Srečno 2018

Pogosto slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj. Pa vendar je tudi sleherni dan te sedanjosti zgrajen na dnevih in letih, ki so že minili.

Približno ob tem času -vsako leto znova- sami pri sebi delamo nekakšno intimno inventuro dobrega in slabega, kar nas je doletelo v letu, ki se počasi izteka. Trudimo se- a nam večkrat ne uspe- da poskušamo biti hvaležni za vse, kar se je dobrega zgodilo. Sliši se neverjetno, a je res: hvaležnost je za nekatere način življenja. Znajo videti darove, ki jim jih je- četudi v čisto majcenih stekleničkah- podarilo življenje. Bolj, ko imamo odprto srce, več jih najdemo.

Nekoč sem v čakalnici, pri zdravniku, poslušala pogovor dveh, ki sta čakala, da prideta na vrsto. Boleznim, ki so tarale prvega, ni bilo videti konca. A tisti trenutek, ko so se odprla vrata, je zamahnil z roko, se nerodno nasmehnil, ter dejal.”Pa saj mi ni nič hudega, še zmeraj sem živ.”

Za nami je Božič, ki ga praznujejo malodane po vsem svetu, pred nami je Silvestrovo. Hvaležna sem, da so besedni topovi, ki dan za dnem bruhajo razlike med ljudmi, sovraštvo, prezir in kar je še tega, utihnili. Voščimo si mir v srcu, ljubezen v družini, prijateljstvo, za trenutek zahrepenimo po sožitju, razumevanju, dobroti, solidarnosti. Četudi odložimo kopja in sulice enkrat samkrat na leto, sem vesela. Lahko bi bilo drugače.

Tudi zjutraj sem se prebudila z željo, da bodo nekoč, čez desetletja, moji vnuki še zmeraj lahko praznovali ne le Božič, tudi Dan samostojnosti, ki mu sledi. Vsaj tako, kot ga praznujemo danes. V svetu, v katerem živimo, ni nič več samo po sebi umevno.

Nikoli ne bom pozabila 23. decembra 1990, ko se je odločalo o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije. Ne bom pozabila, da pa vsi ob razglasitvi rezultatov plebiscita niso bili pretirano navdušeni. Mnogi med njimi Slovenijo ponovno ali še kar naprej pehajo nazaj v t. i. ”jugoslovanskost”! Upam, da jim ne bo uspelo! Če bi bilo po pravici, bi vse simbole prejšnje države že zdavnaj razglasili za nezaželene! Bom dočakala tudi ta dan?

Zaradi hvaležnosti se počutim, kot bi imela vsega dovolj. Vseeno se včasih zalotim, da se vprašam, smo sploh hvaležni, ker nas znotraj doma ne zebe, ker imamo na voljo računalnik, televizijo, pomivalni in pralni stroj? Verjetno ne. Našteto nam vendar pripada, mar ne?
Smo lahko hvaležni za vse svoje talente, ki nam pomagajo, da smo v življenju uspešni? Smo hvaležni mami, ki nas zjutraj zbudi, da ne zamudimo službe in nas ob prihodu domov pričaka s kosilom? Smo hvaležni, da nas v odtujenem svetu, kjer je pomemben predvsem jaz, jaz, jaz, sploh opazijo?

Smo hvaležni za vse preizkušnje in padce, ki so tudi del življenja, a nas bogatijo, plemenitijo, delajo boljše in zrelejše?
Starši za neuspeh svojega otroka običajno krivijo družbo, ki ga je “povlekla”vase. Bilo bi dobro, če bi za trenutek razmišljali drugače, ter poiskali glavnega krivca za neuspeh svojega dragega otroka znotraj družine. Samo tam smo odgovorni zanj. Ne družba in ne učitelji. Slednjim lahko le nastavljamo ogledalo in jim odločno prepovemo, da otroku nimajo kaj polniti glave z vrednotami, ki to niso, z idejami, ki so skregane z zdravo pametjo. Ko bo otrok odrasel, bo hvaležen, da smo ga varovali takrat, ko je bilo treba in ne takrat, ko bi se lahko sam.

In ko boste tole brali, bodite, lepo prosim, hvaležni, ker ste se prebudili v nov, čudovit dan. Ker se je ob vas zbudil nekdo, ki ga imate radi. Ker imate službo, ki vam daje kruh in si lahko kupite kaj lepega. Bodite, navsezadnje, hvaležni usodi, ker ni dovolila, da bi vam oprali glave, da ste- kakšna sreča- še zmeraj to, kar ste! Ogromno je stvari, za katere smo lahko hvaležni, a se nam vse prevečkrat zdijo samoumevne.

In da ne pozabim: bodimo hvaležni tudi za vse pretekle izkušnje. Brez njih danes ne bi bili to, kar smo. Pa srečno v letu 2018!

 

PS

In naj se končno že, ve:

2 thoughts on “Srečno 2018”

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *