INTERVJU IZ ZADNJE ŠTEVILKE ”JANE”…..

http://www.jana.si/2012/08/mislim-da-seks-ni-zelo-pomemben/…nekaj

S pisateljico, novinarko in raziskovalko Mileno Miklavčič o razlikah med moškim in žensko

BESEDILO: ALENKA SIVKA FOTO: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK

Milena Miklavčič se ukvarja z raziskovanjem odnosov. Odnosov med spoloma. Uživa, ko se pogovarja z ženskami, ki so stare 80 let in več in ji te ji pripovedujejo zgodbe o tem, kako so nekoč živele tudi v zakonu. Iz njihovih pripovedi bo nastala poučna knjiga. Tudi njena zadnja knjiga Ženske, ki je postala uspešnica, je polna zanimivih zgodb. Milena zna prav življenjsko in konkretno in prav nič filozofsko svetovati ženskam in moškim, ki se znajdejo v zagati.

Zakaj menite, da so bile naše babice pametnejše od nas, današnjih žensk?

Znale so bolj po pameti odločati, kaj je tisto, kar je koristno, zaradi česa se splača živeti in znale so zamižati pri tistem, kar jim ni bilo po godu. Recimo: mož jih je tepel. V redu. Imel pa je posestvo, ugled. Pa je prenesla vse tiste batine. Istočasno je znala poskrbeti za kokoši, da je imela nekaj denarja od jajc zase. Ali pa je služila denar s klekljanjem – na Gorenjskem, v Železnikih, Žireh, Idriji … zmeraj so imele skrite solde zase. To je bilo samo njihovo in možje se v to niso vtikali. Tudi moja stara mama mi je položila na srce, preden je umrla: Nikoli ne smeš možu povedati, da imaš skrito rezervo. (smeh) Kaj pa danes? Moški jih tepejo, ženske jim dajejo denar, vse jim poberejo … one pa se jim prepustijo. Ko pa imajo možnost oditi – stare mame je niso imele – so tako predane nepremičninam, da zaradi teh zidov ostanejo in še naprej nečloveško trpijo. Včasih si mislim, kako lažje bi Slovenci živeli, če nam to zidovje ne bi toliko pomenilo. Zato sploh ne maram slišati stavka: ženska se je predala v celoti. Kako v celoti? Ohrani vendar sebe, ohrani svojo osebnost, svojo integriteto. Pritisk mi naraste, ko tudi kakšen svetovalec svetuje: predaj se.

Vi imate »črni fond« po nasvetu vaše babice?

Vseskozi. Seveda ga imam! (smeh) In mi velikokrat prav pride. Za malenkosti sicer. Poznam pa zgodbo o znanki, ki se je pred kratkim ločila – mož je imel takoj denar za nakup vikenda na morju, ona pa je vseskozi plačevala stroške za hišo, otroke, zdaj pa nima nič.

Se pravi, da moraš imeti v glavi ves čas možnost, da se bosta s partnerjem razšla.

No, no, ne tako preračunljivo, ampak moraš dopuščati tudi to možnost. Med partnerjema se pogosto pričenjajo zdrahe prav zaradi trapastih malenkosti, češ, a ti je bilo treba, da se je ”metal denar skozi okno” za to ali ono. Še otroci imajo pravico do žepnine, pa da jo starši ne bi smeli imeti. Že ”zgodovinsko pogojeno” ima moški marsikje pomembnejši položaj: pogosto videvam zakonce – on se vozi z dražjim in varnejšim avtom, ona pa je v kakšnem manjšem, s katerim prevaža celo otroke. Ko me že jezik preveč srbi, rečem: Si nora?! Je moški prestiž več vreden od otrok? Pogovori se z njim in naredi malo reda.

Ampak o tej strašni predanosti in odvisnosti nam govorijo filmi, knjige, vse nas napeljuje k ljubezni in predanosti – ko ne moreš dihati, jesti … zato vsi hlepimo po tem.

