poslednja žehta

 

 

Marijan Zlobec je ob slovesu od enega najbolj znanih filmskih igralcev iz naše mladosti, Demetru Bitencu, zapisal:”Bil je gospod, ki je užival življenje, verjel vanj in v njegovo lepoto – a kratkost, čeprav je sam živel dolgo. Julija bi dopolnil kar 96 let.”

O tudi nam, ki ostajamo, dano uživati življenje? Morda ja, morda ne, usodo imajo- tako kot zmeraj- v rokah tudi sojenice in hudobni škrati, ki jim mešajo štrene.

Čeprav je Unesco 23. april za Svetovni dan knjige razglasil šele leta 1995, pa je to dan, ko si z veseljem podarjamo tudi knjige. Na ta dan so se rodili ali umrli tudi mnogi svetovno znani literarni ustvarjalci kot so Miguel de Cervantes, William Shakespeare, Inca Garcilaso de la Vega, William Wordsworth in drugi, s čimer dobi 23. april še bolj žlahten zven.

Žlahtnost pa se Sloveniji že dolgo izogne v velikem loku. Postali smo dežela laži, prevar, zahrbtnosti, nožev v hrbet in usodnih vplivov globoke države. Zanjo delajo tudi nekateri v medijih, ki tega ne bi smeli.

Podobni smo trpinčeni ženski, ki desetletja vztraja pri nasilnem partnerju, a ko jo pristojne službe napotijo v varno hišo, ne zdrži dolgo: ponovno se vrne v naročje nasilneža. Brez njega ne zna ne živeti ne dihati.

Žiga Turk je ob nedavnem mišmašu, ko se je potvarjalo podatke o obdobju, ko so imeli upokojenci najvišje pokojnine, zapisal, citiram:”Ne manj, bolj kot druge moramo kontrolirati kontrolorje. So namreč enako zmotljivi ali politično motivirani, izdelke pa predstavljajo v rubrikah, ki nepazljivega bralca napeljuje k občutku, da tisto je pa res preverjeno. In to je namen. Da bi bralec, ki medijem zaupa čedalje manj, vsaj nečemu verjel. Pa se pokaže, da tudi kar naj bi bilo posebej preverjeno, ni nujno vredno zaupanja.’

Slovenija drsi v prepad zaradi vse večje apatije državljanov in vse manjšega zaupanja v demokracijo. Težko je doumeti – narcistični, kot smo – da se demokracije šele učimo, prav tako se moramo naučiti domoljubja. Države, ki ji pripadamo, sploh ne znamo ljubiti!

Naučiti se moramo spoštovati svojo preteklost, vzljubiti svoje korenine, jezik in kulturo. Jasno bi nam moralo biti, pa nam ni, da če varujemo svoje meje jih ne zato, da bi nagajali tistim, ki bi jih odprli na stežaj, temveč zato, da ne bi utonili. Kar se ob vedno novih in novih valovih migracij, ki butajo na vrata, lahko zgodi.

Spoznati moramo, da tisti, ki kradejo iz naših žepov, niso vredni zaupanja. Lepo bi bilo, če bi ti končno pristali tam, kjer jim je mesto: v zaporu.

Rado Pezdir je zapisal:”Vsaka stranka, ki vas prepričuje, da NLB ne bi smeli prodati, vam dejansko oglašuje kriminalne združbe. Vsak, ki bo obljubil, da bo s prvim dnem, ko postane mandatar nove vlade, najprej naredil izredni nadzor nad policijo, Sovo in državnim tožilstvom, si lahko pridobi vašo pozornost. Vsak, ki bo obljubil, da ne bo imel težave z množičnim zapiranjem vodilnih kadrov na policiji, na tožilstvu in v Sovi, če se izkaže, da so delovali korumpirano, mora biti mandatar, ki lahko spremeni okoliščine, v katerih se trenutno potaplja ta država. V tem kontekstu je popolnoma razumljivo, da je potrebno opraviti tudi izredni nadzor nad delom sodstva in javne uprave, spet zaradi normalizacije države.

