(Milenči je prva z desne, v prvi vrsti .-) )
Včasih je bilo drugače, ja, zelo drugače. Držali smo se za roke, ko smo šli skupaj iz šole. Danes pridejo po otroke starši in čar druženja ostaja za zmeraj neraziskan in tuj. Se prijateljstva, tista dolgotrajna, globoka in razdajajoča sploh še lahko kujejo, če otroci nimajo priložnosti za druženje?
Sedeli smo v travi in se pogovarjali o stvareh, ki smo jih slišali pri pouku, pa so se nam zdele neverjetne, malodane- nemogoče. Danes sedemo pred računalnik in naredimo, dva, tri klike. Pa vse vemo. V tišini dnevne sobe, ob umetni luči zaslona, žal, ne moremo okusiti čara izmenjanih besed, energije, uveljavljanja svojega mnenja v žmohtni diskusiji.
Včasih smo potovali z avtobusi, iz Žirov do Ljubljane smo potrebovali malodane uro in tričetrt. To je bil čas za razmišljanje, morda za navezovanje stikov, branje, klepetanje z bližnjim sopotnikom. Opazovali smo fanta ali dekleta, ki sta nam bila na tihem všeč.
Ne pomnim, da bi imel kdo občutek, da je dan prekratek, nikamor se nam ni mudilo. Na glavni avtobusni postaji v Ljubljani so cvrli slastne krofe, poslušali smo radio Luxemburg, gledali nadaljevanko o dr. Kilderju, če smo, seveda, imeli doma televizijo. Bilo je drugače: včasih se je zdelo, kot da se ure sploh ne premikajo…
Kaj pa danes? Danes se vsem strašno mudi, ob tem pa se vedno pogosteje dogaja, da nikamor ne pridemo.
Včasih, ko so se zidale hiše, so pomagali prijatelji, sosedi. Ženske so kuhale malice, zvečer pa se je ob nekaj polenih, ki so se vrgla na ogenj, družilo, popilo kakšen glaž vina in skrbi, ki so se nabrale čez dan, so se porazgubile prej, preden se je leglo k počitku. Danes? Redki so, ki ne zaspijo brez uspaval, brez molčečega buljenja v tv-ekran. Starejši, če se jim ljubi, se prepirajo zaradi dlake v jajcu, otroci jih morajo poslušati, četudi ne vedo, za kaj pravzaprav gre. One panično iščejo izgubljeno mladost, oni pasejo oči na slokih telesih z dolgimi nogami. Morda zato, ker nimajo priložnosti, da bi odložili breme, ki se je nakopičilo v duši, pa se utapljajo v ničevostih?
Nekoč, pa sploh ne tako dolgo nazaj, nismo imeli ne mobilnega telefona, ne LED LCD, SMART, 3D TV sprejemnikov, vozili smo fičkote, motorje, mopede in kolesa. Na polički, v kuhinji, je škripal kakšen Grundig, prišvercan preko meje. V glavnem smo hodili peš, ker ni bilo denarja za kaj drugega. Za vsako novo oblačilo (da o čevljih ne govorim) smo dlje časa šparali, potem pa smo kupljeno (ali narejeno pri šivilji) vrsto let najprej oblekli le ob nedeljah, šele na koncu, ko je bilo oblačilo že zguljeno, smo si ga s težkim srcem nadeli tudi ob delovnikih. Kaj pa danes? V skladiščih RK se najde na kupe oblek, na katerih so še nalepke, ki pričajo, da jih lastnice ali lastniki niso nikoli uporabljali.
Nekoč, pa tega sploh ni dolgo nazaj, smo se znali razveseliti drobnih reči. Čokolade, pomaranče, banane, rute iz Trsta. Otroci smo nestrpno čakali na tistih pet minut, ko smo bili prosti, da smo lahko stekli na travnik in se igrali zemljo krast, pa harcljanje. Veste, včasih smo morali tudi otroci delati, takih, ki so pasli lenobo, je bilo komaj za prste na rokah.
