Feed on
Posts
Comments

 

 

Pred dnevi je umrla gospa Tilka. O sebi, o nenavadnem življenju svoje družine, prijateljic in sovaščank mi je povedala ogromno zgodb. Še potem, ko je postala že povsem slabotna, me je včasih poklicala in mi zaupala kaj novega, česar se je domislila v dolgih nočeh, ko ni mogla spati.

”Milena, saj moje zgodbe takoj zapišeš, kajne? Glej, da ne pozabiš!” jo je vsakič znova skrbelo.

Njeno življenje je bilo zelo kruto, nečloveško, polno trpljenja in odpovedovanj. Rodila se je dekli, ki je imela že pred njo več otrok. Koliko točno, mi Tilka ni znala povedati.

”Če jo je otrok preveč spominjal na očeta, ga je dala v rejo ali pa ga pustila na pragu v kakšnem drugem kraju, kjer je niso poznali. Mene je imela rada, ker sem bila zelo zala deklica. Pri petih letih se je te ”ljubezni” naveličala, odpeljala me je h kmetu, kjer sem postala pestrna,” mi je povedala že pred veliko leti.

Kot varuška domačega sina s posebnimi potrebami je doživljala grozote, ki se jih ne da opisati. Slaboumen deček, ki je bil od nje starejši skoraj dve leti, jo je ves čas grizel in tepel. Nekoč je malo manjkalo, pa bi ji odgriznil nos. Če se je Tilka pritoževala, so jo njegovi starši natepli s pasom.

Deček je mučil tudi živali. Če je mačko ulovil, ji je zavil vrat, potem pa jo je vrgel v bližnji potok.

Tilka je bila stara komaj deset let, ko se jo je polastil hlapec. Ob njeno drobno telesce se je toliko časa ”drgnil”, dokler mu ni ”prišlo”.

”Moja oblačila- skromna obleka in predpasnik- so nenehno smrdela po njegovih izločkih. Vsi so vedeli zato, a nihče se ni zavzel zame. Pri dvanajstih letih sem- potem ko mi je prvič poskušal poriniti tisto reč med noge- od te hiše ušla. Zatekla sem se k mamini sestrični, a ne za dolgo. S seboj me je jemala v Ljubljano, kjer je po hišah prodajala maslo in jajca. Ta čas, ko je barantala z gospodinjo, sem se morala izmuzniti v stanovanje in krasti. Vedela sem, da se to ne sme, da je to greh, zato sem zberžala v sosednjo vas, kjer so me v tamkajšnji gostilni vzeli za deklo. Garala sem od jutra do poznega večera, pa še ni bilo dosti. Gostilničarka me je lasala in zmerjala, da sem lena in da preveč pojem. Gostilničar mi je včasih prinesel kos kruha, a ga mi ni dal prej, dokler nisem dvignila krila. Pri petnajstih letih sem z njim zanosila. Ko je opazil, da se debelim, me je 23. decembra nagnal od hiše. Zunaj je ledeno pihalo, nebo je bilo posuto z zvezdami, jaz pa sem zagazila v dober meter snega. Noge sem imela povite z volnenim šalom, bila sem brez spodnjega perila, brez nogavic. Potrkala sem na vsa okna na vasi, ter prosila ljudi, naj me vzamejo pod streho. Bilo je že proti jutru, ko potrkam še pri učitelju in njegovi ženi. Spominjam se, da sem bila do kosti premražena. Potem pa mi ukažeta, naj namočim noge v mrzli vodi, ker če jih ne bom, mi jih bodo morali odrezati. Res sem jih komaj kaj čutila. A je pomagalo. Pri njima sem ostala le do novega leta. Potem pa so po vasi začeli opravljati in zato, da bi učitelj ohranil svoj dober glas, mi je ukazal, da moram oditi drugam. Na kolenih sem ga prosila, če lahko ostanem, a ni nič pomagalo. S težkim srcem sem se vrnila k mami, ki me ni bila čisto nič vesela. Nobenega usmiljenja ni čutila do mene. Na koncu mi le dovoli, da si posteljem na goli zemlji, a pod pogojem, da otroka, če bo deček, oddam ljudem, ki jih ona pozna. Ker bodo dobro plačali zanj. Na vse sem pristala, tako hudo mi je bilo…

Tilka je rodila dvakrat: prvič sina, ki ga je imela ob sebi komaj teden dni, potem pa ga je njena mama prodala nekaj na Hrvaško paru brez otrok, drugič pa hčerko, ki je že pred leti naredila samomor. Za Tilko so do zadnjega dne skrbele tri vnukinje.