Ksenija Benedetti je dejala:”V odnosu do drugih se najbolj vidi, kako se človek spremeni, ko pride na funkcijo. To vse pove o človeku.” Veliko snovi za razmišljanje nam je v nedeljo zvečer, v Intervjuju, na nacionalki, ponudil tudi Tomaž Štih. Nekateri njegovi citati so na socialnih omrežjih danes že ponarodeli. Na primer tisti:”Ima polna usta socialističnih parol in hkrati polne žepe kapitalističnih dolarjev.”

Nedavno smo lahko prebrali, da je veganski par posvojil brokoli, ker nista želela imeti potomcev iz mesa in krvi. Vesoljno- zlasti žensko bralstvo pa je prejšnji teden do obisti pretresel intervju s komunikatorko z onostranstvom.

Mnogi trdijo, da je tokrat šlo za etični in moralni prekršek, ki si ga resen in odgovoren medij niti pod razno ne bi smel privoščiti, saj je novinar zavestno sodeloval pri zavajanju in ponerumljanju javnosti. Kako je denimo videti 120.minutni stik z umrlimi za štiri osebe, ki stane samo 300 EUR, je vprašanje za psihiatre.

Tisti, ki nimate spomina zlate ribice, se boste spomnili, da je Slovenija nekoč veljala za najbolj razvito in bogato republiko nekdanje skupne države. Spomnimo se Čehov, Slovakov in Poljakov, ki so lahko le vsakih pet let potovali v tujino, pri nas pa so na poti v Dalmacijo prodajali vse mogoče od šotorov, do dopustniške opreme in igrač, za smešno nizke cene.

Kaj pa danes? Danes so nas že zdavnaj prehiteli. Mi pa še zmeraj verjamemo v smrkce, v komunikatorje z umrlimi v onostranstvu, v socializem, Tita in bele miške. Tako daleč smo padli.

norosti zgodnjega 21. stoletja

 

fotografija je najdena na twiterju

 

 

 

Tanja Fajon‏Verified account @tfajon 41m41 minutes ago

Viktorju Orbanu ne morem iskreno čestitati. Orbanova vlada je prevečkrat ravnala protievropsko in skrajno desno. Posebej obžalujem ksenofobne in avtokratske metode, s katerimi je Fidesz med volilno kampanjo še okrepil strah, izključevanje in sovraštvo med ljudmi. @strankaSD

V medijih je danes med bolj branimi novicami tudi pasja iz sosednje, logaške občine. Nezadovoljni in besni občani bentijo zaradi pasjih iztrebkov, ki se nabirajo ob številnih sprehajalnih poteh in po travnikih. Še najbolj so ogorčeni kmetje, saj pasji iztrebek ne predstavlja zgolj nečedne svinjarije, temveč tudi ogroža živino. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da logaške pasje težave niso unikatne. Psov je vedno več, in če se v Žireh, na Ledinici primeri, da v drek stopi celo sam župan, potem bi morali že zdavnaj svetiti vsi alarmi. A ne bodo. Pasji lobiji so močnejši kot marsikateri drugi.

Ste vedeli, da 7. aprila praznujemo dan slovenske zastave? Morda se boste naslednje leto ob tem času spomnili, da je že davnega leta 1848 slovenski domoljubni študent Lovro Toman s somišljeniki prvič izobesil slovensko trobojnico na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani. Dejanje je bilo odgovor na izobešanje nemške zastave na stolpu Ljubljanskega gradu, kar so storili nemški pripadniki Narodne garde. Žal slovenska zastava na gradu, podobno, kot je v navadi po drugih gradovih v EU, ne visi niti danes, kar pa je sploh zelo žalostno.

Verjetno tudi niste vedeli, pač, lobiji in te reči, da smo 8. aprila 1990 na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni množično stopili na volišča in vodenje Slovenije v najbolj usodnih trenutkih rojevanja nove države zaupali demokratični opoziciji Slovenije  – DEMOS-u. Demosu je še istega leta uspelo izpeljati plebiscitarni referendum o osamosvojitvi, zaradi česar je bila potem lahko 26. junija 1991 razglašena samostojna Slovenija.