Veselili smo se vsakega pisma, ki ni bilo modre barve, pa ga je poštar, tam okoli poldneva, vrgel v nabiralnik ali prinesel- brez trkanja- v kuhinjo. Vrtovi niso bili ograjeni, zato je bilo sadja za želodčke zmeraj dovolj. Otroci smo imeli veliko srečo, da so bili vaški psi še čuvaji, ne pa hišni ljubljenjčki, zato niso bili naša konkurenca pri objemanju in crkljanju.
V vsaki vasi ali mestu je živelo nekaj posameznikov, ki so se jim ljudje najraje izognili. Danes je drugače. Ljudje skrivajo svoje prave obraze za narisanimi nasmeški, utapljajo čustva v alkoholu, pogosto celo z nasiljem ne skoparijo, zlasti ne v bližini tistih, ki bi jih morali ljubiti, žal tudi otrok. Sočloveku zaderejo nož v hrbet takrat, ko ta najmanj pričakuje. Pa smo- na videz- vsi tako fajn, lepi, enkratni in brezmadežni- naši in vaši.
Kdaj je postalo vse drugače, ne vem točno. Ker se je kar zgodilo. Morda sem bila zaposlena z drugimi stvarmi, morda sem spala, morda sem gledala proč, ko so pokopavali čase, ko je dana beseda nekaj pomenila, ko se poštenja ni dalo kupiti za nekaj brezbožnih krajcarjev.
Zelo neutrudno iščem grob, da bi posedela ob njem, zmolila kakšen očenaš, se s temi ”starimi časi” pogovorila, jim zaupala bolečino, strahove, dvome, nelagodnosti, ki so se zadnja leta nabrala.
Nekoč, pa niti ne tako dolgo nazaj, se nam ni bilo treba bati ničesar. Mirne duše smo šli zvečer na sprehod in otrokom se ni niti sanjalo o prijaznih stričkih, ki jih z bonboni zvabijo v temačna stanovanja. Hmja, morda kakšnega od tistih, ki so si med ali po 2. svetovni vojni nabrali preveč krvavih grehov, pa so v meglenih, deževnih in samotnih večerih lajajoče kričali v Luno, ker se niso upali zaspati. Danes je tistih, pred katerimi se je potrebno skriti, že toliko, da človeka postane strah, od kje, za vraga, so prišli, ko pa smo Slovenci znani po tem, da smo pridni, pošteni, delovni, marljivi?
Danes je res vse drugače. Nekoč, ko se je pripravljalo k dežju, smo se otroci veseli, da bomo lahko čofotali po lužah in uživali.
Danes se neviht bojim, lahko mi uniči še tisto malo solate in paradižnika, česar ni uničila že suša.
Nekoč so se z ”nekoč” pričenjale pravljice, danes pa se z ”nekoč” pričenjajo spomini.
Spoštovana gospa Milena!
Tako lepo napišete včasih, da človeka kar stisne pri srcu. Malo mlajša sem od vas, a se časov, ko smo po šoli zajahali kolo in šli okrog po vasi, še dobro spomnim. Zdaj gledam svojo trinajstletno hči, ki se gre na mojo pobudo peljat en krog in se vrne čez pet minut – nikjer ni nikogar. Sošolci so raztepeni po počitnicah in babicah, če se že slučajno dobijo se med seboj pogovarjajo v angleščini!!! Ker je tako kul in fajn, nekaterim staršem se zdi to celo v redu, češ naj malo vadijo med počitnicami. A kaj ko so celo ti stavki sestavljeni iz vzkličnic in podobnega.. sploh ni pravi pogovor. Če govorijo, govorijo vsi naenkrat, nihče nikogar ne posluša…Žalosti me to, a če želim v korak s časom, me to ne sme motiti. Spomnim se dolgih popoldnevov s knjigami pod domačo jablano, ko se je poletje zdelo neskončno in je domači mir zmotil le mrzlično pričakovani teden morja v sindikalni prikolici. Edini komentar moje hčere na dopust prihodnji teden je bil “a spet nekam gremo”. Še tega ni vprašala kam gremo. Polna rit vsega in prazna glava.
draga Tinca,
mislim, pa se strašno bojim, da bi imela prav, da bo imela permisivnost (tako pri otrocih kot pri odraslih) še strahotne posledice, zaradi katerih se bo lahko (pa upam, da ne!9 dogajalo marsikaj, kar nas bo lahko celo pogubilo…
Včeraj, na primer, sem govorila z neko gospo, pri svojih 78 letih hodi pospravljat, likat, itd. da lahko pomaga hčerki. ”Zkaj pa ona tega ne počne?” jo vprašam, pa me začudeno pogleda, rekoč, ja, saj sploh ne zna….!
