Povolilni kokošnjak

Komaj smo si malo opomogli po šokantni novici, da bodo po novem na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani v naslednjih treh letih v pravnih aktih te ustanove uporabljali zgolj in samo ženski slovnični spol in to za “kateri koli spol”, kar – rečeno po domače- pomeni, da Janezov in Poldetov ne bo več – že so se nam zgodile volitve.

Pred 454 leti je znani pesnik, dramatik William Shakespeare na vprašanje Kako živijo ribe v morju? odgovoril, da enako kot ljudje na zemlji; velike jedo majhne. Četudi danes živimo v 21. stoletju, je primerjava še zmeraj zelo aktualna in živa.

Že zarana sem danes prebirala zapise in komentarje na račun včerajšnjih volitev. Če bi bili kot narod zreli in odgovorni, bi nam bilo bolj ali manj vseeno, kdo prihaja na oblast: levica, desnica ali pa Marsovčki z Jupitra. Tako in tako bi izvolili predstavnike ljudstva, za katere bi vedeli, da bodo naredili vse, da bo državi boljše.

Logično bi bilo, da mora tisti, ki vlada, skrbeti za lepši jutri, za dobrobit vseh Slovencev, brez delitev na prvorazredne in drugorazredne.

A kure brez glave ostajajo še naprej kure brez glave.

Po mukah in težavah, v katerih smo živeli 27 let na 50 podlage, je bilo pričakovati, da nam bo vsaj tokrat dovolj bančnih lukenj, ropanja v zdravstvu, za lase privlečenih maket 2. tira, da ne naštevam še drugega.

Žal se to ni zgodilo. Prav uščipnila sem se, ko sem videla volilne izide¨!

Celo tistim strankam, SMC in SD, ki so v zadnjih 4 letih zapeljale voz v živo blato in potem odstopile, so volivci namenili tolikšno število glasov, da so se ponovno uvrstili v parlament!

Spomin vrtnega polža?!

Volitve so se že v času medijskih predstavitev sprevrgle v navijaško nogometno tekmo med Violami in Zmaji. Ste za Janšo ali ste proti njemu?
Nikomur ni bilo mar za programe, za prihodnost! Brigalo je novinarje, da bi postavljali neprijetna vprašanja tistim, ki so imeli maslo na glavi!

Zdi se, kot da je še zmeraj preveč takšnih, ki jih je strah, da bodo izgubili- simbolično rečeno – rdečo zvezdo? O tem, da je tudi preveč takšnih, ki komaj čakajo, da Slovenija postane varnostno ogrožena država, ne smem niti razmišljati.

Mediji pa se že ves dan bolno in sprevrženo naslajajo na račun bojazni, da zmagovalci ne bodo mogli sestaviti vlade.

Čakaj malo: kako je ne bodo mogli?

Mar ne gre za Slovenijo? Mar niso vsi po vrsti, zmagovalci in poraženci, obljubljali, da se bodo borili za lepši jutri?

Kršenmatiček, je tako težko požreti lastno velepomembnost, oholost in vzvišenost? Je tako težko stopiti skupaj, da- četudi različni- naredijo nekaj dobrega za našo skupno prihodnost?
sprašujem vas: mar ni naša naloga- naloga volivcev- da jih k temu spodbujamo? Kaj se to pravi igrati z usodo ljudi, ko gre zares?

Ja, ja, saj vem, govorim tja v tri dni. Ne smem pozabiti na žalostno, a resnično dejstvo, kako nizka je bila volilna udeležba.

Na volilno nedeljo se je na volišča odpravila malo več kot polovica volilnih upravičencev, slabih 52 odstotkov!

Pa bi mizerni odstotek še pogoltnila, če ne bi pred tem štiri leta poslušali, koliko revnih je v državi, koliko mladih se nam po krivici seli na tuje, kako nezadovoljni smo, ker nam različni Kemisi uničujejo okolje, kako alarmantno je stanje v slovenskem zdravstvu, da o globoki državi, ki nam reže jermene s hrbta, ne govorim!

Vse našteto in še marsikaj je, kot kaže, za državljane nepomemben mačji kašelj, saj se polovici ni zdelo dvigniti riti s kavča in oditi na volišča ter glasovati za boljšo in lepšo prihodnost.

Kaj naj rečem drugega, kot da se tisti, ki ste ostali doma, nikoli več ne pritožujte, da vam gre slabo! Nikoli več!

V nasprotju z vami sem prepričana, da je volilna udeležba bistvena za zdravje demokracije. Ni toliko pomembno, se opredeljujete za leve ali desne, napredne ali konservativne, pomembno je, da s svojo navzočnostjo na volitvah potrdite, da vam je mar, saj le tako lahko odločate o prihodnosti in kakovosti demokracije. Več ljudi, kot voli, večja je zavezanost politike h kvalitetnemu delu, posledično pa je tudi večji nadzor nad politiki.

Še pred volitvami so me pogosto spraševali, koga bom volila. Žal je bilo to edino vprašanje, na katerega nisem želela konkretno odgovoriti.

Je pa res, da sem štiri leta pogosto kazala s prstom na anomalije, sredi katerih smo se Slovenci znašli zgolj in samo zato, ker ne znamo razmišljati.

Boleče se zavedam, da smo, žal, preveč jebivetrski in naivni. Nočemo sprememb, ker kar verjamemo, da je volk, ki je pred 27 leti menjal kožuh, zamenjal tudi svojo naravo. Preveč jih je tudi, ki so podobni tisti mladi deklici, ki je na vprašanje, zakaj ni šla na volitve, odgovorila, da zato ne, ker na volilnih listih ni fotografij kandidatov. Ona se pač odloča na podlagi tega, ji je dotični simpatičen ali ne.

