FILMSKA PREDPREMIERA V MARIBORU

V nedeljo zvečer, malo po devetnajsti uri, so na Mednarodnem filmskem festivalu dokumentarnega filma v Mariboru za javnost prvič predvajali dokumentarni film Ogenj, rit in kače niso za igrače.

”Greš?”me vprašajo doma.

Kakšno noro vprašanje! Kot da ne bi vedeli, da moja radovednost včasih skače čez reko tam, kjer ni nobenega mostu!

Tokrat pa sploh:hrepenela sem po tem, da vidim, kaj je nastalo izpod režije Jake Šuligoja!

Pa sva sredi sončnega in vročega popoldneva s prijateljico Ivano sedli na vlak. Saj ne, da vožnja ni bila prijetna, le zdelo se mi je, da bi se kakšen maratonec premikal hitreje kot smo se mi.

V Mariboru sem bila le dvakrat, trikrat, na Lentu tokrat prvič. Če bi imela kaj besede, bi bilo ob Dravi drugače, bolj zeleno, predvsem pa bolj prijazno sprehajalcem.

”Moj” film Ogenj, rit in kače niso za igrače so uvrstili na spored v Sodnem stolpu. Sama pri sebi se nasmehnem ironiji usode: ime je dobil v času, ko so v njem izrekali sodbe, saj ga zgodovinarji povezujejo s čarovniškimi procesi proti ženskam, ki so bile spoznane za čarovnice. Bi rekla, da bi se verjetno kaj podobnega, če bi živela takrat, zgodilo tudi z menoj.

Dvorana Sodnega stolpa sicer ni bila povsem polna, a večje število mladih, ki so prišli – in to kljub prečudovitemu poletnemu večeru, ki je vabil zunaj- mi je bilo dobrodošlo. Že pri vhodu sem naletela na znan obraz:Mako Sajko – legenda slovenskega dokumentarnega filma! Prisrčno sva se pozdravila.

Da pa organizatorji morda le niso imeli na voljo denarja za kakšno ekskluzivo, rdeče preproge, blišč in podobno, je na nek nedvoumen način pričalo ”plastično” stranišče tik ob vhodu. Prav nadrealistično in zelo bohemsko…

Soočiti se s 55 minutami filma, ki na nek način razgrinja tudi marsikatero mojo intimno misel, ni bilo prijetno. Prve minute sem zato mižala in kukala na filmsko platno skozi prste. Nekatere misli so- iztrgane iz konteksta- delovale mičkeno drugače, kot so bile mišljene. Ganile so me fotografije, ki jih je za potrebe filma dal na razpolago Žirovec Alfonz Zajec. Tudi vsi sodelujoči, tisti, ki jim ni bilo nerodno, da javno spregovorijo o intimnih zgodbah, ki so zaznamovale njih same ali njihove prednike, so bili enkratni! Četudi sem jim pred tem že neštetokrat prisluhnila, sem se ponovno zavedala, da njihove zgodbe odražajo precej drugačno sliko polpretekle zgodovine, kot jo pozna večina med nami. Verjetno tudi tisti, ki so sedeli v dvorani.

Trdno sem stiskala pesti v želji, da bodo gledalci, ki si bodo film ogledali tudi pozneje, prenehali misliti, da je bil čas življenja prednikov enak TV nadaljevanki ”Cvetje v jeseni”.

Pa da bodo obenem postali radovedni, kakšna je bila resnica – podobni meni, ko sem dolga leta odgrinjala skrivnosti, skrbno pometene pod številne preproge.

Zgodbe sodelujočih so si bile zelo različne. Vsakdo je pripovedoval iz lastnega zornega kota. Bila sem ganjena in neskončno hvaležna vsem, da so se potrudili. Zame. In za film. Pa zato, da bodo s svojimi besedami pripomogli, da bodo tudi drugi doumeli, da je intimno življenje prednikov nekaj, kar bi morali zelo dobro poznati, če hočemo razumeti aktualni čas in 21. stoletje nasploh.

Prizori z otroki, ki so se ob pomoči Lucije Kavčič igrali v travi ter spletali venčke iz marjetic, so enkratni. Stare narodne pesmi, zelo redkokdaj slišane, so sedle v ušesa in v dušo.