Sem in tja opazujem dva enako stara dečka, ki sta zelo vljudna in poznata besede kot so ”oprosti” – recimo.
Igrata se in prvi zelo surovo pahne drugega, glasno izreče ”oprosti”, ga objame, a kaj, ko se zgodba čez nekaj minut ponovi…in se ponavlja še naprej.
Bo tak otrok tudi pozneje v življenju v eni roki držal gorjačo, v drugi pa puhlico?
Nešteto je družin, ki živijo na robu obupa, a otrokom kupujejo nemogoče bedarije, in še več: ker danes nihče noče ničesar jesti, se za izbirčneže najdejo sendviči, pa ledeni čaj in podobno….Včasih opazujem otroke v šoli, ko pridejo na kosilo: pojma nimaš, koliko se jih obrne in odide, ker kosilo ni po njihovem okusu. Solate itak nihče ne je, juh tudi ne, sadje? malomorgen.
In ko že omenjate dopust: meni ni nerodno reči, da so bili časi, ko ni bilo denarja še za kruh, kaj šele za dopust. Z otroki (4) smo oblezli hribe, kolesarili, imeli v naravi piknike, iskali mravljišča (tam, kjer so, je zemlja zdrava), lovili čričke (iz tega je nastala tudi knjiga)….Mislim, da smo vsi skupaj zmeraj veliko doživeli, da počitnice niso bile ”prazne”….
mene so učili, da je grdo, če se lažemo (drugim), jaz sem to misel mičkeno spremenila in rečem, da ni gršega kot to, da lažemo sami sebi.
Včasih mi je res hudo, ko vidim, da ”zdrava pamet”, zdrav odnos do stvari in ljudi, počasi izginja….
“Včasih mi je res hudo, ko vidim, da ”zdrava pamet”, zdrav odnos do stvari in ljudi, počasi izginja….”
Res čudno. A potem vendarle smemo sklepati, da je imel kolektivizem socialističnih časov nekatere prednosti.
Jaz zdrave pameti in odnosa do soljudi in stvari ne bi vezala na “kolektivizem socialističnih časov”. Bolj bi navezala sedanje odnose – to o čemer piše gospa Milena zgoraj – na potrošniško družbo sedanjega časa. Kjer je imeti več in najdražje (ne nujno najboljše) prva in glavna vrednota, predvsem otrok in tistih, ki si tega pravzaprav ne morejo privoščiti. Dozorevanje družbe v najslabšo možno različico amerikanizacije nas vse čaka, in nekateri se s tem nekako ne moremo sprijazniti. Mislim, da od tu izhaja ta odnos do preteklosti, ko je bilo vse drugače in mu nekateri rečejo “jugonostalgija”. Vsaj kar se mene tiče, ti spomini nimajo nič s politično strukturo, ki smo ji tedaj rekli Jugoslavija. Tu smo pač živeli in tu nam je bilo lepše, kot nam je sedaj. Ker obujamo spomine na “stare čase” nismo nič bolj rdeči ali beli ali črni, kot bi nekateri radi potegnili iz vsega tega. Samo lepše nam je bilo in to s povsem osebnega vidika.
“Vsaj kar se mene tiče, ti spomini nimajo nič s politično strukturo, ki smo ji tedaj rekli Jugoslavija. Tu smo pač živeli in tu nam je bilo lepše, kot nam je sedaj.”
t-inca,
naj se še tako trudiš, ne moreš se izvleči iz implikacije, ki se nedvoumno ponuja. Družbeno okolje danes (amerikanizacija, potrošništvo) je pač posledica novega družbenega sistema.