Pogosto sem tudi omenjala, da smo državljani podobni ženski, s katero mož v zakonu desetletja grdo ravna, jo pretepa, maltretira, ji krade denar in dostojanstvo, a potem ko jo za krajši čas spravijo v ”varno hišo”, se – kako slovensko! – znova vrne v že znano naročje. Ne glede na to, kakšno je.

Srčno sem upala, da bodo Slovenci doumeli, da je napočil čas za zdravo kmečko pamet!

Da je skrajna in radikalna komunistična stranka Levica v 2018 v Sloveniji osvojila 11%, je tudi zato ena velika tragedija. Tudi to, da so, kot pravijo, dobili največ glasov v prestolnici in med mladimi, nakazuje, kakšna prihodnost se nam morebiti obeta.

Ministrica za kvote

Na začetku junija prihaja v Slovenijo posebnež, ki uradno ni več pravi človek. Namreč: Angleži so Neilu Harbissonu že leta 2004 izdali potni list s fotografijo, na kateri mu iz glave štrli antena, in ga s tem uradno priznali, da je prvi kiborg na svetu, prvi človek, ki je svoje telo nadgradil s tehnologijo. Antena, ki jo ima vgrajeno neposredno v lobanjo, mu omogoča zaznavanje barv, saj je sicer barvno slep. Neil Harbisson pravi, da se ne počuti več kot človek, temveč kot transvrsta.

A roko na srce: ko bo tole angleško čudo prišlo v Slovenijo, bo videlo, da se je znašlo v deželi, kjer že dolgo ni nič več tako, kot bi moralo biti.

Potem ko je novomeška volilna komisija zavrnila kandidatno listo prve politične stranke, (Kanglerjeve in Primčeve Združene desnice), je danes padla še druga žrtev (Sloga in Združena Levica). Slednji so, nasprotno kot prvi, kandidirali več žensk kot moških in bili zavrnjeni zaradi zakona, ki naj bi, hahaha, spodbujal kandidiranje več žensk.
Kje, za božjo voljo, lahko kupim nekaj pameti, da bom razumela te norosti?! Kateri norec jih je vnesel v volilni sistem?!

Kaže, da smo pri nas skozi zadnja vrata, stran od oči zdrave kmečke pameti, izpustili iz steklenice monstruma, ki se mu reče totalna politična bebavost, imenovana tudi ”ženske kvote.”

Karmen H. je zapisala:«Sem ženska, pa se mi kvote zdijo idiotske. Žal se vse manj primernih ljudi odloča za politiko. Pri ženskah je to še bolj očitno. Na koncu pa…ne glede na kvote, koliko žensk dejansko izvolimo? Koliko žensk ženske volimo? Zanima me vsebina, politični program, ne ime!«

Rastko R.«Ženske kvote dejansko ponižujejo ženske! Če je ženska dovolj razgledana in ima namen delati v politiki, potem ji ženska kvota ni potrebna, ker bo vseeno uspela, kajti ljudje jo bodo prepoznali kot dobro osebo in jo bodo volili. Tudi pametni vodje političnih strank se ne bodo otepali preudarnih in razgledanih žensk. Torej so kvote popolnoma nepotrebne, ker ponižujejo ženske po principu: “Ti si nesposobna, zato te bomo porinili v Državni zbor preko ženskih kvot”.«

Oto N. »Mene te kvote nič ne čudijo. V državi, kjer je pomembno, koliko kdo nabere regrata,koliko gob sme utrgati, ali je branjevka izdala za peteršilj, ki stane nekaj centov tudi račun. V državi, kjer po drugi strani pokradejo milijone pa jih večina sploh ni uradno osumljena,kaj šele da bi jih pospremili na Dob, je pač mogoča tudi taka neumnost.«

Ker vem, da imamo Slovenci radi ekstremne skrajnosti, se bojim, da bomo z novo vlado dobili tudi kakšno Ministrstvo za ženske kvote, ki bo v bodoče skrbelo, da bosta spola enakovredno zastopana v vseh porah naše družbe. Mičkeno se bojim le, da se bo to ministrstvo začelo vtikati tudi v družine. Si predstavljate, da bi potrkali na vrata in vas kaznovali zato, ker ste rodili tri dečke, namesto pol- pol?!

Čudno se mi zdi le, da tisti skrajneži, ki so mahnjeni na kvote, niso poskrbeli, da bi prišlo do uravnoteženosti spolov v šolstvu, zdravstvu in predvsem v sodnih dvoranah. Če bi, bi verjela, da mislijo resno tudi pri političnih kvotah.

Mesec maj pa ne prinaša le ljubezni, temveč tudi solze. Tisti, ki točijo bridke solze 4. maja, jih točijo tudi 5. maja, ko se histerično spominjajo svojega velikega, zelo oboževanega idola, ki ga na srečo ni več med živimi. V Trierju, v Nemčiji, so letos za 200. rojstni dan Karla Marxa organizirali številne slovesnosti, med drugim so odkrili skoraj šest metrov visok kip tega komunističnega idola, ki ga je mestu podarila Kitajska.

