddahnilo, ker so se nadejali, da mu bo sledilo še kakšno, zlasti iz logov mariborske nadškofije. Žal se to ni zgodilo, zato je bilo presenečenje nad pismom slovenskih škofov na pragu postnega časa še toliko večje. Le-to se pod naslovom Ljubezen v pravičnosti v glavnem ukvarja s posledicami gospodarskega stanja pri nas in v Evropi. Škofje razmišljajo o vrednotah in vsesplošni krizi. Opozarjajo na moralna vprašanja, na poštenje, pravičnost in odgovornost. Žal pa so škofje svojo pozornost namenjali le nepravilnostim okoli sebe, tisto, kar so verniki pričakovali, da bo izrečeno in obžalovano, pa je bilo med skoraj 1000 besedami omenjeno le v petintridesetih. Je imel dr. Štuhec prav, ko je dejal, da bodo naši verniki vse požrli, tudi pogoltnost cerkvenih krogov?
Burja na Primorskem se bo počasi polegla, škodo bodo sanirali, skupina Anonymus bo verjetno dosegla svoje, Žiga Turk bo, morda, pozabil na poniglavost slovenske kulture, pesmi preminule pevke Whitney Elizabeth Houston bodo še naprej živele med nami, le vprašanje, kdaj in kako- če sploh- bomo doživeli lastno očiščenje moralnih zablod Slovenci, pa še naprej ostaja odprto in neodgovorjeno.
Ko so nam zadnjič pokazali kakšen vozni parka imajo policjoti in kakšne mizerabile jim dajejo za plačo jim priporočam branje knjige, Naredi sam. Ali pa se naj lotijo branja kakšnega priročnika. Tista, da smo danes v 21 stoletju pa ne bi jemal resno. To je kakor horor humor: Človeška življenja niso nič vredna. To nam vsak dan kažejo planetarni gusarji v obliki in priliki USA. Po celem planetu imajo 800 oporišč? Katerega se bojijo? Kozjih pastirjev? Za popolno prevlado nad planetom se ne bodo ustvili pa četudi bodo moralo pobiti večino prebivalcev na planetu. Prav sedaj nam tile planetrni razbojniki pripravljajo kako bodo uničil Iran samo zaradi tega, ker iranska banka ni pod kontrolo Rotschildskega klana, ki se skriva v svoj zmajevski palači v Londonu. Potem bodo uničil še Kubo, Severno Korejo, če se njihov voditelj ne bodo oklonili njihovi volji. Za njih niso človeška življenja dosti vredna. Smatrajo nas za nekoristne jedce.
Milena , v tej mlakuži , ki jo imenujemo Slovenija so zakoni skregani z zdravo pametjo in policaji niso plačani , da razmišljajo s svojo glavo , ampak da izvršujejo kar piše v zakonu in oni dobro vedo , da so zakoni butalski , TODA , če bi si kdo drznil razmišljati s svojimi možgani je lahko tudi ob službo !
KAR pa se tiče povojnih pobojev in golega otoka, ni to izum TITA in RANKOVIČA , ampak so isto ali še mnogo hujše stvari počele “VATIKANSKE SPECIALNE ENOTE ” kar nekaj stoletij, in ne nazadnje so imeli koncentracijska taborišča med 2. svetovno vojno tudi Američani za v Ameriki živeče Japonce in Britanci za v Britaniji živeče nemce in britanske nacije ! Pa tudi po končani vojni niso bili do pripadnikov SS enot , še posebno KAZENSKIH, prav nič nežni in še manj človeški , saj so jih več kot milion kot živino nagnali v močvirja ob reki Ren , jih ogradli z bodečo žico in jih dobesedno pod milim nebom izstradali do smrti ! Za statistiko so vodeni pod DRUGE IZGUBE !
Kar zajetno število SS stražarjev v taboriščih pa so enostavno pokosili z rafali – BREZ SOJENJA !!!!!!!
IN potomci teh žrtev (judje) pravičnikov (američani) imajo danes sami koncentracijska taborišča in v njih nedolžne žrtve !!!!!!!
Kaj naj komentiram? Tako je to, če se zakon uporablja “pravno”, ne pa po svojem namenu “življensko”. Oh, raje še post enkrat preberem ….
“Kot bi še zmeraj živeli v komunizmu, kjer je bilo vse naše in kjer je vsak lahko počel, kar je hotel.”
Vsak je počel, kar je hotel? Ti si torej lahko počela v socializmu, v totalitarnem, nesvobodnem sistemu, kar si hotela, zdaj pa ne smeš? ***
Ljubi bog Milena, a se ti sploh zavedaš v kakšnih protislovjih se izražaš?
*** V samo dvajsetih letih svobode so pokradli vso družbeno premoženje.
Socializem je predal samostojni Sloveniji ogromno premoženje, ki je zdaj večinoma za našo skupnost zafrčkano in izgubljeno. Ti pa kljub vsemu pišeš takšne komentarje!
Rado se strinjam….ta Milena ima planke pred očmi in kvasi same neresnice in protislovja. Imam kar nekaj kilometrine za sabo. Nisem se obremenjeva s komunističnimi idejami in tudi veren nisem. Lahko povem, da je bilo zelo lepo v jugi. Ne da bi nas kdo martretiral smo gojili spoštovanje do starejših. Moram priznati, da smo imeli lepo mladost, primerno šolanje in verjeli, da bomo po končanem študiju dobili službo….in smo jo tudi.
Družba je imela vrednote, ki so nas usmerjale brez stresov skozi življenje.
Kvaliteta življenja je bila na mnogo višji ravni. To kvaliteto močno zmanjšuje pohlep po denarju.
Konfliktni ljudje so bili tako takrat kot so danes. Lahko, da je tudi kdo nastradal po nedolžnem zaradi dolgega jezika. Samo, da danes niso kaznovani.
Tako se to pri nas dogaja. Se še spomnite koroške deklice: očeta, ki jo je ljubil in rad imel in skrbel zanjo, je sodišče, socialna služba in policija spravila v zapor. Ali pa medvedka nad Škofjo loko: človeka, ki ga je rešil in skrbel zanj, so oglobili in kaznovali, medvedka vzeli in čvekali, da so ga spravili v Romunijo, z DURSOm in VURSOm. In še bi lahko našteval. Ni čudno, da nekateri govorijo o Sloveniji kot mačehi in se nam tujci smejijo, ko vidijo, kake ustanove in policijo imamo mi. To je silno grdo in nehumano, kar delajo državne službe z državljani! Imamo edino (katoliško) državo na svetu, ki pridne in ljubeznive ljudi kaznuje (cerkev ima tako dolgo šibo, da vsakogar doseže!), lopove (tudi tiste iz škofij) pa nagradi!
eni še kar ne morete iz komunizma….čeprav ga v
Meni se zdi zgodbica precej hujskaško napisana. Verjemite mi, da znajo biti nekateri otroci zelo kruti do živali. Pravzaprav ne poznam primera, da bi pes napadel brez, da bi bil izzivan ali maltretiran. Še najhujši znani primer je bil primer Baričevič. Pa še tu vemo kako kruto je ravnal lastnik z njim(i)nastradal je naključni mimoidoči.
Tudi moj pes je zagrabil otroka, ki mu je vztrajno tiščal palico v uho. Oče otroka ni mogel verjeti, da se je to zgodilo, vendar je otrok pozneje sam priznal, kaj je delal. Pes pa tudi vedno uporabi ravno toliko sile kot je potrebno, da odžene napadalca od sebe. Kaj je v navedenem primeru delala deklica ne vem, ne drznem pa si soditi, kdo je incident izzval. Nikakor pa si ne morem deliti mnenja nekaterih, da so živali za napad (ki je po večini branjenje) vedno krive in bi jih zato bilo potrebno kar ubiti.
Le kaj bi dvoletno otroče lahko storilo psu.
Poznam primer iz moje okolice; ko je mlada družina dobila dojenčka so morali psa dati proč, ker je bil tako ljubosumen na otroka.
@Afnogunc, po mojih izkušnjah ni čisto tako glede “brez, da bi bil izzvan ….”, odvisno od primera do primera. Ni potrebno vedno izzivati psa, da napade in ugrizne, odvisno je, kako je pes socializiran, oziroma kako on pred napadom doživi otroka. Verjetno pa drži, da v večini primerov pri neborbenih psih, le ti uporabijo samo toliko “sile”….. kot si omenil. Ni zaman rek – pes ima kosmata ušesa.
@Rak, možno je, da je imel pes v preteklosti slabe izkušnje z otroki in zato “kosmata ušesa”, prav zato pa morajo tudi starši paziti na otroke, da ne hodijo k psu ki ga ne poznajo. Še vedno pa sem prepričan, da otrokom grozi več nevarnosti od vrstnikov, kot od človekovega najboljšega prijatelja. Upam in verjamem, da na splošno psi nudijo otrokom nepozabna lepa doživetja, zato je toliko bolj žalostno, če se zaupanje sprevrže v slabo izkušnjo.
@babica, tudi sam poznam podoben primer. Treba pa je priznati, da je tak pes povsem nevzgojen, za kar pa seveda ni kriv sam, ampak tisti, ki ni vedel, da mora biti kuža deležen tudi odločne in pravične vzgoje, ki jo pa vsakdo ni sposoben nuditi.
ko berem nekatere zagovore v prid psa, se spominjam primera pedofila izpred nekaj let. Še učiteljica, ki je nagnusneža zalotila v njegovem kabinetu z rokami tam, kjer jih nikoli ne bi smel imeti, je potem- na sodišču- dejala, da ”ne more verjeti, da se ji zdi, da se ji je sanjalo”, ker je bil dotični učitelj ”tako dober učitelj” in še ”takooooo lep povrhu”.
Drugič: mojega sina je šavsnil pes, ki so ga imeli pri hiši zato, ker se je na veliko igral z domačimi otroki, še več, celo ”pazil je nanje, ko je šla babica v trgovino”. In kako je bilo, ko je šavsnil našega? Nič posebnega: otroka sem držala za roko, ker se mi je mudilo naprej ins em vedela, če ga izpustim, da mi bo šlo v ”zrak” najmanj pol ure. Pes se je dvignil, počasi prišel do naju, vsi smo mislili, da bo naju le ovohal, a potem …..če ne bi bilo lastznika psa, se strašno močno bojim, da bi bilo zelo hudo. Naj povem, da so bili potem lastniki precej bolj pod stresom od mene, in so dali psa uspavat, ker mu enostavno niso več zaupali.
Pa še besedo, dve o zaupanju: glejte, še človek nas pusti na cedilu, pogosto najbolj tisti, ki ga najbolj ljubimo, zaupamo.
Pa da nas ne bi pustil na cedilu pes, ki je navsezadnje zgolj in samo ….žival!
Pasji časi pasji komentarji. Gopodarji iz Bruslja pa nam bodo polali tri krvnike, da nas bodo uspavali kot nezaželene pse ili druge podobne živali. Za njih nismo več kot “catle” živina. Še malo pa bodo pse začeli žtret, ker ne bo drugega. Veselo pa bo šele takrat, ko bo zmankalo na jedilniku vse kar diši po živalih. Nekdo od gopodarjev iz sence je dejal; da se bomo začeli žreti med sabo, dobesedno.