Feed on
Posts
Comments

dan, ki se ponavlja

Vsako leto bolj sem prav ob tem času, ko se eno leto poslovi in se na koledarju ugnezdi drugo, v veliki zadregi. Kaj reči prijateljem, kaj jim sporočiti, da se ne bodo besede razblinile kot milni mehurčki?

Živimo v času, ko je tudi lepih besed v odprti skrinji življenja zelo veliko. Včasih celo preveč, saj se zdi, da tekmujejo, katere bodo bolj slišane.

Nočem, da bi mi prišlo v navado, da bi jih kar stresala iz rokava. Želim si – in to zelo iskreno, da bi se slišalo, kar rečem. Ker vem, da ni toliko pomembno, kdo kaj reče, temveč KAJ reče.

Če nam kdo kaj obljubi, ga moramo držati za besedo in ne, da mu vsako leto znova gremo na limanice.

Enako velja tudi za naše lastne obljube!

Strašno pomembno je, da nenehno iščemo resnico. Da dvomimo zlasti takrat, ko nam prvi govori, da je nebo modro, drugi pa, da je to-isto nebo oblačno. Nas kaj stane, da dvignemo pogled in se prepričamo sami?

Vsako jutro imamo dve izbiri: da vstanemo z levo li desno nogo. Torej?

Tudi vešče se zmeraj zbirajo okoli luči in tudi ljudje imajo raje smeh, dobro voljo, veselje v srcu in na obrazu.

Ne norčujmo se iz kruha. Nikoli ne vemo, kdaj ga bo tudi nam zmanjkalo.

Ne zanašajmo se preveč na druge. Še najmanj na državo. Držimo se raje pregovora ”pomagaj si sam, pa ti bo Bog pomagal.”

Svet je lep, toda v njem je v mnogih oblikah prisotno zlo, s katerim se moramo znati soočiti, ne da bi mu podlegli.

Nas kaj stane, da se zvečer, ko ležemo k počitku, zahvalimo za vse, kar je bilo dobrega in tudi za vse, kar je bilo slabega. Kali nas namreč to – slednje.

Leto, ki je za nami, je bilo- če se osredotočimo le na Slovenijo- porazno. In to v vseh pomenih te besede. Vladna ekipa je lomastila malodane povsod, nazadnje, ko se je zdelo, da so že dosegli dno, se je lotila še Luke Koper. Vsak teden se v povprečju zgodi en umor, več kot en otrok pa zbeži od doma.

Zagotovo je tudi, da je ameriška prva doma slovenskih korenin, v belo hišo vnesla glamur, ki ga ni bilo že od časa Jackie Kennedy, svet pa je trepetal pred terorističnimi napadi.

Nekdanjega imitator znanih osebnosti radia Ga-ga, je- kot kaže – novo imel slovenske politike. Nihče ne ve, kako, a čez noč vodi na javnomnenjskih lestvicah.

Eden najbolj odmevnih dogodkov minulega leta je bila misteriozna smrt znanega gledališkega igralca. Mnenja o tem, ali morajo mediji varovati te misterioznosti in to za vsako ceno, pa se še zmeraj krešejo.

Ko so v parlamentu razpravljali o delitvi denarja veteranskim organizacijam, je predsednik ene od teh tam prisotne javno ozmerjal z lažnivimi kurci.

Ogromne vsote so v igri okoli drugega tira, Magne, Vrhničanom pa, že lep čas dopovedujejo, da niso v primeru Kemisa imeli prav nobenega katastrofalnega onesnaževanja. Leto 2017 je zaznamovalo tudi odmevno sojenje Milku Noviču. Balkanski bojevniki pa, kot kaže, ne bodo nikoli dočakali sodnega epiloga. Po zaslugi židanega ministra smo se poslovili od terana, verjetno se bomo tudi od podrobnejše preiskave pranja denarja, imenovane irangate. Dr. Klemen Jaklič pa postaja s svojimi ločenimi mnenji kolegom.- sodnikom vedno bolj trn v peti.

Dogodkov, ki so pretresali kraje pod Triglavom, je bilo še nešteto, morda bi omenila le še enega: tik pred novim letom so se v naši prestolnici prenažrteži ponorčevali tudi iz hrane. Njihova predstavnica je – na splošno zgražanje mimoidočih, po ulici vlekla prašiča, zavitega v polivinil. Dve, tri po nagi riti bi bilo za takšno sprevrženost veliko premalo.

Slovenci smo, tako pravijo – volkovi samotarji. Vseeno pridejo trenutki, ko je lepo pri srcu, ko se podružimo in si zaželimo vse dobro, predvsem pa uspešno – tako in drugače.

Naj vam služi zdravje, pa se bo- z malo truda, izpolnilo tudi to, kar si želite.

 

PS

Našel se je še zanimiv in zelo obetaven podatek: 99% odraslih Slovencev ima v lasti mobilni telefon.

Comments are closed.