Mitja Iršič je o tem jubileju twitnil:”Ko je živel Marx, so inženirji razmišljali, da bi vožnja z vlakom hitrejšim od 30 milj na uro, povzročila, da bo ženskam maternico odtrgalo iz telesa. Če danes z rezervo jemljemo znanstvenike 19. stoletja, zakaj bi, po drugi strani, resno jemali filozofe istega časa?”


poslednja žehta

 

 

Marijan Zlobec je ob slovesu od enega najbolj znanih filmskih igralcev iz naše mladosti, Demetru Bitencu, zapisal:”Bil je gospod, ki je užival življenje, verjel vanj in v njegovo lepoto – a kratkost, čeprav je sam živel dolgo. Julija bi dopolnil kar 96 let.”

O tudi nam, ki ostajamo, dano uživati življenje? Morda ja, morda ne, usodo imajo- tako kot zmeraj- v rokah tudi sojenice in hudobni škrati, ki jim mešajo štrene.

Čeprav je Unesco 23. april za Svetovni dan knjige razglasil šele leta 1995, pa je to dan, ko si z veseljem podarjamo tudi knjige. Na ta dan so se rodili ali umrli tudi mnogi svetovno znani literarni ustvarjalci kot so Miguel de Cervantes, William Shakespeare, Inca Garcilaso de la Vega, William Wordsworth in drugi, s čimer dobi 23. april še bolj žlahten zven.

Žlahtnost pa se Sloveniji že dolgo izogne v velikem loku. Postali smo dežela laži, prevar, zahrbtnosti, nožev v hrbet in usodnih vplivov globoke države. Zanjo delajo tudi nekateri v medijih, ki tega ne bi smeli.

Podobni smo trpinčeni ženski, ki desetletja vztraja pri nasilnem partnerju, a ko jo pristojne službe napotijo v varno hišo, ne zdrži dolgo: ponovno se vrne v naročje nasilneža. Brez njega ne zna ne živeti ne dihati.

Žiga Turk je ob nedavnem mišmašu, ko se je potvarjalo podatke o obdobju, ko so imeli upokojenci najvišje pokojnine, zapisal, citiram:”Ne manj, bolj kot druge moramo kontrolirati kontrolorje. So namreč enako zmotljivi ali politično motivirani, izdelke pa predstavljajo v rubrikah, ki nepazljivega bralca napeljuje k občutku, da tisto je pa res preverjeno. In to je namen. Da bi bralec, ki medijem zaupa čedalje manj, vsaj nečemu verjel. Pa se pokaže, da tudi kar naj bi bilo posebej preverjeno, ni nujno vredno zaupanja.’

Slovenija drsi v prepad zaradi vse večje apatije državljanov in vse manjšega zaupanja v demokracijo. Težko je doumeti – narcistični, kot smo – da se demokracije šele učimo, prav tako se moramo naučiti domoljubja. Države, ki ji pripadamo, sploh ne znamo ljubiti!

Naučiti se moramo spoštovati svojo preteklost, vzljubiti svoje korenine, jezik in kulturo. Jasno bi nam moralo biti, pa nam ni, da če varujemo svoje meje jih ne zato, da bi nagajali tistim, ki bi jih odprli na stežaj, temveč zato, da ne bi utonili. Kar se ob vedno novih in novih valovih migracij, ki butajo na vrata, lahko zgodi.

Spoznati moramo, da tisti, ki kradejo iz naših žepov, niso vredni zaupanja. Lepo bi bilo, če bi ti končno pristali tam, kjer jim je mesto: v zaporu.

Rado Pezdir je zapisal:”Vsaka stranka, ki vas prepričuje, da NLB ne bi smeli prodati, vam dejansko oglašuje kriminalne združbe. Vsak, ki bo obljubil, da bo s prvim dnem, ko postane mandatar nove vlade, najprej naredil izredni nadzor nad policijo, Sovo in državnim tožilstvom, si lahko pridobi vašo pozornost. Vsak, ki bo obljubil, da ne bo imel težave z množičnim zapiranjem vodilnih kadrov na policiji, na tožilstvu in v Sovi, če se izkaže, da so delovali korumpirano, mora biti mandatar, ki lahko spremeni okoliščine, v katerih se trenutno potaplja ta država. V tem kontekstu je popolnoma razumljivo, da je potrebno opraviti tudi izredni nadzor nad delom sodstva in javne uprave, spet zaradi normalizacije države.

Ksenija Benedetti je dejala:”V odnosu do drugih se najbolj vidi, kako se človek spremeni, ko pride na funkcijo. To vse pove o človeku.” Veliko snovi za razmišljanje nam je v nedeljo zvečer, v Intervjuju, na nacionalki, ponudil tudi Tomaž Štih. Nekateri njegovi citati so na socialnih omrežjih danes že ponarodeli. Na primer tisti:”Ima polna usta socialističnih parol in hkrati polne žepe kapitalističnih dolarjev.”

Nedavno smo lahko prebrali, da je veganski par posvojil brokoli, ker nista želela imeti potomcev iz mesa in krvi. Vesoljno- zlasti žensko bralstvo pa je prejšnji teden do obisti pretresel intervju s komunikatorko z onostranstvom.

Mnogi trdijo, da je tokrat šlo za etični in moralni prekršek, ki si ga resen in odgovoren medij niti pod razno ne bi smel privoščiti, saj je novinar zavestno sodeloval pri zavajanju in ponerumljanju javnosti. Kako je denimo videti 120.minutni stik z umrlimi za štiri osebe, ki stane samo 300 EUR, je vprašanje za psihiatre.

Tisti, ki nimate spomina zlate ribice, se boste spomnili, da je Slovenija nekoč veljala za najbolj razvito in bogato republiko nekdanje skupne države. Spomnimo se Čehov, Slovakov in Poljakov, ki so lahko le vsakih pet let potovali v tujino, pri nas pa so na poti v Dalmacijo prodajali vse mogoče od šotorov, do dopustniške opreme in igrač, za smešno nizke cene.