Ne vem, kaj naj o filmu samem še zapišem. Drži, da sem se ob gledanju spomnila številnih snemalnih dni, nešteto ur, ki jih v filmu ni videti, vseeno upam, da se bo ta film, ki – kot je izjavila ena od gledalk- trka predvsem na žensko dušo- dotaknil gledalcev. Mislim, da je to lahko največ, kar bi z njim dosegli.

Po projekciji so me povabili tudi k besedi. Upam, da nisem bila predolga. Hvaležna sem bila tudi za vprašanja iz publike. In za vrtnico. In za nočno vožnjo v hotel Orel. Hvala neznanemu mladeniču za prijaznost!

* * *

V dobrih petindvajsetih letih, kar je nastajala knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače, so me sogovornice naučile veliko bolj strpnega odnosa do spolnosti, kot sem ga imela kdajkoli pred tem. Kljub temu, da so bile ženske preproste, največkrat kmečke, so- na štiri oči- o svoji intimi spregovorile neobremenjeno. Morda ali predvsem zato, ker so bile domala vse starejše od 80 let in se jim je zdelo, da nimajo več nikomur polagati računov?

Tudi zato me pogosto gloda vprašanje, zakaj so ženske dandanašnji, ko se piše 21. stoletje, v mnogočem bolj starokopitne od svojih prednic?

Žal imamo Slovenci do spolnosti še zmeraj precej zadržan,obenem pa tudi – vsaj zame – nerazumljiv odnos.

Brez večjih težav toleriramo pornografijo, nasilje, ne le družinsko, tudi sicer, a pri vsakdanjih pogovorih o povsem običajni intimi med moškim in žensko, zlezemo vase in postane nam nerodno.

Tudi v nedeljo sem po projekciji, ko mi je bilo dano spregovoriti nekaj besed o vsebini filma, oziroma o knjigi, hote uporabljala nekatere starinske izraze, ki so- hočemo ali ne- bili v uporabi zlasti pred letom 1960, ko ljudje še niso seksali, ampak so fukali, oziroma se ”bakali” se dajali dol ali se breznali.

Nekaj gledalcev se je ob njih sramežljivo nasmihalo, kot bi hoteli reči, ej, stara gospa, tako se ne govori!

Vsi – od staršev do pedagogov in povsem ”običajnih” državljanov se, denimo, boleče zavedamo, da si pričenjajo mladi nabirati prve, celo nezaščitene spolne izkušnje že kmalu po 12 letu starosti. Mnogi od naštetih ”varuhov morale”, žal, niti ne trenejo z očesom, četudi vedo, da njih potomci sedijo pred televizorji in buljijo v cenene scene različnih resničnostnih šovov, polnih cenene erotike in vulgarnosti.

Samo bežen skok na Med over net nas prepriča, da si mladi –sodeč po forumih –  že zelo zgodaj nabirajo ne le običajne, temveč zelo ”odrasle” spolne izkušnje. Pa ne le s sošolci temveč tudi z bližnjimi sorodniki. Res me zanima, ali kdo od dotičnih kdaj pokuka na takšne forume?!

Zavedajoč se, da bi imeli učitelji in vzgojitelji precej lažje delo pri ”delikatnih” pogovorih z dijaki in učenci, če bi mladi vedeli vsaj o spolnosti ”nekoč” malo več, kot vedo.

V zelo iskreni želji, da bi se to zgodilo, sem poklicala na več srednjih šol. Predlagala sem jim, da mi v šolskem urniku odmerijo nekaj časa in prostora, da na primeren način spregovorim o svoji raziskavi, ki je trajala skoraj četrt stoletja. Predvsem pa o zgodbah, ki še zdaleč niso dolgočasne.

Razen na gimnaziji Ledina, Medicinski fakulteti in na FDV, so me povsod drugod prijazno zavrnili. Nekateri že s tem, da so ostali tiho in se niso odzvali, drugi pa so dejali, da niti v najbolj drznih sanjah nočejo polagati računov staršem, ker je veliko možnosti, da jim ne bi bilo prav, ko bi izvedeli, da se je njihovim otrokom spregovorilo o spolnosti.

Četudi tisti – iz začetka 20. stoletja!

