Povolilni kokošnjak

Komaj smo si malo opomogli po šokantni novici, da bodo po novem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v naslednjih treh letih v pravnih aktih te ustanove uporabljali zgolj in samo ženski slovnični spol in to za “kateri koli spol”, kar – rečeno po domače- pomeni, da Janezov in Poldetov ne bo več – že so se nam zgodile volitve.

Pred 454 leti je znani pesnik, dramatik William Shakespeare na vprašanje Kako živijo ribe v morju? odgovoril, da enako kot ljudje na zemlji; velike jedo majhne. Četudi danes živimo v 21. stoletju, je primerjava še zmeraj zelo aktualna in živa.

Že zarana sem danes prebirala zapise in komentarje na račun včerajšnjih volitev. Če bi bili kot narod zreli in odgovorni, bi nam bilo bolj ali manj vseeno, kdo prihaja na oblast: levica, desnica ali pa Marsovčki z Jupitra. Tako in tako bi izvolili predstavnike ljudstva, za katere bi vedeli, da bodo naredili vse, da bo državi boljše.

Logično bi bilo, da mora tisti, ki vlada, skrbeti za lepši jutri, za dobrobit vseh Slovencev, brez delitev na prvorazredne in drugorazredne.

A kure brez glave ostajajo še naprej kure brez glave.

Po mukah in težavah, v katerih smo živeli 27 let na 50 podlage, je bilo pričakovati, da nam bo vsaj tokrat dovolj bančnih lukenj, ropanja v zdravstvu, za lase privlečenih maket 2. tira, da ne naštevam še drugega.

Žal se to ni zgodilo. Prav uščipnila sem se, ko sem videla volilne izide¨!

Celo tistim strankam, SMC in SD, ki so v zadnjih 4 letih zapeljale voz v živo blato in potem odstopile, so volivci namenili tolikšno število glasov, da so se ponovno uvrstili v parlament!

Spomin vrtnega polža?!

Volitve so se že v času medijskih predstavitev sprevrgle v navijaško nogometno tekmo med Violami in Zmaji. Ste za Janšo ali ste proti njemu?
Nikomur ni bilo mar za programe, za prihodnost! Brigalo je novinarje, da bi postavljali neprijetna vprašanja tistim, ki so imeli maslo na glavi!

Zdi se, kot da je še zmeraj preveč takšnih, ki jih je strah, da bodo izgubili- simbolično rečeno – rdečo zvezdo? O tem, da je tudi preveč takšnih, ki komaj čakajo, da Slovenija postane varnostno ogrožena država, ne smem niti razmišljati.

Mediji pa se že ves dan bolno in sprevrženo naslajajo na račun bojazni, da zmagovalci ne bodo mogli sestaviti vlade.

Čakaj malo: kako je ne bodo mogli?

Mar ne gre za Slovenijo? Mar niso vsi po vrsti, zmagovalci in poraženci, obljubljali, da se bodo borili za lepši jutri?

Kršenmatiček, je tako težko požreti lastno velepomembnost, oholost in vzvišenost? Je tako težko stopiti skupaj, da- četudi različni- naredijo nekaj dobrega za našo skupno prihodnost?
sprašujem vas: mar ni naša naloga- naloga volivcev- da jih k temu spodbujamo? Kaj se to pravi igrati z usodo ljudi, ko gre zares?

Ja, ja, saj vem, govorim tja v tri dni. Ne smem pozabiti na žalostno, a resnično dejstvo, kako nizka je bila volilna udeležba.

Na volilno nedeljo se je na volišča odpravila malo več kot polovica volilnih upravičencev, slabih 52 odstotkov!

Pa bi mizerni odstotek še pogoltnila, če ne bi pred tem štiri leta poslušali, koliko revnih je v državi, koliko mladih se nam po krivici seli na tuje, kako nezadovoljni smo, ker nam različni Kemisi uničujejo okolje, kako alarmantno je stanje v slovenskem zdravstvu, da o globoki državi, ki nam reže jermene s hrbta, ne govorim!

Vse našteto in še marsikaj je, kot kaže, za državljane nepomemben mačji kašelj, saj se polovici ni zdelo dvigniti riti s kavča in oditi na volišča ter glasovati za boljšo in lepšo prihodnost.

Kaj naj rečem drugega, kot da se tisti, ki ste ostali doma, nikoli več ne pritožujte, da vam gre slabo! Nikoli več!

V nasprotju z vami sem prepričana, da je volilna udeležba bistvena za zdravje demokracije. Ni toliko pomembno, se opredeljujete za leve ali desne, napredne ali konservativne, pomembno je, da s svojo navzočnostjo na volitvah potrdite, da vam je mar, saj le tako lahko odločate o prihodnosti in kakovosti demokracije. Več ljudi, kot voli, večja je zavezanost politike h kvalitetnemu delu, posledično pa je tudi večji nadzor nad politiki.

Še pred volitvami so me pogosto spraševali, koga bom volila. Žal je bilo to edino vprašanje, na katerega nisem želela konkretno odgovoriti.

Je pa res, da sem štiri leta pogosto kazala s prstom na anomalije, sredi katerih smo se Slovenci znašli zgolj in samo zato, ker ne znamo razmišljati.

Boleče se zavedam, da smo, žal, preveč jebivetrski in naivni. Nočemo sprememb, ker kar verjamemo, da je volk, ki je pred 27 leti menjal kožuh, zamenjal tudi svojo naravo. Preveč jih je tudi, ki so podobni tisti mladi deklici, ki je na vprašanje, zakaj ni šla na volitve, odgovorila, da zato ne, ker na volilnih listih ni fotografij kandidatov. Ona se pač odloča na podlagi tega, ji je dotični simpatičen ali ne.

Pogosto sem tudi omenjala, da smo državljani podobni ženski, s katero mož v zakonu desetletja grdo ravna, jo pretepa, maltretira, ji krade denar in dostojanstvo, a potem ko jo za krajši čas spravijo v ”varno hišo”, se – kako slovensko! – znova vrne v že znano naročje. Ne glede na to, kakšno je.

Srčno sem upala, da bodo Slovenci doumeli, da je napočil čas za zdravo kmečko pamet!

Da je skrajna in radikalna komunistična stranka Levica v 2018 v Sloveniji osvojila 11%, je tudi zato ena velika tragedija. Tudi to, da so, kot pravijo, dobili največ glasov v prestolnici in med mladimi, nakazuje, kakšna prihodnost se nam morebiti obeta.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *