splav ali kako se o spolnosti ne znamo pogovarjati

/fotka je najdena na medmrežju/

Zadnja Tarča je s svojimi dokaj izzivalnimi sporočili nekaterih prisotnih o splavu, v slovenskem prostoru delovala stresno, nepredvidljivo, malodane šokantno. Med nasprotniki in zagovorniki splava se je vnela težka besedna vojna, ki ni skoparila z udarci pod pasom. Čeprav so zagovorniki nikoli rojenih otrok »imeli dva igralca manj«, so politiki in mnenjski voditelji začeli gonjo proti oddaji, ki naj ne bi bila uravnotežena.

Ne glede na to kaj so rekli eni ali drugi, pa bodo v anale prišle besede Angelce Likovičeve, ko je dejala, da so tudi posiljene ženske srečne, ko enkrat rodijo otroka.

Več kot toliko se ne bom spuščala v polemiko o tem, je splav pravica ženske ali ni, ker so vse in še več povedali drugi. Omenila bom nekaj drugega, v kar pa se ni drezalo.

To pa je spolna vzgoja mladih /in tudi ne več tako mladih/, ki bi morala že zdavnaj postati del odraščanja, vključevati pa bi morala tudi dojemanje razlik med ljubeznijo, odgovorno spolnostjo z vsemi posledicami vred in – pornografijo. Osveščena družba, za kakršno se imamo, je na tem, zelo ključnem področju vzgoje, popolnoma odpovedala.

Zatiskamo si oči pred dejstvom, da si mladi pridobivajo prve spolne izkušnje še pri dvanajstih, trinajstih letih. Če dan za dnem poslušajo, da je užitek – pravica, si ga vzamejo, ne da bi komurkoli polagali račune.

Mamic, ki pripeljejo svojo osnovnošolko na pregled h ginekologu, zato ker se menda z otrokom dogaja ”nekaj nenavadnega”, je iz leta v leto več. Tudi šolska stranišča, kjer deklice zadovoljujejo svoje sošolce, bi znala povedati marsikatero kruto zgodbo o slepoti odraslih, ki zelo očitnega nočejo videti.

Ali zaradi tega, ker zanemarjajo svoje dolžnosti in dovoljujejo, da mlade izobražujejo pametni telefoni in računalniki, kjer je možen dostop do najbolj vulgarne pornografije že z enim samim klikom, koga boli glava?!

Kar se Janezek nauči, to Janezek zna. Spolnosti, in to tiste, namenjene zgolj v komercialne namene za spodbujanje nagonov in užitkov, je danes na vsakem koraku toliko, da je niti ne opazimo več. Ne le s pomočjo interneta, tudi ob pomoči resničnostnih šovov, celo mladinskih filmov in knjig, reklam, je postala del vsakdana.

Zastonj se trudimo in mladim pri petnajstih letih začnemo pripovedovati pravljice o marjetici in čebelici. V tem obdobju smo vlak za te reči že zdavnaj zamudili.

Žal je v deželi pod Alpami tako, da je – po drugi strani – spolnost še zmeraj tabu tema, v katero nočemo drezati niti v rokavicah. Če o njej ne govorimo, zmotno menimo, da ne obstaja in Mileno Miklavčič, ki je napisala knjigo o spolnosti nekoč, imamo tako in tako za veliko packo.

Pa to ne govorim na pamet, s takšnimi predsodki se srečujem domala iz dneva v dan med knjižničarji, učitelji, zgodovinarji, celo med zdravniki.

Nedolgo nazaj sem na povsem spodoben način pripovedovala zgodbe o krutih izkušnjah, ki so jih imele z nedovoljeno spolnostjo nekatere ženske v 20. stoletju. Če so bile iz bolj premožnih družin in so zanosile pred poroko, se je dogajalo, da so morale rojevati na skrivaj in se potem otroku tudi odpovedati, da ne bi umazale svoje lastne časti ali dobrega imena družine, ki so ji pripadale. Krute, neizmerno tragične zgodbe so povezane z nedovoljeni splavi in rojstvi ne le pred 2. svetovno vojno, tudi med njo in po njej. Rojevale so tudi mladoletna dekleta, dogajalo se je – priznamo ali ne- da so njihove posmrtne ostanke kdaj pozneje našli  tudi v kakšni globeli.

”Kaj ti je bilo treba te grozote vlačiti iz pozabe!” so mi očitali tudi tisti, ki bi že po službeni dolžnosti na tem področju morali storiti marsikaj, pa niso.

Naši predniki so bili- vsaj kar se spolnosti tiče- zelo neosveščeni, zato jim ni zameriti, če niso znali prav ukrepati.

Današnja družba pa bi lahko na področju medsebojnih intimnih odnosov naredila marsikaj, a tega ne stori, ker je še zmeraj čistunska in zaverovana v tabuje, ki naredijo več škode kot koristi.

Tudi iz bridkih, nemalokrat tragičnih izkušenj naših prednikov, kot že rečeno, bi se lahko marsičesa naučili. Pa se nočemo, ker nas je o spolnosti sram odprto in sproščeno govoriti. Zlasti z mladimi.

Dopuščamo in toleriramo nasilje, pornografijo, goloto in spolnost, ki je namenjena v izprijene komercialne namene, a ko nanese beseda na spolnost, ki je nujen del vsakega človeka, smo v zadregi in mencamo, ker nam je nerodno.

S tem, da čakamo, da se bodo mladi o spolnosti in njenih posledicah sami učili, si žagamo vejo, na kateri sedimo. Mlade bi morali začeti že včeraj, ne šele danes pripravljati na življenje.

V 21. stoletju, ko je na voljo na desetine instrumentov, s katerimi se – navsezadnje- lahko zaščitimo, je splav zadnja možnost, ki bi morala obstajati za uravnavanje rojstev.

Še več: če damo na eno stran tehtnice količino informacij, ki so jih o spolnosti, nosečnosti in splavih imele prababice in na drugo dostop do osnovnih informacij o zaščiti v letu 2016, to praktično pomeni, da splavov danes sploh ne bi bilo več!

O odgovorni spolnosti z vsemi posledicami vred, bi morale teči debate vsak dan! Če tega niste storili po že omenjeni Tarči, ko ste imeli enkratno priložnost, vam bo lahko že jutri žal.

Res se bojim, da smo ta vlak in še marsikaterega prej že zamudili. Zato bodo tudi debate o tem, kakšna pravica je splav v prihodnje še bolj nizke in še bolj polne bolečih udarcev.

 

OS

Še nekaj razmišljanj., zabeleženih tudi skozi komentarje

Kontracepcija naših starih mam: kurjevci med nogami najboljša preventiva