Kljub temu, da knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače bralci še zmeraj strastno berejo ( po letu in pol, je tretja najbolj izposojena knjiga v knjižnicah), so reakcije ob prebranem tudi med odraslimi in zrelimi bralci različne. Ni jih malo, ki trdijo, da ni bilo prav, da sem brskala po stvareh, ki bi morale ostati za zmeraj skrite. Nekateri- zlasti ženske- so zgroženi, češ, če me ni nič sram, da sem te reči vlekla iz sogovornikov.

Komentarjev je veliko, nekateri me tudi prizadenejo.

Žal tisti, ki to počnejo, ne vedo, da prav neznanje o preteklosti, zlasti o intimi naših prednikov, botruje številnim neresnicam in neumnostim, ki se jih o tem obdobju, žal, učijo tudi v šolah.

Danes se na smrt bojimo pedofilov, iščemo jih predvsem v cerkvenih vrstah, kar je- glede na to, kar se je še ne tako davno dogajalo na Kranjskem – zelo žalostno in plod popolne nevednosti.

Številni pastirčki, pesterne, dekle in služkinje v najzgodnejših letih, so doživljali posilstva, ki so za vedno zaznamovala njihova življenja. Žal o tem, da so se odrasli, celo spodobni moški, družinski očetje, dedje, strici, bratje, hlapci, berači, sosedje…. ”spravljali” nanje, niso smeli govoriti na glas. Ker je bilo nekoč – pa ne tako davno nazaj – sramotno omenjati karkoli s spolnostjo.

Morda je v marsikateri družini, kjer je doma nasilje- tudi takšne, izprijene vrste- tako zato, ker se je ”molk” podedoval od prednikov?

In se zdi tistim, ki bi morali žrtve braniti in jih varovati, bolj priročno in ”spodobno”, če o grozodejstvih molčijo?

Koliko sodobnih žensk danes, leta 2015, pozna intimno življenje svojih mam, babic? Redkokatera.

In zato se, žal, dogaja podobno kot v zgodbi, ki jo v filmu Ogenj, rit in kače pripoveduje 92-letna Ljerka:”Moja babica, ki se je pri osemnajstih poročila s šestinpetdesetletnikom, je spolnost preklela. Rodila je štiri otroke in prekletstvo potem prenesla nanje, oni pa na svoje otroke- vse do današnjih dni…”

Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače je prva knjiga o spolnih in drugih navadah naših prednikov. Glede na to, da se piše leto 2015, je to skrajno žalosten podatek, ki obenem zelo veliko pove tudi o nas samih.

* * *

O tem, kako so živeli predniki pripovedujem na primeren način, četudi je res, da uporabljam izraze, ki so bili takrat v uporabi. A roko na srce: ti izrazi še zdaleč niso tako nemarni, kot so vulgarizmi, ki so del marsikaterega besednjaka!

Boli me srce, ko na vsakem koraku spoznavam, da o življenju babic in dedkov vemo zelo malo ali skoraj nič. Naše pomanjkljivo znanje je na gosto, žal, prepleteno predvsem s klišeji in stereotipi, ki se prenašajo celo iz enega strokovnega zapisa v drugega.

Nedavno tega mi je nekdo razkril zanimivo pripoved o svoji babici. Čeprav je bila vse življenje ženska visokih moralnih načel, je v svojih nedrjih skrivala tudi nekaj ”temačnosti”. Ko so potomci povsem slučajno odkrili pisma, skrita pod desko v spalnici staršev, so bili sprva šokirani, a potem, ko so se jim misli in čustva pomirila, so na babico gledali drugače- z večjim spoštovanjem: izginil je mit, rodila se je ženska iz mesa in krvi!

Vsak dan se- tako po različnih forumih, na faceboku, v realnosti, medijih, itd. itd…. srečujem z ljudmi, ki imajo kletvice in vulgarizme za običajen del svojega besednjaka. Če kdaj komu namignem, da bi lahko malo manj svinjal z besedami, me zabije nazaj, češ, uporabljam samo tiste, ki jih je najti v slovarju slovenskega knjižnega jezika.

A tudi med temi, slednjimi se najdejo takšni, ki nad menoj in mojimi raziskovanji vihajo nos z besedami, da od stare babnice z družino, otroki in vnuki kaj takšnega, malodane umazanega, niso pričakovali.