Seveda smo naphani z iluzijami o tem, kakšna ljubezen mora biti. Buljimo v televizijo, beremo solzave romane in trapaste ženske revije, ki ponujajo recepte za popolno srečo. Žal življenje še nikoli ni bilo  zgolj in samo popolno. Zmeraj moramo biti pripravljeni na kompromise in na iskanje najboljših poti. Tega pa se ne naučimo iz revij. Včasih tudi v lastno škodo vztrajamo, da je zmeraj po ”naše”. Ženske hočejo prince, moški pa princese, ki pa bi hkrati obvladale vse tisto, česar so bili vajeni doma, pri mami. Najlaže je tistim, ki imajo ”tradicionalne” sanje o prihodnosti: družina, otroci, hiša z vrtičkom, pa veliko sreče in zdravja za nameček. Danes lahko na vsakem koraku srečujemo ženske, željne uspeha, izobrazbe, mesta v družbi, ki so obenem zelo ambiciozne in jim je misel na družino šele na predzadnjem mestu. Mimogrede so stare 35 in več let, zahrepenijo po družini, a glej ga vraga. Hitro ugotovijo, da so moški, ki bi prišli v poštev ali poročeni, premladi ali pa prestari. Ženska, ki je dosegla na področju kariere vse, pa je obenem zanemarjala srčno plat, ima zelo slabo izbiro partnerjev. Kako najti pravega, če si, na primer, pomembna direktorica podjetja? Naj izbere moškega, ki se bo ob njej počutil manjvrednega?  Zato je tudi pri nas vse več takšnih žensk, ki raje ostajajo samske. Pa niso srečne… Pogosto iščejo stike preko interneta, a so potem le še bolj nesrečne in nezadovoljne, ko ugotovijo, da je izbira sila pičla.. Imajo vse, a nimajo nič. Kljub 21. stoletju in dopovedovanju, kako pomembno je,da si lep in uspešen – pridejo trenutki, ko bi dale vse, da bi jih zjutraj objel otrok, da bi imele ob sebi moža, ki bi jih stisnil v naročje. Spoznanje, da si že pri slabih štiridesetih čustveno »star« in osamljen, ni ravno prijetno.

Močne ženske, direktorice težje najdejo moža kot bolj preproste, ponižne ženske?

Ne, ne, narobe ste me razumeli! Ne ponižne, samo takšne, ki imajo v življenju drugačne, bolj tradicionalne prioritete. Pri tem pogosto pozabljamo na moške. Mislite, da si oni ne želijo, da bi nehali, dan za dnem, jesti pice in kebab, pa da bi našli žensko, pri kateri bi se počutili kot doma, bili srečni in notranje zadovoljni?

Moški se poročijo s takšnimi ženskami, ki skrbijo za dom, ljubice pa so tiste, ki so malo bolj divje?

Ja, pogosto se to res zgodi, a ne gre posploševati. Tudi ”divji” moški se ob pravi umirijo, se spremenijo in drugih žensk sploh ne vidijo več. Moški in ženska se v zakonu pač morata dopolnjevati, se vznemirjati, drug drugega osrečevati. Če se to ne zgodi, se partner začne ozirati naokoli. Žensk, ki so same, polne neizživete strasti, ki so duhovite, zanimive, ni malo. In ker jim ni uspelo najti moškega brez obveznosti, se zadovoljijo tudi s poročenim. Če sem iskrena, opažam, da tudi poročene ženske, ki se doma dolgočasijo, ne ostajajo križem rok. Malo za šalo, malo zares, okoli nas je menda veliko več dolgočasnih moških kot dolgočasnih žensk. Kje, na primer, bi si vi, Alenka, ki ste polni energije, počnete marsikaj, stari ste okrog 50 let – dobili partnerja, ki vas bi lahko dohajal? Zelo težko, večina tistih, ki bi bili primerni, bi se vam zdeli dolgočasni.

Ni to drzna misel – dolgočasni moški?