Kaj pa danes? Danes so nas že zdavnaj prehiteli. Mi pa še zmeraj verjamemo v smrkce, v komunikatorje z umrlimi v onostranstvu, v socializem, Tita in bele miške. Tako daleč smo padli.

norosti zgodnjega 21. stoletja

 

fotografija je najdena na twiterju

 

 

 

Tanja Fajon‏Verified account @tfajon 41m41 minutes ago

Viktorju Orbanu ne morem iskreno čestitati. Orbanova vlada je prevečkrat ravnala protievropsko in skrajno desno. Posebej obžalujem ksenofobne in avtokratske metode, s katerimi je Fidesz med volilno kampanjo še okrepil strah, izključevanje in sovraštvo med ljudmi. @strankaSD

V medijih je danes med bolj branimi novicami tudi pasja iz sosednje, logaške občine. Nezadovoljni in besni občani bentijo zaradi pasjih iztrebkov, ki se nabirajo ob številnih sprehajalnih poteh in po travnikih. Še najbolj so ogorčeni kmetje, saj pasji iztrebek ne predstavlja zgolj nečedne svinjarije, temveč tudi ogroža živino. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da logaške pasje težave niso unikatne. Psov je vedno več, in če se v Žireh, na Ledinici primeri, da v drek stopi celo sam župan, potem bi morali že zdavnaj svetiti vsi alarmi. A ne bodo. Pasji lobiji so močnejši kot marsikateri drugi.

Ste vedeli, da 7. aprila praznujemo dan slovenske zastave? Morda se boste naslednje leto ob tem času spomnili, da je že davnega leta 1848 slovenski domoljubni študent Lovro Toman s somišljeniki prvič izobesil slovensko trobojnico na Wolfovi ulici 8 v Ljubljani. Dejanje je bilo odgovor na izobešanje nemške zastave na stolpu Ljubljanskega gradu, kar so storili nemški pripadniki Narodne garde. Žal slovenska zastava na gradu, podobno, kot je v navadi po drugih gradovih v EU, ne visi niti danes, kar pa je sploh zelo žalostno.

Verjetno tudi niste vedeli, pač, lobiji in te reči, da smo 8. aprila 1990 na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni množično stopili na volišča in vodenje Slovenije v najbolj usodnih trenutkih rojevanja nove države zaupali demokratični opoziciji Slovenije  – DEMOS-u. Demosu je še istega leta uspelo izpeljati plebiscitarni referendum o osamosvojitvi, zaradi česar je bila potem lahko 26. junija 1991 razglašena samostojna Slovenija.

V trenutkih, ko je naše sodišče odločilo, da, citiram, Obveščanje o goljufanju v Fištravčevi kampanji “ni v javnem interesu”, v trenutkih, ko je dr. Anže Logar sporočal slovenski javnosti, da gre pri bančni luknji za krajo stoletja, v trenutkih, ko je nemška policija aretirala štiri moške, med katerimi je bil eden osumljen, da je na polmaratonu v Belinu načrtoval napade z nožem, je madžarski premier Viktor Orban včeraj zvečer razglasil »zgodovinsko« zmago na parlamentarnih volitvah. Po preštetih skoraj vseh glasovih si je vladajoča stranka Fidesz v parlamentu zagotovila dvotretjinsko večino. Zmaga Orbana pa kaže, tako trdijo redki analitiki, ki so mu pri nas naklonjeni, da je možna nova pomlad narodov in evropske civilizacije, saj je načrtni razkroj Evrope s strani multikulturnih elit, Evropejce končno prisilil, da so odprli oči.

Ali bo Orbanova zmaga lahko kaj vplivala tudi na bližajoče volitve v Sloveniji, je vprašanje, za milijon dolarjev. Slovenci smo znani po tem, da smo ljubitelji novih obrazov, da jih vedno znova volimo, četudi že vnaprej vemo, da se nam bo takšna brezglavost boleče otepala.

Izredne seje državnega zbora, na kateri naj bi poslanci odločali o priznanju države Palestine, hvala bogu, ni bilo. Pet poslancev je tik pred zdajci umaknilo svoje podpise k zahtevi za sklic izredne seje. Padlo je v oči, da je bil predsednik Državnega zbora, sicer strokovnjak za mednarodno pravo, izjemno oster do Jožefa Horvata, ki je ravnal v skladu s poslovnikom. Šel je celo tako daleč, da je na lastno pest sklical sejo odbora. Po tej farsi- raje si ne predstavljam, kaj bi se v državi zgodilo, če bi si jo privoščila opozicija. Zaradi neukrepanja je Horvat prejel grožnje s smrtjo, ker naj bi oviral proces sprejemanja priznanja Palestine v državnem zboru. Kljub temu, da se je ta farsa končala, ostaja grenak priokus, saj se tisti, ki logično razmišljajo, povsem upravičeno sprašujejo, zakaj, za vraga, se je s priznanjem Palestine tako zelo mudilo. Kdo izza ozadja je pritiskal na že omenjene politike in predvsem- zakaj in za koliko?!.

Dan pred veliko nočjo je v 111. letu starosti umrl najstarejši Slovenec Nikolaj Dragoš. Vesna Vuk Godina pa je bila na nedavnem predavanju v Mariboru ponovno zelo provokativna. Trdila je, da je danes nezadovoljstva veliko preveč, nezadovoljne pa naj bi bile predvsem ženske. One so tudi tiste, ki uničujejo partnerstva, to pa zato, ker se raje odločajo za tisto, kar je fajn, in ne za tisto, kar je prav.