Tudi zato se mi včasih zdi, da se je svet, ki ga živimo, znašel v neki čudni, žalostni, če že ne smešni situaciji:

Kot že rečeno- ne zgražamo se nad pornografijo, prostaškim govorjenjem, nasiljem….zgražamo pa se nad željo, da bi se več pogovarjali o intimi, ki je, pa naj obračamo  na kakršen koli način, sestavni del biti vsakega slehernika.

In če za kaj, velja za prav to področje: dokler ne bomo poznali intimnosti svojih lastnih prednikov, toliko časa ne bomo razumeli tudi sebe in svojih čustvenih globin.

”Ogenj, rit in kače” na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma

nedelja, 30. avgusta 2015, ob 19.00,
SODNI STOLP


MEDNARODNI FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA,

MARIBOR


“Ogenj, rit in kače” – dokumentarni portret Milene Miklavčič

 

 

Režija: Jaka Šuligoj Scenarij: Boštjan Virc Svetovanje in ideja za film: Žiga Virc Direktor fotografije in snemalec: Janez Stucin Montaža: Urška Djukić Asistent kamere in snemalec tona: Jernej Rozenberger Vodja produkcije: Anamarija Hrast Obdelava slike in tona: Jernej Rozenberger Producent: Boštjan Virc Produkcija: Studio Virc za RTV Slovenija
http://www.dokumentarci.si/program-2015/

Spomini na Alpino in druge malenkosti

 

 

Pred dnevi, ko sem v Financah slučajno naletela na članek o Alpini (http://www.finance.si/8825251/DUTB-ukrepa-v-Alpini-nova-direktorica-in-reorganizacija), so se obudili spomini na čase, ko sem vsake počitnice, običajno že takoj naslednji dan, ko so so se zaprla šolska vrata  – kot dijakinja – delala v Alpini.
Za ”trakom” kot se je reklo. Delo je bilo dolgočasno in mukotrpno, ure so se vlekle kot jara kača, vseeno pa je bil občutek lastnega denarja v žepu opojen in mamljiv.

Popoldan, ko sem prišla domov, utrujena in lačna, sem vzela še košaro za borovnice in ajd v gmajno! Do večera!

Če danes pomislim na tiste čase, vem, da so bili strašno bogati po svoji vsebini: in kar je najbolj pomembno – nikoli mi ni bilo dolgčas. NIKOLI!
Zmeraj je bilo nekaj, kar je zaposlovalo roke in tudi misli. In to sem ”prenesla ” tudi v današnji čas!

V Alpini sta delala tudi ata in mama. Od prvega do zadnjega dne, dokler se nista upokojila. Plače so bile zmeraj slabe – med najslabšimi v državi. Pa ne le to: delavci so se nenehno- tudi finančno – žrtvovali za ”višje cilje”: odpovedovali so se regresu, višji plači in bogvedi še čemu, da so se kupovale počitniške kapacitete in da so se gradile nove hale.

”Da bo vnukom bolje!” so jih ”tolažili” direktorji in ostali, ki so bili vešči manipulacij.


Iz počitniško-delovne mladosti, ki sem jo preživela v Alpini, pa so ostali še neki drugi spomini: spomini na sodelavke, na moje druge ”mame”, ki so me vzele za svojo (ne vse, nekatere pa). Ob malici, ko smo se v jedilnici usedli h ”krompirjevemu golažu” in ga poplaknili s čajem, so mi svetovale to in ono o življenju, predvsem pa o fantih.

Spominjam se, da so mi polagale na srce, da se je treba z njimi vse poment, o eni in isti stvari tudi po večkrat pomožvat. Zabičale so mi, da fantje sovražijo žensko užaljenost, pa ”nos do tal”, pa ”podjebavanje”….Tihe urice so bile po njihovem strup, zelo morilski strup.

”Prava ženska se mora zavedati, da se moškega gnete previdno, da je moška glina narejena iz drugačnih snovi kot ženska,” so trdile in me včasih, ko so videle, da nisem najboljše volje, stisnile na svoje ogromne prsi, kjer sem se za tisti kratek trenutek, ki ga je bilo mimogrede konec, počutila varno.