Ni, če ste ženska, ki ne ”padete” na zunanjost, položaj v družbi, dober avto, dober seks. Če želite malo več od tega. Ste se že kdaj vprašali, zakaj v različnih socialnih mrežah, tam po 50 letu prednjačijo ženske? Postanejo sila aktivne, družijo se na različne načine, zavedajoč se, da si morajo pomagati same, ker jim pač ni do tega, da bi kot partnerji, čemele doma. Ugotovijo, da se lahko med seboj pogovarjajo o marsičem. O politiki, gospodarstvu, o gensko spremenjeni hrani, ne le o menskih težavah. Mnogi moški- tako mi pripovedujejo- radi razpredajo o domačih problemih. Ženska tega pač noče poslušati, razen, seveda, če ji moški ni tudi drugače všeč. V tem primeru bo že ”potrpela”. Ženska si danes resnično želi daj-dama. Živahnosti, žmohtnosti v odnosu, iskrivosti, adrenalina v pogovoru.  

V zadnjem času so se tudi pri nas pojavili hitri zmenki, t. i. »speed datingi« – imaš približno pet minut časa, da ugotoviš, ali ti je moški na nasprotni strani mize všeč ali ne. Kaj menite o tej zvrsti spoznavanja nasprotnega spola? V Ameriki deluje. Samski se ogromno spoznavaj na ta način.

Ko smo bili stari 15 let, je zadoščalo pet sekund, da nam je bil kdo všeč, mar ne? Danes, ko sva stari 50 let in več, rabiva veliko več časa kot le pet minut, da ugotoviva, da ima moški še kaj več kot le lepe modre oči, blond lase in uhan v ušesu. V petih minutah, ko si zrel, ko veš, kaj želiš, nekoga pač ne moreš niti ”povohati”. Razen, to je treba biti pošten, če te ne vodi zgolj nagon. ”Speed datingi” so marketinška poteza, kako zaslužiti na račun tistih nesrečnih posameznikov, ki jim ne uspe najti pravega partnerja. Tukaj sem Gorenjka – ne bi dovolila, da bi na tak način kdo služil na račun mojih čustev! (smeh)

Kje pa naj samska ženska spozna moškega? Plesov ni več, ni časa, ves dan smo v službah …

Ohja, to so sami izgovori. Do danes sem se pogovarjala z več kot 2000 posamezniki, toliko si pa že lahko domišljam, da nekaj vem o teh rečeh. Poznam na desetine zgodb, včasih so te prav hecne. Dva sta se spoznala celo na pogrebu, stara okrog 40 let. Druga dva sta se našla na tečaju za lavinske pse. Ona – študentka, je dvigovala telefone v enem podjetju, on je bil komercialist v drugem. Minilo je več let, preden sta se videla v živo, zdaj sta že dve leti zelo srečno poročena. Osebno poznam uslužbenko, ki je pri delu, kot začetnica, naredila veliko napak, nadrejeni jo je sprva nenehno nadiral, potem sta slučajno šla na pijačo … zdaj sta skupaj. Ali pa je moški hodil z eno sestro, potem spoznal drugo in – zamenjal. Trdim, pa tudi marsikdo drug mi bo lahko pritrdil: kadar preveč načrtujemo in planiramo,  se ponavadi ne obnese. Mičkeno pa moramo vseeno zaupati usodi in se ji predati, mar ne?

Kaj pa spoznavanje preko medmrežja?

Mnoge raziskave so dokazale, da se isti fond oseb, zlasti moških, pojavlja na vseh portalih. Na njih je zelo veliko visoko izobraženih žensk. Statistično na deset žensk menda pride četrtina ustreznega moškega. Če lahko dodam:ženske postajajo tudi sicer prevladujoče: na različnih kulturnih prireditvah, literarnih večerih, na jogi, na telovadbi, na Triglavu … Kje so moški? Kot da jih ni.. Še za šankom je zadnje čase veliko žensk, ki utapljajo svojo usodo v kozarcu pred seboj. Ženskam zrastejo močnejša krila zlasti tedaj, ko otroci zapustijo domače gnezdo. Moški pa se takrat, tako pravijo, nič več ne ljubi. Tarnajo, da so že izpeti, utrujeni. Ženske gredo potem tudi na portale, upajoč, da bodo tam našle koga, ki bo v sebi imel vsaj malo življenja, a se, žal, uštejejo.