V trenutkih, ko je naše sodišče odločilo, da, citiram, Obveščanje o goljufanju v Fištravčevi kampanji “ni v javnem interesu”, v trenutkih, ko je dr. Anže Logar sporočal slovenski javnosti, da gre pri bančni luknji za krajo stoletja, v trenutkih, ko je nemška policija aretirala štiri moške, med katerimi je bil eden osumljen, da je na polmaratonu v Belinu načrtoval napade z nožem, je madžarski premier Viktor Orban včeraj zvečer razglasil »zgodovinsko« zmago na parlamentarnih volitvah. Po preštetih skoraj vseh glasovih si je vladajoča stranka Fidesz v parlamentu zagotovila dvotretjinsko večino. Zmaga Orbana pa kaže, tako trdijo redki analitiki, ki so mu pri nas naklonjeni, da je možna nova pomlad narodov in evropske civilizacije, saj je načrtni razkroj Evrope s strani multikulturnih elit, Evropejce končno prisilil, da so odprli oči.

Ali bo Orbanova zmaga lahko kaj vplivala tudi na bližajoče volitve v Sloveniji, je vprašanje, za milijon dolarjev. Slovenci smo znani po tem, da smo ljubitelji novih obrazov, da jih vedno znova volimo, četudi že vnaprej vemo, da se nam bo takšna brezglavost boleče otepala.

Izredne seje državnega zbora, na kateri naj bi poslanci odločali o priznanju države Palestine, hvala bogu, ni bilo. Pet poslancev je tik pred zdajci umaknilo svoje podpise k zahtevi za sklic izredne seje. Padlo je v oči, da je bil predsednik Državnega zbora, sicer strokovnjak za mednarodno pravo, izjemno oster do Jožefa Horvata, ki je ravnal v skladu s poslovnikom. Šel je celo tako daleč, da je na lastno pest sklical sejo odbora. Po tej farsi- raje si ne predstavljam, kaj bi se v državi zgodilo, če bi si jo privoščila opozicija. Zaradi neukrepanja je Horvat prejel grožnje s smrtjo, ker naj bi oviral proces sprejemanja priznanja Palestine v državnem zboru. Kljub temu, da se je ta farsa končala, ostaja grenak priokus, saj se tisti, ki logično razmišljajo, povsem upravičeno sprašujejo, zakaj, za vraga, se je s priznanjem Palestine tako zelo mudilo. Kdo izza ozadja je pritiskal na že omenjene politike in predvsem- zakaj in za koliko?!.

Dan pred veliko nočjo je v 111. letu starosti umrl najstarejši Slovenec Nikolaj Dragoš. Vesna Vuk Godina pa je bila na nedavnem predavanju v Mariboru ponovno zelo provokativna. Trdila je, da je danes nezadovoljstva veliko preveč, nezadovoljne pa naj bi bile predvsem ženske. One so tudi tiste, ki uničujejo partnerstva, to pa zato, ker se raje odločajo za tisto, kar je fajn, in ne za tisto, kar je prav.

Mar ni tudi na ravni vodenja države povsem enako  izbiramo tiste, ki so videti fajn, briga pa nas, če delajo prav?

Jožice

 

 

 

Gledam film Ko zorijo jagode iz leta 1978 in doživljam šok: prizor na ljubljanski železniški postaji je videti točno takšen, kot je še danes… peroni isti, lokomotive iste, samo v drugi barvni shemi.

Po drugi strani berem, da so pri vesoljskih poletih do sedaj sodelovali že trije slovenskih korenin: dr. Ronald Sega (Šega), dr. Jerry Linenger in Suni Williams (Zalokar), ki je s seboj v vesolje odnesla celo kranjske klobase.

Slišim za pobalinskosti, da so si nekateri na 1. april, ki velja za dan norcev, privoščili šalo, s katero so šli predaleč. Gasilci PGD Begunje na Gorenjskem so namreč popoldne, na praznično nedeljo dobili poziv: Požar v stanovanju, stanovanjski blok v vaši vasi. Dr. Ronald Šega tega definitivno ne bi nikoli storil!