Ena od njih mi je takole napisala:

Spoštovana gospa Milena,

Če ne bi bilo vas, ne bi nikoli vedele, kakšno je bilo življenje naše babice. Od srca smo vam hvaležne, da ste jo obiskali in spodbudili, da se vam je zaupala. Zaradi zgodb, ki smo jih slišale tudi me, smo jo imele še raje, še bolj smo jo spoštovale. Hvala vam, da ste postali njena prijateljica.

Marinka, Elizabeta in Klaudia

 

Žensk, kot je bila Tilka in so usodno zaznamovale mojo zadnjo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, pa na nek način tudi mene, je bilo še veliko. Več kot 1600.

Ko so odhajale, mi je bilo hudo, obenem pa sem bila vesela, ker so se mi zaupale.

Z njihovo pomočjo sem utrgala pozabi pomemben in zelo usoden čas 20. stoletja, ki bi sicer za vedno izginil in dandanašnji se ne bi nikomur niti sanjalo, kako so v resnici živele naše babice, kaj so doživljale, in ne nazadnje- kako kruto in brezobzirno se je vdiralo v njihovo najbolj intimno intimo.

Prihajajo zimski dnevi, ko bo malo več časa tudi za posedanje ob starejših. Zelo iskreno vas prosim, da jim poskušate prisluhniti, prijazno jih pripravite do tega, da vam bodo zaupali, se vam odprli.

Nič ne bo narobe, če na takšne obiske vzamete s seboj tudi mojo knjigo, da jo skupaj prelistate. Ob napisanem se bodo prebujali spomini, globoko zakopani in skriti.

Danes, ko tarnamo, da se ne moremo znebiti ”podedovanih vzorcev”, ki nam otežujejo življenje, se, žal, ne zavedamo, da so ti ”vzorci” skriti prav v teh zgodbah, o katerih se stare in mlade generacije ne pogovarjajo med seboj.

Če boste te zgodbe poiskali, bo to največ, kar boste lahko storili zase!

 

10 Responses to “Zgodbe, ki jih bi morali poznati”

  1. cinik je rekel/-la:

    Gospa Milena

    Hvala tudi za ta zapis. Prebral sem tudi vašo knjigo.
    A veste kaj mi povzroči taki zapisi ??? Kepo v želodcu ko danes poslušam govoričenje o
    vrednostah “tradicionalne ” družine in o… bon nehal.
    Pa nisem izvedel za nekatere stvari samo iz vaše knjige . Moja stara mama je bila mnogo
    bolj odprta in na nek način napredna od mame. In imela je kaj povedati. Mož ,moj stari oče je umrl pri 32 letih in pustil ženo -snaho v domači hiši s 4 otroki. Od takrat je bila le “pritepenka” s pamži. Ko so 1944 Nemci požgali hišo, je morala samo ona in otroci v begunstvo v drugi kraj, vso ostali so bili nameščeni v vasi kjer je bilo sorodstvo.
    Po vojni je bila izplačana celo odškodnina za požgano hišo. Stare mame o tem sploh niso
    obvestili in je o tem izvedela slučajno po mnogih letih oz izvedela je moja mama.
    Od takrat pa se tudi ona , kot stara mama nista več vrnili v rojstni kraj.
    Ta “častna” družina in sorodstvo pa je skregana do te mere da ni bila nikoli razdeljena
    dediščina pradeda.
    Tudo zgodbo o mojem nonotu (po očetovi strani) in noni smo izvedeli šele po smrti bratranca ko smo našli papirje , katere je nona skrbno čuvala. Dejstva pa ni nikoli
    poznal niti moj pokojni oče in verjetno nihče drug med strici in teto.