Mar ni tudi na ravni vodenja države povsem enako  izbiramo tiste, ki so videti fajn, briga pa nas, če delajo prav?

Jožice

 

 

 

Gledam film Ko zorijo jagode iz leta 1978 in doživljam šok: prizor na ljubljanski železniški postaji je videti točno takšen, kot je še danes… peroni isti, lokomotive iste, samo v drugi barvni shemi.

Po drugi strani berem, da so pri vesoljskih poletih do sedaj sodelovali že trije slovenskih korenin: dr. Ronald Sega (Šega), dr. Jerry Linenger in Suni Williams (Zalokar), ki je s seboj v vesolje odnesla celo kranjske klobase.

Slišim za pobalinskosti, da so si nekateri na 1. april, ki velja za dan norcev, privoščili šalo, s katero so šli predaleč. Gasilci PGD Begunje na Gorenjskem so namreč popoldne, na praznično nedeljo dobili poziv: Požar v stanovanju, stanovanjski blok v vaši vasi. Dr. Ronald Šega tega definitivno ne bi nikoli storil!

Ne razumem tistih, ki pred Cankarjevim domom polivajo kri, da bi opozorili na izginjajoča plemena v Afriki. Skrbi jih za vsako žabo, ki jim bo cesta prerezala pot. Da Slovenci izginjajo kot narod v lastni državi, pa nikogar od njih ne gane. Kdo ve, kaj bi rekel Boris Pahor?

Nas mora biti strah, ker nas mentalni fosili z nezadržno močjo porivajo v naročje ruske babuške? Žiga Turk piše, da le-ti Ameriki zmerijo, ker je Hrvaški pomagala v osvobodilni vojni. Zamerijo, da je bombardirala Beograd in Jugoslavijo. Zamerijo, da nam je ugrabila Melanijo in jo potem prevarala s pornozvezdo. Ameriki zamerijo, da so na bankovce napisali “Verjamemo v Boga” in da so tam človekove pravice ljudem dane od Stvarnika. V temelju države zato nimajo vode, ampak “življenje, svobodo in iskanje sreče”. Svobodo bi kadarkoli zamenjali za komando, ki posameznika odreši odgovornosti zase. Pravico do sreče bi zapisali v ustavo. In potem bi štrajkali, ker jih država ne osrečuje.

Ponosna sem na znanstvenika dr. Jureta Leskovca, ki je doma iz ”naših” krajev. Rojen je ”šele” leta 1980, a ga pozna ves svet. Za svoje znanstveno delo je prejel številne prestižne nagrade med njimi Test of Time Award za strokovne prispevke, ki so v zadnjem desetletju na njegovem raziskovalnem področju imeli pomemben vpliv. Postal je redni profesor na univerzi Stanford, ki na lestvici najprestižnejših univerz na svetu zaseda tretje mesto.

Kadar pomislim nanj, se vprašam, ali slučajno ve, da se znanosti, napredku in lepši prihodnosti v njegovi domovini bolj slabo piše, kajti vseh sort ”Jožice” naredijo vse, da Slovenci ob dveh korakih naprej, naredimo vsaj pet korakov nazaj.

Želela bi, da nam za te Jožice postane bolj mar! Tiste, ki so že pred leti zavohale tržno nišo, kako vleči državljane za nos! Postale so pomembne osebe, kajti znajo projicirati svojo moč samozavestno dopadljivo in sproščeno. In vas z dobrikanjem v nekaj minutah prepričati, da jim izročite vse svoje prihranke, ker so one kakor edine, ki jih bodo znale oplemenititi. Prav tako jih srečate na seansah, kjer si slušateljice masirajo prsi v upanju, da se jim bodo te napihnile, ne da bi šle pod nož.

Okoli nas je vedno več takšnih, ki želijo v sebi prebuditi zmagovalca, spoznati, kako postati vodja nečesa po liniji najmanjšega odpora. Če si, na primer, želijo njihovi izbranci postati predsednik države ali parlamenta, direktorji ali sekretarji, se ob primernem plačilu to tudi v resnici zgodi.

Neka Jožica je nekoč peljala 15 žensk na Triglav. Prehodno za vzpon na 2864 metrov niso nič trenirale. Po Jožičinem mnenju je zadoščalo, če so udeleženke, ki so sicer že po uri hoda pocepale kot muhe, zgolj in samo vizualizirale to, kar so nameravale storiti.

Vedno bolj kaže, da Jožice prevzemajo oblast in komando v sleherni pori naše družbe. Naši predniki so dejali:”Kdor ne dela, naj ne je.”Jožice pa trdijo, da je treba tistemu, ki dela, še bolj nabiti davke, da bodo lahko oni, ki imajo štiri leve roke, bolj lagodno živeli. Leta 2008 je bil vsak delovni aktivni prebivalec zadolžen manj kot 10.000 evrov. Politika mu je v desetih letih naprtila dodatnih 26.500 evrov dolga. To ni malo. A Jožice znajo. Prati možgane. So jih tebi, pa tebi – že?!

 

košarice s cvetjem


Ko je človek enkrat star 60 ali več, ugotovi, da je prestar, da bi še kar naprej molčal.

Že lep čas ne želim več le kimati in se strinjati z vsako neumnostjo. Zavedam se tudi, da vsi ljudje niso bili in ne bodo dobri. Če je kdo napravil nekaj zlega in slabega, ga ne mislim opravičevati. Poskušam živeti tako, da lahko tisti, ki živijo z menoj, dihajo vsak po svoje. Jaz po svoje. Ko si dovolj star, ti, na srečo, tudi ni treba stati v vrsti pred politiko, da te bo ta počohala za vratom, in ti – deset pred dvanajsto – metala k nogam kakšne piškotke.