Nekdanji družbeni sistem je pač omogočal, kot praviš: “Tu smo pač živeli in tu nam je bilo lepše, kot nam je sedaj”.
Le kakšen salto mortale si poskušaš iti? In poskušaš dokazovati, da smo nekoč imeli zavržen družbeni sistem, v katerem smo se imeli bolje kot danes?
He, he, T-inca.
spomin pri starejših, dragi Rado, je špasna stvarca. Ravno včeraj smo kramljali o t. i. ”zdravstveni koloniji”, eni prvih, ki je bila organizirana na Debelem rtiču.
Oseba XX se je je spomnila kot nečesa ”najlepšega”, ker se je tam zaljubila v nekega dečka.
osebi YY pa tista kolonija vzbuja nenehne nočne more, ker jo je voditeljica kolonije vsako jutro opomnila, kakšna mora biti, ker je bil ”njen oče z znanim priimkom- med vojno hm..”lopov”. In ko so za malico delili breskve, je zmeraj dobila le eno, ostali pa dve.
Isti tabor- isti ljudje- pa tako različni spomini.
Že kot otrok sem pisala dnevnik in ker smo imeli sorodnike razpršene domala po vsem svetu- eden je celo služil tujsko legijo pri Francozih- sem ob ”skrivnem šepetanju” odraslih, ki so vedeli, kaj se dogaja zunaj in kaj se tam zunaj o nas govori, zapisala marsikatero misel, ki je sicer nisem razumela, sem jo pa razumela kasneje, ko sem določene stvari raziskovala.
Tudi moja mladost je bila luštna, še bolj pa bi bila, če me ne bi premagala radovednost in ne bi pokukala v t. i. ”priporočilo”, ki so ga v OŠ pisali učencem ob vstopu v srednjo šolo….Tam sem prebrala nič kaj luštne stvari o sebi (bilo mi je komaj 14 let), o tem, kaj menda razmišljam in o tem, kaj naj bi se ”izcimilo” iz mene.
In vse našteto je pisala učiteljica, ki sem jo imela, za povrh, še zelo rada….
nekoč je bilo drugače, ker smo bili mladi, ker nas načeloma marsikaj ni brigalo.
Na srečo pa je v življenju tako, da je potrebno nekoč odrasti in postati realen do določenih stvari- tudi do tistih, ki so nas osebno ”božale”, nekoga drugega pa ”boleče teple”.
Recimo, da mislim, da sem jaz že odrasla….!
Prognoziramo da ce doci vreme kada ce se ponovo ujediniti u savez raniji delovi SFRJ. Isto tako,stvorice se i neka vrsta saveza od drzava koje su na Balkanu. Jugoslaviju nece obnoviti nikakva politika,vec naši narodi. Sta Vi mislite?
Se strinjam. To je samo vprašanje časa, kdaj se bo oblikovala nova jugoslovan ska država. Prednosti skupnega jugoslovenskega kulturnega prostora in skupnega trga daleč presegajo slabosti. Nova skupna država bo imela veliko večjo pogajalsko moč z EU.
Slavni philospher Immanuel Kant je pravilno ugotovil, da je notranji občutek ljudmi je najbolj pomemben vidik sreče. Strinjam se s prejšnjimi blogerjev, ki so mi veliko srečnejši v naši stari domovini in da je vse, kar je mogoče, je treba storiti vse za ohranitev vrednosti, ki jih bomo lahko ohranili.Družbeni sistem ni bil popoln, se strinjam, vendar ni nemogoče združiti vrednote naše stare države, s tistimi v EU. Načela solidarnosti, kulturno širino in velikost skupnega trga, ki smo jih imeli bi moral biti zadosten razlog za vse nas, da se borijo za ponovno vzpostavitev našo čudovito državo, v kateri smo bili vsi tako veliko srečnejši in bogatejši. Za začetek bi se lahko prožno skupnost, kot Beneluksa, kar je privedlo do gospodarske unije v okviru EU, kjer so pravice vsakega človeka in naroda v celoti ohranjeno in če politični sistem je demokratična v skladu z načeli EU. Vsi naši ljudje bi se počutili veliko bolje na ta način po vsej nekdanji državi.