Feed on
Posts
Comments

špeckahlanje umre zadnje

Ne, ne, ne ni prvoaprilska šala, zelo resnična zgodba je, ob kateri bi se morali zamisliti: v postojnskem hotelu Jama so pri obnovi odkrili skrivna vrata. Kot v kakšni grozljivki. Ker ni bilo ključa, so vlomili in odkrili tajno sobo za prisluškovanje iz časov nekdanje Jugoslavije. Hitro so ugotovili, da gre za povezan sistem več soban, ki so pripadale nekdanji tajni policiji Udbi. Sobe pa so bile opremljene s prisluškovalnimi napravami za vso Primorsko, vključno z vozliščem civilne in vojaške telefonije ter, seveda, s sobo za počitek. Iz sistema štirih sob, opremljenih v stilu 70 let 20. stoletja, je bilo mogoče pobegniti prek jaška skozi jamo.

Zakaj sta politični in vojaški vrh nekdanje Jugoslavije v 70. letih takrat v novozgrajenem hotelu Jama vzpostavila tajno prisluškovalno gnezdo? Hotel, ki so ga odprli leta 1971, v času, ko sta najvidnejšo vlogo v Zvezi komunistov Jugoslavije igrala tudi Slovenca Edvard Kardelj in Stane Dolanc, malo kasneje tudi Janez Zemljarič. Verjetno zato, da so poslušali, kaj so se gostje v sobah pogovarjali in predvsem- kaj so tam delali. Vsakršna malenkost je bila zlata vredna pri poznejšem izsiljevanju.

Všeč mi je ideja direktorja Marjana Batagelja, ki načrtuje celo odprtje muzeja za prisluškovanje. Zakaj? Zato, ker trdim, da je ni tako slabe stvari, da se iz nje ne bi izcimilo tudi nekaj dobrega. In iz komunističnih, zelo psihopatskih blodenj 20. stoletja bi lahko danes kovali turistično obarvani dobiček.

Zakaj pa ne!

Ob krvoločnih kretenih, ki so sodržavljanom in tudi tujcem pri nas prisluškovali nekoč- pa jim je ljudstvo kljub temu ploskalo in postavljalo spomenike, še Edward Snowden izpade amater.

V skoraj tridesetih letih sem tudi sama slišala precej ”vohunskih” zgodb, ki so me- priznam- sprva šokirale. S časom pa ne več. Očitno je špeckahlanje nekaterim Slovencem že v krvi. Zanimiva je zgodb več rodov ene same družine.

Josip Visarijonovič Džugašvili- Stalin , ki je dal pobiti več kot 20 milijonov ljudi, je bil v nekaterih sredinah zelo cenjen in popularen že tam okoli leta 1938. Mnogi, zlasti hlapci in berači, so govorili o tem, da komaj čakajo, da zavlada ”vsem svetu”, ker bo potem zanje dovolj kruha, pa še delati jim ne bo več treba, ker bodo delali gruntarji in ostali dotakratni izkoriščevalci”.

Nace (izmišljeno ime) je bil eden redkih, ki ni bil hlapec, pa je vseeno verjel vanj. Leta 1941, ko so bili mnogi kraji z ene strani okupirani z Italijani, z druge pa z Nemci, so ljudje med postavljenimi španskimi jezdeci iz bodeče žice še zmeraj našli steze, da so se lahko obiskovali ali pa prihajali v Ljubljano- k svojim meščanskim strankam, katerim so prodajali krompir, itd. No, Nace je to vedel in je hodil špecat enemu in drugemu okupatorju, kdo vse nezakonito prečka mejo. Kot pravi njegova vnukinja Katica – moja sogovornica- je imel doma shranjeno celo italijansko uniformo, s pomočjo katere je nekaj ”kršiteljev” tudi sam likvidiral. Izdatno je ”pomagal” tudi partizanom in se na ta način ”znebil” mnogih, ki so se mu v preteklosti že kako zamerili.

