poslednja žehta

 

 

Marijan Zlobec je ob slovesu od enega najbolj znanih filmskih igralcev iz naše mladosti, Demetru Bitencu, zapisal:”Bil je gospod, ki je užival življenje, verjel vanj in v njegovo lepoto – a kratkost, čeprav je sam živel dolgo. Julija bi dopolnil kar 96 let.”

O tudi nam, ki ostajamo, dano uživati življenje? Morda ja, morda ne, usodo imajo- tako kot zmeraj- v rokah tudi sojenice in hudobni škrati, ki jim mešajo štrene.

Čeprav je Unesco 23. april za Svetovni dan knjige razglasil šele leta 1995, pa je to dan, ko si z veseljem podarjamo tudi knjige. Na ta dan so se rodili ali umrli tudi mnogi svetovno znani literarni ustvarjalci kot so Miguel de Cervantes, William Shakespeare, Inca Garcilaso de la Vega, William Wordsworth in drugi, s čimer dobi 23. april še bolj žlahten zven.

Žlahtnost pa se Sloveniji že dolgo izogne v velikem loku. Postali smo dežela laži, prevar, zahrbtnosti, nožev v hrbet in usodnih vplivov globoke države. Zanjo delajo tudi nekateri v medijih, ki tega ne bi smeli.

Podobni smo trpinčeni ženski, ki desetletja vztraja pri nasilnem partnerju, a ko jo pristojne službe napotijo v varno hišo, ne zdrži dolgo: ponovno se vrne v naročje nasilneža. Brez njega ne zna ne živeti ne dihati.

Žiga Turk je ob nedavnem mišmašu, ko se je potvarjalo podatke o obdobju, ko so imeli upokojenci najvišje pokojnine, zapisal, citiram:”Ne manj, bolj kot druge moramo kontrolirati kontrolorje. So namreč enako zmotljivi ali politično motivirani, izdelke pa predstavljajo v rubrikah, ki nepazljivega bralca napeljuje k občutku, da tisto je pa res preverjeno. In to je namen. Da bi bralec, ki medijem zaupa čedalje manj, vsaj nečemu verjel. Pa se pokaže, da tudi kar naj bi bilo posebej preverjeno, ni nujno vredno zaupanja.’

Slovenija drsi v prepad zaradi vse večje apatije državljanov in vse manjšega zaupanja v demokracijo. Težko je doumeti – narcistični, kot smo – da se demokracije šele učimo, prav tako se moramo naučiti domoljubja. Države, ki ji pripadamo, sploh ne znamo ljubiti!

Naučiti se moramo spoštovati svojo preteklost, vzljubiti svoje korenine, jezik in kulturo. Jasno bi nam moralo biti, pa nam ni, da če varujemo svoje meje jih ne zato, da bi nagajali tistim, ki bi jih odprli na stežaj, temveč zato, da ne bi utonili. Kar se ob vedno novih in novih valovih migracij, ki butajo na vrata, lahko zgodi.

Spoznati moramo, da tisti, ki kradejo iz naših žepov, niso vredni zaupanja. Lepo bi bilo, če bi ti končno pristali tam, kjer jim je mesto: v zaporu.

Rado Pezdir je zapisal:”Vsaka stranka, ki vas prepričuje, da NLB ne bi smeli prodati, vam dejansko oglašuje kriminalne združbe. Vsak, ki bo obljubil, da bo s prvim dnem, ko postane mandatar nove vlade, najprej naredil izredni nadzor nad policijo, Sovo in državnim tožilstvom, si lahko pridobi vašo pozornost. Vsak, ki bo obljubil, da ne bo imel težave z množičnim zapiranjem vodilnih kadrov na policiji, na tožilstvu in v Sovi, če se izkaže, da so delovali korumpirano, mora biti mandatar, ki lahko spremeni okoliščine, v katerih se trenutno potaplja ta država. V tem kontekstu je popolnoma razumljivo, da je potrebno opraviti tudi izredni nadzor nad delom sodstva in javne uprave, spet zaradi normalizacije države.

Ksenija Benedetti je dejala:”V odnosu do drugih se najbolj vidi, kako se človek spremeni, ko pride na funkcijo. To vse pove o človeku.” Veliko snovi za razmišljanje nam je v nedeljo zvečer, v Intervjuju, na nacionalki, ponudil tudi Tomaž Štih. Nekateri njegovi citati so na socialnih omrežjih danes že ponarodeli. Na primer tisti:”Ima polna usta socialističnih parol in hkrati polne žepe kapitalističnih dolarjev.”

Nedavno smo lahko prebrali, da je veganski par posvojil brokoli, ker nista želela imeti potomcev iz mesa in krvi. Vesoljno- zlasti žensko bralstvo pa je prejšnji teden do obisti pretresel intervju s komunikatorko z onostranstvom.

Mnogi trdijo, da je tokrat šlo za etični in moralni prekršek, ki si ga resen in odgovoren medij niti pod razno ne bi smel privoščiti, saj je novinar zavestno sodeloval pri zavajanju in ponerumljanju javnosti. Kako je denimo videti 120.minutni stik z umrlimi za štiri osebe, ki stane samo 300 EUR, je vprašanje za psihiatre.

Tisti, ki nimate spomina zlate ribice, se boste spomnili, da je Slovenija nekoč veljala za najbolj razvito in bogato republiko nekdanje skupne države. Spomnimo se Čehov, Slovakov in Poljakov, ki so lahko le vsakih pet let potovali v tujino, pri nas pa so na poti v Dalmacijo prodajali vse mogoče od šotorov, do dopustniške opreme in igrač, za smešno nizke cene.

Kaj pa danes? Danes so nas že zdavnaj prehiteli. Mi pa še zmeraj verjamemo v smrkce, v komunikatorje z umrlimi v onostranstvu, v socializem, Tita in bele miške. Tako daleč smo padli.