Če ste tudi vi dovolj stari in če niste ravno strastni ljubitelji telenovele Moja boš, če vas, ko vzamete v roke časopisje, poleg urejanja nohtov zanima še kaj drugega, potem ste imeli tudi v minulem tednu veliko priložnosti, da ste se lahko soočali z dogodki, ki so – posredno in neposredno- vplivali na to, da imate minimalno pokojnino in iz meseca v mesec manjšo plačo.

Medtem ko osrednji mediji vztrajno molčijo o ključnih krivicah, ki se dogajajo v državi, ko na nekaterih področjih vlada popoln kaos, najbolj kritična sta obramba in zdravstvo, da o sodstvu ne govorimo, v civilizacijskem svetu, na Slovaškem, odstopi notranji minister Robert Kalinak zaradi umora preiskovalnega novinarja Jana Kuciaka. S Sloveniji bi bilo kaj takšnega skrajno nemogoče!

Kardiovaskularni in torakalni kirurg Igor Gregorič, tisti, ki že tri desetletja dela v Ameriki, kjer vodi center za srčno popuščanje v bolnišnici v Houstonu, si zdaj prizadeva prenesti svoje izkušnje na Nacionalni inštitut za otroške srčne bolezni (NIOS), ki ga pomaga postavljati na noge v Sloveniji. Njegove besede »Malčki pri vas trpijo že petnajst let. Solze mi stopijo v oči, ko pomislim nanje.« povedo o slovenskem zdravstvu več, kot si lahko mislimo in lahko le držimo pesti, da ga kakšnim provladnim plašurjem, ki se zajedajo v državno korito, ne bo uspelo pregnati.

Slovenijo je obiskal ameriški astronavt Randy Bresnik”Kako veš, kaj je spodaj in kaj zgoraj,” ga je vprašal mladi poslušalec. “Tega v vesolju ne čutiš. Šele ko pogledaš skozi okno, vidiš, kje je Zemlja,” je pojasnil Randy.

Tudi policist Mihael Berlic točno ve, kaj so njegove dolžnosti. Ko je v Delavski hranilnici izven svojega službenega časa ujel roparja. 44-letni nepridiprava, povratnika, ki je oropal kar štiri ljubljanske bančne ustanove, ga je onesposobil in na varno pospremil stranke in bančne uslužbence. Bravo Mihael!

Ko boš pri volji, poskusi onesposobiti tudi tiste, ki stojijo za bančno luknjo! Ljudstvo ti bo hvaležno, verjetno pa tudi Anže Logar, znan zaradi suverenega vodenja komisije, ki preiskuje zlorabe v bančnem sistemu. Tovariši, ki so jih povzročili, so v večletnih postopkih ugotavljanja krivde, kot kaže, vsi po vrsti postali dementni.

Pa če ostanem še za pol minutke pri črni kroniki: migranta iz Senegala, so ljubljanski policisti zasačili z drogo, ki jo je nameraval preprodati, po drugi strani pa smo, končno že, dočakali tudi nekaj posrednih pohval na račun slovenskega sodstva. Domnevni vodja balkansko-kolumbijskega narkokartela, ki so ga z mednarodno operacijo Nana aretirali v Ljubljani, bo zahteval, da mu sodijo v Sloveniji. Če smo ga državljani prav razumeli, ima naše sodstvo za mamilarska posla bolj usmiljeno srce od hrvaškega. Bomo videli, če res.

Te dni smo tudi izvedeli, da smo davkoplačevalci poleg propadlega projekta Stožice plačevali tudi nesramno draga kosila in izlete na Balkan, tistih, ki so imeli in še imajo pri Stožicah prste v marmeladi! Eno samo kosilo je stalo enkrat več, kot znese mesečna pokojnina sosede Mice!

Tudi gradnja II. tira se je začela ‘v slogu’! Samo za maketo je vlada plačala 100.000 €. V naši dolini je ogromno vseljivih nepremičnin, ki jih lahko kupite po nižji ceni! Kako bodo koritarji metali z lopato denar skozi okno, ko bo šlo zares!

Ministrica Milojka Kolar Celarc, bil bi že greh, če je ne bi omenili, pa tik pred zdajci sprejema ukrepe, bolj ali manj neusklajene, ki bodo po ocenah kritikov dolgoročno škodili vsem. Zdravnik Danijel Bešič Loredan s somišljeniki zato v petek pripravlja shod, na katerem želi pozvati k prevzemu politične odgovornosti za razmere na tem področju.

A konec minulega tedna je, kljub vsemu, minil v žlahtnem cvetju: predsednik državnega zbora je v posvečene sobane parlamenta povabil pevca Wernerja Brozovića in potem, ko je pevec zapel nekaj milozvočnih poslankam in uslužbenkam,  sta šla z Berglezom še s košarico v roki delit rožice tudi po ljubljanskih ulicah. 🙂  🙂

Srečno 2018

Pogosto slišimo, kako pomembno je živeti v tem trenutku, tukaj in zdaj. Pa vendar je tudi sleherni dan te sedanjosti zgrajen na dnevih in letih, ki so že minili.