Ne razumem tistih, ki pred Cankarjevim domom polivajo kri, da bi opozorili na izginjajoča plemena v Afriki. Skrbi jih za vsako žabo, ki jim bo cesta prerezala pot. Da Slovenci izginjajo kot narod v lastni državi, pa nikogar od njih ne gane. Kdo ve, kaj bi rekel Boris Pahor?

Nas mora biti strah, ker nas mentalni fosili z nezadržno močjo porivajo v naročje ruske babuške? Žiga Turk piše, da le-ti Ameriki zmerijo, ker je Hrvaški pomagala v osvobodilni vojni. Zamerijo, da je bombardirala Beograd in Jugoslavijo. Zamerijo, da nam je ugrabila Melanijo in jo potem prevarala s pornozvezdo. Ameriki zamerijo, da so na bankovce napisali “Verjamemo v Boga” in da so tam človekove pravice ljudem dane od Stvarnika. V temelju države zato nimajo vode, ampak “življenje, svobodo in iskanje sreče”. Svobodo bi kadarkoli zamenjali za komando, ki posameznika odreši odgovornosti zase. Pravico do sreče bi zapisali v ustavo. In potem bi štrajkali, ker jih država ne osrečuje.

Ponosna sem na znanstvenika dr. Jureta Leskovca, ki je doma iz ”naših” krajev. Rojen je ”šele” leta 1980, a ga pozna ves svet. Za svoje znanstveno delo je prejel številne prestižne nagrade med njimi Test of Time Award za strokovne prispevke, ki so v zadnjem desetletju na njegovem raziskovalnem področju imeli pomemben vpliv. Postal je redni profesor na univerzi Stanford, ki na lestvici najprestižnejših univerz na svetu zaseda tretje mesto.

Kadar pomislim nanj, se vprašam, ali slučajno ve, da se znanosti, napredku in lepši prihodnosti v njegovi domovini bolj slabo piše, kajti vseh sort ”Jožice” naredijo vse, da Slovenci ob dveh korakih naprej, naredimo vsaj pet korakov nazaj.

Želela bi, da nam za te Jožice postane bolj mar! Tiste, ki so že pred leti zavohale tržno nišo, kako vleči državljane za nos! Postale so pomembne osebe, kajti znajo projicirati svojo moč samozavestno dopadljivo in sproščeno. In vas z dobrikanjem v nekaj minutah prepričati, da jim izročite vse svoje prihranke, ker so one kakor edine, ki jih bodo znale oplemenititi. Prav tako jih srečate na seansah, kjer si slušateljice masirajo prsi v upanju, da se jim bodo te napihnile, ne da bi šle pod nož.

Okoli nas je vedno več takšnih, ki želijo v sebi prebuditi zmagovalca, spoznati, kako postati vodja nečesa po liniji najmanjšega odpora. Če si, na primer, želijo njihovi izbranci postati predsednik države ali parlamenta, direktorji ali sekretarji, se ob primernem plačilu to tudi v resnici zgodi.

Neka Jožica je nekoč peljala 15 žensk na Triglav. Prehodno za vzpon na 2864 metrov niso nič trenirale. Po Jožičinem mnenju je zadoščalo, če so udeleženke, ki so sicer že po uri hoda pocepale kot muhe, zgolj in samo vizualizirale to, kar so nameravale storiti.

Vedno bolj kaže, da Jožice prevzemajo oblast in komando v sleherni pori naše družbe. Naši predniki so dejali:”Kdor ne dela, naj ne je.”Jožice pa trdijo, da je treba tistemu, ki dela, še bolj nabiti davke, da bodo lahko oni, ki imajo štiri leve roke, bolj lagodno živeli. Leta 2008 je bil vsak delovni aktivni prebivalec zadolžen manj kot 10.000 evrov. Politika mu je v desetih letih naprtila dodatnih 26.500 evrov dolga. To ni malo. A Jožice znajo. Prati možgane. So jih tebi, pa tebi – že?!