Zgodbe, ki jih bi morali poznati

 

 

Pred dnevi je umrla gospa Tilka. O sebi, o nenavadnem življenju svoje družine, prijateljic in sovaščank mi je povedala ogromno zgodb. Še potem, ko je postala že povsem slabotna, me je včasih poklicala in mi zaupala kaj novega, česar se je domislila v dolgih nočeh, ko ni mogla spati.

”Milena, saj moje zgodbe takoj zapišeš, kajne? Glej, da ne pozabiš!” jo je vsakič znova skrbelo.

Njeno življenje je bilo zelo kruto, nečloveško, polno trpljenja in odpovedovanj. Rodila se je dekli, ki je imela že pred njo več otrok. Koliko točno, mi Tilka ni znala povedati.

”Če jo je otrok preveč spominjal na očeta, ga je dala v rejo ali pa ga pustila na pragu v kakšnem drugem kraju, kjer je niso poznali. Mene je imela rada, ker sem bila zelo zala deklica. Pri petih letih se je te ”ljubezni” naveličala, odpeljala me je h kmetu, kjer sem postala pestrna,” mi je povedala že pred veliko leti.

Kot varuška domačega sina s posebnimi potrebami je doživljala grozote, ki se jih ne da opisati. Slaboumen deček, ki je bil od nje starejši skoraj dve leti, jo je ves čas grizel in tepel. Nekoč je malo manjkalo, pa bi ji odgriznil nos. Če se je Tilka pritoževala, so jo njegovi starši natepli s pasom.

Deček je mučil tudi živali. Če je mačko ulovil, ji je zavil vrat, potem pa jo je vrgel v bližnji potok.

Tilka je bila stara komaj deset let, ko se jo je polastil hlapec. Ob njeno drobno telesce se je toliko časa ”drgnil”, dokler mu ni ”prišlo”.

”Moja oblačila- skromna obleka in predpasnik- so nenehno smrdela po njegovih izločkih. Vsi so vedeli zato, a nihče se ni zavzel zame. Pri dvanajstih letih sem- potem ko mi je prvič poskušal poriniti tisto reč med noge- od te hiše ušla. Zatekla sem se k mamini sestrični, a ne za dolgo. S seboj me je jemala v Ljubljano, kjer je po hišah prodajala maslo in jajca. Ta čas, ko je barantala z gospodinjo, sem se morala izmuzniti v stanovanje in krasti. Vedela sem, da se to ne sme, da je to greh, zato sem zberžala v sosednjo vas, kjer so me v tamkajšnji gostilni vzeli za deklo. Garala sem od jutra do poznega večera, pa še ni bilo dosti. Gostilničarka me je lasala in zmerjala, da sem lena in da preveč pojem. Gostilničar mi je včasih prinesel kos kruha, a ga mi ni dal prej, dokler nisem dvignila krila. Pri petnajstih letih sem z njim zanosila. Ko je opazil, da se debelim, me je 23. decembra nagnal od hiše. Zunaj je ledeno pihalo, nebo je bilo posuto z zvezdami, jaz pa sem zagazila v dober meter snega. Noge sem imela povite z volnenim šalom, bila sem brez spodnjega perila, brez nogavic. Potrkala sem na vsa okna na vasi, ter prosila ljudi, naj me vzamejo pod streho. Bilo je že proti jutru, ko potrkam še pri učitelju in njegovi ženi. Spominjam se, da sem bila do kosti premražena. Potem pa mi ukažeta, naj namočim noge v mrzli vodi, ker če jih ne bom, mi jih bodo morali odrezati. Res sem jih komaj kaj čutila. A je pomagalo. Pri njima sem ostala le do novega leta. Potem pa so po vasi začeli opravljati in zato, da bi učitelj ohranil svoj dober glas, mi je ukazal, da moram oditi drugam. Na kolenih sem ga prosila, če lahko ostanem, a ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se vrnila k mami, ki me ni bila čisto nič vesela. Nobenega usmiljenja ni čutila do mene. Na koncu mi le dovoli, da si posteljem na goli zemlji, a pod pogojem, da otroka, če bo deček, oddam ljudem, ki jih ona pozna. Ker bodo dobro plačali zanj. Na vse sem pristala, tako hudo mi je bilo…

Tilka je rodila dvakrat: prvič sina, ki ga je imela ob sebi komaj teden dni, potem pa ga je njena mama prodala nekaj na Hrvaško paru brez otrok, drugič pa hčerko, ki je že pred leti naredila samomor. Za Tilko so do zadnjega dne skrbele tri vnukinje.

Ena od njih mi je takole napisala:

Spoštovana gospa Milena,

Če ne bi bilo vas, ne bi nikoli vedele, kakšno je bilo življenje naše babice. Od srca smo vam hvaležne, da ste jo obiskali in spodbudili, da se vam je zaupala. Zaradi zgodb, ki smo jih slišale tudi me, smo jo imele še raje, še bolj smo jo spoštovale. Hvala vam, da ste postali njena prijateljica.

Marinka, Elizabeta in Klaudia

 

Žensk, kot je bila Tilka in so usodno zaznamovale mojo zadnjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa na nek način tudi mene, je bilo še veliko. Več kot 1600.

Ko so odhajale, mi je bilo hudo, obenem pa sem bila vesela, ker so se mi zaupale.

Z njihovo pomočjo sem utrgala pozabi pomemben in zelo usoden čas 20. stoletja, ki bi sicer za vedno izginil in dandanašnji se ne bi nikomur niti sanjalo, kako so v resnici živele naše babice, kaj so doživljale, in ne nazadnje- kako kruto in brezobzirno se je vdiralo v njihovo najbolj intimno intimo.

Prihajajo zimski dnevi, ko bo malo več časa tudi za posedanje ob starejših. Zelo iskreno vas prosim, da jim poskušate prisluhniti, prijazno jih pripravite do tega, da vam bodo zaupali, se vam odprli.

Nič ne bo narobe, če na takšne obiske vzamete s seboj tudi mojo knjigo, da jo skupaj prelistate. Ob napisanem se bodo prebujali spomini, globoko zakopani in skriti.

Danes, ko tarnamo, da se ne moremo znebiti ”podedovanih vzorcev”, ki nam otežujejo življenje, se, žal, ne zavedamo, da so ti ”vzorci” skriti prav v teh zgodbah, o katerih se stare in mlade generacije ne pogovarjajo med seboj.

Če boste te zgodbe poiskali, bo to največ, kar boste lahko storili zase!