вар’яцтва

Bled v soboto, 18. februarja 2012

Sobota je bila sončna in topla, in ko sem se sprehajala okoli Blejskega jezera, se je srce odpočilo ob pogledu na zasnežene vrhove, ki so žareli v soncu.  Ledena ploskev je bila polna sprehajalcev, tam so bile mame z dojenčki v vozičku, invalidi, psi so dirkali vse križem, nekateri so se drsali, drugi le hiteli proti otočku sredi jezera.

Led je bil na več mestih razpokan, mene pa je stiskalo pri srcu ob misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi  nenadoma počilo in bi se več sto ljudi znašlo v ledenem objemu. Opozorilne table, ki so stale na bregovih, so bile, očitno, brez pomena. Nihče se ni oziral nanje. Morda bi še razumela tiste, ki so se sami podali na tanko ledeno ploskev, žal so izzivale usodo tudi mamice z dojenčki v vozičku in to mi je bilo popolnoma nerazumljivo. Celo grozljivo zastrašujoče.

Vedno bolj na glas se oglašajo različni strokovnjaki, tudi tisti, ki jim je mar, kaj se dogaja s  Slovenijo, ki ni na tleh le zaradi ekonomsko- gospodarskega kolapsa, temveč tudi zaradi moralnih vrednot, ki so se – kot kaže- v zadnjih letih, ko so nas zastrupljali skrajni liberalci, že povsem izpridile. Ne vem sicer, kako ste se počutili vi, ko je ob nedavnem gostovanju rokometnega moštva iz Bosne odmevalo s tribun dvorane v Mariboru:”Nož, žica, Srebrenica!”…Meni je ob besedah, ki so jih prvi imeli na jeziku klavci daljnega leta 1995, ko so se spuščali nad Srebrenico, ledenela kri.
Kdo se ne bi bal tistih, ki jim Srebrenica pomeni manj kot nič?

Smo kot narod res postali popolnoma brezbrižni, da nam je vseeno, kaj počnejo mladi? Se nam zdi, da smo svoje poslanstvo opravili, ko smo jim vtepli v glave zgodbice o partizanih in Nemcih?  In jih prepričali, da če ne bodo verjeli uradni  verziji,  kdo je bil dober in kdo slab, se jim bo slabo godilo?

Žal smo iz šol- in to že davno tega- izgnali tudi vzgojo. Ko vedoželjni posamezniki na spletu najdejo svojo učiteljico pri svinganju, kaznujemo učence, ko nek drug  odkrije, da se učiteljica po tem, ko odide iz razreda, rada slači pred kamerami, se je naščuvalo medije, da so v kali zatrli slehernega, ki se je nad tem zgražal. Kdo se še drzne čuditi, ko otroci najamejo prikolico in v njej brez predsodkov in sramu snemajo lastne porniče?!

Med mlade smo pošiljali aktiviste, ki so v razredih prepevali slavo in čast istospolnim, odgovorni na raznih odborih, ministrstvih, agencijah (pa bogvedi kje še, kajti punktov za vlečenje denarja iz davkoplačevalskih žepov je še nič koliko), se pritajeno in zlobno hihitali v pest ob spoznanju, kako prefrigano so učencem osemletke podtaknili za bralno značko knjigo ”Oči”, iz katere se lahko učijo konkretnega nasilja, pa tisto drugo- o Zeleni veji, ki je ‘svetovni’ učbenik o preklinjanju in še kakšni drugi varianti poniglavega obnašanja.

Korak do snemanja kratkih filmčkov o nasilju v razredih je zelo spontan in sam po sebi umeven.

Pred časom, bilo je ravno takrat, ko je najbolj pritiskal mraz, je skupina nedoraslih otrok, med njimi je bilo tudi nekaj deklet, bruhala pred vhodom v Namo. Nihče od teh otrok ni imel več kot dvanajst, trinajst let. Ljudje, ki so šli mimo, so se zgražali, meni pa je zastajalo srce ob misli, kakšne starše imajo, da jim ni mar, kaj njihov otrok počne ob urah, ko bi moral biti že v postelji.

Potem sem se spomnila na neko gospo, ki je pomagala svojemu dragemu, da je prišel do nekega biznisa. Medtem ko je ona ”mehčala ” gospoda Poslovneža v spalnici, je njen partner mirno gledal televizijo, srebal pivo in če sta ga otroka poklicala po telefonu, jima je z vsakdanjim glasom naročal, naj ostaneta še ”hipec ali dva zunaj”.

Podatki, da vsak deseti Slovenec pije, so alarmantni. Še bolj je zaskrbljujoče, da prijateljujejo z alkoholom predvsem mladi. Mar to ni nekako pričakovano, saj živimo v družbi, kjer je mladim dovoljeno več kot vse? Povsod, na vsakem koraku, govorimo le o njihovih pravicah, zlepa jim ne serviramo tudi dolžnosti. Vsaj kakšno bi bilo dobro, da bi jo imeli.  V takem ozračju morajo tisti starši, ki jim ni vseeno, vložiti nečloveške napore, da svoje otroke prepričajo, da ”ni vse zlato, kar se sveti”. Pa da se svet ne bo podrl, če deklica ne izgubi nedolžnosti pri dvanajstih letih. Pa da bo fant prav tako lahko junak –korenjak, četudi se ne bo zakajal, kadil marihuano in se utapljal v vodki in travarici.

Ob zadnjem, medijsko zelo odmevnem dogodku, ko je minister Turk dejal, da se lahko Maribor za študentsko olimpijado obriše pod nosom,  je polemika za in proti, dosegla vrelišče. Večina sploh ni mogla razumeti, kako in zakaj odpovedati nekaj, kar bi lahko bilo za državo prestižno. To, da enostavno ni denarja, so preslišali. Potem pa je nekdo navrgel, da so izgovori o denarju brez veze, ne nazadnje se tudi starši nenehno nekaj izgovarjajo, a ko je treba, mulariji zmeraj uspe od njih dobiti toliko in še več kot si želi.

Smo ravno sredi pusta. Maškar je letos malo manj kot običajno. Kar me ne čudi, saj si- če hočemo preživeti- različne maske natikamo že vse ostale dni v letu. Zakaj bi jih zgolj in samo te dni?

Kljub vsemu, pa se TV Sloveniji včeraj popoldan ni sramovala pustne šemarije, s katero nam je še dodatno spustiti cukra po žilah. Zelo lepo bi bilo, če bi Anja v oddajo vabila tiste posameznike, ki so sicer nekaj posebnega, a zlepa nimajo priložnosti, da bi prišli do svojih pet minut in se predstavili tudi sodržavljanom. Čvek s Katarinco je bil strel v koleno, prvič, ker ni povedala nič novega, drugič, ker smo imeli gledalci slab okus v ustih, tretjič- govori tako izrazito brezosebno in hladno, da ob njenem glasu ledeni kri. Pa tudi: je res potrebno, da nam zastrupijo s politiko frutek in  razvedrilne oddaje?!

Veste, to, če si lep pa blond, pa bogat, da si zato lahko zmeraj na vrhu in povsod, ne bo veljalo večno. Upam, da bodo prišli časi, nenazadnje jih krvavo potrebujemo, ko bo znova cenjeno tudi delo in tudi to, kar imamo v glavi, ne pa kje… niže.