Ko se danes, po toliko letih, v spominu vračam v moje ”Alpinske” čase, me morate razumeti, da me res boli srce. Pa ne le zato, ker je izprijeno in pogoltno tajkunstvo požrlo žulje mojih staršev in njihovih sodelavcev, temveč tudi zato, ker ženske, ki so bile takrat moje sodelavke, počasi odhajajo…

Včasih se pa vseeno vprašam, so njihovi nasveti- o fantih, dandanašnji še aktualni? In nenazadnje:kam so izginile njihove sanje, ki so bile zmeraj polne upanja v neko boljšo in lepšo prihodnost?

FINALE V MARIBORU

Izmed 12 pesnikov iz vse Slovenije je naslov viteza poezije pripadel Željku Peroviću, pesniku iz Maribora, ki je žirijo prepričal s svojo pesmijo Žetev, nagrada občinstva pa je s prepričljivo večino pripadla Mileni Miklavčič za pesem Kdor bo tukaj umrl zadnji.

Simbolno je turnir odprl lanski vitez poezije David Bandelj z zmagovalno pesmijo leta 2014 – Lost in Translation. Slovesni nagovor je imel Ivo Svetina, podpredsednik Društva slovenskih pisateljev, ki je poudaril nujnost poezije v današnjem času. Nato so se s svojimi pesnitvami predstavili vsi letošnji finalisti.

Posebno nagrado – broško zlate vrtnice je letos za svoj prispevek k Pesniškemu turnirju prejel Nino Flisar, dolgoletni koordinator in moderator. Slovesno mu jo je podelila direktorica Založbe Pivec, Milena Pivec, predstavnica organizatorja, ki že 10 let bdi nad organizacijsko in finančno platjo projekta.

Pesniški turnir so začeli prirejati leta 2001 na pobudo Zore A. Jurič, ki je idejo za tovrstno prireditev povzela po romanu Marpurgi mariborske literarne zgodovinarke in pisateljice Zlate Vokač Medic. V njem je opisan srednjeveški viteški pesniški turnir na največjem štajerskem gradu Riegersburg. Prvih sedem let je bil turnir vezan na Maribor, v letu 2008 pa se je razširil po vsej Sloveniji. Od leta 2011 ima nadgradnjo v Evropskem pesniškem turnirju, ki poteka jeseni.

Do viteškega naziva po 14 letih
Letošnji zmagovalec Perović je rekorder po nastopih v finalu, saj se je tja uvrstil kar petkrat in je na zmago od svojega prvega finala čakal 14 let. Kovano vrtnico, simbol pesniškega viteštva, mu je predal lanski vitez Bandelj. Strokovno žirijo so letos sestavljali Borut Gombač, dr. Irena Novak Popov in Urška P. Černe, vseh 12 finalnih pesmi pa so pri Založbi Pivec izdali v zborniku.

 

Ogenj, rit in kače niso za igrače je postala knjiga vseh ljudi

Knjiga Milene Miklavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače še zmeraj sodi med najbolj brane v slovenskih knjižnicah.

 

Milena je prva (pre)drzna raziskovalka, ki je dregnila v zelo občutljivo temo medsebojnih odnosov naših prednikov, kar se pred njo ni upal nihče.

 

Napisano je naletelo na izjemen odmev med Slovenci, toplo jo priporočamo tudi kot učni pripomoček za učitelje pri zgodovini in državni in domovinski vzgoji ter etiki na osnovnih in srednjih šolah.

 


Zakaj je postala knjiga, ki je sicer izšla v samozaložbi in praktično nima nikogar, ki bo jo tržil  ali ji kako drugače pomagal, da najde pot med bralce, tako uspešna?

 

Odgovor leži na dlani: glas o tem, da jo je vredno brati, gre še zmeraj od ust do ust. Po njej segajo celo tisti, ki knjige zlepa  ne vzamejo v roke.

 

Redke so knjižnice, kjer za Ogenj, rit in kače niso za igrače ne bi imeli vrste pri izposoji.

 

Različna pisma, ki prihajajo na naslov pisateljice pa pričajo, da so bralci z napisanim zadovoljni tudi zato, ker lahko potem bolje razumejo različne skrivnosti, ki so se ”držale” medsebojnih odnosov znotraj njihove primarne družine.

 

Veseli smo ”ljudskosti”, ki se je prijela knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Malo katero knjižno delo zadnjih let se lahko pohvali s tolikšno berljivostjo.

 

 

Naj bo dan prijazen in lep,
založba JUTRI 2052, k.d.
http://jutri-2052.blogspot.com/