Feed on
Posts
Comments

lačni zdravega razuma

Slovenci smo jako zanimiv narod. V prostem času- ko se naveličamo praskanja po riti- nam postane zelo dušebrižniško mar za medvede na Šmarni gori pa tudi za trgovke, ki morajo delati ob nedeljah. A tisti trenutek, ko za soboto pride ta, od Boga posvečeni dan, pozabimo na vse in jo mahnemo preganjat dolgčas v nakupovalne centre, kjer še nahrulimo kakšno, ki se ne obrne, kot bi se morala. Veste, pa bi bilo nedeljskega dela že jutri konec, če bi vsi nakladači in leporečniki ta dan ostali – doma!

Te dni so mariborski kriminalisti prijeli 38-letnika, ki ga utemeljeno sumijo storitve več kot 30 kaznivih dejanj pedofilije, to je, spolnih zlorab otrok. Gre za specialnega povratnika, ki je bil za ista kazniva dejanja 1. junija letos že pravnomočno obsojen na eno leto in tri mesece zapora, a, pazite- s preizkusno dobo 4 let. Čisto iskreno vas vprašam: kakšne sorte mora biti sodnik, ki pedofila obsodi na pogojno kazen?!

Malo manj kot leto pred volitvami v parlament, so se zganili tudi t. i. politiki tam doli v Ljubljani. Spomnili so se na svoje najbolj zveste volivce: na upokojence in na prejemnike socialne pomoči. Enim in drugim so – ob fanfarah in mastnih napisih v medijih, povišali prejemke za nekaj evrov.

Sicer je pa v naši domovini lepo biti prvorazreden: NLB ti opere denar, organi pregona dokaze kaznivih dejanj ignorirajo, v pravosodju jih zažgejo, mediji pa o pravi resnici enostavno molčijo.

V enem samem tednu- tik pred prazniki- smo bili priča veliki, a nerazumni smešnici, skregani z zdravo kmečko pametjo. Po eni strani se gonja proti Cerkvi in njenemu šolstvu nadaljuje celo z željo po spreminjanju Ustave, po drugi strani pa se- ta isti cvet slovenske politike- zbere na večer pred Dnevom reformacije na ”njihovi” proslavi, kjer berejo slavospeve te istemu Bogu in njegovemu služabniku Trubarju. Ni mi jasno, od kod jim takšna, že malodane izprijena logika! Še dobro, da dotični niso vzeli v zakup še Vodiške Johance! Pisana jim je na kožo!

Pred dnevi sem se pogovarjala z ženskami, ki jim zaradi moških, ki so si jih izbrale, v življenju ni bilo postlano z rožicami. Skoraj smo že dorekle nekaj jako pametnih, ko ena od njih preskoči tematiko in vpraša:”Ste tudi ve glasovale za Šarca?« Vse so v en glas prikimale, rekoč, da tako dobrega kandidata Slovenija še ni imela. Vzelo mi je sapo. V eni sami minuti sem spoznala, da sem ves večer za tistim omizjem zaman tratila čas. ”Pa vi veste, da je ta kandidat še ne tako dolgo nazaj dejal, da so babe žabe, žabe je pa treba ubit¨?!’” ”Ja, seveda vemo, ampak to je izrekel na odru, v resnici tega ni mislil…” Tisto noč sem zelo slabo spala. Neumnost se zna kot oster meč zariti globoko v srce.

A tudi v Evropi gre vse v maloro. Sarkastično in precej realistično podobo EU kot živega mrtveca si je ob Noči čarovnic, s pajacem Junckerjem in Merklovo, privoščil eden od britanskih časnikov. Islamski teroristi ne mirujejo, načrtujejo teroristični napad na 4 letnega princa Georga. Češki predsednik Zeman pa bi raje izgubil sredstva EU kot sprejel migrante.

Pred tednom dni je po ljubljanskih ulicah potekal že tradicionalni ljubljanski maraton. Edina udeleženka, ki je progo premagala v invalidskem vozičku, je bila Štefka Vegan.

Julija pred desetimi leti se je zbudila in ni čutila ne rok ne nog. Šele po mesecih preiskav so ugotovili, da ima bolezensko prizadetost perifernih živcev. Ko je prišla na cilj, je dejala:”Danes v meni vse žari. Veste, to je nekaj, kar moraš doživeti. Tega ne moreš le gledati in razumeti.”

Del mladih v Avstriji se je tudi letos zavestno »uprl« veseljačenju na »uvoženi« praznik Halloween. Nanj so se odzvali z »Nočjo tisočerih luči«. V središču dogajanja v noči na praznik vseh svetih so bila vprašanja o smrti in žalovanju, pa tudi o življenju.

Bilo bi zelo lepo, če bi jih posnemali tudi pri nas. Spotoma, ko obiščemo pokopališča, na leto prižgemo okoli 16 milijonov sveč, kar nas postavlja v svetovni vrh, bi lahko  razmislili, kaj je pomembnejše: spomin v srcu ali sveča. Nekoč sem obiskala družino, za katero so mi povedali, da hrani nešteto pisnih dokazov, med katerimi naj bi bil tudi osebni dnevnik ene od pokojnih tet, ki je živela v prvi polovici 20. Stoletja. Bila je svobodomiselna, rada je risala akvarele, pisala pesmi, zbirala podobice in hodila na božja pota, ki jih je v obliki potopisov tudi opisovala.

”Draga gospa,”so me rahlo okarali tisti, ki so prejeli v varovanje njeno zapuščino,”pa komu bi bilo mar za papirnato šaro! Vse smo zakurili, še pregledali je nismo, ker se nam je zdelo brezvezno.”

Še danes me boli srce, ko se spomnim na te besede in vsakič, ko grem mimo groba te gospe, ki je, žal, nisem poznala, pa vidim na njem goreti hinavsko svečo, se žalostno nasmehnem.

 

 

 

Comments are closed.