Približno ob tem času -vsako leto znova- sami pri sebi delamo nekakšno intimno inventuro dobrega in slabega, kar nas je doletelo v letu, ki se počasi izteka. Trudimo se- a nam večkrat ne uspe- da poskušamo biti hvaležni za vse, kar se je dobrega zgodilo. Sliši se neverjetno, a je res: hvaležnost je za nekatere način življenja. Znajo videti darove, ki jim jih je- četudi v čisto majcenih stekleničkah- podarilo življenje. Bolj, ko imamo odprto srce, več jih najdemo.

Nekoč sem v čakalnici, pri zdravniku, poslušala pogovor dveh, ki sta čakala, da prideta na vrsto. Boleznim, ki so tarale prvega, ni bilo videti konca. A tisti trenutek, ko so se odprla vrata, je zamahnil z roko, se nerodno nasmehnil, ter dejal.”Pa saj mi ni nič hudega, še zmeraj sem živ.”

Za nami je Božič, ki ga praznujejo malodane po vsem svetu, pred nami je Silvestrovo. Hvaležna sem, da so besedni topovi, ki dan za dnem bruhajo razlike med ljudmi, sovraštvo, prezir in kar je še tega, utihnili. Voščimo si mir v srcu, ljubezen v družini, prijateljstvo, za trenutek zahrepenimo po sožitju, razumevanju, dobroti, solidarnosti. Četudi odložimo kopja in sulice enkrat samkrat na leto, sem vesela. Lahko bi bilo drugače.

Tudi zjutraj sem se prebudila z željo, da bodo nekoč, čez desetletja, moji vnuki še zmeraj lahko praznovali ne le Božič, tudi Dan samostojnosti, ki mu sledi. Vsaj tako, kot ga praznujemo danes. V svetu, v katerem živimo, ni nič več samo po sebi umevno.

Nikoli ne bom pozabila 23. decembra 1990, ko se je odločalo o odcepitvi od nekdanje skupne države Jugoslavije. Ne bom pozabila, da pa vsi ob razglasitvi rezultatov plebiscita niso bili pretirano navdušeni. Mnogi med njimi Slovenijo ponovno ali še kar naprej pehajo nazaj v t. i. ”jugoslovanskost”! Upam, da jim ne bo uspelo! Če bi bilo po pravici, bi vse simbole prejšnje države že zdavnaj razglasili za nezaželene! Bom dočakala tudi ta dan?

Zaradi hvaležnosti se počutim, kot bi imela vsega dovolj. Vseeno se včasih zalotim, da se vprašam, smo sploh hvaležni, ker nas znotraj doma ne zebe, ker imamo na voljo računalnik, televizijo, pomivalni in pralni stroj? Verjetno ne. Našteto nam vendar pripada, mar ne?
Smo lahko hvaležni za vse svoje talente, ki nam pomagajo, da smo v življenju uspešni? Smo hvaležni mami, ki nas zjutraj zbudi, da ne zamudimo službe in nas ob prihodu domov pričaka s kosilom? Smo hvaležni, da nas v odtujenem svetu, kjer je pomemben predvsem jaz, jaz, jaz, sploh opazijo?

Smo hvaležni za vse preizkušnje in padce, ki so tudi del življenja, a nas bogatijo, plemenitijo, delajo boljše in zrelejše?
Starši za neuspeh svojega otroka običajno krivijo družbo, ki ga je “povlekla”vase. Bilo bi dobro, če bi za trenutek razmišljali drugače, ter poiskali glavnega krivca za neuspeh svojega dragega otroka znotraj družine. Samo tam smo odgovorni zanj. Ne družba in ne učitelji. Slednjim lahko le nastavljamo ogledalo in jim odločno prepovemo, da otroku nimajo kaj polniti glave z vrednotami, ki to niso, z idejami, ki so skregane z zdravo pametjo. Ko bo otrok odrasel, bo hvaležen, da smo ga varovali takrat, ko je bilo treba in ne takrat, ko bi se lahko sam.

In ko boste tole brali, bodite, lepo prosim, hvaležni, ker ste se prebudili v nov, čudovit dan. Ker se je ob vas zbudil nekdo, ki ga imate radi. Ker imate službo, ki vam daje kruh in si lahko kupite kaj lepega. Bodite, navsezadnje, hvaležni usodi, ker ni dovolila, da bi vam oprali glave, da ste- kakšna sreča- še zmeraj to, kar ste! Ogromno je stvari, za katere smo lahko hvaležni, a se nam vse prevečkrat zdijo samoumevne.

In da ne pozabim: bodimo hvaležni tudi za vse pretekle izkušnje. Brez njih danes ne bi bili to, kar smo. Pa srečno v letu 2018!

 

PS

In naj se končno že, ve:

pleničke je prala v mrzlem studenc’

 

O velikem seksualnem škandalu, ki je Ameriko dvignil na noge, sem govorila že prejšnji ponedeljek. Saj se še spomnite, gre za hude obtožbe spolnega nadlegovanja žensk s strani slavnega filmskega producenta Harveya Weinsteina. A bi škandal potonil v pozabo, če se ne bi oglasila antropologinja Vesna V. Godina, ki je v svoji kolumni, verjeli ali ne, za posilstva okrivila kar ženske same.  Med vrsticami pa se jo je dalo celo razumeti, da je spolno nadlegovanje stalna hollywoodska praksa in se je treba s tem sprijazniti. Njenega pisanja niso mogli prezreti v Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Med drugim so zapisali, citiram:«Že ko ste opravičevali nasilje nad otroki, bi se morali oglasiti, saj ste že takrat v najosnovnejši biti prestopili mejo dopustnega in primernega. Še posebej pa ste prestopili mejo spoštljivega. Sedaj pa, ko ponovno ponižujete in žalite ženske, ki so doživele spolno nasilje, ne moremo biti tiho. Ne verjamemo, da ne razumete pozicij moči in nadzora, ki so temelj odnosa, v katerem pride do izsiljevanja in nasilja. In ne verjamemo, da se svoje pozicije moči kot sokreatorka javnega mnenja, ne zavedate.«

Če bi bili hudobni, potem bi ob Vesninem opravičevanju posiljevalca lahko pomislili na domač- ljubljansko obarvan primer, ki ga dotična kolumnistka – hipotetično – skozi opravičevanje ameriškega izprijenca pač- posredno (ne)uspešno brani. Drugače si pozitivnega odnosa do posiljevalcev pač ne da razlagati. Seveda, z SOS – a pa bi se ob aferi ”farmacevtka” prav tako lahko (morali) oglasiti!