Imate tudi svojo rubriko v Nedelu, kjer svetujete?

To pa moram reči, da me zelo veseli, da mi toliko pišejo. Pri odgovoru mi je mar samo za človeka, ki je v stiski. Strašno si želim, da bi ljudje malo bolj znali poskrbeti zase. Da bi se upali vsaj dihati, ne da bi za dovoljenje prosili druge. Poznam nešteto žensk, ki dokazujejo, da zmoremo, če le hočemo. Nedavno sem spoznala  Ruth Podgornik Reš, maratonko. Ana Balantič piše pesmi, ”moje” Žirovke klekljajo, Tatjana Filipič je našla izziv v otroški ilustraciji, Olga Bandelj v dobrodelnosti. Nobena od njih, ki so mi za vzor, ne poseda pred televizorjem, nobena ni nesrečna in nobena ni pozabila živeti.

Treba je najti sebe in morda se bo pri tem zbudil tudi tvoj moški?

Sigurno. Pa ne se zanašat, da bo kdo drug kaj naredil namesto nas. Če znamo biti aktivne zunaj doma, zakaj ne bi bile tudi znotraj domačih sten?

Koliko pa je seks pomemben v partnerstvu?

Hmja, ne morem reči drugače kot kakor kje. Če koga od partnerjev ”boli glava”, se je treba vprašati, zakaj. Še zmeraj veljajo stereotipi, da če ni seksa, je moški tisti, ki si dobi ljubico in tam poteši svoje nagone. Potem pa se vrne domov, k ženi, ki jo ima pač rad. Danes je lahko tudi obratno. Skoraj bi dala roko v ogenj, da pa seks nima takšnega pomena, kot mu ga pripisujemo. Ženske, tudi moški, si želijo crkljanja, pozornosti, da iz drobnih dotikov pride do združitve. Pa tudi: že beseda ”seks” ima zame nek slabšalen prizvok, kjer čustva niso prisotna. Življenje v partnerstvu je sestavljeno iz milijon malenkosti, ki vplivajo tudi na intimne trenutke. Včasih tudi moški potrebujejo kakšne drugačne pogovore kot gospodinjske, o položnicah in otrocih. Marsikatera banalnost bi odpadla, če bi ženska, na primer, pri njem ne iskala nasvetov o tem, kakšen pralni stroj naj kupi. Itak se v končni fazi sama odloči. Z moškim se lahko in moraš pogovarjati o bolj pomembnih in zanimivih rečeh. In še eno napako delamo ženske, pa prosim, nasmehnite se, ko tole berete: moškega narobe sprašujemo. Ne smemo vprašati: A boš prijel malo otroka? On to razume dobesedno.(smeh) Večji učinek je, če mu ga damo v naročje, in rečemo: Tukaj ga imaš, pa ga malo pocrkljaj, nahrani ga, zamenjaj mu plenice. Vse našteto- in nič več- bo narejeno. Če žensko boli glava, naj vzame tableto in naj da mir, naj gre ležat, ne uniči še njemu vsega večera! Med partnerjema manjka pogovorov, tistih- prijateljskih.. Umetnost pogovarjanja je osnova, pogoj za vse, tudi za intimnosti. Če se ne znaš pogovarjati, povedati, povabiti – kdo te bo razumel, kaj potrebuješ? Že v osnovni šoli bi se morali učiti medsebojnih odnosov. Ko smo odrasli, poskušamo vrzeli nadomestiti z neko lažno duhovnostjo, ki je res ne maram, ker ljudi poneumlja. Čustvene zrelosti nimamo, nismo si je izoblikovali, tudi zato je pri nas toliko ločitev. V zakonu se je pogosto treba čemu odpovedati, se prilagajati, razumeti partnerja, tudi tedaj, ko nam ni do tega. Če tega ni, tudi dober seks ne pomaga. Če si moškega ne želimo kot človeka, mu ne pomaga, če ima celo Kamasutro v malem prstu. Moški mora biti naš svet, naše sonce, mora nam dišati, k njemu se moramo zateči, se nanj nasloniti. Malo ljudem se to dogaja, zato pa je, tako pravijo, tudi tako malo srečne in osvežujoče spolnosti.

