Feed on
Posts
Comments

Knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj sodi med najbolj brane v slovenskih knjižnicah.

 

Milena je prva (pre)drzna raziskovalka, ki je dregnila v zelo občutljivo temo medsebojnih odnosov naših prednikov, kar se pred njo ni upal nihče.

 

Napisano je naletelo na izjemen odmev med Slovenci, toplo jo priporočamo tudi kot učni pripomoček za učitelje pri zgodovini in državni in domovinski vzgoji ter etiki na osnovnih in srednjih šolah.

 


Zakaj je postala knjiga, ki je sicer izšla v samozaložbi in praktično nima nikogar, ki bo jo tržil  ali ji kako drugače pomagal, da najde pot med bralce, tako uspešna?

 

Odgovor leži na dlani: glas o tem, da jo je vredno brati, gre še zmeraj od ust do ust. Po njej segajo celo tisti, ki knjige zlepa  ne vzamejo v roke.

 

Redke so knjižnice, kjer za Ogenj, rit in kače niso za igrače ne bi imeli vrste pri izposoji.

 

Različna pisma, ki prihajajo na naslov pisateljice pa pričajo, da so bralci z napisanim zadovoljni tudi zato, ker lahko potem bolje razumejo različne skrivnosti, ki so se ”držale” medsebojnih odnosov znotraj njihove primarne družine.

 

Veseli smo ”ljudskosti”, ki se je prijela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Malo katero knjižno delo zadnjih let se lahko pohvali s tolikšno berljivostjo.

 

 

Naj bo dan prijazen in lep,
založba JUTRI 2052, k.d.
http://jutri-2052.blogspot.com/

3 Responses to “Ogenj, rit in kače niso za igrače je postala knjiga vseh ljudi”

  1. klotilda je rekel/-la:

    Mici, vesela zate, za knjigo in Slovence, ki hočejo vedeti še kaj več.
    Iskrene četitke.

  2. Dragica Novak je rekel/-la:

    Čestitke Milena, vsem ki ste se lotili, se lotevate ali se šele boste lotili pisanja na podobne teme ali pa čisto drugačne,bodite iskreni in opišite obe strani, svetlo in temno, ker takšno je pač življenje naše in naših prednikov, s čimmanj avtocenzure, ker naj o nekaterih stvareh ne bi pisali in govorili, če o njih spregovorimo se naučimo tudi z njimi spopasti.

  3. BineK. je rekel/-la:

    Na knjigo sem najprej čakal dva meseca, potem pa sem se naveličal in jo kupil v knjigarni. Mene je napisano pretreslo, saj o teh rečeh nisem vedel ničesar. Starši so bili zelo zaprti in se o intimi nikoli niso pogovarjali. Oče je spal v hiši, mama pa v kamri. Ne pomnim, da bi ju kdaj videl pri dotikanju. Spominjam pa se, kako jo je bilo sram, ko je imela zadnjega, devetega otroka takrat, ko je bila stara 48 let.
    Knjigo je prebrala tudi hči, ki je profesorica na gimnaziji. Bila je začudena, saj so učni načrti v nekaterih poglavjih zelo drugačni.
    Vaše pisateljsko delo, spoštovana gospa Miklavčičeva, je neprecenljivo!
    Upam, da vas bodo na obisk povabili tudi v naši knjižnici, da vas srečam še v živo.
    Pozdrav, Bine