    LP

    • M.M. M.M. je rekel/-la:

      dejstvo je, da o intimnem življenju naših prednikov vemo bore malo. Tudi zato se ne moremo ”zavestno” izogniti ”podedovanim” – predvsem negativnim lastnostim…..
      Če bi vsaj mičkeno poznali različne navade prednikov, bi bilo vse drugače.
      Žal se še danes najdejo takšni, ki verjamejo, da je bilo včasih lepo kot v ”Cvetju v jeseni”.
      Večina, ki je prebrala mojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače pravi, da je nanje delovala ”zdravilno”.
      Ob branju so mnogi spoznali, da se je marsikaj od tega, kar so našli v knjigi, dogajalo tudi znotraj njihove družine, a so na to pozabili ali pa niso verjeli, ko so kaj slišali od sosedov…..

      • Alojz je rekel/-la:

        Ponavadi se ljudje raje spominjajo lepih stvari – in tega, da so bili mladi.

        In jasno, da potem negativnih stvari ne povedo. Enako kot za intimno življenje, ki ni bilo idealno, tudi v komunizmu ni bilo tako lepo, kot ga nekdo opeva.

  2. ametist je rekel/-la:

    Žal mi je, da nisem prebral te knjige, kajti resnica , sploh, če je bila obremenjujoča za kogarkoli, se je skrivala. Pravzaprav je to nekako v človeškem genomu, to se dogaja tudi dandanašnji. Ljudje skrivajo, če so bolani, če imajo kakršne koli težave, nekateri take zadeve držijo strogo zase, tudi če so primeri popolnoma logični, popolnoma normalni. Včasih vse skupaj izpade smešno, največkrat pa celo tragično. Zgodilo se je, da je sorodnica prišla rodit v meni bližnjo bolnišnico, bila je pa iz oddaljenega kraja. Tega mi ni nihče povedal, čeprav je danes komunikacija omogočena povsod. Otroček je bil star že nekaj mesecev, jaz pa sploh nisem vedel, da je bila mlada mati zopet gravidna. Dejansko sem vse izvedel, ko sem bil povabljen na krst otročička. To je eden takih dogodkov, ki nebi smeli biti tajni. Rojstvo je nekaj lepega, nekaj veselega, kar se zgodi staršema, kar se zgodi v širši skupnosti. Vse drugače je, če je otrok spočet na silo, tedaj vem da so pomisleki pri bodoči mamici, kakor tudi v okolju kjer taka ženska živi.

  3. petra Kovač je rekel/-la:

    spoštovana gospa Miklavčičeva
    vašo knjigo bi morali prebrati vsi Slovenci, zlasti Slovenke!
    Bližajo se prazniki, ko kupujemo marsikaj, kar ni treba.
    Morali bi kupiti vašo knjigo in se ob njej pogovarjati!
    Pri nas smo to storili in pri 89 letih je babica (mama od mojega očeta) povedala o sebi stvari, za katere ni nihče vedel!!!
    Sbodbudila jo je vaša knjiga in iskrena hvala vam zato!
    Luna

  4. Paradies je rekel/-la:

    In duhovščina je te nečloveške svinjarije, ki so jih prenašali nemočni otroci in ženske, gotovo poslušala tudi po spovednicah, jih tolerirala, dajala odpustke, poleg tega pa (da bo vera močna), še zahtevala rojstev. Ne čudimo se, da so jim ti packoni pred smrtjo, za odpustke pri bogu, podarili toliko slovenskih gozdov.

    • M.M. M.M. je rekel/-la:

      mnogi duhovniki so naredili veliko dobrega, če,s eveda, NISO BILI ZGOLJ URADNIKI.
      Je pa res, da so sem na več izprijenosti naletela med učitelji in družinskimi očeti kot med duhovniki.

  5. haapy yack je rekel/-la:

    hoj
    To zgodbo bi tudi morali poznati. Kmalu ne bo nobenemu več do seksa.
    http://www.novi-svjetski-poredak.com/2016/11/03/strava-u-eu-europski-parlament-obio-zakon-kojim-bi-zemljama-clanicama-dozvoljav
    čao

  6. haapy yack je rekel/-la:

    hoj
    Še nekja za kar bi morali vedeti!
    Ko se NW order rešimo bomo seksal do enomoglosti.
    https://www.youtube.com/watch?v=_QnlpkIQuss
    čao