Feed on
Posts
Comments

zgovorno

Teden, ki je za nami, je bil ponovno stresen. Tokrat se je ubijalo nič hudega sluteče mimoidoče v Londonu. Se je kdo zaradi tovrstnega nasilja sploh še razburjal? Ne!

Prihaja pomlad, vsi govorijo o zvončkih in trobenticah, jaz pa se sprašujem, smo v Evropi sploh še varni? Upoštevajoč besede turškega predsednika- nismo.

Spominjam se Londona iz časa moje mladosti. Bil je poln angleških manir, o katerih so se turisti, ob angleškem čaju, radi pomenkovali. London izpred dveh let ni bil več moj London. Vsaj ne v žlahtnem pomenu besede. Vzbujal je tudi nelagodje, saj nas je vodička nenehno opominjala, kam smemo in kam ne. In koga smemo pogledati v obraz in koga ne. ga bom še kdaj obiskala? Ne bom. Nikoli več. V mestu, v katerem se ne počutim varno, nimam kaj iskati.

O varnosti v Evropi bi morali več govoriti, bolj aktivno bi morali reševati težave, ki jih imamo, a kaj, ko je vsakršna beseda, s katero bi odkrito in brez dlake na jeziku spregovorili o povzročiteljih, že vnaprej označena kot sovražni govor. To me močno skrbi, a se bojim, da je za mnoge, ki so brez pameti, tudi ta skrb sovražno dejanje.

Že lep čas se, recimo, tudi govori, kako podhranjena je slovenska vojska. Levičarske vlade se do nje obnašajo skrajno pišmeuhovsko, kot da bi želeli, da se pred morebitnimi nasprotniki dvignejo goli in bosi. Mizerno stanje v obrambi se upravičeno pripisuje zmanjševanju financiranja, kar je v veliki meri posledica zavestnega neuresničevanja sprejetih dokumentov nacionalne varnosti. O tem piše tudi vojaški analitik Ivan H. Kukec, upokojen polkovnik Slovenske vojske. Na medmrežju se pogosto govori o tem, da se vojsko namerno drži v revščini in podhranjenosti. O razlogih, zakaj je temu tako, pa se ne upa- vsaj na glas ne- spregovoriti nihče. Vprašanje, kaj pa, če se podhranjenost ustvarja namerno, pa kot Damoklejev meč obvisi v zraku.

Po drugi strani doživljamo še eno vzporedno katastrofo: slovenski otroci se v povprečju premalo gibajo in preveč sedijo. To vpliva na vse slabše gibalne spretnosti, pa tudi na slabše obvladovanje stresa, slabo počutje. Vedno več je tudi debelih otrok, pa tudi tistih, ki ure in ure presedijo v navideznem svetu interneta. Se bodo ti otroci nekoč, ko bodo odrasli in ne bo več mamice in očka, ki jim bo brisal svečko pod nosom, znali postaviti zase, za svojo prihodnost, za svojo varnost?

Še mimogrede: Slovenijo so med ženskami prijazno državo uvrstili na 31. mesto, celo za Poljsko, Češko Kitajsko, Madžarsko, Grčijo, Združene arabske emirate, Latvijo, Južno Korejo in celo Rusijo. Na splošni lestvici najboljših svetovnih držav pa zasedamo ponižujoče 53. Mesto, celo za Hrvaško.

Včasih imam občutek, da aktualna vlada ne počne drugega, kot da razmišlja, kje najti orodja, s katerimi bi še dodatno spodkopala osnovne temelje vsake družine. Pišejo zakone o “izobraževanju”, o “zdravem načinu življenja”, o pomembnosti tehnologije, v imenu države pa poskušajo pritlehno manipulirati z otroki. Na takšen in drugačni način, ki se ga v vsakdanjem življenju, v borbi za preživetje, niti ne zavedamo.

Finančnik Luka Podlogar, ki živi in dela v Londonu, pravi:”Majhna država, kot je naša, mora najti tržno nišo. Luksemburg je bil na primer pred desetletji zelo revna kmetijska država z železarnami. Ko so sprejeli strateško odločitev, da bodo vzpostavili pogoje za delovanje vzajemnih skladov, je ta postala nacionalni projekt. Danes je Luksemburg najbogatejša evropska država.

Pravijo, da si na pravi poti že, če si nečesa zaželiš. Ne povedo pa, da je treba za dosego ciljev delati in se tudi marsičemu odpovedovati in to nenehno in zelo vztrajno. To, slednje, večina presliši, saj so navajeni vztrajanja v udobju, kot dvigniti leno rit in poseči po sanjah. Zato nam resničnost postaja vse temnejša, sanje pa vse bolj nedosegljive.

Tudi svoboda in mir nista sama po sebi umevna. Pomislimo na to, ko se bo naslednjič pri vhodnih vratih oglasil zvonec.

Comments are closed.