V medijih je bila tudi prejšnji teden na tapeti Katalonija. Ob dogodkih v njej smo se ponovno zelo močno začeli zavedati, da slovenska osamosvojitev ni bila samoumevna. Vsak dan znova bi morali biti veseli svoje države.

Žal tega ne počnemo, in kot kaže, se dogajajo še hujše stvari, skregane z zdravo logiko: Slovenci se svojim eks jugo gospodarjem in stricem celo vedno bolj opravičujemo, da smo si pred 26 leti drznili na plebiscitaren način oditi iz nekdanje Jugoslavije. Jugo oficirji, ki so bili v času osamosvojitvene vojne tako in drugače nasilni (da ne zapišem še kaj drugega), Tomićeva pa je med poslance prinesla celo idejo, da se tistim- iz nekdanjih južnih republik, podeli status manjšin. Zaenkrat je Cerar izrekel odločni ”ne”, a tudi on ne bo večen!

Ponižnost izražamo nezavedno. Kot bi hoteli reči: »Oprostite nam, da vas nismo poslušali, ko ste nam govorili, da osamosvojitev ni vaša intimna opcija!«

Sami veste, da se na vsakih volitvah soočamo z novimi obrazi, ki nam jih ti že omenjeni strici vsilijo, ne da bi se zato posebej matrali. Pred tremi leti sta prišla na oblast Cerar in njegova kompanija, ki že ves čas ne počneta drugega, kot da Slovenijo potiskata gospodarsko, politično in moralno na kolena.

Včeraj jih je ljudstvo, žal s triletno zamudo,kaznovalo, saj je smc kandidatka dobila komaj kaj glasov, prehitela sta jo celo Andrej Šiško in Boris Popovič.

A kot da nas nobena šola ne bi čisto nič izučila, spet smo nasedli t. i. novemu obrazu. Če bi bil slovenski volivci normalni, bi se Šarec uvrstil med Šiška in Popoviča, kamor bi po zdravi pameti spadal, tako pa je po posredovanju najbolj vplivnega ozadja dobil celo 25 odstotkov vseh glasov. Če kaj, potem zgolj in samo ti odstotki največ povedo, kakšne vodljive ovce so slovenski volivci. Verjemite, ko bodo strici na naslednjih parlamentarnih volitvah zaukazali ”volite bikca Ferdinanda”, bo ta definitivno dobil večino vaših glasov.

Za povprečnega Slovenca je značilno, da se ne zanima za politiko. Zato, ker bolni umirajo zaradi predolgih čakalnih vrst, zato, ker je država prepletena s korupcijo, zato, ker so neformalni gospodarji zadolžili  že naše pravnuke, zato, ker se je zgodila iranska afera, zato, ker so nas nategnili s Kemisom, Magno in drugim tirom, Slovenec krivi ali ameriškega predsednika Trumpa, Janšo ali pa marsovčke, nikakor pa ne išče krivde v sebi in svojemu jebivetrskemu odnosu do države. V življenju si želi le miru in to za vsako ceno. Raje stisne zobe in od prisluženega evra plača pogoltni državi 73 centov, kot da bi se tej državi uprl. Kje so že časi, ko so se predniki grofom uprli zaradi desetine, ki so jim jo morali plačati. Politika Slovenca morda zanima le na lokalni ravni, saj je od izvolitve župana odvisna obnova ceste ali njegovo gradbeno dovoljenje.

Levica ima v Sloveniji vedno več moči, kar je fenomen –sploh pa, ker jo v Evropi izgublja. Zadnji, ki so rekli ”ne” socialistom, so bili Čehi, tudi Kurz jih, hvala Bogu, ne ljubi (pre)več.

Da bi prišlo do vsaj malo uravnoteženosti, potrebuje desnica nekaj resnično novega. Ne koleričnih anti- janšistov, katerih domet je zapiranje trgovin ob nedeljah (Tomaž Štih), potrebuje dosti več, to pa je pogled v prihodnost, s katerim bi ji uspelo pridobiti na svojo stran tudi nezadovoljne državljane. Desnica bi morala- pa naj se sliši še tako nemogoče, sploh, če vemo za nasprotovanja, ki vladajo med njenimi pripadniki, združiti svoje potenciale in pripraviti realne in otipljive načrte o tem, kako naprej. Povprečen državljan pač želi politične obljube občutiti tudi na svojem žepu in v realnem življenju. Skratka, hočem reči, da tudi za tokratni neuspeh desnice ni toliko kriva levica kot metla, ki je premalo pometala pred lastnim pragom, se preveč ukvarjala s preteklostjo in premalo s prihodnostjo.

P.S.

Kruta evropska realnost ali strah in groza v Angliji: Oborožen moški zajel talce v priljubljenem nakupovalnem centru; več sto družin z otroki ostalo ujetih.