pokaži mi rit, če hočeš moja bit

Ko sem danes povsem slučajno naletela na tole pisanje, o katerem bom nekaj malega napisala v nadaljevanju, me je do kosti zmrazilo. Ne le, da nam kaže, kako naivni smo Slovenci, ne glede na to, nosimo predsedniške titule ali pa smo zgolj in samo tako imenovani ”navadni državljani”, kaže tudi, da naivnost povprečnega Slovenca nima meja.

Zakaj gre?

Po pisanju medijev že od aprila poskušajo na novogoriškem okrožnem sodišču vročiti obtožnico razvpitemu 59-letnemu Hrvatu z vzdevkom Oskar, ki ga tamkajšnji tožilci preganjajo zaradi dveh kaznivih dejanj. Zaradi mazaštva mu preti do pet let zapora, zaradi oderuštva pa do tri. Na Slovenskem je postal znan pred dobrim desetletjem, ko naj bi pri zdravljenju maligne bolezni pomagal predsedniku Janezu Drnovšku in se pohvalil, da je na poti do ozdravitve pomagal celo Borisu Jelcinu, Silviu Berlusconiju, Raulu Castru, kar 17 vatikanskim kardinalom ter superbogatim šejkom in številnim svetovno znanim športnikom. Le na vprašanje, ali je res zdravil tudi papeža Janeza Pavla II., pa ni hotel odgovoriti. Drnovšku, kot sami veste, ni pomagal, saj je ta leta 2008 umrl.

Menda je bolnikom mastno zaračunaval celo čaje iz lekarn – tako za mimogrede, da se ve, kakšni bedaki smo.

Zadnjih 70 let in še malo smo Slovenci znani po tem, da se zelo hitro in brez kančka prisotnosti zdrave pameti navdušimo za leporečne nategovalce. Bolj kot nam kdo pere možgane, raje ga imamo. Če zmajujete z glavo, naj vas prijazno spomnim na blazno in zelo evforično navdušenje, s katerim ste pred dvema letoma izvolili zdajšnjo vlado. Dotični še danes za svoje (ne)moralno in tudi sicer sporno delo dobivajo vaše glasove! Volivci se obnašajo, kot bi bili še zmeraj pod narkozo in se ne zavedajo, da so Cerar in kompanija totalen maček v žaklju!

Kakšna neomadeževana imena, kakšna etika in morala, lepo vas prosim! Popoln nateg tistih, ki držijo vse niti v rokah – nič drugega!

Verjetno ste bili tudi vi priča nedavnemu, povsem ponesrečenemu nastopu poslanke največje in najbolj etične vladne stranke v državnem zboru, ki ga je po tem, ko se je v razpravi povsem zapletla, začinila še s sočno kletvico? To, da je grdo preklinjala, niti ni toliko pomembno, kot je pomembno nekaj drugega in sicer to, da sploh ni dobro razumela, o čem razpravlja!

Da so ti, ki nam vladajo tudi sicer bolj kratke in skrajno plitke pameti, dokazuje tudi delegacija, ki je – na čelu z gospodarskim ministrom – šla sklepat posle v Združene arabske emirate. Počivalškove dame, ki se, očitno, predhodno niso pozanimale, kam točno gredo in s kom točno bodo imele opravka, so se na srečanju s šejki pojavile v minicah in dekoltejih. Pa da ne bo pomote: če moja malenkost pričakuje, da se bo tamkajšnji svet v Evropi prilagajal našim običajem, mi je logično, da se tudi mi, ko jih obiščemo, prilagajamo njihovim! Amen. Pika.

Ni čudno, da je šejk, ki ga je takšna pomanjkljiva oprava verjetno žalila, raje gledal stran. Nekdo je ob tej blamaži na twiterju malček zlobno zapisal, citiram:”Če se kdo zgraža zaradi zaposlenih, ki letajo po svetu z globokim dekoltejem, pozablja, da so zaradi tega, kar so pokazale, tudi službo dobile.”

Naivni Slovenci se še zmeraj naivno sprašujejo imamo mafijsko-udbovsko vlado izza ozadja ali je nimamo. Dimitrij Rupel je v svojem razmišljanju na Portal plusu lepo zapisal:”To, da danes Zemljarič svetuje slovenski vladi, je eno od slovenskih čudaštev, ki ovira normalno (gospodarsko) življenje.” Tudi B. Požar je slovenski naivnosti že večkrat, a povsem zaman, nalil čistega vina:”Stari fantje niso bili še nikoli tako močni in vplivni kot zdaj. En tak dokaz?! Janez Kocijančič se je iz slovenske javnosti pred kratkim dobesedno norčeval, ko je novinarjem poslovnega časnika Finance razlagal, da ima podjetje v New Yorku samo zato, ker je tam “svetovni center pretoka poslovnih informacij”. Gre pa za podjetje, ki ga je nekdanji politik in bivši predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije nekaj let skrbno prikrival pred javnostjo.”

So novinarji, ki že zdavnaj niso to, kar bi morali biti, kaj odreagirali? 

Malomorgen.

A, dragi moji, minule dni so se dogajale tudi druge reči, ob katerih nam ni bilo treba zardevati. V soboto je v ljubljanskem Pospeševalniku ABC in na univerzi Stanford v Kaliforniji potekala debata, na kateri so Slovenci, ki v Silicijevi dolini spreminjajo svet, delili svoje izkušnje. Razmišljali so, kako bi lahko Slovenija postala inkubator znanja, razvoja in napredka.  Dr. Jure Leskovec, profesor na Stanfordu, je, med drugim, dejal:”Ne sme nas biti strah tvegati in poskusiti. Težava ni, če veliko stvari propade, ampak če premalo stvari uspe.” Jezuitu Petru Rožiču iz slovensko-ameriške fundacije ASEF pa se zdi, da pri nam manjka občutek, da človeka delo izpopolnjuje. Če je okolje slabo, pa lahko, po njegovem mnenju, človek postane neučinkovit že po štirih urah in iz tega začaranega kroga potem ne more.

Pa da sklenem začetek s koncem: glede na to, kaj se dogaja v UKC, ko bolniki, ki bi morali na nujno operacijo najkasneje v treh mesecih, nanjo še po enem letu (!!) zaman čakajo, se bojim, da Ministrica za zdravje od tega, zgoraj omenjenega zdravilca, dobiva kakšne odstotke, saj mu s svojim obnašanjem bolnike kar sama poriva v njihovo naročje?!