Spomini na Alpino in druge malenkosti

 

 

Pred dnevi, ko sem v Financah slučajno naletela na članek o Alpini (http://www.finance.si/8825251/DUTB-ukrepa-v-Alpini-nova-direktorica-in-reorganizacija), so se obudili spomini na čase, ko sem vsake počitnice, običajno že takoj naslednji dan, ko so so se zaprla šolska vrata  – kot dijakinja – delala v Alpini.
Za ”trakom” kot se je reklo. Delo je bilo dolgočasno in mukotrpno, ure so se vlekle kot jara kača, vseeno pa je bil občutek lastnega denarja v žepu opojen in mamljiv.

Popoldan, ko sem prišla domov, utrujena in lačna, sem vzela še košaro za borovnice in ajd v gmajno! Do večera!

Če danes pomislim na tiste čase, vem, da so bili strašno bogati po svoji vsebini: in kar je najbolj pomembno – nikoli mi ni bilo dolgčas. NIKOLI!
Zmeraj je bilo nekaj, kar je zaposlovalo roke in tudi misli. In to sem ”prenesla ” tudi v današnji čas!

V Alpini sta delala tudi ata in mama. Od prvega do zadnjega dne, dokler se nista upokojila. Plače so bile zmeraj slabe – med najslabšimi v državi. Pa ne le to: delavci so se nenehno- tudi finančno – žrtvovali za ”višje cilje”: odpovedovali so se regresu, višji plači in bogvedi še čemu, da so se kupovale počitniške kapacitete in da so se gradile nove hale.

”Da bo vnukom bolje!” so jih ”tolažili” direktorji in ostali, ki so bili vešči manipulacij.


Iz počitniško-delovne mladosti, ki sem jo preživela v Alpini, pa so ostali še neki drugi spomini: spomini na sodelavke, na moje druge ”mame”, ki so me vzele za svojo (ne vse, nekatere pa). Ob malici, ko smo se v jedilnici usedli h ”krompirjevemu golažu” in ga poplaknili s čajem, so mi svetovale to in ono o življenju, predvsem pa o fantih.

Spominjam se, da so mi polagale na srce, da se je treba z njimi vse poment, o eni in isti stvari tudi po večkrat pomožvat. Zabičale so mi, da fantje sovražijo žensko užaljenost, pa ”nos do tal”, pa ”podjebavanje”….Tihe urice so bile po njihovem strup, zelo morilski strup.

”Prava ženska se mora zavedati, da se moškega gnete previdno, da je moška glina narejena iz drugačnih snovi kot ženska,” so trdile in me včasih, ko so videle, da nisem najboljše volje, stisnile na svoje ogromne prsi, kjer sem se za tisti kratek trenutek, ki ga je bilo mimogrede konec, počutila varno.

Ko se danes, po toliko letih, v spominu vračam v moje ”Alpinske” čase, me morate razumeti, da me res boli srce. Pa ne le zato, ker je izprijeno in pogoltno tajkunstvo požrlo žulje mojih staršev in njihovih sodelavcev, temveč tudi zato, ker ženske, ki so bile takrat moje sodelavke, počasi odhajajo…

Včasih se pa vseeno vprašam, so njihovi nasveti- o fantih, dandanašnji še aktualni? In nenazadnje:kam so izginile njihove sanje, ki so bile zmeraj polne upanja v neko boljšo in lepšo prihodnost?