Česa ste se naučili iz pogovorov s starejšimi ženskami, ki so vam govorile o svojih življenjih?

Da moraš človeka poslušati, da razumeti, da vzeti takšnega, kot je. Da od moškega ne smeš zahtevati več, kot od sebe, ga poniževati, ne biti užaljen za vsako figo. Moraš ga poskušati razumeti – moški so drugačni. Na prvem mestu vsakega odnosa so toplina, ljubezen, pozornost, potem vse ostalo. Partner je naša varnost, pribežališče, ni ”le” stroj za užitke…

Pa je kakšna bistvena razlika med seksom nekoč in danes? Si danes ženske upajo povedati več?

Ne. Veliko žensk še danes ne pove, kaj jim je všeč, o tem se sploh ne pogovarjajo, jim je nerodno. Še vedno smo zadrgnjeni. Večina še vedno raje leže v posteljo v temi – kar je smešno – kot da bi bilo komu pomembno, koliko dodatnih gub imaš na telesu.  Vsi skupaj imamo daleč preveč teoretičnih kvazi informacij o tem, kakšen bi moral biti dober seks, premalo pa vemo, da je za jagodo na torti potrebno partnerja globoko ljubiti. Pogosto se dogaja, da vsak potem poskrbi zase, na koncu pa sta oba tiho in razočarana ter nezadovoljna.

Kaj pa meniš o trendu, da si ženske dajo pomlajevat nožnice?

 (smeh) pri nas bi jim rekli, da so avše. Ej, če ti moja postava ni všeč, pa pojdi! Zakaj bi morala rezati sebe, da bom všeč »trotlu«?

Kaj pa poželenje pri petdesetih? Kaj pojenja? Je treba jemati progesteron?

Ne. Vse je v glavi. Poznam ženske, ki so v tem času šele dobro začele seksati. Počutijo se svobodne, ni jim treba skrbeti, da bodo zanosile – takrat šele začnejo živeti! Če se ženska še vedno počuti ljubljena in želena, če ima ob sebi pravega moškega, ne pozna pametne ženske – poudarek je na »pametne« – ki se ne bi veliko več ljubila kot prej.

Katere stvari so ti pomembne v življenju?

Najprej zdravje, potem to, da se imamo doma radi in to, da znam in zmorem sama narediti, kar si želim, pa četudi je to zamenjava avtomobilske pnevmatike.

Okvir:

MILENINE KNJIGE

Milenina knjiga Ženske je doživela že tretji ponatis. Knjiga o spolnosti med Slovenci v 18. in 19. stoletju bo izšla naslednje leto. Slikanica Lastovke je mednarodnem natečaju v Avstriji dobila tretjo nagrado. Njena edina pesem, ki jo je kdaj napisala, je dobila prvo nagrado na literarnem natečaju v Beltincih, pa za zgodbo – o plašču je dobila prvo nagrado na natečaju Reciklaže. Milena pravi, da je bilo to zelo dobro leto. Je samozaložnica, s predstavitvami knjig je obiskala že 70 knjižnic, do konca leta bo obiskala še 47 knjižnic in klubov. »Knjiga je moj otrok, zato se zanjo maksimalno potrudim!«

Poudarki:

Ko gredo otroci od hiše, ženske šele dobro zaživijo. Moški pa so, tako pravijo same ženske, takrat že izpeti, utrujeni, naveličani.

Umetnost pogovarjanja je osnova, pogoj za vse, tudi za spolnost.

Danes si dajo pomladit nožnico, jutri si bodo dali kaj drugega, njihove plitkosti pa ne moreš odstraniti z nobeno operacijo.

Telo se pač spreminja in če te ima kdo rad, te ne bo imel zaradi ”pomlajene” nožnice čisto nič bolj rad kot prej.

Če se še vedno počutiš lepa, če imaš ob sebi pravega moškega, ne poznam pametne ženske – poudarek je na »pametne« – ki se ne bi veliko več ljubila kot se je prej, ko je bila še mlajša.