Feed on
Posts
Comments

 

 

Pred dnevi, ko sem v Financah slučajno naletela na članek o Alpini (http://www.finance.si/8825251/DUTB-ukrepa-v-Alpini-nova-direktorica-in-reorganizacija), so se obudili spomini na čase, ko sem vsake počitnice, običajno že takoj naslednji dan, ko so so se zaprla šolska vrata  – kot dijakinja – delala v Alpini.
Za ”trakom” kot se je reklo. Delo je bilo dolgočasno in mukotrpno, ure so se vlekle kot jara kača, vseeno pa je bil občutek lastnega denarja v žepu opojen in mamljiv.

Popoldan, ko sem prišla domov, utrujena in lačna, sem vzela še košaro za borovnice in ajd v gmajno! Do večera!

Če danes pomislim na tiste čase, vem, da so bili strašno bogati po svoji vsebini: in kar je najbolj pomembno – nikoli mi ni bilo dolgčas. NIKOLI!
Zmeraj je bilo nekaj, kar je zaposlovalo roke in tudi misli. In to sem ”prenesla ” tudi v današnji čas!

V Alpini sta delala tudi ata in mama. Od prvega do zadnjega dne, dokler se nista upokojila. Plače so bile zmeraj slabe – med najslabšimi v državi. Pa ne le to: delavci so se nenehno- tudi finančno – žrtvovali za ”višje cilje”: odpovedovali so se regresu, višji plači in bogvedi še čemu, da so se kupovale počitniške kapacitete in da so se gradile nove hale.

”Da bo vnukom bolje!” so jih ”tolažili” direktorji in ostali, ki so bili vešči manipulacij.


Iz počitniško-delovne mladosti, ki sem jo preživela v Alpini, pa so ostali še neki drugi spomini: spomini na sodelavke, na moje druge ”mame”, ki so me vzele za svojo (ne vse, nekatere pa). Ob malici, ko smo se v jedilnici usedli h ”krompirjevemu golažu” in ga poplaknili s čajem, so mi svetovale to in ono o življenju, predvsem pa o fantih.

Spominjam se, da so mi polagale na srce, da se je treba z njimi vse poment, o eni in isti stvari tudi po večkrat pomožvat. Zabičale so mi, da fantje sovražijo žensko užaljenost, pa ”nos do tal”, pa ”podjebavanje”….Tihe urice so bile po njihovem strup, zelo morilski strup.

”Prava ženska se mora zavedati, da se moškega gnete previdno, da je moška glina narejena iz drugačnih snovi kot ženska,” so trdile in me včasih, ko so videle, da nisem najboljše volje, stisnile na svoje ogromne prsi, kjer sem se za tisti kratek trenutek, ki ga je bilo mimogrede konec, počutila varno.

Ko se danes, po toliko letih, v spominu vračam v moje ”Alpinske” čase, me morate razumeti, da me res boli srce. Pa ne le zato, ker je izprijeno in pogoltno tajkunstvo požrlo žulje mojih staršev in njihovih sodelavcev, temveč tudi zato, ker ženske, ki so bile takrat moje sodelavke, počasi odhajajo…

Včasih se pa vseeno vprašam, so njihovi nasveti- o fantih, dandanašnji še aktualni? In nenazadnje:kam so izginile njihove sanje, ki so bile zmeraj polne upanja v neko boljšo in lepšo prihodnost?

3 Responses to “Spomini na Alpino in druge malenkosti”

  1. ametist je rekel/-la:

    Upanje in vera v boljši jutri pri optimistih sama prideta, pri onih drugih pa nikoli. Poznam ljudi, ki imajo solidno življenje, denarja preveč za solidno življen, tarnajo pa tako, da se ti rola. Sosed, ki ima kilo in pol penzije mi pojambra, da bo moral plačati 80€ dohodnine. Nekaj denarja prejema tudi za pokojno soprogo, ne vem koliko. Nisem vedel kaj mu naj rečem, prva misel je bila, da bi sam rad plačal dohodnino, pa mi jo nočejo zaračunati. Diplomatsko in pomilovalno se je nasmehnil in nehal težiti. Moram povedati, da z ženo živiva dobro, le zdravja je premalo in emšo je že kar visoki, pa bo že nekako. O izkušnjah, ki so nastale od vajenca do upokojenca, pa ne bom razglabljal, je bilo kar travmatično.

  2. leban je rekel/-la:

    MILENA !
    Tole si pa lepo napisala , kot bi brala moje misli ! Pa tudi komentar ametista me je kar povlekel v mladost , ko nam ni bilo NIČ TEŽKO , bili smo verjetno najbolj ustvarjalna generacija vseh časov polna pričakovanj , ki jih je uničila sedanja stremuška in pohlepna generacija , ki so jo okužile AMERIŠKE SANJE , ki so se uresničile manjšini na račun VEČINE ki je pristala v BEDI in pomanjkanju !

  3. haapy yack je rekel/-la:

    Ja pa ja. Vsa leta po vojni se je načrtno odtujevalo investicijski denar v skaldu s politiko, koordinirano v Beogradu. Djilas je o tem pisla že leta 1955 v preteklem času in režim mu je parva to najbolj zameril ta odkritja. Gospodarski tokovi i inozemstvom so bili pod patronatom službe državne varnosti, ki je imela absolutni monopol nad zunajno trgovino in devizami. S tem in z usmerjenimi bankroti kapitalnih projektov je ustvarjala navidno akumulacijo in jo spravljala na varno. Naropan denar se je plemenitil v senčnih poslih širom sveta. Del se ga je usmeril nazaj, kot dotok svežega kapitala, in se nato v drugem kolenu, po oderuških finačnih konstrukcijah, spet vračal v inozemstvo. Tako se je ustvarila masa eksteritorialnega kapitala, ki ga je takrat kontroliral Beograd s svojimi republiškimi in tujimi partnerji.
    Ondan se je predsednik Srbije na Pink tv pohvalil kako je Srbija znižala svoj dolg za pet miljard. Dolg Srbije je bil 2012. 32 miljard. Pa jim ni to ratalo s finto zniževanja penzij? Čudn tolr dolg Slovenije pa samo narašča. Nemčija naj bi veljala za naj bolj pridne? Čudn. Kljub pridnosti jim dolg narašča, 5,5 miljarde? Čudn tole? Dolg narašča vsem državam v lagerju EU! Seveda pa so največji zabušanti prav amerji, dolga imajo sam piškavih 18.500 miljard. Dobr bodo spet začel delat in nehal zabušavat pa bodo hitro na zelen vej. Ornk kubistika.