A kri ni voda! Njegova najstarejša hči, ki je bila ob osvoboditvi stara 16 let, se je prostovoljno javila, da bo ”zasliševala” vojne ujetnike, pripeljane iz Koroške. Tam okoli leta 1955 se je poročila, imela tri sinove. Dva sta se- podobno kot mama- utopila v alkoholu, najmlajši pa je izdatno – vse do svoje smrti – nadaljeval z družinsko ”tradicijo”. Ni prenehal niti po osamosvojitvi. Zadnji ”spisek”, ki ga je naredil za ”une tam v Ljubljani”, je bil spisek tistih, ki so dali podpise k podpori za referendum o družinskem zakoniku. V lasti je imel zelen moped in njegova največja strast je tudi bila, da je zastrupljal mačke.

Zanimiva je bila tudi gostilničarka, ki je skrbno beležila goste, ki so prenočevali v njeni gostilni. Gospa B. H., ki ji je pomagala v kuhinji, je povedala, da je vsakič osebno preverjala, če so rjuhe smrdele tudi po mačefitu. Okoli enajste ure je prišel na kozarček moški v civilu, kateremu je potem ustno poročala o podrobnostih.

Več kot zanimivi so bili spomini gospoda, ki je v nekem nočnem baru delal kot vratar. V bistvu je bil miličnik, a je tam delal ”pod krinko”. Po eni strani je skrbel za dekleta, ki so v glavnem prihajala iz južnih republik in so ”uradno” zgolj skrbela za ”artistični program”, neuradno pa tudi za vsa ostala zadovoljstva moške publike.

”To so bili časi, ko so mnogi Jugoslovani delali v Iraku. Denarja so imeli, kolikor hočeš. Naša naloga je bila, da so se ga pri nas znebili. Več kot so ga potrošili, večja je bila moja provizija. Prej, preden sem postal ”vratar”, sem moral podpisati dokumente o strogi molčečnosti. Pa ne zaradi gasterbajtarjev, temveč zaradi tovarišev, ki so prav tako prihajali. Skrbel sem tudi za čistočo deklet, saj pri tistih, ki so prihajale iz recimo Srbije, sploh ni bilo v navadi, da bi se vsak dan umivale, kaj šele, da bi se brile in menjale osebno perilo. Vsakokrat, ko so končale z ”delom”, so prišle k meni na raport. Moje nadrejene so še posebej zanimale različne deviacije njihovih klientov. K njim so prihajali duhovniki, poročeni, homoseksualci, ljubitelji bičanja, analnega seksa. Gospodična, ki je nudila tega, slednjega, je dobro unovčila zaslužek, saj je v svoji domovini, ko se je ”upokojila”, kupila več lokalov. Druge so ga zafrčkale. Kakor je denar prišel, tako je odšel.”

Kakšnih deset let pred upokojitvijo je postal direktor enega od termalnih hotelov. Tudi tam so- in to še v času osamosvojitve- vodili točno evidenco o tistih, ki so prihajali v hotel samski ali v spremstvu različnih ”dvomljivih” žensk, s katerimi niso bili poročeni.

Prisluškovalne naprave so imeli tudi pod nekaterimi mizami v restavraciji.

Načinov, kako so prišli do informacij, je bilo nešteto. Kako pa so z njimi izsiljevali zlasti moške, tudi duhovnike, pa kdaj drugič.

Milena.

http://jutri-2052.blogspot.si/

2 Responses to “špeckahlanje umre zadnje”

  1. jožef je rekel/-la:

    Še pišite g.Milena, zelo rad prebiram vaše članke. Hvala vam in ostanite še naprej z nami!

  2. Paradies je rekel/-la:

    Draga gospa Milena, dobro, da vas imamo. Pišite, pišite in pišite, beseda je najmočnejše orožje.
    Šele sedaj ugotavljam, zakaj so bili (in so še) potomci takšnih in njim podobnih ljudi, jaz jim pravim kar “socialistični” otroci, vedno in povsod prvi, sicer so jih pa močno porinili.
    Na srečo je čas najboljša metla.