sem pač trmasta ženska, ki ne odneha!

Sreda je. Jutro je sončno, ravno prav hladno. Pogled skozi okno seže preko zasneženih njiv, do sosednje hiše, kjer imajo enega najbolj znanih zetov v državi (Janez Škrabec)

Zvečer odhajam v Ajdovščino. V Pipistrelovi Vizionarni bom imela že 41. literarni večer, ki bo posvečen knjigi ”Ženske”. Z menoj bo Eva Pirnat, dekle z Downovim sindromom, kar v bistvu sploh ni pomembno, morda edinole v toliko, da je Eva kljub temu čudovita baletna plesalka. In neponovljivo srčno dekle.

”Ženske” so moja že deveta knjiga. Po sedmih, ki so namenjene otrokom in odraslih ”Usodah”, ki so izšle pred leti.

Vse so izšle(razen Abecede iz Zakajčkove ulice in Usod) v samozaložbi. Odločitev, zakaj tako in zakaj ne drugače, je bila težka. Samozaložniki, ki sem jih že pred 15 leti prosila za nasvete, so zmajevali z glavami in mi odločno odsvetovali to trnovo pot.

Vseeno sem se odločila zanjo, ker sem, žal, do svojih knjig preveč materinska, posesivna, če hočete, in bi mi počilo srce, če bi videla, da so moje knjige obležale v kakšnem zaprašenem skladišču, pozabljene od založbe, bralcev in samega Boga.

Nekaj časa sem celo razmišljala, da bi ustanovila Društvo samozaložnikov. Potem pa sem se pozanimala, kaj vse bi morala za tako neprofitno društvo imeli- poleg gore papirjev tudi denar za vsakomesečne obveznosti do države- me je želja iz povsem praktičnih razlogov, žal, morala miniti.

Mislila sem tudi, da je to, da mora biti samozaložnik ”deklica za vse” najhujše, kar ga doleti. Danes, ko imam že precej izkušenj, ki jih- samo mimogrede- delim z vsakim, ki me pocuka za rokav, se zavedam, da so predpriprave na izid knjige delo kot vsako drugo. Da je promocija knjige tisti bič božji, ki včasih boleče udari in tudi zelo zaskeli.

Vse, tudi polena, ki pogosto priletijo pod noge, pa je poplačano tisti trenutek, ko knjigo prvič, še svežo in dehtečo, držim v roki in sem- hote ali nehote- zelo ganjena. Ti trenutki so- na nek način- celo zelo erotični.

Ker živim(o) v državi, v kateri je vsaka starleta, ki za hip da nogi narazen pomembnejša od pravih sutvarjalcev, namreč, o njej se piše in govori,  še vrabci na veji znajo izčivkati, koliko dlak ima med nogami, ker jih t. i. novinarji neprestano štejejo, je promocija samozaložniške knjige prav poseben Donkihotski projekt.

Javno mnenje je samozaložništvu itak že apriori nenaklonjeno, saj nekako velja, da v njem izidejo samo tiste knjige, ki so dvomljivega slovesa.

In ker samozaložniški pisatelj še zdaleč ni tako pomemben kot starleta, lahko o tem, da bi se o njegovi knjigi pisalo, le pobožno sanja.

Pomislite! Jaz sem bila celo tako naivna, da sem ”Ženske” poslala na 6 uredništev z željo, naj jo vsaj preberejo….Ko sem, čez nekaj časa, preverila kako in kaj, knjige sploh ”niso dobili”, kar pomeni, da jo je verjetno že tajnica fliknila v koš….

A pišmeuhovstvo me zlepa ne vrže na kolena! Knjigo sem razposlala knjižnicam, mislim, da jo danes imajo domala vse.

Naslednji korak: želela sem, da bi knjiga ”živela”, da se ne bi v tednu ali dveh ”postarala” in obtičala na kakšni zaprašeni polici.

Začela sem obiskovati knjižnice, knjigarne in tudi druge ustanove, kjer se zbirajo ljudje, ki želijo večer preživeti kako drugače kot doma- pred televizorjem. Kljub temu, da so bili v nekaterih knjižnicah odklonilno naravnani do mojega trkanja na njihova vrata, mi ni vzelo poguma. Vseskozi se namreč zavedam, da mora priti ”Mohamed k gori” in ne obratno.

Tako danes odhajam v Ajdovščino. Že enainštiridesetič.

Vesela in zadovoljna, da imam zadosti energije, notranje moči, vesela, da je moja želja po kramljanju z bralci- neizmerljiva.

Mojim ”Ženskam”  utiram pot sama. Sem pač trmasta ženska, ki verjame, da lahko tudi pisanje- kasneje pa druženje z bralci-  prinaša užitke.